dare.likar@siol.net

Arhiv za September 2008

Včasih je bilo vse pocen’ !!

29.09.2008 · 26 komentarjev

Pohvalil sem avtorico, da pripoveduje tako kot bi včasih jaz , če bi znal. Saj kdaj sem že imel občutek, da počnem nekaj podobnega. Mislim na stanje, ko se ne oziraš na oblike in ne iščeš zgodbe in se ti zdi hecno, če si predstavljaš, da bo nekdo drug iskal pripoved tam kjer je ni. Tako na zalet, jaz temu pravim, za gušt.
Bogve, če je zapisovanje naključnih misli sploh možno uvrstiti med užitke. Pa saj med ljudmi mrgoli takšnih, ki sa kdaj znajdejo na stranskih stezah. Natakarica mi je rekla, da se dobro izražam. Slišala je komaj kakšna dva stavka, prebrala ni revica nobenega.
Brez vsake perverzije, brez slehernega fetiša ali vsaj brez strpnosti do nekoga, ki ga rajca žvečenje starih vojaških nogavic…zgolj primer, ja, brez tega postajaš bolj čudaški od čudakov.
»Saj moraš vendar imeti motiv!«
Kolega je prepričan, da je v vsaki pesmi treba iskati sporočilo. Jaz pravim, da ga marsikje ni, vsaj zame ne ! Ali sem pa zabit kot štil za motiko. Zašel si popolnoma, stari!
Saj z zahodom po svoje ni nič narobe. Ko tam gori, to je precej bliže raja, kdaj ujamem kakšen lep sončni zahod, bi najraje odhitel po ljudi, da bi ga delil z njimi. Kdaj sem kakšnega rdečega pofotkal in se je potem izkazalo, da je slikanje večerne zarje jako neizvirno početje. In tako ostajam ponavadi z njo sam:
O doživetem lahko pozneje samo pripovedujem. Lahko s tem zmotim pogovor o politiki in hokeju. Z dobrim izražanjem izpadem kot, kot…kako naj rečem, mislim kot nekdo, ki govori o sončnih zahodih.
No, se bom pa vdal! Bom že našel nekaj , kar je do mene krivično. Ne, ne, nič relativno. Prasci, kaj nam delajo. Mi moramo pa sedeti v oštariji in razmišljati o tem. Nek tip je razmišljal na glas. Ne, tudi zdaj ne relativno. Drl se je kot strgan krokar. Kar smeh me je lomil, ko sem pomislil kako lirično sem začel moško debato.
Potem je nehal vpiti. Saj ne da bi se politična situacija premaknila na bolje. Punca za šankom mu je grozila, da ne bo dobil vina, če se ne umiri. Grožnja grozno grozovita. Tip je potem začel z nežnim glasom. Pianissimo. Dokler se ni spet čisto odvezal.
Na tekmi je pa itak eden zmagal. Prej ni še nobekrat. Šele zdaj se je točno pokazalo! Benti, ja!!
Če nekaj nakladam samo , da niso prazne strani in da bi kdo pozvonil na mojih vratih, potem lahko pričakujem tudi očitek ali dva. Bom že kako. Pomanjkanje štrene bo treba rešiti z dobrim naslovom. S takšnim, ki pritegne še najbolj lesene modele. Že vem!
Iz hrama sem prijadral domov. Utrujen in potreben juhe in žajfe. Iz pod tuša na kavč med svoje princese.
Prijazna razigranost in dobra volja je bila okoli mene. Za mano je bil tudi lep dan!

Samo kaj, ko je bilo včasih vse bolj pocen!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

HUMORESKA

24.09.2008 · 22 komentarjev

Tisti dan, čisto popolnoma navaden dan je bil, sem na meni ljubem prostorčku razgrnil časopis Prelistal sem ga vajeno, brez kakšnega posebnega zanimanja;
kronika, dnevne novice, rop ali dva, prgišče nesreč,
literarni razpis pa…šport in šah…ops! Kaj je bilo to? Hitro se vrnem dve strani nazaj. Literarni razpis. Uredništvo ponuja honorar za humoresko.

To, to bi bilo pa nekaj zame. Sicer česa takega še nisem poskusil, vendar pa, saj doživimo smešnic, da nam jih ostaja. Zakaj jih ne bi potalal tistim, ki rolajo okoli bolj zanikrne volje in nimajo sreče, da bi se v tako dobri družbi vsak večer krohotali in zabavali? Pismen pa menda tudi sem. Ja, to bo to!
Ko so prihajali običajni člani druščine, sem vsakemu posebej serviral, da bom pisatelj. Imel sem občutek, da sta eden ali dva nekoliko zavila z očmi pa sem s svojim ostrim pogledom hitro dal vedeti, da stvar ni, da bi se iz nje delali norca. Celo Rupert, ki je hotel nekaj reči o neumnosti, je po mojem nedvoumnem opozorilu le nekako zjecljal, češ da je hotel reči le, da so te stvari preneumne za mene ali nekaj podobnega.
Kakorkoli že, dal sem za pijačo in odrinil domov. Čakalo me je delo.

Sedel sem za mizo in se lotil. Začel sem z uvodom. To je star in preizkušen pristop. V uvodu sem natvezil nekaj o kraju, kjer se bo zabavna zgodba dogajala pa nekaj o vremenu in vsesplošnem pomanjkanju smejalnih navad pri Slovencih. Takrat sem se zavedel tudi, da rabim za svoj umotvor témo, dogodek, zgodbo, ki jo bom
opisal. Nekoliko sem zastal, pogledal skozi okno, vzdihnil
in nekoliko me je začalo stiskati pri srcu. Takrat sem razumel kaj pomeni kriza inspiracije. In da se ti to zgodi že pri prvem delu! Otožno sem vrgel pogled skozi okno. Iznenada mi je vžgalo.
Po cesti sta kolovratila dva možaka iz moje vsakdanje ekipe. Po stilu hoje sodeč sta imela za sabo enega bolj žejnih dni.
“To!”, sem se zadrl” To! O težki poti domov bom pisal!”
Na pijance sem se, hvala bogu, kar dobro spoznal in kmalu je uvod dobil večjo druščino stavkov. Pisal sem o dveh vinskih bratcih in njuni hoji domov, o njuni sočni debati, o tem kako sta se sosedu omalopotrebila v zeljnik in lajala na njegovega psa in še in še. Vsekakor sem ustvaril strašno smešno zgodbo zato nisem razmišljal kaj prida ampak stvaritev urno stlačil v kuverto in jo kljub pozni uri nesel v nabiralnik.
Težko sem dočakal sredo. Fantje so me že čakali, ko sem prikorakal s časopisom.

“Kar prinesi pijačo!”, sem naročal že v vratih “saj bo tako ali tako honorar!”
Časnik sem na široko razprostrl po mizi, si oslinil prst, ga odprl na sredini in družno smo se zazrli v …. nič. Sapo mi je vzelo in v grlu me je speklo. Nič, popolnoma nič. Dva ali trije bedasti prispevki, moje stvaritve pa nikjer, še najmanj na sredini kjer sem jo najbolj pričakoval.
Tam se je uokvirjena nahajala bedasta štorija, ki naj bi bila humoreska tega tedna. Groza in strah. Plačal sem in jadrno zapustil oštarijo. Bil sem šokiran, užaljen in obupan, ko me je nenadoma spreletelo: “Seveda! Pošte niso dobili!” Pošteno mi je odleglo. Skoraj tekel sem nazaj, da pojasnim kolegom zadrego. Z neprepričljivim izrazi na frisih so mi seveda prirdili. Seveda sem dal še za eno rundo in odhitel popraviti napako.
Tokrat sem pošto oddal priporočeno, osebno in za vsak slučaj sem na kuverto nalimal še AIR MAIL in PAZI LOMLJIVO, da bo ja vse v redu…in šel čakat na sredo.

V sredo smo proces ponovili in skoraj enako samozavestno sem odprl srednje strani in doživel novo strašno ponižanje. Tiho a hitro sem se odstranil in šel tuhtat o svoji nenavadni in nerazumljivi zadregi. Najmanj tridesetkrat sem zgodbo prebral pa nisem našel napak, le polno humorja in bistrosti seveda. Obupan kot sem bil, sem pregledal ostale butaste zgodbe v cajtengu, posebno tisto nagrajeno. Kmalu sem se ovedel:” Seveda, bolj moderno mora biti!”
Brž sem se lotil popravljanja, pijančka preimenoval iz Franca in Anžeta v Frenka in Andija, zeljnik sem zamenjal za Toyoto, lajanje pa za Cocojumbo. No, kaj boste pa zdaj, veleumni časopisarji?

Ceremonijo okoli moje humoreske sem opravil za spoznanje manj javno, bolj bi rekel, na samem. Ravnal sem pravilno, zakaj deležen sem bil spet nič manjšega šoka in užaljenosti. Čutil sem pekočino v grlu in skoraj solze v očeh. Samo s kretnjo sem naročil rundo za prijatelje pri šanku in odšel. Spremljali so me s pogledi, ki so sevali nekaj med posmehom in pomilovanjem.

Spet sem proučil svojo in ostale zgodbe. Zaključil sem, da edino v moji ni politike. Z novim upanjem sem v dogajanje nekako vključil LDS pa SDS, nekaj komunistov, domobranca , atentat, rdeči križ, SKOJ in Ruperta Novaka. Tega zadnjega za vsak primer.

V sredo se je ponovila stara zgodba.
Kasneje sem poskušal zgodbo enkrat usmeriti bolj ekološko, drugič oblikovati bolj pacifistično, spet tretjič v nji moralno podpreti to ali ono vrsto drugačnosti pa nič. Poslal sem jo že dvanajstič ali pa še bolj verjetno petnajstič pa popolnoma nič. Od te strašne nepravičnosti sem po vseh nečloveških naporih, da bi razvozlal ta nesmisel, začel vidno zdravstveno slabeti. Še bolj kot telesno pa sem hiral socialno. Moja družba ni bila več deležna moje prisotnosti, bistrih domislic in pametnih debat. S svojo travmo sem se zaprl v svoj svet.

Ko sem se zavedel svojega klavrnega stanja, mi je prekipelo. Takoj sem vedel kaj mi je storiti. Vsedel sem se in pisal. Tokrat pa ne na uredništvo ampak kar urednici osebno” Poslušaj, ti stara polpismena koza” je bil
začetek. V naslednjih stavkih sem ji v istem, zanjo edino primernem žargonu, dodobra pojasnil kaj naj bi bila dobra zgodba. Skliceval sem se na Poljaka Dostojevskega, na Dantejeve Okrogle povesti,
na Rilkeja in njegovo Lauro, na to naj ne sprašuje po Hugojevsko Komu zvoni. Primerjal sem jo z bad guyem v iz Bevkovega Martina Kačurja in ji za konec še zabrusil, da ne zna niti vseh pet sklonov in spregati pridevnikov. Natresel sem ji podatkov, da bo baba zagotovo ostrmela nad mojo široko osebnostjo. V vse kar sem tvezil (med nami) sicer nisem bil stoodstotno prepričan pa tega ženska tako ali tako ni mogla opaziti. Na koncu sem ji še svetoval naj vtakne nekam svoj ničvredni cajteng s svojo bolno smešno rubriko vred. Pika!
Pismo sem odposlal in šel kot prerojen v svojo družbo. Kategorično sem zahteval naj mi nihče ne omenja mojih pisateljskih dni, literature nasploh, še posebno pa ne srednika in humoresk. “V nasprotnem primeru” sem siknil in pokazal pest.

To je bilo dovolj. Na stvar smo skoraj pozabili in se že v miru posvečali drugim zadevam. Moja užaljenost in nejevolja sta bili preteklost. Minil je teden, dva in trije tudi, ko se je zgodilo. V gostilniškem vzdušju nas je zmotil eden že omenjenih kolegov. Planil je med nas z razgrnjenim zloglasnim Srednikom. “Poglej, poglej!” , se je drl. “Kaj si upaš, nesrečnik!?” sem besno zarobantil. “Poglej, notri si”,je izdavil med umikanjem.
V smrtni tišini sem odprl časopis in glej; tam je bil moj prispevek, prav na sredini, obdan z okvirjem in opombo o najvišjem honorarju. Vsi so me trepljali, mi čestitali in me hvalili. Jaz pa sem samo nemo strmel
To namreč ni bila moja mojstrovina.
Tam med smešnicami je bilo v vsem mojem sijaju
objavljeno, pohvaljeno in nagrajeno……moje besno, protestno pismo.

Kaj sem hotel? Molčal sem in dal za pijačo. Pisatelj pa si nisem več želel biti!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Volilni dan

21.09.2008 · 18 komentarjev

Volilni dan! Dan , ko naj bi začutili bitje srca gospe Demokracije. Ko naj bi začutili toplino njenega objema.
Ja, prvič odkar sem bil spoznan za polnoletnega sem zanemaril oziroma odklonil to možnost. Zavrnil sem očitek, da s tem nekomu pomagam , kar v jeziku tistega, ki to očita seveda pomeni, da pomagam slabim silam.

No, saj teoretično, v principu je to mogoče malo tudi res, ampak pri meni rešitve za ta problem ne potuhtam. Se pravi , da nisem za nikogar ali, še mnogo huje , zgleda da sem proti vsem!?

Posameznikov, ki so se v preteklih tednih svetlimi pogledi smehljali z ogromnih plakatov in prepričevali ljudstvo slovensko na TV soočenjih, nimam namena tukaj niti omenjati. Zame so posebej vsak zase nepomembni akterji, ki jim je najpomembnejša spretnost pridobitev oziroma ohranitev dobre državne službe. Seveda njihovo delovanje včasih močno vpliva na naše življenje, vendar hkrati daje vse skupaj nedvoumen vtis, da stvari ki jih počnejo nekdo drug ne bi počel veliko drugače in seveda tudi ne veliko bolje.
Tako se večina njihovega znanja skoncentrira na mesec dni pred strašnim izborom v štiriletni finale. V tistem mesecu postane najbolj važen njihov izgled, barva glasu, telesna drža in igralske sposobnosti. V stilu misic so dobrodošle še pevske ali morda kakšne podobne sposobnosti.
Ne , kot že rečeno…s temi tipi se ne bom ukvarjal. Kar težko mi gre z ust ampak vse bliže sem tisti ljudski misli: »Čist vsi so glih!«

Raje bi omenil, da je moja neudeležba sad odklonilnega odnosa do celotnega cirkusa, ki mu pravijo politika. Celoten sistem, ki se kruleče hrani pri koritu in hkrati bolj ali manj uspeva prepričevati živelj pod sabo, da se bori čisto samo in za nič drugega kot ravno zanje.

Pred par leti sem za krajevno glasilo napisal članek z naslovom tretje mnenje. Šlo je za komentar ob kampanji za novo občino. Moje pisanje ni bilo preveč očitno usmerjeno niti proti niti za odločitev. Pisal sem predvsem o tem, da ne odobravam ihtave evforije, ki jo opažam tako pri pristaših kot tudi pri nasprotnikih spremembe. Kar sem napisal se meni osebno ni zdelo ravno kaj posebnega. Niti nisem mislil, da bo to kdo objavil. Efekt, ki ga je moje nakladanje imelo pa me je več kot presenetil. Obgovarjali so me krajani in sodelavci. Celo predsednik družbe me je ob nekem naključnem srečanju pozdravil in mi naklonil nekaj prijaznih besed v smislu, da preprosto mora pohvaliti takšno razmišljanje. Poseben biser je bila izjava glavnega akterja v kampanji ZA občino, ki je na radiu med drugim dejal, da priporoča branje članka v ( pazite!) ‘intelektualni užitek’! O krucefiks, nič mi ni bilo jasno.
Pa sem v bistvu napisal samo misel, ki mi je še bolj jasna v teh dneh , kot v času pred tremi leti. Ugotovil sem samo to, da je življenje postalo trgovina. In postaja še bolj in to gre v skrajnosti, ki jim ne vidim konca. Še posebno dobrega ne. Trguje se z zdravjem, trguje se s pravico, trguje se z mnenjem ljudi in njihovim izgledom. Predvsem pa se veliko preveč trguje z znanjem in z delom!

No vidite in takrat, ko bom zaslutil, da se karkoli v glavah veličin, ki se nam ponujajo za voditelje lahko vsaj za malenkost začne spreminjati v drugačni smeri. Ko bo kdo name naredil vtis, da bo treba začeti ceniti tudi kaj drugega kot štacuno, blefiranje in pompoznost, ej takrat bom tudi jaz oblekel nedeljsko obleko, si nataknil nedeljski nasmeh in odšel na volišče. To bo praznik in sonce bo sijalo tisti dan. Obkrožil bom ime, oddal listek, stisnil presenečeni deklici roko in srečen odšel s prijatelji na en glaž.

Takrat bodo namreč začeli spoštovati delo.

Bojim se le, da se bom v tistem trenutku s polno plešo debelih hladnih potnih srag neusmiljeno prebudil.

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · v afektu

Novo, novejše…je že mimo!

17.09.2008 · 16 komentarjev

Kdaj in koliko časa se neka stvar šteje za novo, to je na vsak način zelo podvrženo relativnosti. Večkrat sem že razmišljal na kakšni ohceti , ko smo matrali svoje kitare in smo se, na primer, za konec runde skorajžili s kakšnim »Johnny B. Good – om« . Ko sem odcapljal na pavzo , da omočim hripavo grlo in obrišem debele potne srage s svojega golega rockerkega čela, me ni nič presenetilo, če me je sredi koraka ustavil kakšen bolj ali manj prijazen stric in me nagovoril:
»Ne teh tanovih, to je za tamlade!! »
O materstomater, sem pomislil in si zaželel decu dati vsaj kratko lekcijo iz zgodovine rock’n'rolla…pa sem si kaj hitro premislil in starega potolažil z besedami, da bomo zdaj, zdaj spet raztegnili frajtonerico. Ponavadi je bilo to tudi najbolj učinkovito in možakar je bil zadovoljen. Zadovoljen, ker je spravil k pameti nepremišljenega muzikanta in tudi zato, ker bo kmalu deležen svojega starega Slaka.

Ko sem se lotil pisaranja na blogu, to sicer ni bila posebno nova zadeva. Ni več, kako bi rekel, ravno dišala po tiskarski barvi, kot prvič odprta knjiga. Bilo pa je to novo zame in vštric z mano je to relativno novo stvar odkrilo še kar precej drugih. To je bilo zelo opazno saj je intenzivno pisalo kar precej zanimivih oseb in njihova imena so se na naslovnicah vztrajno pojavljala. Za veliko in zanimivo skupino je bilo to početje nekaj novega in tudi vsak zapis teh avtorjev je bil novost. Vsakič smo izvedeli nekaj česar prej nismo vedeli. Po nekem času so se poleg včasih zelo osebnih predstavitev pojavile slike, včasih filmi in nazadnje tudi vabila na srečanja v živo.
V letu dveh se seveda predstavljanja , presenetljiva razkritja in nepričakovana spoznavanja počasi iztrošijo. Pa nikar ne mislite, da spet nekaj stokam okoli kakršnegakoli mrtvila na teh straneh. Ljudje, ki jih omenjam so (ste!) dovolj polni vsebine in dovolj zanimivi, da bodo še naprej delali ta svet bolj zanimiv s takšnimi ali drugačnimi stvarmi! Konec koncev od takšnih tudi ne gre pričakovati, da bi obstali v nekem dogajanju, kjer bi vztrajali v nedogled in se z njim, sami sebi dolgočasni, postarali!
Ne, ne, niti najmanjšega namena nimam danes jamrati. Blog je zakon in jaz na noben način ne mislim ničesar spreminjati. Danes sem v bistvu želel samo razmišljati o tem kako v teh časih stvari hitro nehajo biti nove.

In če se v tem kontekstu vrnemo k nekakšni muziki. Pred štirinajstimi dnevi se je iz vsake škatle slišalo ogromno govorjenja in na vseh naslovnicah so se bohotile večje ali manjše slike (baje) nekega glasbenega fenomena. Zadeva sliši na ime Rebelde in prej kot karkoli še zapišem moram posebej poudariti , da me okoli tega tako maksimalno nič ne zanima, da je po svoje kar čudno kaj se sploh obregam ob ta »pojav«. Z veseljem sem ugotovil, da tudi ostali okoli mene z otroki vred niso ravno evforični zaradi RBD. Z nečem pa mi je skupina kljub vsemu zaposlila možgane. Opazil sem namreč , da se je prvič , kolikor jaz vem , zgodilo, da se je dogajal kao nek svetovni fenomen, jaz pa o tem preprosto nisem imel pojma. Skupina je imela v Ljubljani koncert, ne, celo več kot enega, mladina je ponekod na ulicah protestirala, ker bodo RBD baje razpadli in polno je bilo v tistih dneh takega še slišati. Jaz pa , milo rečeno , nisem imel blage veze o čem se sploh govori. Prvič sem za tiste tipe sploh slišal. Saj ne, da bi se mi zdelo škoda, da nisem bil bolj obveščen. Ne, ne, mi glede tega pa res visi čisto dol, ampak zdi se mi , da sem v preteklosti nove , pa četudi ničvredne, stvari vsaj bežno registriral , prej kot so vzele svoj konec.

Ja, dragi komentator, ja EMŠO, v redu!

Ali ima torej pridevnik ‘novo’ vse krajši rok trajanja. Zakaj smo pred leti lahko poslušali Rolling stonse ali Creame, ne glede na to, da je bila ta muzika že takrat stara deset, dvajset let?? Vedeli smo za imena članov, modele kitar, ki so nanje brenkali in številke čevljev, ki so jih nosili! In ‘It could be the last time’ ali ‘white room’ zaboga nista hoteli postati stari?! Res nenavadno!

Mislm, Dare zabluzil si spet, maksimalno!!

V bistvu sem hotel samo omeniti, da je Johnny B. Goode letos star točno petdeset let!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · muzika

Zmedene misli na zblojen dan

11.09.2008 · 17 komentarjev

Naj kar takoj priznam, da nimam pri sebi trenutno nobenega uglednega problema, ki bi ga tukaj skupaj z vami rešil in se tako olajšal in razbremenil. Malo me je sicer razpištolil idiot, ki se je spomnil v TV studio pripeljati navijače, ki na predvolilnih soočenjih po vsakem blebetalnem nastopu govorca obdarijo z bednim aplavzom, ki zveni tako kot je to slučaj v cenenih ameriških kao humorističnih serijah. Tam zaradi slabih štosov in neskoordiniranih smejalcev včasih lahko dobesedno prešteješ število dlani , ki so plosknile ob top štosih epizode. Omenjeni bedniki so za povrh še odeti v navijaške barve, pokriti so s čepicami , v rokah pa imajo zastavice, trakce, transparente in balone. Bruhlih, maksimalno!

Potem sem se , hvala bogu, spomnil da me tokrat politika s pripadajočo predvolilno jajcarijo ne zanima kaj prida.

Seveda pa nikakor ne morem trditi, da svet in tudi bližja okolica ne premore težav . Ne, kaj takega pa ne bi bilo smiselno izjavljati. Ampak, kako naj se ukvarjam z njimi, ko pa točno vem, da se bo čez nekaj dni, mesecev ali pa še po daljšem obdobju pokazalo, da so bile zadeve čisto popolnoma drugačne. Še celo cenjeni in (tudi od mene) spoštovani analitiki, kolumnisti in misleci se nobene afere, senzacije ali česarkolipačže ne upajo več lotiti z nekim preciznim mnenjem. Ne, njihove analize so skoraj brez izjeme osnovane na večih variantah. Se pravi…če je res to, potem bo verjetno tako, če je res ono potem se bo odvilo pa na sledeči način.

Moj nasvet v tej neprijetni situaciji bi bil seveda, da je treba vsako stvar pustiti pri miru vsaj toliko, da se prah poleže, kri odteče in da prvi smrad odnesejo vetrovi. Vendar kajpak tako v vrtoglavo hitrem svetu komunikacij in medijev ne gre. Stvari morajo biti servirane še vroče! Pozneje ko se izkaže, da tisto, ne le da ni bilo res ampak je bilo celo zelo ravno nasprotno, takrat pa lahko novinarji spet planejo s svojimi mikrofoni, kamerami in terenskimi studijskimi kombiji na prizorišča in spet dogaja ….kot da bi se desilo ponovno. A ni fajn?

Takšen moj nasvet bi torej verjetno propadel! Vendar pa resno razmišljam, da bi se vsaj sam počasi distanciral od vsega tega medijskega rogoviljenja. Za začetek sem opravil z volitvami. Prvič odkar imam volilno pravico me tam zagotovo ne bodo videli. Saj vem, da s tem ne bom pripomogel k ničemur ampak s tistimi loleki se, majkemi, ne bom ubadal niti pet svojih minut pa magari če se tisti čas ukvarjam samo z ždenjem, buljenjem, proizvajanjem mešanice plinov ali praskanjem določenih predelov. Pika! Amen!
Naslednji korak bo vpeljava zamika, ki sem ga omenil zgoraj. Sicer bi bilo bolje, če bi se medijskega bombardiranja čisto odvadil ampak za začetek bi novice snemal in si jih ogledoval po npr. štirinajstih dneh.
Kakšne zelo pomembne raje še kasneje. Če na primer v Ameriki nekdo poruši ogromen stanovanjsko poslovni blok, bi bilo pametno dejstva o dogodku preštudirati šele čez cca. petdeset let, da bi mogoče z dovolj veliko gotovostjo vedel kdo ga je sesul.

Mogoče mi te zmedene ideje padajo na pamet zaradi cenjene (so)blogerke, ki me je razveselila z izjavo, da širim pozitivno energijo! Sicer ne vem kdaj in s čim to počnem , vendar njenega mnenja sem se res razveselil. Ta ugotovitev me je navdala s čustvi, ki jih pa res nisem mogel packati s šaro s TV ekrana. Ne , sedel sem v Škodo in se napotil k omizju. Pred odhodom sem preveril, če je članstvo prisotno. Bili so štirje, kar je za sklepčnost dovolj. Še prej kot sem sedel za cenjeno mizo, sem se že drl nad kelnarco naj prinese čimprej eno celo rundo.

»A imaš god al’ kaj ti je« me je vprašal eden od mojih.
»Ne!«, sem rekel »pozitivno energijo širim!«

Potem sem gospodom omenil moje trapasto tuhtanje svetovnih in domačih novic. Skupaj smo se strinjali, da so za nas edino merodajne in dovolj kvalitetne vesti, ki jih sproducira naše omizje!

Izmenjali smo si jih kar nekaj in o kakšni neobveščenosti ni bilo več sledu.

Za novico tedna pa smo označili izjavo , ki je spontano uspela modelu, ki sicer ne dosega standardov za članstvo ! Njegov konstrukt je zadeval eksperimente doktorjev fizike, ki v tunelu v švici tuhtajo nastanek vesolja. Povedal je sledeče:
»Menda bo zaradi tega konec sveta….in to se bo čutilo tudi pri nas!«

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

BUTALE TURIST AGENCY

6.09.2008 · 14 komentarjev

V Butalah je življenje potekalo počasi in po ustaljenih pravilih. Ljudje so bili brez večjih pretresov razpeti med majhno število svojih opravil. Razen župana, občinskega žandarja in župnika, ki so imeli dosti opraviti s svojimi službami, so ljudje pretežno redili bike, gojili koprive in blebetali neumnosti.

Bil pa je med njimi tudi eden nekoliko podjetnejši član družbe. To je bil radoživ in hudomušen fant z imenom Fizelj. Živel je malo drugače kot ostali butalci. Ni se ukvarjal z običajnimi opravili ampak je stalno snoval nekaj posebnega. Tako je tiste čase potuhtal, da Butalcem manjka družabnosti in zabave. Rešitev takšnega stanja je zastavil tako, da je nabavil dva močna konja in trden precej velik voz. Odtistihmal je potem za vsako nedeljo najavil izlet s svojim prevoznim sredstvom. Spoštovane prebivalce je prevažal na romanja, sejme in piknike.

Pojavile pa so se kaj kmalu tudi težave. Vedno, ko je Fizelj na vaško lipo nabil plakat z objavo njegove nove ponudbe, je bila zadeva deležna neznanskega navdušenja. Zgledalo je, da bo voz premajhen in konja prešibka za takšno veliko skupino turistov. Fizelj se je dobro pripravil na izlet. Nakupil je vina in klobas, da potniki ne bi trpeli poomanjkanja. Seveda je , podjeten kot je bil, tudi na ta način želel malo zaslužiti.

Nekajkrat je potem v zgodnjem nedeljskem jutru doživel neprijetno presenečenje. Ljudi kar ni in ni bilo. Tega ni pustila na pot babnica, drugega bi pustila a le če jo vzame s sabo. Eden je imel kurje oko, drugi spet teto v Ameriki. Sosed se je opravičil, da mora pomagati sinu pri učenju, ker mu v sedmem razredu še ne gre abeceda, občinski žandar pa je pojamral, da si ne upa pustiti Butal brez nadzora niti v nedeljo.

Ko se je nekajkrat zgodilo, da je voz odpeljal samo tri ali štiri turiste, klobase in pijača pa je seveda ostajala, je Fizelj izgubil potrplenje. Odločil se je , da bo someščanom dal lekcijo iz odgovornosti.
Za naslednjo nedeljo, bilo je poleti, je na lipo nabil dvakrat večji plakat kot ponavadi. Vabil je na ogled rovtarskih znamenitosti in na razstavo ovčjih podkev, za piko na i pa še na obilno kosilo v znano gostilno . Pod to vabljivo ponudbo je namalal z velikimi mastnimi črkami;

VSE ZASTONJ

Ko so Butalci prebrali plakat so bili še precej bolj navdušeni kot ponavadi.
To se je videlo tudi v nedeljo. Na trg v Butalah se je navalilo zelo, zelo mnogo ljudi. Prišli so tudi nekateri, ki jih tam ni bilo videti že leta . Naložili so se na lojtrnik , ki je bil tokrat poln in prepoln. Nekateri so napol viseli z njega Ko je krenil je nekaj otrok celo teklo za njim in si potolklo kolena podobno kot nesrečna Francka v Cankarjevem Na klancu. Bili so veseli in razpoloženi, čeprav je cijazenje trajalo skoraj štiri dolge ure, ko so le prispeli.

Fizelj jih je v nasprotju z načrtovanim dnevnim redom najprej pripeljal ravno pred obljubljeno oštarijo, kar je gospodo nekoliko presenetilo pa niso kaj prida spraševali. Bili so kajpak lačni in žejni. Tudi to, da se jim pri jedi ni pridružil Fizelj, jih ni motilo. Privoščili so si obilno kosilo, mastno pečenko, ocvrte jerebice, tolsta rebrca in orehovo potico. Enako so ravnali tudi diabetiki in tisti, ki so imeli sicer menda težave z ožiljem. Ko so se podprli, pokadili svoje čedre in se potrepljali po napetih trebuhih, so se pripravili na odhod. Takrat je na splošno presenečenje privihral krčmar in zahteval naj poravnajo račun.

“Je vse zastonj!” , so hiteli pojasnjevati pa se možakar začuda ni dal odpraviti. Nazadnje jim je zagrozil z žandarji in Butalci so morali izvleči listnice. Ko so plačali, so besneči odvihrali iz krčme, da dobijo v pest Fizlja.
Ta jih je pričakal na svojem vozu in ravno takrat ko so prigrmeli na plano se je gromko zasmejal in pognal svoje konje.
“Kaj je zdaj to?” , so kričali Butalci in pretili s pestmi.
“Na plakatu si preberite!” , je še zakričal Fizelj in izginil v hosti.

Butalci so nekaj časa čakali, misleč, da je vse le šala potem pa so le morali vzeti pot pod noge in odkolovratiti proti Butalam. Dedci so preklinjali, otroci milo jokali, ženske pa so si brisale oči v črne predpasnike.
Po dolgih urah hoda so prišli v rodne Butale. Bili so izmučeni, lačni, žejni, brez denarja in brez volje. Le toliko moči so še premogli, da so odšli do lipe na trgu in se zazrli v prej omenjeni plakat. Pod velikimi črnimi črkami o brezplačnih storitvah je bilo s čisto majhno, skoraj neopazno pisavo dano na znanje sledeče;

ORGANIZATOR SI PRIDRŽUJE PRAVICO DO SPREMEMB! Dare

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Družabnost v teh časih !?

2.09.2008 · 20 komentarjev

Če napišem , da sta družabnost in druženje v teh časih nekoliko na preizkušnji oziroma, da so te stvari v primerjavi s preteklimi leti nekoliko zamrle, ja s tem res ne bom izumil belega purfla ali odkril tople vode.

Ja, ljudje v teh časih težko najdejo čas ali pa jim je tega časa škoda za to, da bi ga delili s prijatelji ( v kolikor prijatelje sploh še imajo). Ne, po večini se ljudje zapirajo v neke svoje male svetove, se držijo svojih individualnih konjičkov in se ne menijo za dogajanje in prireditve kjer so se v preteklosti ljudje znali neobrzdano sprostiti , poveseliti , spoznavati nove ljudi in se radostiti srečanja s starimi znanci.

Ne glede na to, da ni moj namen nikakršna analiza razlogov za takšno meni neljubo stanje bom vseeno o (domnevnih) razlogih napisal par misli. O tem kaj me je navedlo k pisanju teh vrstic, o tem pa bolj na koncu.

1. Prva in skoraj obvezna varianta, ki se ponavadi kot plaz vsuje iz večine prisotnih, ko spregovorimo o teh pojavih je: “Dnar, mater buh, dnara nima folk!!”

Bulšit…mislim, res bulšit sto na uro. Saj ne trdim, da se večini ljudi ne vem kako dobro godi v tej naši deželi , ne o tem drugič ampak družabnost, ki jo omenjam je po večini zelo poceni sorte. V mojih postih je veliko pisanja o socialnih zadevah, vendar če se še tako prištevam k nižjemu , proletarskemu sloju življa slovenskega, me ne boste pripravili, da bi priznal, da kdaj štirinajstega v mesecu za boga nisem toliko likviden, da bi skočil do svojega omizja in s prijatelji zvrnil en pir. ( pa čeprav alkofrei !)

2.Drugi zlovešči argument, ki obvezno pride na vrsto takoj za tem je tako imenovana grožnja s policaji. Z drugimi besedami to pomeni, da šoferjem na cesti grozi kazen, če se z žurov in veselic vračajo pijani, kot se je to , praviloma brez večjih sankcij, dogajalo v časih, ki sem jih omenil zgoraj.

Glede tega ne upam napisati ‘bulšit’ , bi pa pripomnil, da bi se dalo tem težavam z malo truda in minimalno organiziranostjo elegantno izogniti. V mislih imam seveda dogovore z enim od klape, da se tisti dan vzdrži pa razne kombije , avtobuse pa do prenočevanja na kočljivi lokaciji.

3. Naslednje ponavadi pride na vrsto to, da ljudje preprosto pač nimamo več časa. Tukaj v večini primerov ( seveda ne v vseh) spet pride na vrsto ‘bulšit’ ! Zelo veliko število ljudi poznam, ki preprosto ne vedo kam s svojim časom pa ga za izlet, koncert ali tekmo ne najdejo nekaj ur. Praviloma naslednji dan jamrajo, da niso vedeli, da ravno takrat niso mogli ali kakšno tretjo traparijo.

Za moje mnenje torej ne ostane prav dosti tega. Kakorkoli obračam zadeve , vedno pridem do zaključka, da s(m)o ljudje predvsem postali apatični, brez energije za takšne stvari, brez želje po stikih z ljudmi in po prijateljevanju. Tukaj bi z veseljem pohvalil vsako izjemo, ki se v teh časih trudi da bi bilo drugače. Na žalost pa se bojim, da so takšni ljudje postali redkost in da se bo le stežka kaj obrnilo na bolje.

No, zakaj sem se že lotil tega pisanja?

Pred leti smo bili z nekaj prijatelji dokaj aktivni v društvu Grča. Organizirali smo nekaj športno rekreativnih zadev poleg tega pa smo se trudili zrihtati vsako leto izlet, piknik in ogled planiške ali kranjskogorske tekme. Po prvih letih , ko je bilo v vsem tem dogajanju res veliko elana in veselja, pa je začelo to družabno življenje usihati. Temu smo se upirali relativno še kar dolgo časa, dokler nismo enkrat pogruntali, da moramo člane dobesedno prositi, da se zaboga udeležijo npr. “grčarijade” , kjer bo hrana, organiziran prevoz in vse bo povrh tega še ZASTONJ! Ne, takrat mi je bilo pa zadosti.

“Mohor” sem rekel tajniku društva “ to naše društvo gleda lepo ku…” in se nismo šli več!

Je pa obstajala razen teh apatičnih grčarjev še ena skupina, ki mi je še bolj stopila na živce. To so bili žurerji, da jim ni para. In kadar smo objavili, da gremo z avtobusom v Planico…da vidite. Takrat se je ob gostilniških šankih trlo kandidatov, ki so bili stopetdeset posto prepričani, da bodo na tisti tekmi. Zgledalo je , da bodo trije avtobusi premalo. Potem pa , ja katastrofa, bolj kot se je bližal dan odhoda več teh “zatrdno” odločenih ljudi je prihajalo s strašnimi razlogi odpovedovati svojo udeležbo. Ponavadi je bil potem avtobus za tistih ducat resnih vsaj dvakrat dražji kot bi bilo treba. Kdaj smo se na srečo uspeli povezati s kakšno drugo skupino in omiliti problem.

No, in v našem Platntafu sem takrat objavil zgodbico za takšne modele. Tega pisanja pa sem se lotil , ker sem hotel napisati kratko pojasnilo oziroma uvod. Kratko pa meni težko uspeva zato bom nameravani uvod objavil kar kot samostojen post. Zgodbica pa čez par dni. Torej…se nadaljuje.

  • Share/Bookmark

Tagi: nostalgija · omizje