V Butalah je življenje potekalo počasi in po ustaljenih pravilih. Ljudje so bili brez večjih pretresov razpeti med majhno število svojih opravil. Razen župana, občinskega žandarja in župnika, ki so imeli dosti opraviti s svojimi službami, so ljudje pretežno redili bike, gojili koprive in blebetali neumnosti.

Bil pa je med njimi tudi eden nekoliko podjetnejši član družbe. To je bil radoživ in hudomušen fant z imenom Fizelj. Živel je malo drugače kot ostali butalci. Ni se ukvarjal z običajnimi opravili ampak je stalno snoval nekaj posebnega. Tako je tiste čase potuhtal, da Butalcem manjka družabnosti in zabave. Rešitev takšnega stanja je zastavil tako, da je nabavil dva močna konja in trden precej velik voz. Odtistihmal je potem za vsako nedeljo najavil izlet s svojim prevoznim sredstvom. Spoštovane prebivalce je prevažal na romanja, sejme in piknike.

Pojavile pa so se kaj kmalu tudi težave. Vedno, ko je Fizelj na vaško lipo nabil plakat z objavo njegove nove ponudbe, je bila zadeva deležna neznanskega navdušenja. Zgledalo je, da bo voz premajhen in konja prešibka za takšno veliko skupino turistov. Fizelj se je dobro pripravil na izlet. Nakupil je vina in klobas, da potniki ne bi trpeli poomanjkanja. Seveda je , podjeten kot je bil, tudi na ta način želel malo zaslužiti.

Nekajkrat je potem v zgodnjem nedeljskem jutru doživel neprijetno presenečenje. Ljudi kar ni in ni bilo. Tega ni pustila na pot babnica, drugega bi pustila a le če jo vzame s sabo. Eden je imel kurje oko, drugi spet teto v Ameriki. Sosed se je opravičil, da mora pomagati sinu pri učenju, ker mu v sedmem razredu še ne gre abeceda, občinski žandar pa je pojamral, da si ne upa pustiti Butal brez nadzora niti v nedeljo.

Ko se je nekajkrat zgodilo, da je voz odpeljal samo tri ali štiri turiste, klobase in pijača pa je seveda ostajala, je Fizelj izgubil potrplenje. Odločil se je , da bo someščanom dal lekcijo iz odgovornosti.
Za naslednjo nedeljo, bilo je poleti, je na lipo nabil dvakrat večji plakat kot ponavadi. Vabil je na ogled rovtarskih znamenitosti in na razstavo ovčjih podkev, za piko na i pa še na obilno kosilo v znano gostilno . Pod to vabljivo ponudbo je namalal z velikimi mastnimi črkami;

VSE ZASTONJ

Ko so Butalci prebrali plakat so bili še precej bolj navdušeni kot ponavadi.
To se je videlo tudi v nedeljo. Na trg v Butalah se je navalilo zelo, zelo mnogo ljudi. Prišli so tudi nekateri, ki jih tam ni bilo videti že leta . Naložili so se na lojtrnik , ki je bil tokrat poln in prepoln. Nekateri so napol viseli z njega Ko je krenil je nekaj otrok celo teklo za njim in si potolklo kolena podobno kot nesrečna Francka v Cankarjevem Na klancu. Bili so veseli in razpoloženi, čeprav je cijazenje trajalo skoraj štiri dolge ure, ko so le prispeli.

Fizelj jih je v nasprotju z načrtovanim dnevnim redom najprej pripeljal ravno pred obljubljeno oštarijo, kar je gospodo nekoliko presenetilo pa niso kaj prida spraševali. Bili so kajpak lačni in žejni. Tudi to, da se jim pri jedi ni pridružil Fizelj, jih ni motilo. Privoščili so si obilno kosilo, mastno pečenko, ocvrte jerebice, tolsta rebrca in orehovo potico. Enako so ravnali tudi diabetiki in tisti, ki so imeli sicer menda težave z ožiljem. Ko so se podprli, pokadili svoje čedre in se potrepljali po napetih trebuhih, so se pripravili na odhod. Takrat je na splošno presenečenje privihral krčmar in zahteval naj poravnajo račun.

“Je vse zastonj!” , so hiteli pojasnjevati pa se možakar začuda ni dal odpraviti. Nazadnje jim je zagrozil z žandarji in Butalci so morali izvleči listnice. Ko so plačali, so besneči odvihrali iz krčme, da dobijo v pest Fizlja.
Ta jih je pričakal na svojem vozu in ravno takrat ko so prigrmeli na plano se je gromko zasmejal in pognal svoje konje.
“Kaj je zdaj to?” , so kričali Butalci in pretili s pestmi.
“Na plakatu si preberite!” , je še zakričal Fizelj in izginil v hosti.

Butalci so nekaj časa čakali, misleč, da je vse le šala potem pa so le morali vzeti pot pod noge in odkolovratiti proti Butalam. Dedci so preklinjali, otroci milo jokali, ženske pa so si brisale oči v črne predpasnike.
Po dolgih urah hoda so prišli v rodne Butale. Bili so izmučeni, lačni, žejni, brez denarja in brez volje. Le toliko moči so še premogli, da so odšli do lipe na trgu in se zazrli v prej omenjeni plakat. Pod velikimi črnimi črkami o brezplačnih storitvah je bilo s čisto majhno, skoraj neopazno pisavo dano na znanje sledeče;

ORGANIZATOR SI PRIDRŽUJE PRAVICO DO SPREMEMB! Dare