Beli stolp

6.10.2008

(prvi del … 1/2 )

V deželici pod belim stolpom so tekle stvari na čisto navaden način. Tako kot tečejo v vseh malih deželah. Ljudje so bili svoj vsakdanji boj za vsakdanje stvari. Skrbele so jih nepomebnosti in želeli so si cenenih dragocenosti. Rojevali so se in umirali, kot povsod drugod po ljubem svetu. Tega ni spremenil noben red! Niti mogočna bela reč, ki se je hladno dvigovala nad njihovimi domovi.

Ko so tete hodile obiskovat malega Ruperta, takrat niso govorile tistih ustaljenih reči, kot je bilo to v navadi pri običajnih dojenčkih. Nobena ni rekla:«Glej čisto mamin nos ima!« ali » Ja, ušesa mu pa štrlijo ravno tako kot očetu!«
Ne, mali Rupertek je bil že v najbolj mlečnem stadiju nekaj čisto posebnega. Gledal je nekam navzgor in nenavadno zgodaj je začel gledati s široko odprtimi očmi. Tako ni nihče opazil ušes ali kakšnih drugih pritiklin. Ne, vsak je pohvalil dojenčka, češ kako bistro da gleda. Iz njega pa zagotovo bo nekaj!

In tudi njegova mamica ga je občudovala. Tako umirjeno in bistro je zrl s svojimi sivimi očkami nekam nad sabo. Vsake toliko se je seveda začel tudi neusmiljeno dreti. To pač počnejo vsi dojenčki. Še posebno ko so lačni ali ko jim je potrebno zamenjat smrdljivo plenico. Takrat je mati županja….sem sploh omenil, da je bil Rupert sin župana v Malem mestu…no, takrat je njegova mamica poklicala Marijo,ki je poskrbela za deročo štruco.
Marija je Ruperta umila, mu napudrala pordelo ritko in ga popestovala. Zraven mu je tiho popevala otroško pesmico iz svojih krajev. Ja, Marija je res znala z majhnimi otroki. A kmalu je potuhtala, da Ruperta pomiri nekaj čisto posebnega. Še tako neutolažljiv jok je utihnil in še takšna otroška jeza se je zjasnila v zamaknjen polnasmeh, če ga je prinesla k oknu kjer je lahko zrl proti nebu, kjer je lahko gledal….daleč ..v nebo…. proti belemu stolpu!

Stolp je kraljeval nad Malo deželo, kraljeval je nad vsem svetom, nad življenjem, delom in nad vsakim razmišljanjem malih ljudi, ki so kot mravljinci daleč tam spodaj živeli svoje dni. O belem stolpu , o tisti največji veličini ljudje že nekaj generacij niso več razmišljali. Sprejeli so ga kot najvišje, kot izvor vsega in kot varuha svojega bivanja. Nihče ga običajno ni niti omenil in nihče se več ne spominja ljudi, ki so menda beli stolp sovražili.
Ne, mirno , nepogrešljivo se je dvigoval nad ves drugi svet. In tja gor je segal otroški Rupertov pogled.

Rupertovo otroštvo tudi ni bilo čisto običajno. Edinček mestnega veljaka. Pač tudi ni bil čisto običajen. Vedno ga je bilo treba imeti na očeh .Treba ga je bilo držati stran od nevzgojene mularije, saj bi lahko Ruperta kdo poškodoval, ga spotaknil, da bi si obdrgnil kolena ali pa bi kateri v svoji prostaški objestnost vrgel kamen v njegovo okroglo glavico. Vendar je Marija vsake toliko le poskusila malega priključiti družbi njegovih vrstnikov. Ženska je vedela , da je to nepogrešljivo, da normalen otrok potrebuje takšne stvari. Ja,normalem že!

A Rupert to ni bil. Ne, to si je bilo kmalu treba priznati. Hotel je biti sam! Pa ne sam v kakšnem zakotju. Zadovoljen je bil šele, ko so ga peljali na prostor, ki je bil za igranje najlepši, kjer je bil najlepši kup peska in kjer so ga vsi navoščljivo gledali….od spodaj navzgor. Ja drugje razvajeni pokovec ni bil niti slučajno zadovoljen.

Vendar otroci so pač otroci in tudi gospodinjske pomočnice kdaj niso dovolj pazljive in zgodilo se je, da so mulci neki dan sklenili osvojiti ta vzvišeni položaj. Skupinsko , v skoraj vojaški formaciji so se podali proti rupertu. Ko je ta opazil, kaj se dogaja je začel gledati srepo in stiskati zobe. V roke je prijel svoje grablje in lopatko in neustrašno čakal , da se je četica približala. Ko so se srečali z oči v oči, je iz Ruperta švigal sovražni borbeni pogled in ostali so skoraj izgubili ves pogum.
»A bi, a a a bi se skupaj igrali??« je zjecljal najbolj korajžen.

A Rupert je začel gledati še bolj zabodeno in spuščati je začel nekakšen grčanju podoben zvok. In takrat je pobesnel. Spuščal je nerazumljive krike in mahal s svojim orodjem okoli sebe. Mulci so se razbežali in Marija je panično pritekla do svojega varovanca, ga dvignila in ga poskušala pomiriti. A zaripel otrok je le brcal in solze nerazumljive ihte so mu vrele iz oči.
»Izginite, izginite! Boste že videli! «
je kričal za onemelimi otroki in nič manj šokiranimi starši
»Ko bom šel v beli stolp!«

Njegovo čudaštvo skupaj s komaj razumljivim govorjenjem o tem , kako bo dosegel v življenju nesluteno visok položaj je druge še bolj oddaljilo od Ruperta. Vse bolj je ostajal sam a vendar na nek način vedno na očeh in vedno nekako vzvišen nad drugimi. V šolskih letih je namesto spoznavanja sovrstnikov le še poglabljal prepad med seboj in ostalimi ljudmi.
S samim uspehom v šolah ni imel težav. Sicer za nekatere stvari ni bil ravno, kako bi rekel, bistre glave, vendar je to znal urediti drugače. Nikoli in nikdar ga nihče ni videl, da bi pred tablo mencal zaradi neznanja ali , da bi omenili njegovo slabo oceno za šolsko nalogo. Ko je Rupert kdaj začutil, da bi znalo iti malo teže, takrat je poklical v šolo svojega očeta. Premožni veljak je kaj hitro uredil težave , ki jih je imel sinko. Polagoma je takšne zagate Rupert znal rešiti kar sam. Včasih je zavil v zbornico ali pa je kar na hodniku ustavil učitelja. Tudi k ravnatelju je stopil kakšenkrat. Kaj je staremu profesorju tam notri povedal, tega ne ve nihče. Znali pa so povedati, da je bil sleherni učitelj po takšnih pogovorih tih in bled kot stena.

Njegovi sovrstniki si že dolgo niso več želeli, da bi se zbližali z njim. Nobeden si ni več želel deliti z njim peskovnika. Nikomur ni več padlo na pamet, da bi lahko tak človek kdaj imel normalne odnose z ostalimi in nikakor se niso videli v njegovi družbi. Njegovo čudno stremuštvo so sicer prezirali ampak so poskušali vse skupaj sprejemati čimbolj ignorantsko in tako, da vsaj niso dajali vtisa, da si belijo glavo zaradi vsega skupaj.

Seveda pa se s takšnimi očitnimi razlikami človek včasih težko sprijazni. Posebno nekaterim mladim fantom, Rupertovim srednješolskim kolegom je to včasih kar neznosno stanje začelo jako presedati. Trije med njimi so postajali še posebno nervozni zaradi čudnega sošolca. samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo med njimi počilo.

Zgodilo se je nekega jutra v glavni avli malomestne gimnazije. Ruperta so vsi omenjeni trije pobje iznenada stisnili v kot za omaricami.

»Veš bučman, da smo te počasi malo siti!« je ihtavo vpil nad njim največji , črnolas in močan fant!
»Kaj si pa misliš, da si?«
»A bo tudi zdaj prišel očka?!« je grozil tretji.

Ampak reakcija napadenega je bila samo še eno presenečenje, samo še ena zelo, zelo čudna zadeva. Fant je stal tam pred njimi miren , niti trenil ni in niti kanček kakšne nianse se mu ni pojavil na vsakodnevno bledem obrazu. Celo so vedeli pozneje povedati, da so se mu tanke ustnice razlezle za nekaj milimetrov. Mogoče bi celo prvič videli njegov nasmeh, če…

Takrat so jih pograbile močne mišičaste roke in jih odvlekle v fantovsko stranišče. Nobeden ni pozneje znal povedati, koliko je bilo teh rok in še manj kakšni so izgledali njihovi lastniki. Ko so se pozneje zbujali iz nezavesti, s polomljenimi ličnicami in nosovi pravzaprav iz njih ni nihče spravil niti besede. Tudi iz visokega črnolasca, ki je izgubil oko ne.

Rupert je veliko napredoval od tistega otroškega besnenja. (se nadaljuje)

  • Share/Bookmark

6 odgovorov v “Beli stolp”

  1. Luka pravi:

    Komaj čakam nadaljevanje,..

  2. daredare pravi:

    Coming soon :) !

  3. Anja pravi:

    Spooky!

  4. daredare pravi:

    Malodane scarry mrbit ??

  5. zdravje pravi:

    U madonca, tale Rupert je pa zares nekaj posebnega….. :-)

  6. daredare pravi:

    Pa konec koncev , saj tudi njemu ni lahko. lp

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !