Tisti dan, čisto popolnoma navaden dan je bil, sem na meni ljubem prostorčku razgrnil časopis Prelistal sem ga vajeno, brez kakšnega posebnega zanimanja;
kronika, dnevne novice, rop ali dva, prgišče nesreč,
literarni razpis pa…šport in šah…ops! Kaj je bilo to? Hitro se vrnem dve strani nazaj. Literarni razpis. Uredništvo ponuja honorar za humoresko.

To, to bi bilo pa nekaj zame. Sicer česa takega še nisem poskusil, vendar pa, saj doživimo smešnic, da nam jih ostaja. Zakaj jih ne bi potalal tistim, ki rolajo okoli bolj zanikrne volje in nimajo sreče, da bi se v tako dobri družbi vsak večer krohotali in zabavali? Pismen pa menda tudi sem. Ja, to bo to!
Ko so prihajali običajni člani druščine, sem vsakemu posebej serviral, da bom pisatelj. Imel sem občutek, da sta eden ali dva nekoliko zavila z očmi pa sem s svojim ostrim pogledom hitro dal vedeti, da stvar ni, da bi se iz nje delali norca. Celo Rupert, ki je hotel nekaj reči o neumnosti, je po mojem nedvoumnem opozorilu le nekako zjecljal, češ da je hotel reči le, da so te stvari preneumne za mene ali nekaj podobnega.
Kakorkoli že, dal sem za pijačo in odrinil domov. Čakalo me je delo.

Sedel sem za mizo in se lotil. Začel sem z uvodom. To je star in preizkušen pristop. V uvodu sem natvezil nekaj o kraju, kjer se bo zabavna zgodba dogajala pa nekaj o vremenu in vsesplošnem pomanjkanju smejalnih navad pri Slovencih. Takrat sem se zavedel tudi, da rabim za svoj umotvor témo, dogodek, zgodbo, ki jo bom
opisal. Nekoliko sem zastal, pogledal skozi okno, vzdihnil
in nekoliko me je začalo stiskati pri srcu. Takrat sem razumel kaj pomeni kriza inspiracije. In da se ti to zgodi že pri prvem delu! Otožno sem vrgel pogled skozi okno. Iznenada mi je vžgalo.
Po cesti sta kolovratila dva možaka iz moje vsakdanje ekipe. Po stilu hoje sodeč sta imela za sabo enega bolj žejnih dni.
“To!”, sem se zadrl” To! O težki poti domov bom pisal!”
Na pijance sem se, hvala bogu, kar dobro spoznal in kmalu je uvod dobil večjo druščino stavkov. Pisal sem o dveh vinskih bratcih in njuni hoji domov, o njuni sočni debati, o tem kako sta se sosedu omalopotrebila v zeljnik in lajala na njegovega psa in še in še. Vsekakor sem ustvaril strašno smešno zgodbo zato nisem razmišljal kaj prida ampak stvaritev urno stlačil v kuverto in jo kljub pozni uri nesel v nabiralnik.
Težko sem dočakal sredo. Fantje so me že čakali, ko sem prikorakal s časopisom.

“Kar prinesi pijačo!”, sem naročal že v vratih “saj bo tako ali tako honorar!”
Časnik sem na široko razprostrl po mizi, si oslinil prst, ga odprl na sredini in družno smo se zazrli v …. nič. Sapo mi je vzelo in v grlu me je speklo. Nič, popolnoma nič. Dva ali trije bedasti prispevki, moje stvaritve pa nikjer, še najmanj na sredini kjer sem jo najbolj pričakoval.
Tam se je uokvirjena nahajala bedasta štorija, ki naj bi bila humoreska tega tedna. Groza in strah. Plačal sem in jadrno zapustil oštarijo. Bil sem šokiran, užaljen in obupan, ko me je nenadoma spreletelo: “Seveda! Pošte niso dobili!” Pošteno mi je odleglo. Skoraj tekel sem nazaj, da pojasnim kolegom zadrego. Z neprepričljivim izrazi na frisih so mi seveda prirdili. Seveda sem dal še za eno rundo in odhitel popraviti napako.
Tokrat sem pošto oddal priporočeno, osebno in za vsak slučaj sem na kuverto nalimal še AIR MAIL in PAZI LOMLJIVO, da bo ja vse v redu…in šel čakat na sredo.

V sredo smo proces ponovili in skoraj enako samozavestno sem odprl srednje strani in doživel novo strašno ponižanje. Tiho a hitro sem se odstranil in šel tuhtat o svoji nenavadni in nerazumljivi zadregi. Najmanj tridesetkrat sem zgodbo prebral pa nisem našel napak, le polno humorja in bistrosti seveda. Obupan kot sem bil, sem pregledal ostale butaste zgodbe v cajtengu, posebno tisto nagrajeno. Kmalu sem se ovedel:” Seveda, bolj moderno mora biti!”
Brž sem se lotil popravljanja, pijančka preimenoval iz Franca in Anžeta v Frenka in Andija, zeljnik sem zamenjal za Toyoto, lajanje pa za Cocojumbo. No, kaj boste pa zdaj, veleumni časopisarji?

Ceremonijo okoli moje humoreske sem opravil za spoznanje manj javno, bolj bi rekel, na samem. Ravnal sem pravilno, zakaj deležen sem bil spet nič manjšega šoka in užaljenosti. Čutil sem pekočino v grlu in skoraj solze v očeh. Samo s kretnjo sem naročil rundo za prijatelje pri šanku in odšel. Spremljali so me s pogledi, ki so sevali nekaj med posmehom in pomilovanjem.

Spet sem proučil svojo in ostale zgodbe. Zaključil sem, da edino v moji ni politike. Z novim upanjem sem v dogajanje nekako vključil LDS pa SDS, nekaj komunistov, domobranca , atentat, rdeči križ, SKOJ in Ruperta Novaka. Tega zadnjega za vsak primer.

V sredo se je ponovila stara zgodba.
Kasneje sem poskušal zgodbo enkrat usmeriti bolj ekološko, drugič oblikovati bolj pacifistično, spet tretjič v nji moralno podpreti to ali ono vrsto drugačnosti pa nič. Poslal sem jo že dvanajstič ali pa še bolj verjetno petnajstič pa popolnoma nič. Od te strašne nepravičnosti sem po vseh nečloveških naporih, da bi razvozlal ta nesmisel, začel vidno zdravstveno slabeti. Še bolj kot telesno pa sem hiral socialno. Moja družba ni bila več deležna moje prisotnosti, bistrih domislic in pametnih debat. S svojo travmo sem se zaprl v svoj svet.

Ko sem se zavedel svojega klavrnega stanja, mi je prekipelo. Takoj sem vedel kaj mi je storiti. Vsedel sem se in pisal. Tokrat pa ne na uredništvo ampak kar urednici osebno” Poslušaj, ti stara polpismena koza” je bil
začetek. V naslednjih stavkih sem ji v istem, zanjo edino primernem žargonu, dodobra pojasnil kaj naj bi bila dobra zgodba. Skliceval sem se na Poljaka Dostojevskega, na Dantejeve Okrogle povesti,
na Rilkeja in njegovo Lauro, na to naj ne sprašuje po Hugojevsko Komu zvoni. Primerjal sem jo z bad guyem v iz Bevkovega Martina Kačurja in ji za konec še zabrusil, da ne zna niti vseh pet sklonov in spregati pridevnikov. Natresel sem ji podatkov, da bo baba zagotovo ostrmela nad mojo široko osebnostjo. V vse kar sem tvezil (med nami) sicer nisem bil stoodstotno prepričan pa tega ženska tako ali tako ni mogla opaziti. Na koncu sem ji še svetoval naj vtakne nekam svoj ničvredni cajteng s svojo bolno smešno rubriko vred. Pika!
Pismo sem odposlal in šel kot prerojen v svojo družbo. Kategorično sem zahteval naj mi nihče ne omenja mojih pisateljskih dni, literature nasploh, še posebno pa ne srednika in humoresk. “V nasprotnem primeru” sem siknil in pokazal pest.

To je bilo dovolj. Na stvar smo skoraj pozabili in se že v miru posvečali drugim zadevam. Moja užaljenost in nejevolja sta bili preteklost. Minil je teden, dva in trije tudi, ko se je zgodilo. V gostilniškem vzdušju nas je zmotil eden že omenjenih kolegov. Planil je med nas z razgrnjenim zloglasnim Srednikom. “Poglej, poglej!” , se je drl. “Kaj si upaš, nesrečnik!?” sem besno zarobantil. “Poglej, notri si”,je izdavil med umikanjem.
V smrtni tišini sem odprl časopis in glej; tam je bil moj prispevek, prav na sredini, obdan z okvirjem in opombo o najvišjem honorarju. Vsi so me trepljali, mi čestitali in me hvalili. Jaz pa sem samo nemo strmel
To namreč ni bila moja mojstrovina.
Tam med smešnicami je bilo v vsem mojem sijaju
objavljeno, pohvaljeno in nagrajeno……moje besno, protestno pismo.

Kaj sem hotel? Molčal sem in dal za pijačo. Pisatelj pa si nisem več želel biti!