LOJZETA NI VEČ

29.10.2008

(platntafovska zgodba ob 1. novembru)

V kovačiji so potekale stvari, tako kot v ostalih podobnih okoljih, zelo enolično, brez pretresov in nepričakovanih situacij. Med delavci je bilo nekaj starih mačkov, ki so v vroči zatohli delavnici pustili večino svojih let in nekaj mladih fantov, ki so se menjavali včasih pogosteje, kot so se s starejšimi sploh dobro spoznali. Nad mladci so se veterani zmrdovali, saj je bila njihova nestalnost zanje znak samo lenobe in neznanja, kvečjemu še neresnosti. Mlajši delavci so na to odgovarjali zelo podobno. Le da so oni ravno to pripadnost in domnevno zvestobo težkemu delu in kolektivu označevali kot znak slabosti in neiznajdlivosti v življenju. Seveda posebno blizu s svojimi mnenji možje niso prišli. In dnevi, podobni drug drugemu, so tekli naprej.

Med starejšimi sta posebno mesto zasedala naš znanec Marinko in njegov kolega Alojz. Lojze je bil v kovačiji še edini, ki je prišel v delavnico pred Marinkom. Bil je primer lojalnosti, pridnosti in včasih že kar nerazumljivo čustvenega pristopa do svojega dela. Vsako malenkost si je namreč Lojze znal gnati k srcu. Sleherni kos, ki je zanj le malo podvomil, da je dovolj dobro izdelan mu je pokvaril dan. Zaradi najmanjše zamere med njim in šefi ali sodelavci je bil ob tek ali prenekatero uro spanja. S šihta v vseh letih ni nikoli odšel niti minuto prezgodaj in tudi zamudil ni nikoli na delo. Kje pa! Pol ure ali še več prezgodaj je prihajal in čakal začetka dela. Seveda je bil tudi zaradi svoje redoljubnosti deležen kakšne pikre pripombe mlajših sodelavcev, vendar to ni spremenilo njegovega odnosa do dela in kovačije. Skratka, Lojze je bil marljiv in priden kovač in kot takega so ga z leti vsi sprejeli. Še najbolj so ga seveda sprejeli nadrejeni, češ :”Naj možak le dela….in molči!”

Vse našteto je dalo Marinku še bolj misliti neko jutro. Lojzeta namreč ni bilo na njegovem mestu. Zgledalo je kot da manjka v tistem kotu nekaj tako vsakdanjega in samoumevnega in vsi možje so vsake toliko med svojim delom obračali svoje poglede v tisto smer.

Marinko je bil od vseh še najbolj zaskrbljen, vendar pa si je dopovedoval, da je pač normalno, da se kdaj pa le zgodi to tudi Lojzetu. Da mora namreč iznenada vzeti dan dopusta ali bolniško, že mora biti kaj takega. Vseeno pa je med malico stopil do pisarne in zavrtel telefon. Oglasila se je Lojzetova žena in potrdila Marinkove domneve.” Nekaj ga je tiščalo notri v prsih” , je rekla ” verjetno prehlad ali bronhitis” Zahvalil se je, pozdravil in obljubil, da se še oglasi. Z Lojzetovo družino so si bili že vrsto let precej blizu. Z odgovorom kolegove prijazne soproge pa ni vedel kaj bi. Nekoliko ga je pomiril, po drugi strani pa sprožil v njem še več dvomov in vprašanj. Prehlad? Lojze?

Naslednji dan je poklical in glas, ki mu je odgovoril se je komaj zdel isti kot včeraj. Bil je prestrašen in nekako voden. Zdel se je šibak in kot da nima moči, da bi izgovarjal besede s svojo siceršnjo barvo in močjo: “So ga zadržali tam,…… so mu nekaj našli,…..,na pljučih,… bo na preiskavah……” Tudi njemu samemu je takrat vzelo sapo in tudi sam si je zaželel, da bi čimprej končal ta pogovor. Sesedel se je na klop, kjer sta dan za dnem z dragim kolegom premlevala nepomembne vsakdanjosti. Dolge pol ure je nepremično strmel predse in razmišljal. “Pa menda ja ne Lojze!”

S težkim srcem se je popoldne oglasil na prijateljevem domu. Gospodinja mu je prišla odpret in že na vratih je Marinko opazil njen predrugačen, prestrašen obraz. V stanovanje ni stopal z lahkimi koraki kot druge dni, kadar je prihajal. Zavedal se je, da je nekaj pošteno narobe. Dolgo in dobro je poznal te dobre ljudi. Bili so preprosti in pošteni a so imeli svoje stvari na svojem mestu. Vedeli so kaj početi s svojimi željami in čustvi in ta bledi, malodane smrtni strah, to je vedel, ni bil tam brez razloga.

“Hudo je ” , je tiho rekla, počakala je nekaj sekund. Nekaj tihih trenutkov je bilo za oba dolgih in težkih , ko sta brez diha in dojemanja srepo zrla drug v drugega in čakala da jima nekaj pomaga zadihati. Ženska je hotela čim mirneje nadaljevati a jo je zlomilo in v naslednjem trenutku je neobvladano hlipala na Marinkovem ramenu. “Raka ima, na pljučih, ne morejo, ” je bruhalo iz nje med solzami” ne morejo mu več pomagati, se je že razraslo, povsod, samo umret ga bojo poslali še domov.”

Marinko si je želel, da bi imel v sebi besede za ta trenutek, želel si je da bi rekel karkoli, kar bi bilo podobno tolažbi. Zmogel je kvečjemu to, da se je na kratko poslovil in obljubil, da pride spet čimprej. Na vhodu je srečal oba Lojzetova otroka. Že odraslega sina, ki je prišel domov zaradi nesrečne očetove bolezni in mlajša hčerka, srednješolka. Tiho so se pozdravili.

Naslednji dnevi so bili med najtežjimi v Marinkovem življenju. Obiskoval je Lojzeta na njegovem domu in gledal njegovo propadanje. Nič si ni mogel pomagati z dvomom ali je mogoče, da v tednu dni usoda naredi iz močnega, zdravega, klenega kovača takšnega nemočnega siromaka kot je bil sedaj njegov prijatelj. Vendar se je v resničnost moral vdajati, kakor se je očitno vdajal Lojze sam. Bolezen je izpijala življenje iz njega hitro in neusmiljeno. Prve dni je še zmogel nasmešek in kakšno svojo hudomušno pripombo a je vse kmalu zamrlo v njem skupaj z njegovim glasom, ki je postal vodeno, brezbarvno stokanje bolnika. Prve dni je še vsak dan vprašal po kovačiji. Marinko mu je takrat dejal, tako kot pač rečemo v takšnih situacijah, da ga vsi pozdravljajo in vprašujejo po njem. Po nekaj dneh Lojze ni več spraševal, vedel in čutil je, da so to le prijazne, prijateljeve laži.

In res, v delavnici se je le prve dni kdo spomnil na starega kovaškega mojstra Alojza. Pri kavi so možje pomodrovali o njegovi nesreči, okrivili za bolezen dim iz kovaških ognjišč. Dolfi je rekel:” Danes si, jutri te ni !” in eden mlajših je pripomnil, da je treba uživati dokler si zdrav in …AMEN. Kovača Alojza za te ljudi ni bilo več.
In kaj kmalu, deset dni po tistem Lojzeta res ni bilo več. Po nekajtedenskem usihanju je izgubil vse življenske moči, padel v nekajdnevni hropeči polsen in odtrpel v večnost.

Pokopali so ga popoldne , sonce je sijalo na vaški britof in Marinko je med počasnim korakanjem proti jami, zadnjem prijateljevem domu pogledoval proti jasnemu nebu. “Kaj hočeš s tem reči?” je siknil v sebi in obrni pogled navzgor. V njem je peklo in bolelo čustvo bliže nemočni jezi kot žalosti. Nepravičnost bi rad očital in nesramnost a komu naj to vrže v nemarni obraz? Le proti sončnemu obzorju je še enkrat pogledal in pomislil, kot v olajšavo, da bo minil tudi ta.

In Lojzeta so pokopali. Prišli so vaščani in sorodniki, pevci so zapeli par žalostink v slovo in župnik je opravil svoj naučeni obred. Lojzetova vdova je bleda nemočna ždela na robu jame in komaj slišno hlipala, brez solz in glasu, kot bi zadnji dnevi izčrpali iz nje vso moč in vso žalost. Ko ji je kdo stisnil roko in izrekel sožalje, je le malo dvignila svoj utrujeni, drobni pogled in rahlo pokimala. Vse je bilo v teh drobcenih kretnjah. Zraven nje je stal nekako strogo z belim obrazom in stisnjenimi zobmi njen sin. Razmišljal je o dobrem človeku, o svojem očetu, razmišljal tako kot običajno razmišljajo odrasli sinovi ob grobu. Na drugi strani je bila hčerka, bolj prestrašena in vase potegnjena, vendar ravno tako zamišljena in ravno tako neželjna množice, ki jo je obdajala. In vsi so odšli na svoje domove. S seboj so odnesli svoja razmišljanja in svoja čustva, jamo in Alojza pa prepustili delavcu ki je grob zasul in napravil gomilo. In takrat je tudi sonce zašlo.

Marinko naslednji dan na delo ni odhajal z lahkim srcem. Še nikoli si ni tako želel, da bi ne bilo treba oditi tja. Pa vendar je stopil do kovačije, se oblekel v delavske cunje in se spravil v hrup med počrnelimi zidovi.
Celo dopoldne ni pogledal in ne obgovoril nikogar. Strmel je predse in opravljal svoje delo. Želel si je samo čimprej končati ta šiht in zapustiti ta tako neljubo spremenjeni kraj.

Pol ure pred koncem izmene pa je le nekaj poseglo v njegovo odsotnost. Direktor in pomočnik sta prikorakala na balkonski prehod s katerega kaj pogost žugajo šefi in očitajoče kažejo na uro.
Odkašljala sta se gospoda in prosila za posluh. “Kot vsi veste….” je začel eden od njiju in nadaljeval s klišejskimi litanijami o najstarejšem in najzvestejšem kovaču, minuti molka in …

Marinko ni več vedel kaj in kdo govori. Peklo ga je v grlu in tiščalo v želodcu. Želel si je zakričati :”Kje ste hodili trideset let, nesrečniki? Kdaj je kdo prišel potrepljati Lojzeta po ramenu in pohvaliti njegovo delo in njegov pošteni red. Kje ste bili ko je ugašal med štirimi stenami in si želel obiska in lepe besede? Kdo mu je šel takrat reči da pogrešamo njega in zven njegove macole ? Kje ste bili včeraj ko smo ga devali v jamo?”

Ne, ne, Marinko je moral ven iz prostora in prav to je potiho in neopazno storil. Saj pravzaprav ni čutil jeze. Na koga naj se jezi. Na življenje, ki je človeku izpod lupine izsesalo vse kar naj bi krasilo nesrečno vrsto, na izgubljene duše, naj se nanje jezi? Ne Marinko ni bil jezen. Bil je žalosten. Prevzela ga je čista in brezkompromisna žalost in urno se je napotil proti domu. Toplina njegove družine, ki ga je čakala tam je bila edino zdravilo njegovemu stanju.
Spotoma je brcnil kak kamen in pljunil čez ograjo. Na zastavo, ki je obešena na pol droga vihrala in se frfotajoče ovijala okoli droga se še ozrl ni. Nič ni razmišljal o njeni iskrenosti. Tam je bila po službeni dolžnosti. Dare

  • Share/Bookmark

10 odgovorov v “LOJZETA NI VEČ”

  1. Mohor pravi:

    Dare, zelo ganljivo!
    Smrt je za nekoga strašno močno čustvo za nekatere pač ne.
    Ljubezen do sočloveka je prirojena in ne dana. Licemerji in lažnivci, ki jih srečujemo vsak dan in moramo sobivati z njimi ne vedo in se ne morejo zavedati za kaj so prikrajšani.
    Lep pozdrav
    Mohor

  2. BlazzBlazz pravi:

    u mater….odličnu napisanu, svaka čast!

  3. daredare pravi:

    @Mohor, normalnemu človeku so dana človeška čustva. Ko človek občuti srečo ob rojstvu otroka , ob občutku ljubezni okoli sebe, takrat ima občutek, da je s čustvi obdarjen. Kadar ga doleti temačnost bolečine ob izgubi , ob koncu, takrat občutja, ki mu jih je dala narava jemlje kot prekletstvo. Logično in normalno se mi zdi, da sprejmemo eno in drugo in se pred takšnimi in drugačnimi čustvi ne skrivamo.
    Moja zgodbica je, kot tudi večina ostalih, izmišljena čeprav zelo verjetna. (Da se ti je zdela ganljiva, to je zame pa še poseben kompliment! lp )

    Z resnično žalostjo pa spremljam na blogosferi neko drugo zelo veliko, globoko in tako nepreklicno resnično zgodbo!

    http://drmagnum.blog.siol.net/2008/10/29/nasa-majca-je-odsla-v-svoj-vilinski-svet/

  4. daredare pravi:

    @Blazz, hvala!

  5. bin pravi:

    “Ki ne ve, da dobro piše” je zabeleženo na micinem blogu. :)

    Res odlično napisano, dare! Tokrat ne bom komentiral vsebine, sporočila, celota pa je vredna velikih mojstrov. Bravo! :)

  6. daredare pravi:

    O križana gora Bin! Ja, hvala lepa. Tudi tisto “ki ne ve…” sem videl na Micini strani , pa šele pred kratkim.
    Ja, no, kaj naj rečem. Lep pozdrav in še se oglasi!!

  7. kamperkamper pravi:

    V spominu mi ostaja kar nekaj takih Alojzov,primerov za vzgled za katerimi je ostala praznina,kot da se taki ljudje ne rojevajo več :smile:

  8. nevenkanevenka pravi:

    Tudi, če si si izmislil zgodbo, je vseeno resnična.
    Ker sem doživela skoraj enako ob svojem očetu. Ni bil kovač, pa vendar je bil del svojega okolja in to okolje se je ob slovesu zelo skrčilo. Na pogreb pa pridejo ljudje iz različnih razlogov.

  9. daredare pravi:

    @Kamper, bogve če je mogoče, da bi se rodil kdo, ki bi lahko kar tako zapolnil luknje. Življenje nas na srečo povezuje s posebnimi in unikatnimi osebami.

  10. daredare pravi:

    @Nevenka, točno tako je kot praviš. Zgodbo sem si izmislil a je vseeno maksimalno resnična. Kar se tiče mojega pisanja je to ravno tisto največ kar mi lahko rata. Kar pa se tiče vsebine , ja različni so razlogi. Od čuta spoštovanja do službene dolžnosti in tudi čisto navadnega firbca….pa še vsega vmes.

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !