Ko človek v fabriki ali pa če hočete v sistemu preživi četrt stoletja pa že ni bil hudič, da se ne bi česa naučil. Sicer to ne pomeni, da naj bi se naučil samo pametnih reči. Še manj pomeni, da naj bi bogate izkušnje pripomogle samo in zgolj k lažjemu razumevanju situacije in torej tudi bolj sprijaznenega sprejemanja nove realitete.

Moja generacija, še bolj pa tista za eno številko starejša preživlja v zadnjem desetletju na tem področju dokaj težke trenutke, ki se pogosto iz trenutkov raztegnejo v mesece in leta. To s(m)o namreč ljudje, ki smo v teh sredinah od začetka. To je sicer na videz dokaj blesav podatek ampak povedati želim nekaj drugega, ne le to, da človek v dveh , treh desetletjih pač ni zamenjal službe.

Ne, gre za kategorijo, ki danes ni več širše poznana. Gre za nekakšen čut pripadnosti. To ponavadi na kratko opisujem s primerom mladega delavca, ki na novo pride skozi fabrška vrata. V »mojih« časih je človek ob prihodu razmišljal o tovarni kot o kraju kjer bo delal svojo kariero. Kjer bo poskušal biti uspešen in kljub svojemu nižjemu činu, pomemben in na momente celo nepogrešljiv. Razmišljal je , da bo mogoče s kakšno večerno šolo ali delovodskim tečajem kdaj dvignil svoj rang in napredoval do položaja, ki so ga imeli možje v modrih haljah in so se mu takrat zdeli….ma najmanj generali.

Danes vidim prihod mladega fanta v proizvodne prostore čisto drugače. Če poba pobaram:«kako kaj!?« , si najprej iz ušes izpuli iz MP 3 playerja napeljane slušalke, potem zamahne z roko in pove , da je »itak samo za nekaj časa!«
Pa ne mislite, da fantu zamerim njegov pristop. Še celo nasprotno. Zamerim sebi in meni podobnim, da smo dovolili, da smo v preteklosti izpadli tako primitivno naivna čreda drobnice.

O svoji plačilni listi sem že kdaj spustil kakšno pikro in tudi danes bi jo na kratko omenil. Pa ne bi o eurih , to je preklavrna tema za tak zapis. Ne, zadnje dni je precej govora ravno o podatku, koliko let smo v tovarni že zaposleni in kako dolgo smo kolektivu zvesti in lojalni .

Že (pre)večkrat sem na blogu pisal o neki črni kovačiji . Tam sem omenjal tudi stare kovače, ki so v svojih letih dela preživeli veliko šokov, nepoštenih ukrepov, tehnoloških revolucij in političnih sprememb. Vendar kljub vsemu so ostali pri svojih ognjiščih. No, lahko da kateri ni odšel stran tudi zato, ker ni bil znajden ali ker mu je preprosto za kaj takega manjkalo poguma . Vendar pa , večina je bila tam tako dolgo tudi zaradi vrlin, ki sem jih omenil na začetku. Bili so to pošteni možje, ki so verjeli jasnim besedam, kategoričnim obljubam in predvsem so verjeli v vrednost svojega poštenega dela.

Aja, o podatku s svoje plačilne liste sem želel nekaj povedati. Pred nekaj leti smo dobili obvestilo , da se je firma reorganizirala in se vsled tega spremeni tudi njeno ime. Zgolj primer…kovačija je bila po tistem Kovis. Enostavno! Kdo bi se zaradi tega kaj prida obremenjeval.

V skladu s svojo brezbrižnostjo do suhoparne statistike dolgo časa nisem opazil, da sem v Kovisu zaposlen šele tri leta. Viš hudiča. Še manj sem seveda tuhtal kdo je (ali ni) pravni naslednik kogarkoli. Četrt stoletja mi je očitno neka črna sila premeteno skrčila na tri leta. Degradirali so mojo najboljšo postavko. Stalnost, lojalnost in čut pripadnosti so zavrženi z eno samo potezo. Ja , če ta svet ni zanimiv !

Zlahka seveda lahko ugotovitem, da je tudi ta problemček zelo povezan s stanjem v gospodarstvu , ki je nastopilo v zadnjem času. Dogajajo se odpuščanja, v proizvodnji je veliko živčnosti, pritisk je čutiti od vseh in med vsemi. Grožnje visijo v zraku, niti izreči jih ni treba. No, in kot se vedno najdejo modreci, tudi tokrat ni drugače. In modri se spoznajo tudi na pravne zadeve. Na primer na to, kakšna odpravnina pripada delavcu, ki ga fliknejo na cesto. Včasih je bil menda izračun bolj zapleten. Nekdo je bil v sredini zaposlen trideset let , nekdo pa le leto dni. Vidite v hipotetičnem Kovisu, ki ima vsevprek po deželi tisoče nehipotetičnih primerov, pa so vsi tukaj točno in enako in nič več kot tri leta.

Danes sem želel napisati prijazno razmišljanje o starih časih. O časih, ko smo z veseljem odhajali na svoje šihte , ker smo se tam počutili del nečesa. Tam smo imeli svoje vizije in tam smo trošili svojo energijo in adrenalin. Prijazno razmišljanje sem želel posvetiti svojemu prijatelju, ki se še bistveno teže kot jaz sprijazne s tem razvrednotenjem vloge človeka v teh procesih in kolektivih .

Žal kolega, nisem uspel ! Z vsakim stavkom sem bil bolj daleč stran od kakršnekoli pozitivne misli.

Edino……a sem že kdaj pravil, da nas zadnje čase vsi, ampak res vsi, do glavnega direktorja, naslavljajo s »sodelavec!« A koga to na kaj spominja???

  • Share/Bookmark

23 odgovorov v “Jaz, direktorjev kolega!”

  1. swislar pravi:

    Dare, odličen zapis aktualnega stanja. Tisti, ki te danes (hinavsko) naslavljajo s sodelavcem, tega precej verjetno ne počno iz vzgiba, ki ga žele obenem “povsem neprisiljeno in iskreno” predstaviti…..
    V trenutni situaciji, in še posebno v okolju “kovačije oziroma Kovisa” je dandanes termin “sodelavec” le na lepši način izražen BRUTO STROŠEK NA LETNI RAVNI….., neposredni strošek dela, vpliv na poslovni rezultat, prenizka produktivnost, zmanjšani obseg naročil…..itd, itd….
    Verjento je pa najbolj zanimivo pri tem to, kako se določene osebe kar naenkrat znajo spustiti s svojih piedestalov, čeprav so se prej magari raje stran obrnili, kot pa se ti zazrli v oči….

  2. bin pravi:

    Hja, dragi moj sodel(av)ec. Skupaj smo odgovorni za poslovanje firme! :mrgreen: Nisem te pa imenoval sodel(nič)ar. To ni zate! :evil:

  3. daredare pravi:

    @swislar, to s sodelavci je prisotno že kar nekaj časa. Sploh nisem opazil kdaj so ta ljubki términ uvedli . Še manj pa sem opazil, da bi koga (razen mogoče mene!?) motil. Uporablja pa se povsod…na sestankih, na obvestilih, vabilih . Še najbolj opazen je pri razpisih za nove SODELAVCE !

    Poglej si ta strašni primer:

    Služba za človeške vire pri KOVISU objavlja: RAZPIS ZA NOVE SODELAVCE na področju čiščenja prostorov in okolice podjetja. Novim sodelavcem nudimo primerljiv OD, možnost napredovanja ( :) ) , osebne rasti, izobraževanja in božičnico.

    Mislm, če to ni fajn :) ! lp

    Primer sem si sicer izmislil, pa ni niti malo daleč od resnice!

  4. daredare pravi:

    @Bin, sodelničar bom pa šele, ko bodo delnice pogorele do čisto totalne nule. Ej, takrat ko ne bo ničesar več bo pa spet vse naše.

  5. vlatkavlatka pravi:

    dare,

    ja, časi so se korenito spremenili. :(

  6. dare pravi:

    You better start swim or you’ll sink like a stone
    ’cause the times they are a’changing

    (B.Dylan)

  7. lidija pravi:

    ti, neki proletarsko te nosi veter zadnje čase :) . nek sm ujela, da si iz idrijskega konca (hodila tam v gimnazijo, brrrr), pa si mislim, da maste tam okol v vaši kotlini en tak (meni nepoznan) duh solidarnosti, ki veje naokol. nam prišlekom, čist čudn tiste čase, še dans :)
    drgač – služba je služba, družba je družba. kar še ne pomen, da ne puščam sledi tud tam, pa da ne nardim tko, kt treba, ma je pa privat, svoj posu, čist neki drucga. tu VEM, zakaj delam v nedeljo al pa do treh zjutri, tud VEM, kok bo padl, ma un drug, če hočeš državna služba, vlagam tok, kot dobim, nč več, po svoji vesti …
    pa nej se sliš še tko čudn – sm pa še zmer med najbolj doslednimi, vestnimi, kljub vsemu, veš.

  8. dare pravi:

    @Lidija. proletarsko je moje pisanje zasnovano od vsega začetka. Vmes seveda zapišem marsikaj izven tega konteksta, vendar rdeča nit so stalno zgodbice o delavcih. Takšno je pač moje razmišljanje. Nisem človek, ki bi razmišljal zelo rdečkarsko in sanjal o revolucijah, sem pa prepričan , da bi z večjim spoštovanjem dela vsi pridobili.

    Glede te solidarnosti…mogoče to izhaja iz zgodb o knapih, ki so vedno delali v parih. In taka dva kolega sta bila TOVAR’ŠA, ampak to veliko prej kot so to besedo uporabili in zlorabili v drugačne namene.
    V teh časih pa mislim, da niso moji kraji nič boljši od drugih…vsak za svojo…no, saj se razumemo. lp

  9. Mohor pravi:

    Dare,meni veliko pomeni že to, da si delimo to grdo realnost kot dobri prijatelji, lp

  10. kamperkamper pravi:

    Direktorji pridejo in gredo,delavci garajo in umro :lol:

  11. drmagnumdrmagnum pravi:

    Ja. Pričakujejo, da boš dober sodelavec. Pri nagrajevanju jim boš pa odveč. Če se boš pa pritoževal ti pa lahko tudi sodelovanje odrečejo.

  12. daredare pravi:

    @kamper, ja točno,vsakemu sledi svoje…… lp

  13. daredare pravi:

    @drmagnum, ja res je zanimivo kako niha naša vrednost. Ma ti povem, da sem se navadil na večino tega. Le ta aroganca, prijaznost glede na trenutna navodila, blefiranje in spakovanje mi nikakor ne sede. Ne vem čemu dobremu najbi to služilo.

  14. BlazzBlazz pravi:

    pazabu si rečt de tist mulc ka ga agavariš, brž ka sname slušalke dol iz uh praše če loh še enkat panaviš ka te ni slišeu! :D

  15. daredare pravi:

    Ja, še kej drugega sem pozabil. Žigca sem prvi dan pripravništva tako bolj za hec pobaral , če bo zdaj pri nas delal kariero. Zaspano me je pogledal in počasi izdavil: “A s ti normaln??” :)

  16. 1danica1danica pravi:

    Nekateri so pač kot nalašč narejeni za ustvarjanje inflacije besed. Krasno jo znajo trikrat obrniti in že se beseda valja po vseh kotih in izgubi vso svojo vrednost – ki prej morda sploh ni bila tako majhna.

    A do ocenjevanja med sodelavci ste že prišli?

  17. daredare pravi:

    Prav uradno mislim, da ne.Neuradno pa poteka tudi marsikaj takega :) !

  18. david.pelkodavid.pelko pravi:

    Delo je popolnoma razvrednoteno. Danes je moderno biti tajkun :mrgreen:

    Odločil sem se, da bom vpisal faks, smer tajkun :)

    Nikoli ni prrrrrepozno :!:

  19. vlatkavlatka pravi:

    dare, kamper, drmagnum,

    danes je bilo govora o tem, da je premalo dobrih delavcev v Sloveniji! Haloooo?

    Naj jim dajo dobre plače, pa bodo ne samo dobri, oslični!!

  20. daredare pravi:

    @david.pelko, a jih še jemljejo??! Mislim , kljub krizi!

  21. daredare pravi:

    @vlatka, pred leti je krožil vic o tem kakšne mere ima idealna žen(sk)a. Odgovor je bil nekako 90 / 100 / 41 .
    Sledilo je pojasnilo, da to pomeni 90 let, sto milijonov na tekočem računu in 41 stopinj vročine.

    Hočem reči, da je to kako je ženska dobra stvar kriterijev. In ravno tako je pri delavcu. Kriteriji trenutno niso naklonjeni pridnosti in vestnosti. Dober delavec je tisti, ki je mlad in zato nima minulega dela in veliko dopusta, ki je pripravljen delati na kratkoročnih pogodbah. Ki si ne sme privoščiti bolniške, ki mu ni nihče dolžan izplačati regresa in božičnice in predvsem, da je tako poceni, da ga je to sram povedati drugim.
    S časom se sicer velikokrat izkaže, da te kvalitete niso prinesle pričakovanega rezultata ampak v teh časih šteje samo kratkoročen učinek. Odgovornost za slabe (kadrovske) odločitve ?? Kaj je pa to?!??!

  22. vlatkavlatka pravi:

    dare,

    pa menda se dela na tem, da bi se spet zaposlovalo ljudi za nedoločen čas, kar se mi zdi v redu. Sicer bi ljudje spet krožili, a veliko manj, kot sedaj, pa še življenjski standard bi si lahko marsikdo uredil.

    Upam, da bo tako. No, v dveh letih pričakujem, da se bo to začelo dejansko uresničevati.

  23. daredare pravi:

    Ne, Vlatka, ne bo tako!

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !