Majhen

20.10.2008

Verjetno spodbujen z obiskom tete Beti, sem se spomnil na članek iz platntafovskega arhiva, ki se nanaša na neko podobno situacijo. V preteklosti ponavadi nisem posebej poudarjal , da je napisano že starejšega datuma, tokrat pa to moram storiti, ker notri nastopa nekaj zelo čudnih oseb. Seveda bi jih lahko brez težav zamenjal in stvar posodobil pa se mi ni zdelo smiselno. Torej :

MAJHEN

Človek je lahko majhen na zelo različne načine in ravno tako različno se ta njegova majhnost pojmuje pri ljudeh. Če človeku narava nakloni bolj skromno število centimetrov, lahko to sicer povzroči kakšen kompleks pri malčku ali pa ga včasih malenkost omeji pri življenski poti. Lahko na primer postane v otroštvu čisto obseden z NBA košarko potem pa se z leti kljub zdravi, visoko kalorični in uravnoteženi prehrani potegne komaj kaj čez poldrugi meter. Kljub najboljšemu namenu, da bi kdaj kraljeval pod koši so njegovi izgledi za to skoraj ničelni. Predstavljajte si siromaka med stopetdesetkilskimi zamorskimi kolosi! Strinjali se bomo, da to ne gre, vendar pa so takšne drastične frustracije dokaj redke. Večino zadreg lahko takšen, imenujmo ga manjši osebek, reši tako da stopi na prste ali pa na kakšen za to namenjen kos pohištva. Veliko se da rešiti tudi z glasnejšim govorjenjem, podloženimi rameni in s košatimi brki ali brado (to zadnje je priporočljivo samo za moške).

Dostikrat se potem zgodi, da v življenju doseže več kot večina pol metra večjih mož. Lahko na primer postane predsednik kakšne države ali kaj podobnega. Za takega potem izvlečejo iz arhivov stare modrosti kot so; Strup je v majhnih flašah, Majhna žaba daleč skoči ali pa mali dedec velik k…..pustimo to zaenkrat. Dalo bi se razpredati še na dolgo in široko vendar mislim, da smo prišli do bistvene ugotovitve, da manjša telesna višina ni prehuda pomanjkljivost.

Drugače je z neko drugo vrsto majhnosti. Ta ni kaj prida odvisna od velikosti embalaže. Gre seveda za osebke, ki so majhni zaradi svojega značaja, za take ki vso svojo energijo in (domnevno) inteligenco usmerjajo v hinavščino in zlobo in tako povzdigujejo svoj ego nad druge ne glede na žrtve, ki ob tem nedelu padajo levo in desno. Takšni malčki nikoli niso podvrženi kompleksom. Kvečjemu so podvrženi kompleksu več – vrednosti, druge težave s svojo nemogočo osebo pa velikodušno prepustijo okolici. Za ta tip malih ljudi bi vam malo teže podal kakšen primer, čeprav je v naši bližnji in daljni okolici dosti takšnih pojavov. V naši ljubi mirni domovinici so lahko takšni, recimo, kvečjemu pokvarjeni stremuhi in oportunisti, v kakšnem drugem okolju pa bi po mojem lahko takšna oseba mnogo bolj drastično udejanjila svoje značajske anomalije. Recimo : v Srbiji bi bil tip četnik, v Izraelu terorist, na Kitajskem upravnik nogometnega stadiona, v Južni Ameriki režiser nadaljevank, v severni Ameriki pa odvetnik , kuhar ali producent tehno “muzike. Seveda so to zgolj teoretični primeri.

Tretja vrsta majhnosti mi je najbolj zagonetna. To je tista , ki jo človek nosi v glavi. Hočem reči, da z njegovimi dimenzijami, takšnimi in drugačnimi, ni nič narobe, je pa siromak, kar žrtev ga imenujmo, prepričan, da je čisto neznaten. Hodi po širnem cvetočem travniku pa ne vidi nobenega cveta saj se v svoji prestrašenosti upogne in prištuli, da ne vidi niti čez prvi šop trave. Nesrečnik sicer ve, da je tam zadaj nekje velik in pisan, vendar zanj nedostopen svet. Po eni strani jadikuje nad svojo nesrečo, po drugi pa jo ima za izgovor, češ, kaj pa lahko storim takšen kot sem? Ta, tretja varianta najbolj zaposluje moje misli. Verjetno je tako zaradi tega, ker jo tako pogosto srečujem v svoji okolici. Še najbolj pogosto jo opažam v povezavi s svojim krajem, še večkrat pa v povezavi z našo deželico. Ta, prej omenjeni kompleks razsaja po naših krajih kot mojzesove kobilice ali pa srednjeveška kuga. Žrtve jamrajo nad našo majhnostjo in nemočjo. Za vsak neuspeh modro pokimajo, češ saj smo vedeli, za morebitne svetlejše trenutke zopet modrujejo, da menda tudi slepa kura zrno najde. In povlečejo procesijo za sabo in vsi se klanjajo velikim. Aleluja in hozana. “Podrite majhne kmetije pa boste lahko v naši družbi !” slišimo…in že podiramo stoletne kajže, “Zaprite brezcarinsko trgovino!” in prej kot slišimo do konca že zapremo vrata. Pustite, da kupimo vaše hiše, pustite, da odpiramo pri vas veletrgovine, dajte fajmoštrom gozdove, zaračunajte dva jurja za Ernestov kofe brez pildka !, Uvedite DDV! Že uvajamo, spoštovani veliki bratje. In svet se pelje naprej in še vedno je velik, mi pa izgleda postajamo manjši in manjši in se izgubljamo med njimi.
Jaz se še vedno upiram okužbi. Počutim se še vedno čisto zadosti velik in širok. Grem na Jelenk ali pa v Gorenjo trebušo , odpravim se z biciklom na Soriško planino ali pa v Idrijsko belo ali pa opazujem to mojo Faro izpred Kunclna. Ni bistveno. Vesel sem, da vidim čez šope trave, ker se mi tam kažejo čisto v redu svari.
Ja, res je po svetu veliko velikih stvari, pa dežel tudi. Nekoliko sem nagnjen k temu, da dajem primere za ponazoritev pa naj bo tako še tokrat; Ena med njimi je na primer Mehika, druga pa, spet zgolj primer, Združene države. Iz obeh smo dobili v zadnjih letih pomembne obiske. Iz prve je prišla Esmeralda iz druge pa Clinton. Oba sta bila patetična in kičasta. In imela sta solzne oči, prav tako pa tudi množica pod njima. In kričala je množica huronsko. Takrat veste, sem se pa tudi jaz počutil nekoliko majhen. DARE

  • Share/Bookmark

10 odgovorov v “Majhen”

  1. lidija pravi:

    Ko enkrat pogruntaš, v čem je pravzaprav point, ne stremiš več nikamor in k ničemer. V svoji majhnosti (znotraj sebe) odkriješ (svojo) veličino. And that is enough. Kar se vsekakor (za)čuti …
    Si pa mislim, da se čuti tudi v taki množici, kot navajaš ob obisku, čeprav patetičnem in kičastem. Bi bla rada enkrat zraven :) , čist res, sam nek bolj na robu …

  2. dare pravi:

    @Lidija, upam , da si ulovila Elizabetin prihod. V nasprotnem primeru imaš danes ali jutri ( ne vem natančno) priložnost vzklikati njenemu veličanstvu na tromostovju :) !
    Ja, se strinjam. V bistvu moraš biti kdaj zraven, da
    začutiš bedo takšnega navdušenja. Pa mislim, da je Queen še najmanj uboga med ostalimi podobnimi modeli, ki smo jih slavili v preteklosti ob njihovih obiskih (Clinton, Bush itd…….) !
    Ceremonija z royal highness se mi zdi bolj hecne sorte, bolj kot karneval. Sreča edino, da ne vem kakšen bo račun!!

  3. nevenkanevenka pravi:

    Ne počutim se veliko. Po nobenem kriteriju.
    In včasih se počutim majhno. Se mi zdi, da je to počutje normalnemu človeku skoraj neizbežno. Ampak majhnost in nemoč nista eno in isto. Majhnost je namreč zelo relativen pojm. Nemoč pa je absolutna. Nemočna nisem rada, a se zgodi.
    Ne prenesem pa tistih, ki se imajo za velike in to v pravem, plemenitem smislu, tiste, ki se imajo za velike dobrotnike. Altruizem je lahko zelo egoistična dimenzija človeka, ravno zaradi potrebe po višini.
    Dejstvo je, da si sam velikosti nikoli prav ne izmeriš.
    In če živiš prav, rasteš do konca življenja.

  4. daredare pravi:

    @Nevenka, nič ne bom dodal. Le rasti se bom trudil še naprej :) !

  5. lidija pravi:

    oj, ma nisem veš.
    tv je že tri mesece neprižgan. od selitve dalje. ga v bistvu ne pogrešam. radia tud ne. v avtu je crknu, doma občasno cdji. sem pa danes kupila delo, po dolgem cajtu (unga od prejšnje sobote ne štejem, ker je šel neprebran za podkurt) in na en malčk prelistala. lih ugotavljam, če ne postajam čudak. ker mi je okej živet tudi tako. se čutim čist zadost majhno (če hočeš – veliko). kaj praviš, tvoje mnenje šteje? :)
    lp

  6. daredare pravi:

    Nekje sem zapisal (bom pobrskal kasneje) , da bi bil takšen pristop edini pravilen, če bi se hoteli dokopati do resnice. Šlo je nekako za to, da bi se morali o dogajanju (politiki, gospodarstvu itd…) informirati , če bi se pač že morali, šele po dolgem času. To je takrat , ko se na aktualnosti dogajanja že najejo vse smetane mediji, novinarji in vsi ostali, ki jim to koristi. In , ki seveda to dogajanje takrat tudi prikazujejo tako kot jim tisti dan koristi. O čudaštvu torej zaradi TV ja ni potrebno razmišljati :) !!

  7. daredare pravi:

    To sem imel v mislih:

    http://daretovblog.blog.siol.net/2008/09/11/zmedene-misli-na-zblojen-dan/

  8. Luka pravi:

    Tako pač je.

  9. BlazzBlazz pravi:

    eh, naju semizdi de matra sam ta prvi problem majhnosti, pa še tist je zanemarljivu mejhn!

  10. daredare pravi:

    @blazz, ja nekako tako. No, vsaj meni se do zdaj ni zdelo, da bi bilo to kakšen ogromen problem.

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !