dare.likar@siol.net

Arhiv za November 2008

Kako veliki večini je bil Tito oče, mati in bog??

29.11.2008 · 26 komentarjev

Najveci drug naroda svog bio nam otac, majka, Bog
odozdo smo se divili (osim onih na robiji)

(največji tovariš ljudi bil nam je oče in mati in bog
in mi tam spodaj smo se mu čudili (razen zaporniki!) )

Verz iz pesmi iz zakladnice jugo rocka na pove lahko zelo veliko o času pred nekaj desetletji. In zlahka boste v teh dneh ( ali pa kadarkoli) našli veliko ljudi, ki bi se strinjali z ugotovitvami iz teh verzov pa čeprav brez zloveščega dodatka v oklepaju. Jaz se sicer takšni nostalgiji ne vdajam. Preveč mi je jasno, kaj naredijo leta, selektivnost spominov in malo trenutnega nezadovoljstva iz prave realne slike.

Torej, nikoli se ne pridružujem gostilniškemu robantenju o medu in mleku pred tridesetimi leti. Zelo sem skeptičen kadar je govora o takratnem vzvišenem položaju delavskega razreda o odnosu do fizikalca v tovarni, o obravnavanju navadnega človeka kot pacienta v bolnišnicah, stranke na sodiščih ali pač kot osebe nasploh.

Vendar pa če nekoliko razmislimo o tem, kaj je tekstopisec mislil s tistim delom verza , ki ga je dal v oklepaj. Zgodbe o Golem otoku, o udbi, o neusmiljenem uničevanju nasprotnikov ideje, o onemogočanju znanja, sposobnosti, naprednih idej in podobne nemarnosti so krute in nerazumljive. Pa vendar , ali ni jasno, da so se te anomalije v najboljših časih dotikale le zelo majhnega odstotka ljudi? Ravno tako, kot tudi elita nedotakljivih po mojem občutku ni štela veliko več visokih članov, kot smo temu priča zdaj. In te veličine zagotovo niso nagrabile več, kot je to v svetli demokraciji uspelo nekaterim »zvezdam« tranzicije!

Ali ni po svoje treba razumeti mojo in starejše generacije, da imajo na Jugoslavijo pozitivne lepe spomine. Seveda lahko tukaj opomnimo, da smo bili takrat vsi mladi oziroma mlajši in da že s tega naslova vidimo tisti čas skozi lepša očala. Lahko pa se tudi vsaj delno strinjamo z vlogo človeka v takratni ureditvi. Ko je kdaj govora o standardu se moje mnenje sliši nedvoumno in kategorično:« Takrat nisem imel nič in zdaj tudi ne!«

Je pa človek takrat res videl neko svetlobo daleč pred sabo. Ne glede na to, koliko je bil spoštljiv odnos do proletarca zlagan in narejen , ne glede na vse to, nekako je večina ljudi imela občutek, da imajo svoj glas. Da imajo tisti zgoraj do njih nekakšno odgovornost. V poznejših časih smo mogoče o marsikom izvedeli, da je bogato živel na račun delavcev ampak takrat je sistem zadeve peljal tako, da je bilo v odnosih do ljudi čutiti nekakšne moralne norme.

Ko je vsled trenutne kao krize eden velikih slovenskih menedžerjev pred dnevi na nekakšnem vrhu slovenskih gospodarstvenikov govoril o možnih načinih reševanja in zategovanju pasu , tudi svojega, je izpadel dobrotnik in rešitelj delavcev. Ko je čez nekaj dni med ljudi pricurjalo kakšne nagrade so si člani upravnega odbora kljub šparanju in menda katastrofalni situaciji potalali in je bilo to tako rekoč v istem paketu, takrat si ljudje res niso vedeli kaj naj si mislijo. Govoril sem s prijateljem, ki ga takšne zadeve zaradi spoštovanja nekdanjih vrednot in morale še dosti bolj prizadenejo. Skupno sva prišla do ugotovitve, da je sistem od neznosne tiranske diktature s prehodom v svetlo napredno demokracijo napredoval samo v toliko, da nam sedaj tako rekoč v faco povejo, da smo »ničvredna neinteligentna nepomembna smrdljiva raja »!

In še nekaj stvari sva omenila. Ni več praznika. Ni več kar dveh prostih dni. Takrat je bil tradicionalni čas za koline . Takrat smo šli na veselico. Skoraj ni bilo tako zanikrne vasi, da tam ne bi godli in plesali.

Vendar pa ! Odstotek ali morda dva odstotka Slovencev je čutila težko roko nad sabo! Niso mogli dihati kot bi želeli! Niso smeli zavpiti na glas kaj si mislijo!

Kakšne verze bodo pisci protestnih pesmi pisali čez leta za današnji čas? Ali (nas) bo v oklepajih res samo procent ali dva??

  • Share/Bookmark

Tagi: miks · v afektu

Nedvomno…..lepota !

24.11.2008 · 13 komentarjev

Kako je lepota relativna sem bil seznanjen pred davnimi leti. Seveda bi lahko navedel kopico primerov, ampak najbolj se mi je zapisal v spomin tisti, ko je stari Kacjan s svojimi konji priškripal v dolino. Bilo je pozno spomladi, ko je bilo treba preorati njivo pri moji sosedi. Slabi dve uri smo mulci poslušali cviljenje žlajfov pri njegovemu vozu prej kot se je pricijazil v dolino in potem smo čakali še petnajst minut, da so konjički pripeketali po poti mimo debele lipe . Voz je imel do vrha naložen s hlevskim gnojem in na vrhu pripravljeno drevo za oranje. Potem so možje oraču pomagali izpreči konje in raztovoriti orodje. Pred oranjem pa je bilo treba še raztrositi gnojilo po celi njivi. Ko so sosedje začeli razmetavati smrdeči material okoli sebe in se je vonj razširil po okolici so bliže pristopile tudi sosede. Takrat sem točno vedel kakšen bo njihov komentar. Gledale so kup , ki se je manjšal na vozu. Vse je bilo dobro uležano, preperelo in brez odvečne stelje. In takrat je ena, v to ni bilo moč podvomiti, zagotovo odobravajoče pokimala in rekla:” Joj, kako lep gnoj!”

Ne vem čemu mi je to tako ostalo v spominu. Ali zato, ker sem bil presenečen, da je bil navaden kup starega dreka deležen pohvale, ki bi jo bilo po mojem dosti laže nameniti kakšni drugi reči. Mogoče so takrat, ko sem zvedavo skakljal okoli tega pomembnega dogajanja, možgančki v moji kot lubenica okrogli rumenolasi glavici pomislili; “Dreku ja, meni pa nihče nikoli ne reče , da sem lep!” Ma, nee, kaj takega verjetno nisem pomislil. Brigalo me je za sosedsko blebetanje. Verjetno so se mi zdeli lepi konji! Ali pa njiva potem, ko je bila zorana in so jo babnice, ki so prej občudovale tisti tovor, poravnale z grabljami! Ja, verjetno je bilo tako!

Pa sem želel omeniti neko drugo lepoto, ki se tudi močno vdaja zakonom relativnosti. gre za neke meni zelo ljube kraje. Meni so preprosto lepi. Lepi so mi spomladi, ko začenjajo svoje novo življenje, poleti s svojo zeleno svežino in jeseni, ko zažarijo v rdečih barvah. Všeč so mi tudi pozimi, ko skupaj z mano čakajo na nov začetek.

Ljudje , ki tam živijo, posebno takšni, eno ali dve generaciji starejši od mene, pa lepoto svojih bregov ocenjujejo drugače. To so ljudje,ki so v teh obronkih in od teh njiv in grmovja pred časom živeli in preživeli. In točno iz tega izvira njihovo mnenje glede bolj ali manj lepih krajev.

Lep gozd je bil za takšnega nonota tisti, ki je bila vanj speljana široka cesta, takšen kjer so debele bukve rasle blizu poti in kjer je bilo vse skupaj ravno in nezaraščeno. Grdo pa je bilo tam, kjer se je vsak odsekan hlod hotel na vsak način odvaliti nekam v globino, v grapo kamor ni vodila ne pot, ne stezica.

Lepe njive so bile tiste, kamor so lahko pripeljali vozove in kjer zemlja ni lezla na obronek in je ni bilo treba vsako leto vsaj brazdo ali dve spravljati nazaj na vrh.

In lepe senožeti so bile gladke in široke, da so kosci v desetih vrstah vihteli svoje ostre kose, po poteh pa so tja zmogli s širokimi lojtrnki in parom volov.

Ja, in takšne lepote je v krajih, ki jih omenjam bore malo. Gozdovi, travniki, njive in pašniki so stisnjeni v grape in postavljeni pokonci. Pod njivami so postavljene pregrade , ki ob pobiranju zadržijo pridelke, da se ne skotalijo nekam tja dol. Hiše so postavljene v bregove kot popotnik, ki počiva prej, kot se zopet dvigne in zravna. Ceste in poti so stalna skrb in vsak naliv ali vsako sneženje pomeni nov boj za tako osnovno dobrino, kot je dostop do svojega doma.

V preteklosti so v krajih kjer je bilo tako zelo grdo težave reševali na različne načine. No, prenekateri so jih reševali tako, da so se odselili v dolino. Tam so imeli službe, tam so zgradili hiše in tam so se pozimi čudili, ko so bili ubogi meščani pozimi jezni, ker po osmih urah po sneženju še ni bil očiščen prav vsak tratoar! Posledice takšnega reševanja težav je seveda še kako viden v gorskih vasicah, kjer pogosto le še redke svetle izjeme držijo povprečje nekje pod šestdeset let.

Bili pa so v preteklosti ljudje v teh krajih pogosto znani kot iznajdljivi in nenavadno tehnično podkovani. Že kmalu po drugi vojni je v marsikateri grapi znal kakšen bolj napreden gorjan zalavfati dinamo, ki napajala prve žarnice. Povedati vedo celo o možeh, ki so znali narediti prve preproste radijske sprejemnike.

V Masorah, ki so sinonim za strmo in odročno je bil znan možakar, ki je s svojo elektriko gonil močan elektromotor, ki ga je s svojimi tehničnimi rešitvami znal uporabljati za zelo razna opravila pri hiši. Vlačil je z njim seno ali gnoj, žagal drva in oral strmo njivo. Njegov najbolj zanimiv izum je bila vlečnica s katero se je potegnil iz doline domov. Ko je prišel do strmine je javil z zvoncem svojim, ki so potem vključili strašni stroj in on je na široko opasan s pomočjo “pategule” korakal v ravni črti po senožeti dva kilometra do svoje bajte. Zaradi vlečnice ga je enkrat v sedemdesetih celo obiskala TV ekipa. Seveda so takrat posneli tudi cesto, ki je bila v kakšnem ovinku pocimprana , torej postavljena na kolih in tudi kakšna garaža ali klanica je bila na videz bolj v zraku kot na tleh.

Seveda je jasno, da čutim do takšnih ljudi veliko spoštovanja. Prav tako kot seveda razumem vsakega, ki je odšel in si življenje sestavil na drugačen način. Še posebno mogoče lahko cenimo tiste, ki so vse skupaj skombinirali in so poleg težkih knapovskih ali gozdarskih šihtov našli še čas in energijo , da so se bodli z živino in svojimi njivami. In vse skupaj v krajih kjer je bilo tako nepreklicno “grdo”!

In zdaj občudujoče gledam sivolase zgarane vaščane, marsikaterega ki se v zadnjih letih vrača., nekatere , ki so se po upokojitvi vrnili za stalno in potem smo tu še nekateri , ki včasih prihajamo….sem gor…?!

Včeraj je bila lepa nedelja. Veter in kristalno jasen svod nad nami sta najavljala začetek prave zime. Zaviti v bunde in z rokami globoko v žepih smo posedeli na svojih klopcah pred hišami. Sonce je risalo rdeče valove nad grebeni, mi pa smo gledali lepo vas v strmini. Brez dvoma…..lépo!!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Resnično

21.11.2008 · 11 komentarjev

Včasih rad napišem kakšno zgodbo. Nekateri že poznate moje junake in njihovo okolje. Zmatranega Marinka in napihnjenega Ruperta. Včasih spravim skupaj kaj s čisto drugimi osebami in drugačnim potekom. Kadar pa nimam pri sebi nobene zgodbice, vsaj ne nobene takšne, ki bi jo znal spraviti v zaključen okvir, v celoto kakršne sem vajen…..saj veste …uvod pa jedro pa…no v glavnem , kadar nimam nič takega, takrat se včasih kljub temu vsedem za tipkovnico.
Takrat izpod mojih prstov začne nastajati nekaj, kar potem vsaj enkrat, lahko pa tudi večkrat prej kot končam, poimenujem »razmišljanje« ! Ta beseda že sama po sebi daje slutiti, da naj bi šlo za nekaj pametnega. Pa se vse bolj nagibam k temu, da razmišljanje samo po sebi ni neka inteligentna aktivnost. Morda ste opazili na primer, da sem že nekajkrat zadnje čase pisal nekaj o nekakšni krizi. Omenil sem simptome in predvideval posledice. Celo v analizo vzrokov sem se spustil in vse to prej kot sem se zavedel, da je vse kar vem o domnevno grozljivem dogajanju po svetu priletelo v mojo glavo iz zraka . Z informacijami, ki so oblikovale tiste moje misli me neke sile bombardirajo od ranega jutra pa vse do črne noči.
In prej kot se zavem resničnih dejstev, se v moje možgane vsadijo stereotipne definicije in floskule, ki pojasnjujejo vse težave tega sveta s pripadajočo prihodnostjo vred.
Vse to se, ne bi verjel , zgodi prej kot v resnici začutim , da bi bilo karkoli oprijemljivega narobe. Še vedno imam svojo službo in petnajstega sem še vedno dobil svojo enako usrano plačo kot vsakega petnajstega do zdaj.
Svet okoli mene je enako živahen kot prej, na cestah mrgoli ravno tako veliko in preveč pleha in trgovine so še vedno nerazumljivo polne ljudi.
Vendar pa živimo v zelo posebnem obdobju. Tako pravijo mediji in to so nam v kratkem času vcepili pod kožo in takšna je , pa ni bil hudič , tudi resnica.
Madona, saj je bilo v časopisu!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Zakaj je kriza ravno na mojih ramenih??

18.11.2008 · 10 komentarjev

Če se stvari začnejo gibati od relativno slabega stanja na očitno še slabše, takrat je nekoliko težko vse skupaj sprejemati neprizadeto, flegmatično. Težko se je tolažiti s statistiko ali z modrostmi starejših ljudi o tem kako po dežju sije sonce in podobno.Vendar pa sem , vsaj v začetku svoje razmišljanje zastavil tako. Termin recesija in tudi tisto okoli krize, ki je za nameček še globalna sem kljub resnosti trenutka poskusil čimbolj šaljivo potisniti v svojo zbirko podobnih anomalij, ki so se mi nabrale skozi leta, odkar kolikortoliko sam skrbim in odgovarjam zase , za svoja dejanja in svoje preživetje.

No, najbolje, da kar povem katere zadeve imam v mislih. Seznam bom spisal na hitro in na pamet, tako da je čisto mogoče, da kakšno stvar izpustim. Vsekakor pa bo moja poanta zelo jasna.
Torej, približno kronološko razporejene so te nemarnosti naslednje: Stabilizacija, hiperinflacija, izguba južnih trgov, tranzicija, globalizacija, kitajska nevarnost in nazadnje zdajšnja recesija.

Verjetno se komu zdi spisek čuden ali celo nesmiseln, vendar pa imajo vse te stvari tako kot jaz razumem delovanje svetovne ekonomije eno zelo skupno lastnost. Vse so se namreč kar po vrsti zgrnile nikamor drugam kot ravno na moja ramena. Eko! Ja, vem, saj tudi sam to težko dojamem!

Vendar pa kljub temu , da sem kritično situacijo uspel definirati kot nekaj minljivega in kot samo eno neugodno obdobje od desetine podobnih, ki so vse že preteklost, vseeno je v meni še tlela želja, da poskusim doumeti razloge in če je mogoče celo predvidim potek tega turobnega stanja.

No, saj takšne stvari razmišlja človek pravzaprav nehote. Kar same od sebe začnejo po glavah letati modre misli. In tudi pri meni je podobno. Sem pa toliko previden, da vseeno kakšno stvar preberem ali prisluhnem strokovnjakom, prej kot v gostilniškem vzdušju začnem razlagati svojemu modremu omizju ureditev in prihodnost našega planeta.

Ko pa me nekaj časa novice in mnenja bombardirajo z vseh strani , takrat se seveda tudi jaz s svojim mnenjem nagnem na neko stran. To pa še ne pomeni, da grem tako daleč, da razmišljanje o tem zapišem ali celo objavim na tako resnem mestu kot je ta blog. Tega se izogibam iz že znanih razlogov. Predvsem gre za to , da je tukaj okoli veliko zelo pametnih in tudi strokovno podkovanih ljudi in od vseh možnosti me moje modrovanje lahko naredi kvečjemu bedaka.

Tokrat sem se odločil drugače ravno zaradi strokovnjakov. Neki večer sem na nacionalki poslušal Mencingerja in Mramorja. Prisluhnil sem z zanimanjem. Koga ne bi zanimala prihodnost tega naše zmatrane zemljice?
Vendarle pa sta me možakarja močno presenetila. O vzrokih, trajanju in posledicah globalne recesije sta imela namreč zelo, zelo različna mnenja. Saj to samo po sebi ne bi bilo nič slabega ampak , če vključim v vse skupaj malo preproste logike, postane jasno da se je v svojih hipotezah vsaj eden od njiju kapitalno motil.

In takoj mi je padlo na pamet, da , če se lahko motijo vrhunski ekonomisti, potem pa ni bil hudič, da lahko tudi sam malo pomodrujem o tem.

Druga stvar , ki mi je padla v oči so razne naivne objave na blogih, ki namigujejo na to, da se bodo stvari na zemlji premešale , pravičneje porazdelile in , da je zdaj čas, da postane svet bolj pošten., saj je menda ja očitno, da ne moremo vsi odgovarjati , da so vse skupaj zavozili.

Za piko na I pa se me je dotaknila še izjava nekega strokovnjaka, ki je potuhtal, da »svet ne bo nikoli več tak kot je bil«!

Ravno ta strašna izjava je tudi oblikovala moje mnenje. Zvenela mi je namreč kot stavek iz rumenostranskega horoskopa, kjer veleumna šlogarica napiše npr, :«Dobili boste pošto!« Potem pridemo domov in zagledamo poln nabiralnik. Notri sta dve položnici, bančni izpisek, reklama za hofer in eurospin pa še blogorola. Kdor zmore vsaj malo taprave vraževernosti, ni bil hudič, da mu to ne požene mravljincev po hrbtu. Kdo bi takrat sploh pomislil, da je bil kaseljc poln že včeraj, predvčerajšnjim in jutri bo seveda tudi.
Ja seveda bo svet drugačen. Če smo pikolovski, bo že čez pol ure nekoliko drugačen, predvsem pa nikoli več ne bo točno takšen kot je ta trenutek.

No, in kot sem se v nasprotju s svojimi načeli nekoliko vdal vraževerju, sem tudi na celo situacijo začel gledati nekoliko drugače kot je to v moji navadi. Na način, ki bi se mu ponavadi kvečjemu nasmejal. V stanju sveta vidim zaroto! Vidim jo v nenaravno nenadnem izbruhu vseh teh težav. Vidim jo v čudni cenitvi nafte, kot sem nekaj videl v njeni nenaravni dražitvi. Vidim jo v nerazumljivi tisoč milijardni ameriški zatajitvi tržnega gospodarstva in vidim jo v reakcijah mojega okolja na vse to.

Vidim , da me zdaj skrivnostne velike sile napadajo na do zdaj najbolj pretkan in neusmiljen način.

Cenjena ekonomista sta govorila predvsem o trajanju in globini krize. No, jaz sem »izračunal« , da bo zelo dolga. Jasno mi je tudi, da bo trajala še zelo dolgo tudi še potem, ko to ne bi bilo več potrebno. Veliki jo bodo uporabljali za izgovore in v nji bodo iskali vzroke za vse moje težave. In mi bomo pristali na karkoli samo da ne izgubimo vsega. In ven bomo nazadnje padli goli in bosi. Pripravljeni začeti znova. Neobremenjeni s socialno varnostjo in delavskimi pravicami.

Veliki pa bodo bogastvo, ki so ga s to zaroto žrtvovali , da so na kolena spravili tiste, ki so si drznili gojiti željo, da bi jim bili podobni, dobili nazaj povrnjeno s stokratnimi obrestmi. Pozlačeno in oplemeniteno. In uspeli bodo očistiti svet nemarne zalege, ki si je dovolila zrasti tako blizu njihovih plemenitih gležnjev.

Torej. To je padlo ven, ko sem si dovolil dati vse kar opažam okoli sebe v svoj strojček za razmišljanje. Ne, tu res ne vidim razloga za optimizem. Ideje o pravičnejšem svetu in podobne traparije padejo v vodo prej kot se jih do konca domislimo.

Ostane samo ena in nedvomna resnica. Svet ne bo več takšen kot je zdaj !

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

Jaz, direktorjev kolega!

13.11.2008 · 23 komentarjev

Ko človek v fabriki ali pa če hočete v sistemu preživi četrt stoletja pa že ni bil hudič, da se ne bi česa naučil. Sicer to ne pomeni, da naj bi se naučil samo pametnih reči. Še manj pomeni, da naj bi bogate izkušnje pripomogle samo in zgolj k lažjemu razumevanju situacije in torej tudi bolj sprijaznenega sprejemanja nove realitete.

Moja generacija, še bolj pa tista za eno številko starejša preživlja v zadnjem desetletju na tem področju dokaj težke trenutke, ki se pogosto iz trenutkov raztegnejo v mesece in leta. To s(m)o namreč ljudje, ki smo v teh sredinah od začetka. To je sicer na videz dokaj blesav podatek ampak povedati želim nekaj drugega, ne le to, da človek v dveh , treh desetletjih pač ni zamenjal službe.

Ne, gre za kategorijo, ki danes ni več širše poznana. Gre za nekakšen čut pripadnosti. To ponavadi na kratko opisujem s primerom mladega delavca, ki na novo pride skozi fabrška vrata. V »mojih« časih je človek ob prihodu razmišljal o tovarni kot o kraju kjer bo delal svojo kariero. Kjer bo poskušal biti uspešen in kljub svojemu nižjemu činu, pomemben in na momente celo nepogrešljiv. Razmišljal je , da bo mogoče s kakšno večerno šolo ali delovodskim tečajem kdaj dvignil svoj rang in napredoval do položaja, ki so ga imeli možje v modrih haljah in so se mu takrat zdeli….ma najmanj generali.

Danes vidim prihod mladega fanta v proizvodne prostore čisto drugače. Če poba pobaram:«kako kaj!?« , si najprej iz ušes izpuli iz MP 3 playerja napeljane slušalke, potem zamahne z roko in pove , da je »itak samo za nekaj časa!«
Pa ne mislite, da fantu zamerim njegov pristop. Še celo nasprotno. Zamerim sebi in meni podobnim, da smo dovolili, da smo v preteklosti izpadli tako primitivno naivna čreda drobnice.

O svoji plačilni listi sem že kdaj spustil kakšno pikro in tudi danes bi jo na kratko omenil. Pa ne bi o eurih , to je preklavrna tema za tak zapis. Ne, zadnje dni je precej govora ravno o podatku, koliko let smo v tovarni že zaposleni in kako dolgo smo kolektivu zvesti in lojalni .

Že (pre)večkrat sem na blogu pisal o neki črni kovačiji . Tam sem omenjal tudi stare kovače, ki so v svojih letih dela preživeli veliko šokov, nepoštenih ukrepov, tehnoloških revolucij in političnih sprememb. Vendar kljub vsemu so ostali pri svojih ognjiščih. No, lahko da kateri ni odšel stran tudi zato, ker ni bil znajden ali ker mu je preprosto za kaj takega manjkalo poguma . Vendar pa , večina je bila tam tako dolgo tudi zaradi vrlin, ki sem jih omenil na začetku. Bili so to pošteni možje, ki so verjeli jasnim besedam, kategoričnim obljubam in predvsem so verjeli v vrednost svojega poštenega dela.

Aja, o podatku s svoje plačilne liste sem želel nekaj povedati. Pred nekaj leti smo dobili obvestilo , da se je firma reorganizirala in se vsled tega spremeni tudi njeno ime. Zgolj primer…kovačija je bila po tistem Kovis. Enostavno! Kdo bi se zaradi tega kaj prida obremenjeval.

V skladu s svojo brezbrižnostjo do suhoparne statistike dolgo časa nisem opazil, da sem v Kovisu zaposlen šele tri leta. Viš hudiča. Še manj sem seveda tuhtal kdo je (ali ni) pravni naslednik kogarkoli. Četrt stoletja mi je očitno neka črna sila premeteno skrčila na tri leta. Degradirali so mojo najboljšo postavko. Stalnost, lojalnost in čut pripadnosti so zavrženi z eno samo potezo. Ja , če ta svet ni zanimiv !

Zlahka seveda lahko ugotovitem, da je tudi ta problemček zelo povezan s stanjem v gospodarstvu , ki je nastopilo v zadnjem času. Dogajajo se odpuščanja, v proizvodnji je veliko živčnosti, pritisk je čutiti od vseh in med vsemi. Grožnje visijo v zraku, niti izreči jih ni treba. No, in kot se vedno najdejo modreci, tudi tokrat ni drugače. In modri se spoznajo tudi na pravne zadeve. Na primer na to, kakšna odpravnina pripada delavcu, ki ga fliknejo na cesto. Včasih je bil menda izračun bolj zapleten. Nekdo je bil v sredini zaposlen trideset let , nekdo pa le leto dni. Vidite v hipotetičnem Kovisu, ki ima vsevprek po deželi tisoče nehipotetičnih primerov, pa so vsi tukaj točno in enako in nič več kot tri leta.

Danes sem želel napisati prijazno razmišljanje o starih časih. O časih, ko smo z veseljem odhajali na svoje šihte , ker smo se tam počutili del nečesa. Tam smo imeli svoje vizije in tam smo trošili svojo energijo in adrenalin. Prijazno razmišljanje sem želel posvetiti svojemu prijatelju, ki se še bistveno teže kot jaz sprijazne s tem razvrednotenjem vloge človeka v teh procesih in kolektivih .

Žal kolega, nisem uspel ! Z vsakim stavkom sem bil bolj daleč stran od kakršnekoli pozitivne misli.

Edino……a sem že kdaj pravil, da nas zadnje čase vsi, ampak res vsi, do glavnega direktorja, naslavljajo s »sodelavec!« A koga to na kaj spominja???

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

LIVE AND LET LIVE

8.11.2008 · 15 komentarjev

Live and let live je lepa parola. Če na hitro preletimo znane modre krilatice, ki nam narekujejo način razmišljanja in življenja, moram priznati, da bi znala biti nekje pri vrhu najbolj pametnih. Vendar se lahko ob uporabi nauka porodi nekaj vprašanj. Najlaže oziroma, kar samo po sebi umevno je takšno razmišljanje , če imamo pri tem do življenja popolnoma pasiven , nekonkreten odnos. Če recimo blodimo skozi življenje na način kot Mlakarjev Mario Špinel, ki menda »ma ne bi zmutu vuode« .

Še vedno dokaj komfortno lahko človek živi in pusti drugim živeti, če vse spremlja od daleč , iz naslonjača, preko ekrana pa čeprav pri zdravi zavesti. Vsako stvar , ki jo pove o sebi dvakrat premisli, za vsak korak si vzame čas in ga pretehta , če gre v prijazni kontekst. Zgraža se nad krivicami, posebno nad tistimi, ki se nad njimi že tako ali tako vsi zgražajo in povzdiguje junake, ki jih slavijo tadobri ljudje.
Lahko tudi sam ustvari svetel, neoporečen lik, magari zgaranega , dobrodušnega delavca z veliko družino, ki je poosebljenje omenjene krilatice pa čeprav mu življenje tega ne vrača ravno velikodušno. Opisuje ga tako, da ljudje zlahka vidijo v njem avtorja samega , predvsem pa takšnega, ki mu zaboga ne moreš očitati ničesar slabega. dobro, lahko ti je kvečjemu kdaj malo dolgočasen.

Če pa se človekovo življenje na normalen in pričakovan način prepleta z življenji drugih, takrat pa lahko upoštevanje vodila iz naslova postane malo težja zadeva. No, vsaj vedeti bi morali, da ne gre več tako enostavno. Vedeti bi morali, da kljub temu, da v naših glavah ni misli, ki bi bile že po namenu in vsebini slabe, da tam ni želje po škodovanju ali , bognedaj, po povzročanju gorja in žalosti. Ja, kljub temu ne moremo vedno biti gotovi, da beseda, ki se nam sliši lepo, v ušesu , ki jo sliši tudi dejansko lepo izzveni.

Banalen in dovolj nevtralen primer, ki ga bom opisal je primer Prijaznega, ki je vsak dan obiskoval svojega baje osamljenega znanca. Ta znanec je bil sicer tudi dokaj prijazen in je vsak dan kazal veselje ob obisku. Vendar pa Prijazni ni vedel, da se znanec lepo vede le zato, ker je dobro vzgojen in ker nima poguma, da bi se vsaj kdaj pa kdaj obnašal drugače. V resnici namreč ni bil osamljen , vsaj pogosto ne. V resnici je bil najbolj srečen , ko je bil cele dneve čisto sam. Prijazni, ga je torej namesto, da bi ga kot je bil sam trdno prepričan razveseljeval, bolj moril in včasih celo spravljal v obup. Obup se je kuhal v gnev in ko je neki dan gnev zavrel je tipu odkrilo pokrov in Prijazneža je zbrcal iz bajte. Jasno je seveda kdo je izpadel grob in nesramen, manj pa je jasno kdo je tukaj znal pustiti druge živeti.

Človek se , hvala bogu, skozi življenje uči množice variant in sčasoma zna pomisliti tudi na tako presenetljive razplete. Zelo nespametno pa je, če se človek že kmalu počuti popolnoma sposobnega čitati človeške misli.

O psihologih ponavadi ne izražam zelo pozitivnega mnenja. Zamerili so se mi že pred leti, ko so me nekajkrat ocenjevali v smislu sposobnosti za delo ali v zvezi z vozniškimi sposobnostmi. Obdelali so me tako, da so mi postavili dvajset rutinskih vprašanj, izpolnil sem vprašalnik in rešil nekaj grafičnih nalog. Rezultate so potem prekrili s folijo, ki je imela vrisane idealne izide in glede na prekrivanje so odločili kakšen tip sem. Eko!

No, zdaj ne kritiziram več njihovega dela. Delovanje človeške pameti je nedoumljivo zapleteno in neredko daleč od logičnega in pričakovanega. Ko misliš , da razumeš situacijo, celo ko misliš , da zagotovo ne more biti niti malo drugače , te preseneti resnica…o tem, da je prijazni v resnici potuhnjen in da mrki godrnjač skriva v sebi veliko dobrote…….poleg vsega se ti to zgodi vsaj en korak prepozno.

In takrat pomisliš…..jebemti, kje sem imel takrat tisto folijo. Pokril bi se z njo in pogledal ali res prekrivajo črne lise vse tiste lastnosti, ki si jih pripisujem. Ali ne štrli kje izpod lepih namenov tudi kakšna nespametna reč, ali ne prekriva kje kakšen stolpec le polovico pridnosti, nad njim pa se kažejo sledi manj lepih lastnosti.

In stisnil bi se pod tiste črne lise in se umiril. Šele potem čez čas, ko bi bil prepričan, da ni nič spolzelo nazaj, bi upal spet reči…LIVE AND LET LIVE

BLOGU SE ZAHVALJUJEM, DA SEM SMEL BREZ OMEJITEV NALOŽITI IN SE OLAJŠATI

pa še ena stara………….

GOBEZDAČ

Za bistro misel,za par pametnih besed je čas
in vse je pod kontrolo in le moj še manjka glas.

A ko se odpro mu vrata,že spet mi je jasno,
prvi bo tam in spet za pamet bo kasno.

On pa se zaveda svoje moči,
kot veter plane,da se znori.

S sivo ga kepo,počasno in leno,nemočno loviva,
ko on že podira,uničuje,razbija.

Zdaj rdečih lic popravljam stvari,
ko on je spet varno tam za zobmi.

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

KRIZA KRIZASTA

4.11.2008 · 8 komentarjev

Marinko je bil majster bolj , kako bi rekli, starega kova. Delal je večino stvari še bolj tradicionalno in tudi dojemal je svoje delo tako kot ga je dojemal njegov stari. Daj mu bog večni pokoj. Njegov oče je včasih , ko je skoval kakšno podkev, vzel v roke svoj lični izdelek, ga potežkal , iskreče pogledal svojega fanta in modro pomebno rekel.

»Fant, oprimi se dela, da boš imel kaj pokazati. Edino kar primeš v roke od svojega dela, temu gre zaupati!«

Seveda je Marinko dobro vedel, da so časi zdaj drugi in da od prepotenega križa in bolečih udov ne moreš pričakovati dobička. Vedel je, da je njegova rabota slejkoprej bolj na spodnjem klinu lestve vrednih stvari.
Ohranil pa je tisto zadovoljstvo ob dobro opravljenem delu in nekakšen ponos ob občutku, da je samo s svojimi rokami zaslužil tisto malo kar ima.

Ne, barantanja in mešetarjenja ni niti malo maral

Življenje vaškega kovača in njegove družine je bilo seveda skromno. Včasih tudi dela ni bilo prav veliko, saj so prihajale nove reči, novi materiali in stari izdelki so se pogosto morali umakniti plastični šari, kot je naš mojster rad poimenoval novotarije.
Seveda tudi plačilo za njegovo kovanje ni bilo ravno, da bi se ne vem kako hvalil z njim. Včasih je pač bilo nekaj , včasih malo manj in včasih je za svoje delo z veseljem vzel zgolj kilo klobas ali kakšno uvelo kokoš, ki je Marinkova gospodinja iz nje skuhala obaro.

»Saj to pa ja razumeš, da tako ne more iti naprej!« mu je tisti večer prigovarjal Filip.«Tak način je preživet. Sam vidiš , da komaj še shajaš na tak način!«
Filip je bil lastnik bajte , kjer je imel Marinko delavnico. Tudi zaradi tega mu pri njegovem prepričevanju ni preveč kategorično ugovarjal. Ja, pa tudi nekaj drugega je bilo. Možakarju je skoraj moral dati malo prav. Vse pogosteje je bil brez dela in seveda brez zaslužka.

»Marketing, Marinko, marketing je važen! Stvari je treba znati predstaviti, plasirati! Treba je znati prodati kar proizvajaš!«
»Madonca, kakšne besede !« je zmajeval Marinko« saj sem vendar samo kovač!«
Vedel je, da bo treba kaj ukreniti. Veliko družino je imel. Najstarejši je že študiral. Pa v hiši bo treba misliti na marsikatero popravilo in še….. ampak Filip?! Od nekdaj je bil poznan kot človek, ki je znal bolj z besedami in z računanjem, kot pa karkoli postoriti s svojimi rokami. Saj Marinko je že dobro vedel, da tudi to zahteva truda in znanja, vendar je po drugi strani še vedno imel v svoji glavi staro očetovo modrost o sadovih lastnega dela.

In dlje kot sta možakarja modrovala, Marinko bolj malo, gobčni Filip pa kot navit, bolj je bilo jasno, da bo slednji v svojem prepričevanju uspel . Kmalu sta se dogovorila, da bo biznismen, kot se je gospod Filip pogosto rad predstavil, prevzel pokroviteljstvo nad kovačevim delom. Zagotovil mu je seveda dovolj dela in kakopak tudi dobrega zaslužka in lepih časov. Marinko mu je prikimal, segla sta si v roke in zgledalo je vse v najlepšem redu , ko sta odšla vsak na svojo stran. A kdor bi bolje pogledal, bi videl da je le eden odšel poln navdušenja, drugi pa je zgledal negotov, zmajeval je z glavo in z vprašujočimi pogledi švigal med delavnico in svojo hišico na drugi strani ceste.

Zjutraj se je dela lotil kot vsak drugi dan in nespremenjeno in enako kot vsak drugi dan je odmevalo od udarcev težkega kladiva.

V delavnici pa se je stalno nekaj dogajalo. O , to pa ja! Filip je desetkrat na dan pridrvel s svojim starim karavanom . Ponavadi je dajal Marinku nekakšne napotke in zraven hitrostno blebetal o tem kako bosta skupaj uspela narediti hudiča in pol in še preden je do konca karkoli povedal , ga je ponavadi nekdo poklical na mobitel ali pa se je kar sam nekaj spomnil in se odpeljal, kot da se je zmotil pred nekaj minutami in pravzaprav ni prišel na pravi kraj!
V kovačijo pa so navozili materiala, kot ga tam še ni bilo. Še prej je prišla ekipa štirih fantov, ki so postavili regale in ko je pripeljal kamion , so lahko železje lepo zložili na police. Namesto ustnega naročanja, ki ga je bil vajen naš kovač, so zdaj poleg profilov v ličnih prozornih mapah viseli delovni nalogi in natančne risbe izdelka.

Marinko se je dela lotil tako kot ponavadi. Še vedno je dvomil v spremembe ampak moral je tudi priznati, da je bilo tako marsikaj laže tudi zanj. Dela je imel dovolj in ni mu bilo treba stalno menjavati orodja in muštrov. Precej več kosov je lahko naredil . Filipu se je menda kar smejalo.
Petnajstega je sicer razložil kovaču, da bo treba še malo počakati na čas, ko si bosta lahko razdelila nekaj več od dobička in da je pač tak čas, da sta veliko nabavljala, da morata še v marsikaj investirati.

Pa to menda ni bil vzrok za kakršnokoli razočaranje. V resnici ni Marinko niti trenil na te besede. Čisto tako je bilo kot je pričakoval in brez pripomb je pospravil svojo revno colengo….

…in spet ni niti malo drugače pela tiste dni njegova macola!

Dogajalo pa se je še naprej.

Sredi naslednjega meseca so prišli delavci in poleg male kovačije v dveh ali treh dneh zgradili montažni prizidek. Vanj so montirali dva stroja, ki naj bi pospešil proizvodnjo . Šlo je za enostavne izdelke in velike serije zato naj bi Marinko brez težav zmogel poleg svojega običajnega dela še polniti zalogovnike z materialom in vsake toliko odpeljati polne kište na frišno skovanih kljuk ali kar je pač tista šara že bila. No, vsaj naš majster je na tisto gledal tako, kot na šaro. Le to mi ni bilo čisto jasno, kako da Filip trdi, da ne pomeni vse skupaj zanj nič več dela in zakaj mu stalno nekaj brez haska obljublja!

V enem od tistih juter je Filip prišel že kmalu po šesti. Pripeljal se je z novim avtom. Lep oplov karavan z usnjenimi sedeži in zatemnjenimi stekli. Trudil se je dajati vtis, da ta pridobitev zanj ni pomembna a ni mogel skriti , da bi se zaradi nove kripe najraje režal do ušes.

»Marinko!« je strogo pomembno rekel » imeti moramo pomeben sestanek!«
Nagovorjeni je skomignil z rameni in čakal kaj bo.
»Saj bom kratek, delo ne sme čakati!« je Filip nadaljeval in v tistem sta na dvoriščue pripeljali še dve vozili. V delavnici sta se jima pridružila dva stara Filipova znanca. Duleta in Izija je poznal tudi Marinko. No ja, ni ju poznal takšna kot sta bila danes, v novih oblekah , urejena in tako strogo resna. Ponavadi ju je le videval kvečjemu v kakšnem lokalu kjer sta skupaj z njegovim šefom praznila kakšen liter.

»No, verjetno ti novih sodelavcev ni treba posebej predstavljati !« je nadaljeval šef in Marinko je na kratko odkimal.
»Dule in Izi bosta malo razbremenila upravo tega našega biznisa. Izi bo skrbel za nabavo, za material in za investicije. Kolega Dule pa bo delal na novih projektih in skrbel bo za odpadne materiale! Kot si videl, smo že tudi uredili pisarne in že jutri začne delati tudi ena tajnica. In še nekaj…« Tu je malo zastal in pogledal Marinka na način, kot bi hotel poudariti, da bodo te besede imele poseben pomen…« Od danes nisem več šef ampak direktor Kovisa, mislim to je novo ime našega podjetja. Mislim, da se razumemo?! Direktor…gospod direktor. Moramo skrbeti za svojo podobo!«

Marinko je vse skupaj poslušal in gledal kot presenečeno tele. Predvsem pa je komaj čakal, da so končali in da so se novopečeni biznisarji pobrali iz delavnice , da je lahko ogrel šmitno in vžgal tiste ropotajče štance. Delal je tisti dan enako kot ponavadi, kvečjemu še bolj je vsake toliko vžgal po nakovalu, kot bi si hotel odgnati nekaj kar mu bezlja po razgretih možganih.

»Le kaj zvečer primejo v roke ?« se je spraševala njegova delavska pamet.

Ja, njegovo že tako težko delo je postalo več kot le naporno. Postalo je zmedeno in neurejeno. Nikoli ni minila cela ura, da ne bi pridivjal kateri od treh šefov, mislim, direktorja ali šefov, ki bi mu nekaj solili pamet, ga priganjali ali mu dajali nasvete. Marinko je delal kolikor je mogel in kakor je najbolje znal. Pripeljali so mu še dva ali tri avtomatska ropotala. Filip je najel še tehnologa, za vsakega od šefov še po eno tajnico, šoferja in čistilko. Za svoje potrebe in imidž si je nabavil ogromen Leksusov terenec.

V delavnici je bilo vsak dan bolj tesno in bolj napeto. Izi je nabavljal material, da se je Marinkovo ognjišče včasih komaj videlo izza velikih skladovnic. in Dule je skrbel, da so ostanki in odpadki šli v promet.
»Čimveč je treba porabiti!« ga je z nihče ne ve kakšnimi argumenti priganjal prvi medtem ko mu je drugi pamet solil na drug način.
»Ti kar vrzi stran, če vidiš da je kaj narobe, če opaziš kakšno razo ali flek!« je pogosto znal svetovati. Stari kovač, ki je bil vajen porabiti še tako zanikrn kos železja, ni mogel razumeti te logike. Seveda se mu ni kaj dosti sanjalo o provizijah in podobnih zadevah. Težko bi mu kdo dopovedal, da je za nekoga dobiček, če se čimveč vrže v smeti. Bog pomagaj!

Napetost v delavnici se je očitno nadaljevala tudi popoldne in zvečer. Ko je Marinko že končal svoj šiht z obveznimi nadurami vred, so njegovi vrli šefi še vedno bezljali okoli Kovisa in pozno v noč sestankovali v sejni pisarni. Včasih je videl luč in notri črno oblečene škrice, sključene tajnice in kakšnega neznanega gosta tudi še takrat , ko se je spravljal spat.

Tudi z njim so vsake toliko organizirali krajši sestanek. Z lepimi besedami polnimi logike in učenih argumentov so mu pojasnili, da je njegovo delo drago, da si zaenkrat ne morejo privoščiti , da bi ga bolje plačali. Dve preši, da bodo morali poslati v Romunijo ali celo na Kitajsko! Pri tej zadnji informaciji se je Marinko skoraj na glas zasmejal. Ja, pa to je ponavadi zvedel, da bo moral delati še več in bolje. Poslali so ga tudi na nedeljski tečaj organizacije, samodiscipline in manirnih odnosov med sodelavci. To zadnje je nanj delovalo zelo čudno in včasih se je zdelo, da se mu pojavljajo prvi simptomi izgubljanja sicer jekleno trdnih živcev.

»Mene bojo učili delati in se manirno obnašati, prmejkovaškduš!« je robantil sam pri sebi »mene, ki vse to edini tod okoli vsaj za silo znam!«

Pa živcev zaenkrat še ni zgubil. Bolj je zgledalo , da jih zgublja kdo drug. Vse daljši so bili sestanki in vse pogostejši čudni ukrepi, ki naj bi izboljšali in racionalizirali kovačevo delo. Filipovi podrejeni so najeli ekonomiste in organizatorje dela, ki so preračunavali variante in preizkušali nove sisteme. Filip pa je postal veličina, da je vsak od strokovnjakov, ki je delal za njegovo firmo kar odrevenel, ko se je pojavil v bližini ne glede na to ali se je pripeljal z ogromnim Lexusom ali športnim Astonom. Ej, takrat so začeli tekati vsi križem po delavnici in po dvorišču, hiteli so klicati s svojimi mobilci ali si nekaj beležiti v dlančnike ali laptope. V takih situacijah je Marinko še posebno močno mlatil, da je odmevalo od njegove bajte na drugi strani ceste. Še posebno hitro je jemal kose s prvega kupa in hitro je rasel kup izdelanih kosov. Hitro je rastel tudi Duletov kup in sploh vse se je odvijalo kot , da bi bil v kovačiji čisto zadnji dan.

Le nekaj je bilo kot, da je tam od nekdaj. Zvok težkega, vročega kovaškega orodja. Penk, ponk , penk. Ure in ure, dan za dnem. Pomislil bi, da predirljiv kovinski zvok lahko moti strokovnjake in vodilne škrice. Edini zvok, ki je brez milosti sekal ta sofisticirano zveneč vrvež.

Ampak ne. Zvoka kovanja s časom ni nihče več niti slišal. Postalo je del vsakega dneva, del jutra in vseh ur do poznega popoldneva. No, saj tudi opazil ni Marinka nihče več. Bogve, kdo je še vedel, da njegovo delo sploh še poteka nekje tam v črnem spodnjem štuku. Še manj bi pričakoval, da se napihnjenim tehnologom, zasanjanim bledičnim inženirjem in prepotentnim bossom še svita, da penk, ponk in penk pomenijo bistvo v vsej tej zmešnjavi, ki so jo vsi skupaj ustvarili okoli črnega ognjišča.

Ko je direktorju in ekipi začelo zmanjkovati prostora, so poleg stare stavbe ekspresno zgradili moderen objekt, betonsko grdobo z marmornim portalom in elektronskimi vhodnimi vrati. Filipa je tam sprejemal uniformiran vratar in receptorka, ki je skrbela tudi za goste in telefonske klice. V nadstropju so veliki trije imeli ogromne pisarne, Filip seveda še večjo kot druga dva in čisto zgoraj se je bohotila prava mala sejna dvorana opremljena z elektroniko, ozvočenjem, projektorji in udobnimi usnjenimi fotelji. Tam so se gospodje, kar ugledno število jih je že sestavljalo Kovisov kolektiv, pogosto dobivali. Tam so premlevali težave v globalni kovaški industriji, prikazovali projekcije svojih vizij, analizirali doseženo in načrtovali zadeve za naprej.

Vendar pa se veliki Filip ni več pogosto udeleževal teh sestankov. Menda je napravil korak naprej. S svojim podjetjem je nastopil na borzi in okoli Kovisa z pogumnimi investicijami ustvaril veliko družbo vredno neznansko veliko denarja.

Marinko pa je mlatil s svojo macolo in ne glede na njegovo bistrost, mu prav nič ni bilo več jasno!

»Kaj hudiča zvečer primejo v roko?!« si je še vedno včasih mrmral v brado.

In takrat se je postopoma začelo dogajati nekaj zelo čudnega. Vsi , ki so dan za dnem neorganizirano in neobvladano tekali okoli, vsi ki so vodili, razvijali Marinkovo kovaštvo, vsi ki so neumorno teoretizirali in trgovali z njegovim črnim železjem, vsi so postali nervozni in mrki. Nihče več ni z nikomer govoril. Le tu in tam je kateri zamrmral kaj neprijaznega. Pa še nekaj je Marinko, kot nepomembni nosilec proizvodnje strašnega podjetja začel opazovati. Ljudje so začeli izginjati. Najprej so se sicer začeli vse hitreje spreminjati a zadnje čase so očitno izginjali. Nihče več ni hodil k njemu in mu razlagal novosti na področju racionalizacije proizvodnje in nihče ni več omenjal medsebojnih odnosov. Le kakšen mali šef ga je iz železne navade kdaj malo priganjal in kdaj pa kdaj pokazal na delavniško uro. Kupi materiala so zaželi ostajati okoli razbeljene šmitne. Vse bolj poredko je kdo odpeljal kakšno gajbo. Ropotajoča stroja sta na Marinkovo veselje le enkrat ali dvakrat na teden malo poropotala. Slišati je bilo, da bodo tudi ostale podobne poslali s Kitajske nazaj domov. Menda so tam dol vse skupaj zašuštrali in šefe baje skrbi, da tudi doma ne bo več povpraševanja po tistih kosih.

In takrat, bil je petkov večer, je Marinko še zadnjič videl velike bosse kako so sestankovali v sejni dvorani. Pa to ni več zgledalo kot sestanek. Gospodje so nič kaj po gosposko tulili drug na drugega s svojimi hripavimi glasovi. Žugali so z iztegnjenimi prsti in psovali drug drugemu matere in ostale drage sorodnike.

»Si nabavljal, kurba sakramenska, pa si vedel da ni kaj prida!« jih je Filip napenjal Iziju »pobiral si mastne odstotke, kose nam pa zdaj pošiljajo od povsod. In ti , mater ti bedno, si cele tone dobrega jekla poslal v topilnico. A da si lahko kupil tajnici tisto kripo, nesrečnik kurbirski.?«

In oba napadena sta mu sikala nazaj in mu očitala njegove borzne podvige in čudna vlaganja.

»Kaj si kupoval vsega hudiča, a? Hotele in kažine. Kaj ima to s kovaštvom, idiot!? In Kitajcem si prodal tiste kljuke! Zdaj oni delajo naše, naših pa nihče več noče, ker mislijo da so kitajske!«

Kričali so pri odprtih oknih drug čez drugega in Marinko jih je opazoval , ko je tako sedel na klopci pred svojo bajto. Nekaj časa so se mu zdeli zanimivi a kaj kmalu se jih je naveličal.

»No » , si je mislil in svoje misli bi najraje zakričal na ves glas« če bi imeli kaj prijeti zvečer v roke, potem šele bi bilo drugače!«

Začetek naslednjega tedna je bil kaj žalostna podoba . Podoba nekega konca. Nekakšni rubežniki so iz stavbe nosili računalnike in ostalo opremo in dobavitelji so prihajali po svoj že prodani material. Dvorišče in delavnica, vse se je praznilo in vse je postajalo tiho in mirno. Zadnji , ki so imeli neke opravke pa niso več hiteli. Gibali so se mirno in brez panike. Marinka niso niti opazili. Edini, ki je imel zvečer kaj prijeti v svoje zgarane kovaške roke je sredi vsega tega dogajanja ostal neopažen in pozabljen.

Velikih treh ni bilo več videti tam blizu. Skoraj ničesar ni bilo več videti. Le prodorni udarci kladiva so odmevali nekje za težkimi plehnatimi vrati!

Le pozno zvečer je prišel Filip. Prišel je že v mraku. Kot potolčen in osramočen se je vtihotapil v stavbo in ven prinesel nekaj malenkosti. Kar je le mogel najhitreje se je odpeljal s staro škodo.

Marinko je naslednje jutro vstal zgodaj. Iz kište kamor je spravljal kose, ki jih je utajil Duletovemu odpadu je vzel nekaj železnih palic in se spravil k delu. Za Franceljna bo skoval nekaj klamf. Potrebuje jih za novi cimper na štali. »Penk in ponk« se je zaslišalo. Nevajen ali naključni prišlek bi mislil, da je to vsakdanje delo starega kovača. Pomislil bi, da danes ni nič drugačen od včeraj. Kdor pa je znal Marinkovemu delu kdaj prisluhniti, ta je slišal da danes poje kladivo v njegovih rokah neko staro in malenkost bolj veselo pesem. Tudi v obraz je bil bolj veder in čisto v kotičku ust se mu je vsake toliko za trentek nabral šopek smejočih gubic.

Žena pa je zadaj za hišu skubila kokoš….za kosilo!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks