KRIZA KRIZASTA

4.11.2008

Marinko je bil majster bolj , kako bi rekli, starega kova. Delal je večino stvari še bolj tradicionalno in tudi dojemal je svoje delo tako kot ga je dojemal njegov stari. Daj mu bog večni pokoj. Njegov oče je včasih , ko je skoval kakšno podkev, vzel v roke svoj lični izdelek, ga potežkal , iskreče pogledal svojega fanta in modro pomebno rekel.

»Fant, oprimi se dela, da boš imel kaj pokazati. Edino kar primeš v roke od svojega dela, temu gre zaupati!«

Seveda je Marinko dobro vedel, da so časi zdaj drugi in da od prepotenega križa in bolečih udov ne moreš pričakovati dobička. Vedel je, da je njegova rabota slejkoprej bolj na spodnjem klinu lestve vrednih stvari.
Ohranil pa je tisto zadovoljstvo ob dobro opravljenem delu in nekakšen ponos ob občutku, da je samo s svojimi rokami zaslužil tisto malo kar ima.

Ne, barantanja in mešetarjenja ni niti malo maral

Življenje vaškega kovača in njegove družine je bilo seveda skromno. Včasih tudi dela ni bilo prav veliko, saj so prihajale nove reči, novi materiali in stari izdelki so se pogosto morali umakniti plastični šari, kot je naš mojster rad poimenoval novotarije.
Seveda tudi plačilo za njegovo kovanje ni bilo ravno, da bi se ne vem kako hvalil z njim. Včasih je pač bilo nekaj , včasih malo manj in včasih je za svoje delo z veseljem vzel zgolj kilo klobas ali kakšno uvelo kokoš, ki je Marinkova gospodinja iz nje skuhala obaro.

»Saj to pa ja razumeš, da tako ne more iti naprej!« mu je tisti večer prigovarjal Filip.«Tak način je preživet. Sam vidiš , da komaj še shajaš na tak način!«
Filip je bil lastnik bajte , kjer je imel Marinko delavnico. Tudi zaradi tega mu pri njegovem prepričevanju ni preveč kategorično ugovarjal. Ja, pa tudi nekaj drugega je bilo. Možakarju je skoraj moral dati malo prav. Vse pogosteje je bil brez dela in seveda brez zaslužka.

»Marketing, Marinko, marketing je važen! Stvari je treba znati predstaviti, plasirati! Treba je znati prodati kar proizvajaš!«
»Madonca, kakšne besede !« je zmajeval Marinko« saj sem vendar samo kovač!«
Vedel je, da bo treba kaj ukreniti. Veliko družino je imel. Najstarejši je že študiral. Pa v hiši bo treba misliti na marsikatero popravilo in še….. ampak Filip?! Od nekdaj je bil poznan kot človek, ki je znal bolj z besedami in z računanjem, kot pa karkoli postoriti s svojimi rokami. Saj Marinko je že dobro vedel, da tudi to zahteva truda in znanja, vendar je po drugi strani še vedno imel v svoji glavi staro očetovo modrost o sadovih lastnega dela.

In dlje kot sta možakarja modrovala, Marinko bolj malo, gobčni Filip pa kot navit, bolj je bilo jasno, da bo slednji v svojem prepričevanju uspel . Kmalu sta se dogovorila, da bo biznismen, kot se je gospod Filip pogosto rad predstavil, prevzel pokroviteljstvo nad kovačevim delom. Zagotovil mu je seveda dovolj dela in kakopak tudi dobrega zaslužka in lepih časov. Marinko mu je prikimal, segla sta si v roke in zgledalo je vse v najlepšem redu , ko sta odšla vsak na svojo stran. A kdor bi bolje pogledal, bi videl da je le eden odšel poln navdušenja, drugi pa je zgledal negotov, zmajeval je z glavo in z vprašujočimi pogledi švigal med delavnico in svojo hišico na drugi strani ceste.

Zjutraj se je dela lotil kot vsak drugi dan in nespremenjeno in enako kot vsak drugi dan je odmevalo od udarcev težkega kladiva.

V delavnici pa se je stalno nekaj dogajalo. O , to pa ja! Filip je desetkrat na dan pridrvel s svojim starim karavanom . Ponavadi je dajal Marinku nekakšne napotke in zraven hitrostno blebetal o tem kako bosta skupaj uspela narediti hudiča in pol in še preden je do konca karkoli povedal , ga je ponavadi nekdo poklical na mobitel ali pa se je kar sam nekaj spomnil in se odpeljal, kot da se je zmotil pred nekaj minutami in pravzaprav ni prišel na pravi kraj!
V kovačijo pa so navozili materiala, kot ga tam še ni bilo. Še prej je prišla ekipa štirih fantov, ki so postavili regale in ko je pripeljal kamion , so lahko železje lepo zložili na police. Namesto ustnega naročanja, ki ga je bil vajen naš kovač, so zdaj poleg profilov v ličnih prozornih mapah viseli delovni nalogi in natančne risbe izdelka.

Marinko se je dela lotil tako kot ponavadi. Še vedno je dvomil v spremembe ampak moral je tudi priznati, da je bilo tako marsikaj laže tudi zanj. Dela je imel dovolj in ni mu bilo treba stalno menjavati orodja in muštrov. Precej več kosov je lahko naredil . Filipu se je menda kar smejalo.
Petnajstega je sicer razložil kovaču, da bo treba še malo počakati na čas, ko si bosta lahko razdelila nekaj več od dobička in da je pač tak čas, da sta veliko nabavljala, da morata še v marsikaj investirati.

Pa to menda ni bil vzrok za kakršnokoli razočaranje. V resnici ni Marinko niti trenil na te besede. Čisto tako je bilo kot je pričakoval in brez pripomb je pospravil svojo revno colengo….

…in spet ni niti malo drugače pela tiste dni njegova macola!

Dogajalo pa se je še naprej.

Sredi naslednjega meseca so prišli delavci in poleg male kovačije v dveh ali treh dneh zgradili montažni prizidek. Vanj so montirali dva stroja, ki naj bi pospešil proizvodnjo . Šlo je za enostavne izdelke in velike serije zato naj bi Marinko brez težav zmogel poleg svojega običajnega dela še polniti zalogovnike z materialom in vsake toliko odpeljati polne kište na frišno skovanih kljuk ali kar je pač tista šara že bila. No, vsaj naš majster je na tisto gledal tako, kot na šaro. Le to mi ni bilo čisto jasno, kako da Filip trdi, da ne pomeni vse skupaj zanj nič več dela in zakaj mu stalno nekaj brez haska obljublja!

V enem od tistih juter je Filip prišel že kmalu po šesti. Pripeljal se je z novim avtom. Lep oplov karavan z usnjenimi sedeži in zatemnjenimi stekli. Trudil se je dajati vtis, da ta pridobitev zanj ni pomembna a ni mogel skriti , da bi se zaradi nove kripe najraje režal do ušes.

»Marinko!« je strogo pomembno rekel » imeti moramo pomeben sestanek!«
Nagovorjeni je skomignil z rameni in čakal kaj bo.
»Saj bom kratek, delo ne sme čakati!« je Filip nadaljeval in v tistem sta na dvoriščue pripeljali še dve vozili. V delavnici sta se jima pridružila dva stara Filipova znanca. Duleta in Izija je poznal tudi Marinko. No ja, ni ju poznal takšna kot sta bila danes, v novih oblekah , urejena in tako strogo resna. Ponavadi ju je le videval kvečjemu v kakšnem lokalu kjer sta skupaj z njegovim šefom praznila kakšen liter.

»No, verjetno ti novih sodelavcev ni treba posebej predstavljati !« je nadaljeval šef in Marinko je na kratko odkimal.
»Dule in Izi bosta malo razbremenila upravo tega našega biznisa. Izi bo skrbel za nabavo, za material in za investicije. Kolega Dule pa bo delal na novih projektih in skrbel bo za odpadne materiale! Kot si videl, smo že tudi uredili pisarne in že jutri začne delati tudi ena tajnica. In še nekaj…« Tu je malo zastal in pogledal Marinka na način, kot bi hotel poudariti, da bodo te besede imele poseben pomen…« Od danes nisem več šef ampak direktor Kovisa, mislim to je novo ime našega podjetja. Mislim, da se razumemo?! Direktor…gospod direktor. Moramo skrbeti za svojo podobo!«

Marinko je vse skupaj poslušal in gledal kot presenečeno tele. Predvsem pa je komaj čakal, da so končali in da so se novopečeni biznisarji pobrali iz delavnice , da je lahko ogrel šmitno in vžgal tiste ropotajče štance. Delal je tisti dan enako kot ponavadi, kvečjemu še bolj je vsake toliko vžgal po nakovalu, kot bi si hotel odgnati nekaj kar mu bezlja po razgretih možganih.

»Le kaj zvečer primejo v roke ?« se je spraševala njegova delavska pamet.

Ja, njegovo že tako težko delo je postalo več kot le naporno. Postalo je zmedeno in neurejeno. Nikoli ni minila cela ura, da ne bi pridivjal kateri od treh šefov, mislim, direktorja ali šefov, ki bi mu nekaj solili pamet, ga priganjali ali mu dajali nasvete. Marinko je delal kolikor je mogel in kakor je najbolje znal. Pripeljali so mu še dva ali tri avtomatska ropotala. Filip je najel še tehnologa, za vsakega od šefov še po eno tajnico, šoferja in čistilko. Za svoje potrebe in imidž si je nabavil ogromen Leksusov terenec.

V delavnici je bilo vsak dan bolj tesno in bolj napeto. Izi je nabavljal material, da se je Marinkovo ognjišče včasih komaj videlo izza velikih skladovnic. in Dule je skrbel, da so ostanki in odpadki šli v promet.
»Čimveč je treba porabiti!« ga je z nihče ne ve kakšnimi argumenti priganjal prvi medtem ko mu je drugi pamet solil na drug način.
»Ti kar vrzi stran, če vidiš da je kaj narobe, če opaziš kakšno razo ali flek!« je pogosto znal svetovati. Stari kovač, ki je bil vajen porabiti še tako zanikrn kos železja, ni mogel razumeti te logike. Seveda se mu ni kaj dosti sanjalo o provizijah in podobnih zadevah. Težko bi mu kdo dopovedal, da je za nekoga dobiček, če se čimveč vrže v smeti. Bog pomagaj!

Napetost v delavnici se je očitno nadaljevala tudi popoldne in zvečer. Ko je Marinko že končal svoj šiht z obveznimi nadurami vred, so njegovi vrli šefi še vedno bezljali okoli Kovisa in pozno v noč sestankovali v sejni pisarni. Včasih je videl luč in notri črno oblečene škrice, sključene tajnice in kakšnega neznanega gosta tudi še takrat , ko se je spravljal spat.

Tudi z njim so vsake toliko organizirali krajši sestanek. Z lepimi besedami polnimi logike in učenih argumentov so mu pojasnili, da je njegovo delo drago, da si zaenkrat ne morejo privoščiti , da bi ga bolje plačali. Dve preši, da bodo morali poslati v Romunijo ali celo na Kitajsko! Pri tej zadnji informaciji se je Marinko skoraj na glas zasmejal. Ja, pa to je ponavadi zvedel, da bo moral delati še več in bolje. Poslali so ga tudi na nedeljski tečaj organizacije, samodiscipline in manirnih odnosov med sodelavci. To zadnje je nanj delovalo zelo čudno in včasih se je zdelo, da se mu pojavljajo prvi simptomi izgubljanja sicer jekleno trdnih živcev.

»Mene bojo učili delati in se manirno obnašati, prmejkovaškduš!« je robantil sam pri sebi »mene, ki vse to edini tod okoli vsaj za silo znam!«

Pa živcev zaenkrat še ni zgubil. Bolj je zgledalo , da jih zgublja kdo drug. Vse daljši so bili sestanki in vse pogostejši čudni ukrepi, ki naj bi izboljšali in racionalizirali kovačevo delo. Filipovi podrejeni so najeli ekonomiste in organizatorje dela, ki so preračunavali variante in preizkušali nove sisteme. Filip pa je postal veličina, da je vsak od strokovnjakov, ki je delal za njegovo firmo kar odrevenel, ko se je pojavil v bližini ne glede na to ali se je pripeljal z ogromnim Lexusom ali športnim Astonom. Ej, takrat so začeli tekati vsi križem po delavnici in po dvorišču, hiteli so klicati s svojimi mobilci ali si nekaj beležiti v dlančnike ali laptope. V takih situacijah je Marinko še posebno močno mlatil, da je odmevalo od njegove bajte na drugi strani ceste. Še posebno hitro je jemal kose s prvega kupa in hitro je rasel kup izdelanih kosov. Hitro je rastel tudi Duletov kup in sploh vse se je odvijalo kot , da bi bil v kovačiji čisto zadnji dan.

Le nekaj je bilo kot, da je tam od nekdaj. Zvok težkega, vročega kovaškega orodja. Penk, ponk , penk. Ure in ure, dan za dnem. Pomislil bi, da predirljiv kovinski zvok lahko moti strokovnjake in vodilne škrice. Edini zvok, ki je brez milosti sekal ta sofisticirano zveneč vrvež.

Ampak ne. Zvoka kovanja s časom ni nihče več niti slišal. Postalo je del vsakega dneva, del jutra in vseh ur do poznega popoldneva. No, saj tudi opazil ni Marinka nihče več. Bogve, kdo je še vedel, da njegovo delo sploh še poteka nekje tam v črnem spodnjem štuku. Še manj bi pričakoval, da se napihnjenim tehnologom, zasanjanim bledičnim inženirjem in prepotentnim bossom še svita, da penk, ponk in penk pomenijo bistvo v vsej tej zmešnjavi, ki so jo vsi skupaj ustvarili okoli črnega ognjišča.

Ko je direktorju in ekipi začelo zmanjkovati prostora, so poleg stare stavbe ekspresno zgradili moderen objekt, betonsko grdobo z marmornim portalom in elektronskimi vhodnimi vrati. Filipa je tam sprejemal uniformiran vratar in receptorka, ki je skrbela tudi za goste in telefonske klice. V nadstropju so veliki trije imeli ogromne pisarne, Filip seveda še večjo kot druga dva in čisto zgoraj se je bohotila prava mala sejna dvorana opremljena z elektroniko, ozvočenjem, projektorji in udobnimi usnjenimi fotelji. Tam so se gospodje, kar ugledno število jih je že sestavljalo Kovisov kolektiv, pogosto dobivali. Tam so premlevali težave v globalni kovaški industriji, prikazovali projekcije svojih vizij, analizirali doseženo in načrtovali zadeve za naprej.

Vendar pa se veliki Filip ni več pogosto udeleževal teh sestankov. Menda je napravil korak naprej. S svojim podjetjem je nastopil na borzi in okoli Kovisa z pogumnimi investicijami ustvaril veliko družbo vredno neznansko veliko denarja.

Marinko pa je mlatil s svojo macolo in ne glede na njegovo bistrost, mu prav nič ni bilo več jasno!

»Kaj hudiča zvečer primejo v roko?!« si je še vedno včasih mrmral v brado.

In takrat se je postopoma začelo dogajati nekaj zelo čudnega. Vsi , ki so dan za dnem neorganizirano in neobvladano tekali okoli, vsi ki so vodili, razvijali Marinkovo kovaštvo, vsi ki so neumorno teoretizirali in trgovali z njegovim črnim železjem, vsi so postali nervozni in mrki. Nihče več ni z nikomer govoril. Le tu in tam je kateri zamrmral kaj neprijaznega. Pa še nekaj je Marinko, kot nepomembni nosilec proizvodnje strašnega podjetja začel opazovati. Ljudje so začeli izginjati. Najprej so se sicer začeli vse hitreje spreminjati a zadnje čase so očitno izginjali. Nihče več ni hodil k njemu in mu razlagal novosti na področju racionalizacije proizvodnje in nihče ni več omenjal medsebojnih odnosov. Le kakšen mali šef ga je iz železne navade kdaj malo priganjal in kdaj pa kdaj pokazal na delavniško uro. Kupi materiala so zaželi ostajati okoli razbeljene šmitne. Vse bolj poredko je kdo odpeljal kakšno gajbo. Ropotajoča stroja sta na Marinkovo veselje le enkrat ali dvakrat na teden malo poropotala. Slišati je bilo, da bodo tudi ostale podobne poslali s Kitajske nazaj domov. Menda so tam dol vse skupaj zašuštrali in šefe baje skrbi, da tudi doma ne bo več povpraševanja po tistih kosih.

In takrat, bil je petkov večer, je Marinko še zadnjič videl velike bosse kako so sestankovali v sejni dvorani. Pa to ni več zgledalo kot sestanek. Gospodje so nič kaj po gosposko tulili drug na drugega s svojimi hripavimi glasovi. Žugali so z iztegnjenimi prsti in psovali drug drugemu matere in ostale drage sorodnike.

»Si nabavljal, kurba sakramenska, pa si vedel da ni kaj prida!« jih je Filip napenjal Iziju »pobiral si mastne odstotke, kose nam pa zdaj pošiljajo od povsod. In ti , mater ti bedno, si cele tone dobrega jekla poslal v topilnico. A da si lahko kupil tajnici tisto kripo, nesrečnik kurbirski.?«

In oba napadena sta mu sikala nazaj in mu očitala njegove borzne podvige in čudna vlaganja.

»Kaj si kupoval vsega hudiča, a? Hotele in kažine. Kaj ima to s kovaštvom, idiot!? In Kitajcem si prodal tiste kljuke! Zdaj oni delajo naše, naših pa nihče več noče, ker mislijo da so kitajske!«

Kričali so pri odprtih oknih drug čez drugega in Marinko jih je opazoval , ko je tako sedel na klopci pred svojo bajto. Nekaj časa so se mu zdeli zanimivi a kaj kmalu se jih je naveličal.

»No » , si je mislil in svoje misli bi najraje zakričal na ves glas« če bi imeli kaj prijeti zvečer v roke, potem šele bi bilo drugače!«

Začetek naslednjega tedna je bil kaj žalostna podoba . Podoba nekega konca. Nekakšni rubežniki so iz stavbe nosili računalnike in ostalo opremo in dobavitelji so prihajali po svoj že prodani material. Dvorišče in delavnica, vse se je praznilo in vse je postajalo tiho in mirno. Zadnji , ki so imeli neke opravke pa niso več hiteli. Gibali so se mirno in brez panike. Marinka niso niti opazili. Edini, ki je imel zvečer kaj prijeti v svoje zgarane kovaške roke je sredi vsega tega dogajanja ostal neopažen in pozabljen.

Velikih treh ni bilo več videti tam blizu. Skoraj ničesar ni bilo več videti. Le prodorni udarci kladiva so odmevali nekje za težkimi plehnatimi vrati!

Le pozno zvečer je prišel Filip. Prišel je že v mraku. Kot potolčen in osramočen se je vtihotapil v stavbo in ven prinesel nekaj malenkosti. Kar je le mogel najhitreje se je odpeljal s staro škodo.

Marinko je naslednje jutro vstal zgodaj. Iz kište kamor je spravljal kose, ki jih je utajil Duletovemu odpadu je vzel nekaj železnih palic in se spravil k delu. Za Franceljna bo skoval nekaj klamf. Potrebuje jih za novi cimper na štali. »Penk in ponk« se je zaslišalo. Nevajen ali naključni prišlek bi mislil, da je to vsakdanje delo starega kovača. Pomislil bi, da danes ni nič drugačen od včeraj. Kdor pa je znal Marinkovemu delu kdaj prisluhniti, ta je slišal da danes poje kladivo v njegovih rokah neko staro in malenkost bolj veselo pesem. Tudi v obraz je bil bolj veder in čisto v kotičku ust se mu je vsake toliko za trentek nabral šopek smejočih gubic.

Žena pa je zadaj za hišu skubila kokoš….za kosilo!

  • Share/Bookmark

8 odgovorov v “KRIZA KRIZASTA”

  1. bin pravi:

    Lepo je, ko imaš zvečer kaj prijeti v roke! ;)

    Super, Dare! Prijetno te je brati. :)

  2. daredare pravi:

    Ja, bin, ampak tudi tvoj komentar ni od muh :) :) !!

  3. lidija pravi:

    za zamislt se, ane … poznam eno tako podobno iz naše spodnje fovšije

    p.s. sm rabla sprintat tekst v celoti, mi je mal težko brat take ok štorije za ekranom :)

  4. daredare pravi:

    Lidija, to pa poznam. Vsak daljši tekst sprintam. Celo svojega, da ga preverim :) ! Če je pa še OK ….. :) !!

  5. vlatkavlatka pravi:

    dare,

    joj, ti si dolg, a te je treba prebrati. Do konca. :)

  6. vlatkavlatka pravi:

    P.S.

    Hiteti v neznano je izguba časa.

    Vlatka K.

  7. daredare pravi:

    @Vlatka, lepo ,da se potrudiš ! Potem pa še pohvališ!! Benti, mi dobr gre :) :) :) !!

  8. kdbig pravi:

    Kar je res je res,yessa

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !