dare.likar@siol.net

Arhiv za Oktober 2008

LOJZETA NI VEČ

29.10.2008 · 10 komentarjev

(platntafovska zgodba ob 1. novembru)

V kovačiji so potekale stvari, tako kot v ostalih podobnih okoljih, zelo enolično, brez pretresov in nepričakovanih situacij. Med delavci je bilo nekaj starih mačkov, ki so v vroči zatohli delavnici pustili večino svojih let in nekaj mladih fantov, ki so se menjavali včasih pogosteje, kot so se s starejšimi sploh dobro spoznali. Nad mladci so se veterani zmrdovali, saj je bila njihova nestalnost zanje znak samo lenobe in neznanja, kvečjemu še neresnosti. Mlajši delavci so na to odgovarjali zelo podobno. Le da so oni ravno to pripadnost in domnevno zvestobo težkemu delu in kolektivu označevali kot znak slabosti in neiznajdlivosti v življenju. Seveda posebno blizu s svojimi mnenji možje niso prišli. In dnevi, podobni drug drugemu, so tekli naprej.

Med starejšimi sta posebno mesto zasedala naš znanec Marinko in njegov kolega Alojz. Lojze je bil v kovačiji še edini, ki je prišel v delavnico pred Marinkom. Bil je primer lojalnosti, pridnosti in včasih že kar nerazumljivo čustvenega pristopa do svojega dela. Vsako malenkost si je namreč Lojze znal gnati k srcu. Sleherni kos, ki je zanj le malo podvomil, da je dovolj dobro izdelan mu je pokvaril dan. Zaradi najmanjše zamere med njim in šefi ali sodelavci je bil ob tek ali prenekatero uro spanja. S šihta v vseh letih ni nikoli odšel niti minuto prezgodaj in tudi zamudil ni nikoli na delo. Kje pa! Pol ure ali še več prezgodaj je prihajal in čakal začetka dela. Seveda je bil tudi zaradi svoje redoljubnosti deležen kakšne pikre pripombe mlajših sodelavcev, vendar to ni spremenilo njegovega odnosa do dela in kovačije. Skratka, Lojze je bil marljiv in priden kovač in kot takega so ga z leti vsi sprejeli. Še najbolj so ga seveda sprejeli nadrejeni, češ :”Naj možak le dela….in molči!”

Vse našteto je dalo Marinku še bolj misliti neko jutro. Lojzeta namreč ni bilo na njegovem mestu. Zgledalo je kot da manjka v tistem kotu nekaj tako vsakdanjega in samoumevnega in vsi možje so vsake toliko med svojim delom obračali svoje poglede v tisto smer.

Marinko je bil od vseh še najbolj zaskrbljen, vendar pa si je dopovedoval, da je pač normalno, da se kdaj pa le zgodi to tudi Lojzetu. Da mora namreč iznenada vzeti dan dopusta ali bolniško, že mora biti kaj takega. Vseeno pa je med malico stopil do pisarne in zavrtel telefon. Oglasila se je Lojzetova žena in potrdila Marinkove domneve.” Nekaj ga je tiščalo notri v prsih” , je rekla ” verjetno prehlad ali bronhitis” Zahvalil se je, pozdravil in obljubil, da se še oglasi. Z Lojzetovo družino so si bili že vrsto let precej blizu. Z odgovorom kolegove prijazne soproge pa ni vedel kaj bi. Nekoliko ga je pomiril, po drugi strani pa sprožil v njem še več dvomov in vprašanj. Prehlad? Lojze?

Naslednji dan je poklical in glas, ki mu je odgovoril se je komaj zdel isti kot včeraj. Bil je prestrašen in nekako voden. Zdel se je šibak in kot da nima moči, da bi izgovarjal besede s svojo siceršnjo barvo in močjo: “So ga zadržali tam,…… so mu nekaj našli,…..,na pljučih,… bo na preiskavah……” Tudi njemu samemu je takrat vzelo sapo in tudi sam si je zaželel, da bi čimprej končal ta pogovor. Sesedel se je na klop, kjer sta dan za dnem z dragim kolegom premlevala nepomembne vsakdanjosti. Dolge pol ure je nepremično strmel predse in razmišljal. “Pa menda ja ne Lojze!”

S težkim srcem se je popoldne oglasil na prijateljevem domu. Gospodinja mu je prišla odpret in že na vratih je Marinko opazil njen predrugačen, prestrašen obraz. V stanovanje ni stopal z lahkimi koraki kot druge dni, kadar je prihajal. Zavedal se je, da je nekaj pošteno narobe. Dolgo in dobro je poznal te dobre ljudi. Bili so preprosti in pošteni a so imeli svoje stvari na svojem mestu. Vedeli so kaj početi s svojimi željami in čustvi in ta bledi, malodane smrtni strah, to je vedel, ni bil tam brez razloga.

“Hudo je ” , je tiho rekla, počakala je nekaj sekund. Nekaj tihih trenutkov je bilo za oba dolgih in težkih , ko sta brez diha in dojemanja srepo zrla drug v drugega in čakala da jima nekaj pomaga zadihati. Ženska je hotela čim mirneje nadaljevati a jo je zlomilo in v naslednjem trenutku je neobvladano hlipala na Marinkovem ramenu. “Raka ima, na pljučih, ne morejo, ” je bruhalo iz nje med solzami” ne morejo mu več pomagati, se je že razraslo, povsod, samo umret ga bojo poslali še domov.”

Marinko si je želel, da bi imel v sebi besede za ta trenutek, želel si je da bi rekel karkoli, kar bi bilo podobno tolažbi. Zmogel je kvečjemu to, da se je na kratko poslovil in obljubil, da pride spet čimprej. Na vhodu je srečal oba Lojzetova otroka. Že odraslega sina, ki je prišel domov zaradi nesrečne očetove bolezni in mlajša hčerka, srednješolka. Tiho so se pozdravili.

Naslednji dnevi so bili med najtežjimi v Marinkovem življenju. Obiskoval je Lojzeta na njegovem domu in gledal njegovo propadanje. Nič si ni mogel pomagati z dvomom ali je mogoče, da v tednu dni usoda naredi iz močnega, zdravega, klenega kovača takšnega nemočnega siromaka kot je bil sedaj njegov prijatelj. Vendar se je v resničnost moral vdajati, kakor se je očitno vdajal Lojze sam. Bolezen je izpijala življenje iz njega hitro in neusmiljeno. Prve dni je še zmogel nasmešek in kakšno svojo hudomušno pripombo a je vse kmalu zamrlo v njem skupaj z njegovim glasom, ki je postal vodeno, brezbarvno stokanje bolnika. Prve dni je še vsak dan vprašal po kovačiji. Marinko mu je takrat dejal, tako kot pač rečemo v takšnih situacijah, da ga vsi pozdravljajo in vprašujejo po njem. Po nekaj dneh Lojze ni več spraševal, vedel in čutil je, da so to le prijazne, prijateljeve laži.

In res, v delavnici se je le prve dni kdo spomnil na starega kovaškega mojstra Alojza. Pri kavi so možje pomodrovali o njegovi nesreči, okrivili za bolezen dim iz kovaških ognjišč. Dolfi je rekel:” Danes si, jutri te ni !” in eden mlajših je pripomnil, da je treba uživati dokler si zdrav in …AMEN. Kovača Alojza za te ljudi ni bilo več.
In kaj kmalu, deset dni po tistem Lojzeta res ni bilo več. Po nekajtedenskem usihanju je izgubil vse življenske moči, padel v nekajdnevni hropeči polsen in odtrpel v večnost.

Pokopali so ga popoldne , sonce je sijalo na vaški britof in Marinko je med počasnim korakanjem proti jami, zadnjem prijateljevem domu pogledoval proti jasnemu nebu. “Kaj hočeš s tem reči?” je siknil v sebi in obrni pogled navzgor. V njem je peklo in bolelo čustvo bliže nemočni jezi kot žalosti. Nepravičnost bi rad očital in nesramnost a komu naj to vrže v nemarni obraz? Le proti sončnemu obzorju je še enkrat pogledal in pomislil, kot v olajšavo, da bo minil tudi ta.

In Lojzeta so pokopali. Prišli so vaščani in sorodniki, pevci so zapeli par žalostink v slovo in župnik je opravil svoj naučeni obred. Lojzetova vdova je bleda nemočna ždela na robu jame in komaj slišno hlipala, brez solz in glasu, kot bi zadnji dnevi izčrpali iz nje vso moč in vso žalost. Ko ji je kdo stisnil roko in izrekel sožalje, je le malo dvignila svoj utrujeni, drobni pogled in rahlo pokimala. Vse je bilo v teh drobcenih kretnjah. Zraven nje je stal nekako strogo z belim obrazom in stisnjenimi zobmi njen sin. Razmišljal je o dobrem človeku, o svojem očetu, razmišljal tako kot običajno razmišljajo odrasli sinovi ob grobu. Na drugi strani je bila hčerka, bolj prestrašena in vase potegnjena, vendar ravno tako zamišljena in ravno tako neželjna množice, ki jo je obdajala. In vsi so odšli na svoje domove. S seboj so odnesli svoja razmišljanja in svoja čustva, jamo in Alojza pa prepustili delavcu ki je grob zasul in napravil gomilo. In takrat je tudi sonce zašlo.

Marinko naslednji dan na delo ni odhajal z lahkim srcem. Še nikoli si ni tako želel, da bi ne bilo treba oditi tja. Pa vendar je stopil do kovačije, se oblekel v delavske cunje in se spravil v hrup med počrnelimi zidovi.
Celo dopoldne ni pogledal in ne obgovoril nikogar. Strmel je predse in opravljal svoje delo. Želel si je samo čimprej končati ta šiht in zapustiti ta tako neljubo spremenjeni kraj.

Pol ure pred koncem izmene pa je le nekaj poseglo v njegovo odsotnost. Direktor in pomočnik sta prikorakala na balkonski prehod s katerega kaj pogost žugajo šefi in očitajoče kažejo na uro.
Odkašljala sta se gospoda in prosila za posluh. “Kot vsi veste….” je začel eden od njiju in nadaljeval s klišejskimi litanijami o najstarejšem in najzvestejšem kovaču, minuti molka in …

Marinko ni več vedel kaj in kdo govori. Peklo ga je v grlu in tiščalo v želodcu. Želel si je zakričati :”Kje ste hodili trideset let, nesrečniki? Kdaj je kdo prišel potrepljati Lojzeta po ramenu in pohvaliti njegovo delo in njegov pošteni red. Kje ste bili ko je ugašal med štirimi stenami in si želel obiska in lepe besede? Kdo mu je šel takrat reči da pogrešamo njega in zven njegove macole ? Kje ste bili včeraj ko smo ga devali v jamo?”

Ne, ne, Marinko je moral ven iz prostora in prav to je potiho in neopazno storil. Saj pravzaprav ni čutil jeze. Na koga naj se jezi. Na življenje, ki je človeku izpod lupine izsesalo vse kar naj bi krasilo nesrečno vrsto, na izgubljene duše, naj se nanje jezi? Ne Marinko ni bil jezen. Bil je žalosten. Prevzela ga je čista in brezkompromisna žalost in urno se je napotil proti domu. Toplina njegove družine, ki ga je čakala tam je bila edino zdravilo njegovemu stanju.
Spotoma je brcnil kak kamen in pljunil čez ograjo. Na zastavo, ki je obešena na pol droga vihrala in se frfotajoče ovijala okoli droga se še ozrl ni. Nič ni razmišljal o njeni iskrenosti. Tam je bila po službeni dolžnosti. Dare

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

199 inventura

23.10.2008 · 24 komentarjev

Pred skoraj letom dni sem tukaj objavil post z naslovom 99 inventura. Zakaj je imel ravno tak naslov se ne spomnim natančno, domnevam da sem želel biti izviren in nisem hotel »obeležiti« ravno stotke.

No, kakorkoli že, takrat sem v zapisu med drugim naredil predvsem dvoje. Kot prvo sem nekako analiziral, kaj se mi je v času tistih stotih objav zgodilo , kot drugo pa sem si zadal cilj za naprej. Kaj se mi je zgodilo v teh drugih sto bom omenil malo kasneje, plan pa je točno zdaj tukaj pred vami. Takrat sem si namreč zadal cilj » še sto objav oziroma še eno leto« kar bo pač prej. Z drugimi besedami , moj cilj je dosežen moj načrt izpolnjen. Tukaj bi kdo znal vprašati kaj je sploh treba pri takšni stvari kot je blog, ki naj bi bil predvsem zabava in sprostitev, kaj je treba tukaj sploh nekaj planirati. Očitno sem takšne vrste človek, ki si mora predpisovati neke cilje. No , zdaj se s tem ne bom več obremenjeval. Seveda ne želim, da bi to zgledalo kot dan kakšne moje »strašne« odločitve ali spremembe, vendar kar sem planiral, to sem izpolnil.

Uspešno ali ne? Pojma nimam!

Koliko je moje bloganje podobno kakšni reči, tega ne znam oceniti. Tudi vem, da sto ali dvesto samo po sebi ne pomeni ravno nekega posebnega podatka. Tudi glede na obisk se kolikor jaz vem ne morem ravno dičiti s kakšnimi rekordi. No, komentatorjev se tudi , kako naj rečem, ravno ne otepam. To zadnje seveda z lahkoto pripisujem temu, da ne odpiram groznih dilem in ne sprožam žolčnih polemik.

Sem pa kljub vsemu še kar prizanesljiv do samega sebe. To pa zaradi nekaterih pripomb, ki sem jih dobil od dragih obiskovalcev moje skromne pisarije. Tista, ki gre najbolj v današnji kontekst je ravno iz omenjene »99–ete objave« :

( Ha, pa si res priden blogar, predvsem, če pomislim, da tvojih 99 prispevkov ni ravno 99 Luftbalons, in da jih vedno z zanimanjem preberem.
lp Nevenka )

Nekako zelo vzpodbuden se mi še vedno zdi eden čisto prvih komentarjev na eno čisto prvih objav. Pozneje sem zelo slučajno odkril, da mi jo je namenil zdajšnji urednik Blogorole :

( Hehe, carsko ! :) )

Ali od Mice:

( Dorči, nekaj ti predlagam: te in podobne zgodbice zberi v knjigo in jo potem podari tistim sitnežem in namrgodencem, ki se vsako jutro trudijo, da bi rinili iz postelje z levo nogo!
Ker tvoje pisanje bi bilo sigurno čudežno in bi jim priklicalo malo dobre volje, od česar pa bi, psoredno, imeli koristi tudi ostali. )

Takšni prijaznih besed imam v spominu še precej, vendar zdaj nimam namena ure dolgo brskati, kje so skrite. Tudi ne mislim vsevprek limati povezav na ljudi, ki se moje bloganje prepleta z njihovim. Po večini so to eni in isti. Kakšen kdaj seveda odide in kdaj pride kakšen nov. Kakšnemu kdaj pove njegova šolarka, da se mora , če hoče biti vsaj malo abdejtan, prijaviti na Facebook in da so blogi čisto out. Kateri pa šele zdaj odkriva, da blogi sploh obstajajo.

Jaz sem , resnici na ljubo nekoliko bolj pri zahojenih. Novih pogruntavščin se pravzaprav ne bojim oz. jih zlahka osvojim, vendar sem človek, ki ne mara pretirano pogostih sprememb. Ugnezdim se na svoj blogec in se tam dobro počutim :) !

Me je pa to moje dobro počutje tudi nenavadno presenetilo. Predvsem sem presenečen nad tem, da me še vedno nekako ni spustilo. Še vedno občutim enako vznemirjenje ob vsaki novi objavi in še vedno po otročje preverjam, kako ob novem postu malo poskoči obisk. Ravno tako kot pred letom še vedno stalno preverjam ali je kdo pustil kakšen nov komentar. Blog čekiram kjerkoli mi je to dosegljivo. Smešen se zdim sodelavcem na šihtu, kjer med pavzo takoj bezljam do prvega kompjuterja in na živce grem včasih otrokom, ko jim težim naj se mi , za božjo voljo, vsaj za dve minuti umaknejo stran od ekrana! Včasih med kuhanjem ali kakšnim podobnim delom stalno letam na net in….. Ja , gospodinjstvo in internet gresta zelo slabo skupaj.

In naprej? Ja, prav nikamor nimam namena odhajati. Vsaj zaenkrat ne! Točno ta trenutek imam v glavi vsaj dve objavi in tudi v arhivu je še nekaj malega. Sicer pa lahko mimogrede omenim, da nikoli nisem imel vnaprej ravno poln pisker idej. Vedno so se mi pojavljale po ena kvečjemu dve naenkrat. Tako sem imel občutek, da sem vedno napisal zadnje vrstice in na koncu ko sem pritisnil piko, se mi je zdelo kot bi pritisnil tipko TOJETO !

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Majhen

20.10.2008 · 10 komentarjev

Verjetno spodbujen z obiskom tete Beti, sem se spomnil na članek iz platntafovskega arhiva, ki se nanaša na neko podobno situacijo. V preteklosti ponavadi nisem posebej poudarjal , da je napisano že starejšega datuma, tokrat pa to moram storiti, ker notri nastopa nekaj zelo čudnih oseb. Seveda bi jih lahko brez težav zamenjal in stvar posodobil pa se mi ni zdelo smiselno. Torej :

MAJHEN

Človek je lahko majhen na zelo različne načine in ravno tako različno se ta njegova majhnost pojmuje pri ljudeh. Če človeku narava nakloni bolj skromno število centimetrov, lahko to sicer povzroči kakšen kompleks pri malčku ali pa ga včasih malenkost omeji pri življenski poti. Lahko na primer postane v otroštvu čisto obseden z NBA košarko potem pa se z leti kljub zdravi, visoko kalorični in uravnoteženi prehrani potegne komaj kaj čez poldrugi meter. Kljub najboljšemu namenu, da bi kdaj kraljeval pod koši so njegovi izgledi za to skoraj ničelni. Predstavljajte si siromaka med stopetdesetkilskimi zamorskimi kolosi! Strinjali se bomo, da to ne gre, vendar pa so takšne drastične frustracije dokaj redke. Večino zadreg lahko takšen, imenujmo ga manjši osebek, reši tako da stopi na prste ali pa na kakšen za to namenjen kos pohištva. Veliko se da rešiti tudi z glasnejšim govorjenjem, podloženimi rameni in s košatimi brki ali brado (to zadnje je priporočljivo samo za moške).

Dostikrat se potem zgodi, da v življenju doseže več kot večina pol metra večjih mož. Lahko na primer postane predsednik kakšne države ali kaj podobnega. Za takega potem izvlečejo iz arhivov stare modrosti kot so; Strup je v majhnih flašah, Majhna žaba daleč skoči ali pa mali dedec velik k…..pustimo to zaenkrat. Dalo bi se razpredati še na dolgo in široko vendar mislim, da smo prišli do bistvene ugotovitve, da manjša telesna višina ni prehuda pomanjkljivost.

Drugače je z neko drugo vrsto majhnosti. Ta ni kaj prida odvisna od velikosti embalaže. Gre seveda za osebke, ki so majhni zaradi svojega značaja, za take ki vso svojo energijo in (domnevno) inteligenco usmerjajo v hinavščino in zlobo in tako povzdigujejo svoj ego nad druge ne glede na žrtve, ki ob tem nedelu padajo levo in desno. Takšni malčki nikoli niso podvrženi kompleksom. Kvečjemu so podvrženi kompleksu več – vrednosti, druge težave s svojo nemogočo osebo pa velikodušno prepustijo okolici. Za ta tip malih ljudi bi vam malo teže podal kakšen primer, čeprav je v naši bližnji in daljni okolici dosti takšnih pojavov. V naši ljubi mirni domovinici so lahko takšni, recimo, kvečjemu pokvarjeni stremuhi in oportunisti, v kakšnem drugem okolju pa bi po mojem lahko takšna oseba mnogo bolj drastično udejanjila svoje značajske anomalije. Recimo : v Srbiji bi bil tip četnik, v Izraelu terorist, na Kitajskem upravnik nogometnega stadiona, v Južni Ameriki režiser nadaljevank, v severni Ameriki pa odvetnik , kuhar ali producent tehno “muzike. Seveda so to zgolj teoretični primeri.

Tretja vrsta majhnosti mi je najbolj zagonetna. To je tista , ki jo človek nosi v glavi. Hočem reči, da z njegovimi dimenzijami, takšnimi in drugačnimi, ni nič narobe, je pa siromak, kar žrtev ga imenujmo, prepričan, da je čisto neznaten. Hodi po širnem cvetočem travniku pa ne vidi nobenega cveta saj se v svoji prestrašenosti upogne in prištuli, da ne vidi niti čez prvi šop trave. Nesrečnik sicer ve, da je tam zadaj nekje velik in pisan, vendar zanj nedostopen svet. Po eni strani jadikuje nad svojo nesrečo, po drugi pa jo ima za izgovor, češ, kaj pa lahko storim takšen kot sem? Ta, tretja varianta najbolj zaposluje moje misli. Verjetno je tako zaradi tega, ker jo tako pogosto srečujem v svoji okolici. Še najbolj pogosto jo opažam v povezavi s svojim krajem, še večkrat pa v povezavi z našo deželico. Ta, prej omenjeni kompleks razsaja po naših krajih kot mojzesove kobilice ali pa srednjeveška kuga. Žrtve jamrajo nad našo majhnostjo in nemočjo. Za vsak neuspeh modro pokimajo, češ saj smo vedeli, za morebitne svetlejše trenutke zopet modrujejo, da menda tudi slepa kura zrno najde. In povlečejo procesijo za sabo in vsi se klanjajo velikim. Aleluja in hozana. “Podrite majhne kmetije pa boste lahko v naši družbi !” slišimo…in že podiramo stoletne kajže, “Zaprite brezcarinsko trgovino!” in prej kot slišimo do konca že zapremo vrata. Pustite, da kupimo vaše hiše, pustite, da odpiramo pri vas veletrgovine, dajte fajmoštrom gozdove, zaračunajte dva jurja za Ernestov kofe brez pildka !, Uvedite DDV! Že uvajamo, spoštovani veliki bratje. In svet se pelje naprej in še vedno je velik, mi pa izgleda postajamo manjši in manjši in se izgubljamo med njimi.
Jaz se še vedno upiram okužbi. Počutim se še vedno čisto zadosti velik in širok. Grem na Jelenk ali pa v Gorenjo trebušo , odpravim se z biciklom na Soriško planino ali pa v Idrijsko belo ali pa opazujem to mojo Faro izpred Kunclna. Ni bistveno. Vesel sem, da vidim čez šope trave, ker se mi tam kažejo čisto v redu svari.
Ja, res je po svetu veliko velikih stvari, pa dežel tudi. Nekoliko sem nagnjen k temu, da dajem primere za ponazoritev pa naj bo tako še tokrat; Ena med njimi je na primer Mehika, druga pa, spet zgolj primer, Združene države. Iz obeh smo dobili v zadnjih letih pomembne obiske. Iz prve je prišla Esmeralda iz druge pa Clinton. Oba sta bila patetična in kičasta. In imela sta solzne oči, prav tako pa tudi množica pod njima. In kričala je množica huronsko. Takrat veste, sem se pa tudi jaz počutil nekoliko majhen. DARE

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Zares izjemna objava

16.10.2008 · 20 komentarjev

Foto, video, svet mode in sexa!

Pred kratkim sem prebral intervju v blogoroli in v oči mi je padla zelo zanimiva izjava intervjuvanca. Rekel je nekaj kot, da ko vidi post, ki nima slik oz. videa, se pravi je narejen samo iz teksta, ga preprosto ne more prebrati. Njegova čutila, da tega ne morejo sprejeti. No, da ne bi zgledalo, da se mi je zdela izjava šokantna ali kaj podobnega! Ne, le malo zamislil sem se nad njo. Konec koncev, naj spomnim , tudi sam nisem nek vzoren bralec. Torej moram mladeniča razumeti in predvsem razmisliti o tem , da bi nehal ljudi mučiti s svojimi dolgoveznimi pustimi teksti, ki ne premorejo nobenega pisanega dodatka, ki bi vsaj nekoliko ublažila šok, ki ga občutljiva čutila doživijo ob pogledu na dolgočasno množico črk.

Tako sem se v zadnjih dneh ob na momente neznosnem dolgcajtu na blogerski “sceni” odločil, da temu naredim konec. Napisal bom izjemno objavo. Je pač treba v korak s časom. Zgodbe o črnih kovačih in debelih direktorjih so preživete in nezanimive! Zdaj je treba v post vključiti nekaj več.

Po mojem opažanju mora ta “nekaj več” vsebovati naslednje nepogrešljive prvine:
- slikovni material
-filmski material
-nekaj z modnega sveta
-in (kakopak drugače) sex

S slikovnim materialom ni smelo biti težav. Kvalitetni digitalec (za 100 €) , nekaj malega časa , kvaliteten navdih in……
…..skozi fotografski objektiv sem poskusil ujeti nekaj momentov, nekaj kapelj časa, ki so okoli mene špricale v tisti kratki sekundi moje realnosti.

Pri muviju se je stvar že bolj zapletla! Tega nisem počel še nikoli in za “priučitev” sem potreboval 1 uro in 27 minut! No kaj, pač nisem baš neki hekerski tip. Filma seveda nisem sam posnel. Ga tudi nimam s čim. Sem pa na netu našel posnetek, ki opisuje dogodek subtilno in globoko. Ne dopušča dvomov v dramatičnost trenutka. Ko sem uspel stvar nalimati na post, sem občutil resničen ponos:

YouTube slika preogleda

Pri modi sem bil do zadnjega trenutka v dvomih. Ali o tem sploh kaj vem. Dekleta včasih gledajo na TV3 nekakšne reality shove o modnih kreatorjih ali “razburljivih” tekmovanjih top modelov. Jaz takrat nemudoma zbežim v sobo in poiščem fusbal ali pa (še raje) odkolovratim v kakšno modno neosveščeno družbo. No , kljub vsemu sem se potrudil in poiskal vsaj eno kreacijo. Seveda ne gre za visoko modo, lahko pa se ta stil pohvali s tem, da ob vsej dinamiki v modnem svetu kar nekako ostaja. Spremembe , ki jih doživlja so zanemarljivo majhne.

No, in nazadnje še sex. Tu sem tudi nekoliko obstal in se zamislil. Razglabljati in modrovati tako javno o intimnih straneh našega bivanja, to res ni moj način. Ampak po drugi strani ne gre , da bi me označili za zadrgnjenega puritanca. Vendar pa danes ne bom dolg. Saj bo objav še veliko. Tudi takih s slikami. Za danes bom le na kratko omenil eno figurae veneris:

No, nekateri dodatki so nekoliko premajhni in neizdelani ampak srčno upam, da boste zasledili v mojem delu nekaj srčne želje in plemenitega motiva. Predvsem pa upam, da bo moj pristop znal nagovoriti čutila obiskovalcev !

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Beli stolp II

9.10.2008 · 15 komentarjev

Ja, vse kar so ljudje sploh vedeli o čudnem mladcu je bilo to, da je prepričan, da bo nekoč prišel v beli stolp. Kako je ta misel zvenela v njihovih glavah, to je težko opisati. Belo veličino so ljudje sprejeli kot nekaj kar tam pač je. Pika. Kakršnokoli globje razmišljanje o tem se je kmalu približalo neprimernim, mogoče nepriporočljivim, za marsikoga celo bogokletnim sferam. Le v kakšnih zakotnih gostilniških omizjih je kdaj stekla tiha debata o tem kaj se sploh dogaja nad njihovimi glavami. A vse te skrivnostno zarotniške variante so se porazgubile med tistimi temnimi zidovi . Trezne glave so si že naslednji dan trudile pozabiti mučno debato in spet so sprejeli stanje pač takšno kot je. Tako kot sprejmeš hribe , ki te obdajajo ali reko, ki teče skozi tvoj kraj.
In še to so si te glave morale priznati, da se jim resnici na ljubo niti sanja ne kaj je za tistimi zidovi.

Na svoj način in s svojimi prijemi je Rupert opravil s šolami in zakoračil v življenje. No, vsaj reče se tako. Njemu življenje ni pomenilo nič drugega kot samo želja po vzpenjanju. Očetov položaj in njegova brezobzirnost je bila nekaj časa za povzpetneža nekako dovolj. Prišel je na visoke položaje, tako v gospodarstvu kot pozneje tudi v politiki. Vse te funkcije je obvladoval sam in nikoli, ampak res nikoli ni zaupal človeškemu bitju. Edini ljudje , ki jih je pustil blizu so bili podobne vrste kot suroveži , ki so ga branili v srednješolskih letih. Za njihovo delo jih je menda dobro plačal , od njih pa zahteval vse , razen obzirnosti in sočutja do drugih ljudi.

Človek, ki se je drznil v tistih časih Rupertu postaviti po robu je ni več odnesel z zlomljenim nosom. Ne, Rupertovi nasprotniki so izginili brez sledu in kaj kmalu ni bilo več junaka, ki bi mu padlo na pamet, da bi se gibal kje blizu pokvarjenega stremuha.

Vse je kazalo samo na nekaj. Ljudje so to že večkrat omenili. Ja, kazalo je , da bo Rupert kaj kmalu zamenjal svojega očeta. Vsi so ga že videli na čelu malega mesta. Prav na vrhu. Nekateri so se ob tej misli zgrozili, nekaterim ni bilo toliko mar, le malokateri pa je še pomislil na tiste njegove besede o tem, kam da bo enkrat zagotovo prišel!.

Oče župan je poklical sina v svoje prostore. Resen in mrk obraz je imel. Stal je pri odprtem oknu in pritajeno špegal skozi bele zavese.
»Fant!« je začel stari gospod. Njegov glas je bil glas zaskrbljenega in prizadetega moža.
»Stvari ti uhajajo izpod nadzora! Namesto poštene kariere, namesto poštenega moža, kaj imamo tukaj. Zarotništvo, zločine in človeka, ki je za vse strah in trepet.«

Rupert je poslušal očetove besede mirno in neprizadeto. Saj bolj , kot je sovražil bednika, ki je poskušal zdaj z nekakšnim moraliziranjem, bolj ga sovražiti ne bi mogel. Prav vseeno mu je bilo, če je bil slab oče, prav vseeno mu je bilo, če nikoli ni imel časa zanj, le njegove sprijaznjenosti ni mogel več prenašati. Njegovega prepričanja, da je dosegel v življenju vse in največ.
»Tam gor je še nekaj !« je neprizadeto pokazal tja kjer so med oblaki izginjali beli zidovi in niti malo se mu ni dvignil pulz medtem, ko je stari župan padal iz osmega nadstropja na glavni mestni trg med zgrožene občane.

Ne , le stisnil je še bolj svoje zobe in zapustil stavbo. Ko je stopil na široko cesto so se mu ljudje umikali v širok špalir. Prestrašeni, z grozo v očeh so gledali strašnega človeka. Nekaj se je dogajalo. Mesto je objela nenavadna svetloba in hladna megla se je vlekla iz temnih ulic.
Ptiči so utihnili , mačke in psi pa so cvileče iskali zavetja v zakotnih luknjah.

Rupert pa je odločno korakal med zmedenimi ljudmi. Ni pogledal ne levo, ne desno . Z dvignjeno glavo je krenil proti beli stavbi. Ljudje s v grozi otrpnili, ko je stopal po belih stopnicah. Na ga bilo na trgu, ki bi upal vsaj pomisliti, kaj se lahko iz vsega izcimi.

In zgodilo se je. Prvič odkar je obstajal spomin tega kraja. Na vrhu stopnic so se Rupertu odprla težka jeklena vrata. Neznosen cvileči hrup se je razlegel po malem mestu in očividci so se sunkovito prijemali za ušesa in nekateri so celo popadali po tleh. Rupert ni niti trenil. Le hladen veter, ki je zavel , mu je mršil lase. Vstopil je skozi vrata in v trenutku so se zaprla za njim. Enak ali še hujši , neznosno glasen trušč se je še enkrat ponovil in glasen pok se je zaslišal , ko so vrata treščila nazaj ob ogromni podboj. In potem tišina, tiha in mrtva tišina!

Ruperta je nekaj dvignilo in popeljalo proti vrhu. Pred steklenimi vrati je postal nekaj sekund in odprl se mu je prehod v belo sobano. Omamljen od veličastnega dogajanja je začel čutiti nekaj, česar mi poznal . Zdelo se mu je….ja, Rupert je bil prvič v življenju srečen. Srečo je čutil , pravo ekstazo zmagoslavja. Tu na vrhu, tu nad vsemi. Človek, ki mu ni enakega.

Razširil je roke in stopil na zastekljeni balkon. ko so se odprla okna je vdihnil svež zrak in si z njim napolnil svoja pljuča. Kako si je želel tega pogleda z vrha……aa?

Veter je že začel trgati meglo in nekaj belega se je začelo kazati tam nekje na drugi strani. Kolena so se mu zašibila in tresti ga je začelo. Gledal je v tisto belo reč in zamaknjeno v grozi še v eno podobno nekje daleč levo od prve in še eno in ……..

…in stotine stolpov je razkrilo svoja bela obličja. Rupert se je zgrabil za srce, telebnil
na mrzla marmorna tla in tiho ječal. Veter je tiho žvižgal okoli njegovega trupla. Srce mu je zastalo prej kot so meglice razkrile vso množico stolpov in sploh ni več videl, da se nad vsemi dviga nekaj velikega, mogočnega…..belega!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Beli stolp

6.10.2008 · 6 komentarjev

(prvi del … 1/2 )

V deželici pod belim stolpom so tekle stvari na čisto navaden način. Tako kot tečejo v vseh malih deželah. Ljudje so bili svoj vsakdanji boj za vsakdanje stvari. Skrbele so jih nepomebnosti in želeli so si cenenih dragocenosti. Rojevali so se in umirali, kot povsod drugod po ljubem svetu. Tega ni spremenil noben red! Niti mogočna bela reč, ki se je hladno dvigovala nad njihovimi domovi.

Ko so tete hodile obiskovat malega Ruperta, takrat niso govorile tistih ustaljenih reči, kot je bilo to v navadi pri običajnih dojenčkih. Nobena ni rekla:«Glej čisto mamin nos ima!« ali » Ja, ušesa mu pa štrlijo ravno tako kot očetu!«
Ne, mali Rupertek je bil že v najbolj mlečnem stadiju nekaj čisto posebnega. Gledal je nekam navzgor in nenavadno zgodaj je začel gledati s široko odprtimi očmi. Tako ni nihče opazil ušes ali kakšnih drugih pritiklin. Ne, vsak je pohvalil dojenčka, češ kako bistro da gleda. Iz njega pa zagotovo bo nekaj!

In tudi njegova mamica ga je občudovala. Tako umirjeno in bistro je zrl s svojimi sivimi očkami nekam nad sabo. Vsake toliko se je seveda začel tudi neusmiljeno dreti. To pač počnejo vsi dojenčki. Še posebno ko so lačni ali ko jim je potrebno zamenjat smrdljivo plenico. Takrat je mati županja….sem sploh omenil, da je bil Rupert sin župana v Malem mestu…no, takrat je njegova mamica poklicala Marijo,ki je poskrbela za deročo štruco.
Marija je Ruperta umila, mu napudrala pordelo ritko in ga popestovala. Zraven mu je tiho popevala otroško pesmico iz svojih krajev. Ja, Marija je res znala z majhnimi otroki. A kmalu je potuhtala, da Ruperta pomiri nekaj čisto posebnega. Še tako neutolažljiv jok je utihnil in še takšna otroška jeza se je zjasnila v zamaknjen polnasmeh, če ga je prinesla k oknu kjer je lahko zrl proti nebu, kjer je lahko gledal….daleč ..v nebo…. proti belemu stolpu!

Stolp je kraljeval nad Malo deželo, kraljeval je nad vsem svetom, nad življenjem, delom in nad vsakim razmišljanjem malih ljudi, ki so kot mravljinci daleč tam spodaj živeli svoje dni. O belem stolpu , o tisti največji veličini ljudje že nekaj generacij niso več razmišljali. Sprejeli so ga kot najvišje, kot izvor vsega in kot varuha svojega bivanja. Nihče ga običajno ni niti omenil in nihče se več ne spominja ljudi, ki so menda beli stolp sovražili.
Ne, mirno , nepogrešljivo se je dvigoval nad ves drugi svet. In tja gor je segal otroški Rupertov pogled.

Rupertovo otroštvo tudi ni bilo čisto običajno. Edinček mestnega veljaka. Pač tudi ni bil čisto običajen. Vedno ga je bilo treba imeti na očeh .Treba ga je bilo držati stran od nevzgojene mularije, saj bi lahko Ruperta kdo poškodoval, ga spotaknil, da bi si obdrgnil kolena ali pa bi kateri v svoji prostaški objestnost vrgel kamen v njegovo okroglo glavico. Vendar je Marija vsake toliko le poskusila malega priključiti družbi njegovih vrstnikov. Ženska je vedela , da je to nepogrešljivo, da normalen otrok potrebuje takšne stvari. Ja,normalem že!

A Rupert to ni bil. Ne, to si je bilo kmalu treba priznati. Hotel je biti sam! Pa ne sam v kakšnem zakotju. Zadovoljen je bil šele, ko so ga peljali na prostor, ki je bil za igranje najlepši, kjer je bil najlepši kup peska in kjer so ga vsi navoščljivo gledali….od spodaj navzgor. Ja drugje razvajeni pokovec ni bil niti slučajno zadovoljen.

Vendar otroci so pač otroci in tudi gospodinjske pomočnice kdaj niso dovolj pazljive in zgodilo se je, da so mulci neki dan sklenili osvojiti ta vzvišeni položaj. Skupinsko , v skoraj vojaški formaciji so se podali proti rupertu. Ko je ta opazil, kaj se dogaja je začel gledati srepo in stiskati zobe. V roke je prijel svoje grablje in lopatko in neustrašno čakal , da se je četica približala. Ko so se srečali z oči v oči, je iz Ruperta švigal sovražni borbeni pogled in ostali so skoraj izgubili ves pogum.
»A bi, a a a bi se skupaj igrali??« je zjecljal najbolj korajžen.

A Rupert je začel gledati še bolj zabodeno in spuščati je začel nekakšen grčanju podoben zvok. In takrat je pobesnel. Spuščal je nerazumljive krike in mahal s svojim orodjem okoli sebe. Mulci so se razbežali in Marija je panično pritekla do svojega varovanca, ga dvignila in ga poskušala pomiriti. A zaripel otrok je le brcal in solze nerazumljive ihte so mu vrele iz oči.
»Izginite, izginite! Boste že videli! «
je kričal za onemelimi otroki in nič manj šokiranimi starši
»Ko bom šel v beli stolp!«

Njegovo čudaštvo skupaj s komaj razumljivim govorjenjem o tem , kako bo dosegel v življenju nesluteno visok položaj je druge še bolj oddaljilo od Ruperta. Vse bolj je ostajal sam a vendar na nek način vedno na očeh in vedno nekako vzvišen nad drugimi. V šolskih letih je namesto spoznavanja sovrstnikov le še poglabljal prepad med seboj in ostalimi ljudmi.
S samim uspehom v šolah ni imel težav. Sicer za nekatere stvari ni bil ravno, kako bi rekel, bistre glave, vendar je to znal urediti drugače. Nikoli in nikdar ga nihče ni videl, da bi pred tablo mencal zaradi neznanja ali , da bi omenili njegovo slabo oceno za šolsko nalogo. Ko je Rupert kdaj začutil, da bi znalo iti malo teže, takrat je poklical v šolo svojega očeta. Premožni veljak je kaj hitro uredil težave , ki jih je imel sinko. Polagoma je takšne zagate Rupert znal rešiti kar sam. Včasih je zavil v zbornico ali pa je kar na hodniku ustavil učitelja. Tudi k ravnatelju je stopil kakšenkrat. Kaj je staremu profesorju tam notri povedal, tega ne ve nihče. Znali pa so povedati, da je bil sleherni učitelj po takšnih pogovorih tih in bled kot stena.

Njegovi sovrstniki si že dolgo niso več želeli, da bi se zbližali z njim. Nobeden si ni več želel deliti z njim peskovnika. Nikomur ni več padlo na pamet, da bi lahko tak človek kdaj imel normalne odnose z ostalimi in nikakor se niso videli v njegovi družbi. Njegovo čudno stremuštvo so sicer prezirali ampak so poskušali vse skupaj sprejemati čimbolj ignorantsko in tako, da vsaj niso dajali vtisa, da si belijo glavo zaradi vsega skupaj.

Seveda pa se s takšnimi očitnimi razlikami človek včasih težko sprijazni. Posebno nekaterim mladim fantom, Rupertovim srednješolskim kolegom je to včasih kar neznosno stanje začelo jako presedati. Trije med njimi so postajali še posebno nervozni zaradi čudnega sošolca. samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo med njimi počilo.

Zgodilo se je nekega jutra v glavni avli malomestne gimnazije. Ruperta so vsi omenjeni trije pobje iznenada stisnili v kot za omaricami.

»Veš bučman, da smo te počasi malo siti!« je ihtavo vpil nad njim največji , črnolas in močan fant!
»Kaj si pa misliš, da si?«
»A bo tudi zdaj prišel očka?!« je grozil tretji.

Ampak reakcija napadenega je bila samo še eno presenečenje, samo še ena zelo, zelo čudna zadeva. Fant je stal tam pred njimi miren , niti trenil ni in niti kanček kakšne nianse se mu ni pojavil na vsakodnevno bledem obrazu. Celo so vedeli pozneje povedati, da so se mu tanke ustnice razlezle za nekaj milimetrov. Mogoče bi celo prvič videli njegov nasmeh, če…

Takrat so jih pograbile močne mišičaste roke in jih odvlekle v fantovsko stranišče. Nobeden ni pozneje znal povedati, koliko je bilo teh rok in še manj kakšni so izgledali njihovi lastniki. Ko so se pozneje zbujali iz nezavesti, s polomljenimi ličnicami in nosovi pravzaprav iz njih ni nihče spravil niti besede. Tudi iz visokega črnolasca, ki je izgubil oko ne.

Rupert je veliko napredoval od tistega otroškega besnenja. (se nadaljuje)

  • Share/Bookmark

Tagi: miks