199 inventura
miks 23.10.2008
Pred skoraj letom dni sem tukaj objavil post z naslovom 99 inventura. Zakaj je imel ravno tak naslov se ne spomnim natančno, domnevam da sem želel biti izviren in nisem hotel »obeležiti« ravno stotke.
No, kakorkoli že, takrat sem v zapisu med drugim naredil predvsem dvoje. Kot prvo sem nekako analiziral, kaj se mi je v času tistih stotih objav zgodilo , kot drugo pa sem si zadal cilj za naprej. Kaj se mi je zgodilo v teh drugih sto bom omenil malo kasneje, plan pa je točno zdaj tukaj pred vami. Takrat sem si namreč zadal cilj » še sto objav oziroma še eno leto« kar bo pač prej. Z drugimi besedami , moj cilj je dosežen moj načrt izpolnjen. Tukaj bi kdo znal vprašati kaj je sploh treba pri takšni stvari kot je blog, ki naj bi bil predvsem zabava in sprostitev, kaj je treba tukaj sploh nekaj planirati. Očitno sem takšne vrste človek, ki si mora predpisovati neke cilje. No , zdaj se s tem ne bom več obremenjeval. Seveda ne želim, da bi to zgledalo kot dan kakšne moje »strašne« odločitve ali spremembe, vendar kar sem planiral, to sem izpolnil.
Uspešno ali ne? Pojma nimam!
Koliko je moje bloganje podobno kakšni reči, tega ne znam oceniti. Tudi vem, da sto ali dvesto samo po sebi ne pomeni ravno nekega posebnega podatka. Tudi glede na obisk se kolikor jaz vem ne morem ravno dičiti s kakšnimi rekordi. No, komentatorjev se tudi , kako naj rečem, ravno ne otepam. To zadnje seveda z lahkoto pripisujem temu, da ne odpiram groznih dilem in ne sprožam žolčnih polemik.
Sem pa kljub vsemu še kar prizanesljiv do samega sebe. To pa zaradi nekaterih pripomb, ki sem jih dobil od dragih obiskovalcev moje skromne pisarije. Tista, ki gre najbolj v današnji kontekst je ravno iz omenjene »99–ete objave« :
( Ha, pa si res priden blogar, predvsem, če pomislim, da tvojih 99 prispevkov ni ravno 99 Luftbalons, in da jih vedno z zanimanjem preberem.
lp Nevenka )
Nekako zelo vzpodbuden se mi še vedno zdi eden čisto prvih komentarjev na eno čisto prvih objav. Pozneje sem zelo slučajno odkril, da mi jo je namenil zdajšnji urednik Blogorole :
( Hehe, carsko ! 
)
Ali od Mice:
( Dorči, nekaj ti predlagam: te in podobne zgodbice zberi v knjigo in jo potem podari tistim sitnežem in namrgodencem, ki se vsako jutro trudijo, da bi rinili iz postelje z levo nogo!
Ker tvoje pisanje bi bilo sigurno čudežno in bi jim priklicalo malo dobre volje, od česar pa bi, psoredno, imeli koristi tudi ostali. )
Takšni prijaznih besed imam v spominu še precej, vendar zdaj nimam namena ure dolgo brskati, kje so skrite. Tudi ne mislim vsevprek limati povezav na ljudi, ki se moje bloganje prepleta z njihovim. Po večini so to eni in isti. Kakšen kdaj seveda odide in kdaj pride kakšen nov. Kakšnemu kdaj pove njegova šolarka, da se mora , če hoče biti vsaj malo abdejtan, prijaviti na Facebook in da so blogi čisto out. Kateri pa šele zdaj odkriva, da blogi sploh obstajajo.
Jaz sem , resnici na ljubo nekoliko bolj pri zahojenih. Novih pogruntavščin se pravzaprav ne bojim oz. jih zlahka osvojim, vendar sem človek, ki ne mara pretirano pogostih sprememb. Ugnezdim se na svoj blogec in se tam dobro počutim !
Me je pa to moje dobro počutje tudi nenavadno presenetilo. Predvsem sem presenečen nad tem, da me še vedno nekako ni spustilo. Še vedno občutim enako vznemirjenje ob vsaki novi objavi in še vedno po otročje preverjam, kako ob novem postu malo poskoči obisk. Ravno tako kot pred letom še vedno stalno preverjam ali je kdo pustil kakšen nov komentar. Blog čekiram kjerkoli mi je to dosegljivo. Smešen se zdim sodelavcem na šihtu, kjer med pavzo takoj bezljam do prvega kompjuterja in na živce grem včasih otrokom, ko jim težim naj se mi , za božjo voljo, vsaj za dve minuti umaknejo stran od ekrana! Včasih med kuhanjem ali kakšnim podobnim delom stalno letam na net in….. Ja , gospodinjstvo in internet gresta zelo slabo skupaj.
In naprej? Ja, prav nikamor nimam namena odhajati. Vsaj zaenkrat ne! Točno ta trenutek imam v glavi vsaj dve objavi in tudi v arhivu je še nekaj malega. Sicer pa lahko mimogrede omenim, da nikoli nisem imel vnaprej ravno poln pisker idej. Vedno so se mi pojavljale po ena kvečjemu dve naenkrat. Tako sem imel občutek, da sem vedno napisal zadnje vrstice in na koncu ko sem pritisnil piko, se mi je zdelo kot bi pritisnil tipko TOJETO !
23.10.2008 ob 22:38
adrenalin, po vsem tem času še zmer, praviš. si približno mislim, kako naj bi zgledal ta filing ko skačeš gor, kaj dogaja :).
24.10.2008 ob 06:56
“..in na koncu ko sem pritisnil piko, se mi je zdelo kot bi pritisnil tipko TOJETO”
Jep! Nam se potem, ko beremo, tudi tako zdi.
LP!
24.10.2008 ob 14:27
@Lidija, ja tako je to pri meni. Težko me kaj na novo zagrabi, vendar pa me potem ne spusti tako zlepa.
@1danica, ja v redu. Samo tisti TOJETO je mišljen ponavadi tako , kako bi rekel…za immer….pa potem pride nov dan
lp
Aja, kje pa ti hodiš zadnje čase. (mesec in pol ni nobene nove besede tam pri tebi ??? )
24.10.2008 ob 14:30
Ne vem, kaj mi je… Bo že bolje!
24.10.2008 ob 16:53
Po vsaki krizi enkrat posije sonce!
25.10.2008 ob 05:01
Prijetno in zanimivo je tvoje pisanje
kar nadaljuj tako 
25.10.2008 ob 12:11
“In naprej? Ja, prav nikamor nimam namena odhajati.”
Tu sm čakau de bom prebrau!!!!
25.10.2008 ob 21:14
ej, Blaž, valda ne bo odšel drugam. Preden bo našel vsaj polovico podobno prijaznih kot smo mi, bo že totalno siv al pa plešast
No, me pa veseli, da se ti je o mojih prijaznih besedah sanjalo. Bogvaruj, dabi te tlačila nočna mora.
Zadnjič sem bila na kanomeljskem koncu in posnela oddajo z Juletom. Živi takooooooooooooo grozn bogu za hrbtom, da se mi še danes vrti od tiste ceste….
26.10.2008 ob 20:06
Ja sliš, Blazz, kam naj bi pa v teh časih sploh hodil??
26.10.2008 ob 20:10
@Mica , točno tako. Bojim se edino, da je to s plešo in sivimi lasmi malo nerodna primerjava
:) !
Za tistga Juleta pa se moram pozanimati . Me prav ima kje si se morala potikati !
26.10.2008 ob 23:30
dare,
svet gre počasi naprej in ti z njim
27.10.2008 ob 02:50
eh, Dare, če je le možno, se potikam tam, kjer živijo zanimivi ljudje. Pa taki, ki imajo kaj povedati. Ki živijo drugače, ki razmišljajo drugače- in to na način, da postojim, se obrnem in jim želim prisluhniti.
27.10.2008 ob 22:22
@Vlatka, a misliš da gre res počasi??
@Mica, pozanimal sem se malo in dognali smo, da si bila verjetno v Šturmajcah ali pa pri eni bajti nad tiskarno Slovenija, čisto gor pod Vojskem. Menda niti Kanomeljci ne vejo točno kako se tam gor reče
. Sicer pa sem tudi sam domneval (po tvojih zgodbah namreč) , da obiskuješ zanimive ljudi , ki jim postavljaš zanimiva vprašanja.
28.10.2008 ob 08:23
bravo Dare!
Sedi pet!
Sicer si pa v petkovem cajtngu (upam) preberi komentar
28.10.2008 ob 10:00
@ MilenaMica (MicaMilena) Petek 31. ? Na vsak način! lp
28.10.2008 ob 23:40
dare,
svet ja, mi pa malo hitreje
30.10.2008 ob 21:26
že sto objav od 99.-te naprej… ? hitro gre čas in hiter si ti…
tudi sam sem si pred časom zadal nek cilj in pričakujem da bom ob morebitnem dosegu občutil podobno kot si tu ti…
in ja… če se ne motim je bila ravno tista 99. objava prva objava ki sem jo prebral na tem blogu… vem da se je spomnim, ene pred njo se ne, pri naslednji pa sem že pustil komentar…
30.10.2008 ob 21:49
No, nekateri pač menda laže dosegamo cilje, če si jih bolj natančno določimo. Jaz npr. moram glede na načrte v približno tem tempu zdržati še dva meseca, da bo to potem dve leti potem pa…..???
Sicer pa, hvala za obisk in komentar in upam, da bo tudi tebi zadane cilje uspelo doseči in da boš imel s tem čimveč veselja. lp
31.10.2008 ob 12:22
živjo. tole bo čisto mimo, pa vseeno. današnjo noč sem sanjal, da sem te spoznal, da si bil mlad novinar. podrobnosti se ne spomnem, vem pa da sem sanjal…. pa lep dan želim!
31.10.2008 ob 12:23
Ja, nekoliko mimo, res. Novinar nisem, ampak fabrški delavec, mlad pa tudi “komaj še” ! Sicer pa lep pozdrav tudi tebi
!
31.10.2008 ob 12:26
Mladosti ne merimo samo po letih, a ne?
31.10.2008 ob 12:27
Če pa gledamo tako , potem pa to o mladosti zagotovo ni mimo…niti malo!
! Danica, lepo pozdravljena tudi ti !!
1.11.2008 ob 09:48
1.11.2008 ob 21:06
Nevenka, se pravi da to ni hundertnojnundnojncih luftbalons
!