O tem kako bi Dare spremenil olimpijske igre

22.08.2008 ob 19:06

Da se ne bi spoznal na šport? Ne , tega pa res ne bi rekel. Šport spremljam od kar pomnim in na nekem kvalitetnem nivoju skoraj vsako panogo z velikim zanimanjem. Ni bil hudič! In jaz da ne bi imel pojma. Mislim , ob takih pripombah se kar malo razburim. No, ampak tokrat se nisem jezil, za potrditev modrosti svoje športne duše sem namreč sklenil v tej temi poseči nekoliko globje. Sklenil sem podobi največjih tovrstnih spektaklov dodati malo svojega pridiha.

Jasno je, da me v globoko razmišljanje ni porinilo nič drugega kot ravno olimpijske igre. Ko sem se zatopil v srčen boj mladenk in mladcev, ki so na vso moč dvigovali, skakali, premetovali vseh sort predmete, na vse načine lovili drug drugega, se do onemoglosti pretegovali in matrali svoje mlade ude, takrat sem ob vsem svojem pristnem občudovanju dognal tudi kar nekaj zanimivih stvari. Takrat mi je postalo jasno. Ja, nekaj stvari bo treba malo predrugačiti.

Zagotovo bo s časom spisek mojih posodobitev postal še krepko daljši a za začetek sem svoje zmogljive nevrone obremenil samo z delom olimpijskega cirkusa. Posvetil sem se petim športom , ki so v Sloveniji najbolj popularni. Torej , vnesel bi nekaj bistvenih sprememb v tekmovanje v streljanju, jadranju, plavanju, metu kladiva in judu .

No, tako je bilo:

Tekmo v streljanju sem spremljal seveda doma. Zadeva je pač potekala po kitajskem času ob takšni uri, da sem že s tem imel dovolj opraviti in sem bitko spremljal ob prvem kofetu. Ko sem prižgal škatlo sem se kar razveselil. Bom pač gledal napeto tekmo sem si rekel. Me bo malo zbudilo! Pa sem se krepko zmotil. Vse skupaj je bilo vse premirno. Nič se ni dogajalo. “A , verjetno jim ne gre pa so slabe volje!” sem si mislil sam pri sebi. Pa sem malo bolj podrobno pogledal številke in še bolj sem osupnil. Tipi so zadevali , vam povem, v črno kot Robin Hood. “Benti, sem si mislil, ta bi komarju jajca odstrelil!”

“Pok” in je naš Mundi zadel desetko. Na kavču sem poskočil in čakal kdaj bo poskočil tudi tip, ki mu je uspel strel direkt u bul aj! Pričakoval sem, da bo od veselja zalavfal po dvorani, da bo napravil par premetov, nazadnje pa se bodo skupaj s trenerjem in ostalo ekipo med poljubljanje povaljali v trepljajočem se klobčiču.

Pa nič! Niti trenil ni. Mirno je naslonil svojo glavo na podstavek in čakal, da spet pride na vrsto.

Ko sem pozneje svojo osuplost opisoval prijateljem, so mi dobrohotno pojasnili, da bi se ob njegovem vrisku in kravalu lahko ustrašil kateri od drugih strelcev in spustil kakšen nenamerni rafal po občinstvu ali kaj podobnega.

“Aha, to je torej problem!” Takrat se mi je tudi porodila ideja za prvo spremembo.

Sama sprememba ne bi zahtevala velikih posegov. Treba bi bilo le zagotoviti dovolj veliko dvorišče pred dvorano in tekmovalce obuti v žametne copate. Na dvorišču, ki bi bilo od dogajanja ločeno s kvalitetnimi zvočno izoliranimi vrati pa bi še morali namestiti dober orkester ali vsaj pihalno godbo..in to bi bilo vse.

No in ko bi po novem sistemu Mundi zadel desetko?! Ha, zdaj bi bila pa druga pesem. V svoji sreči bi nalahno in potiho odložil flinto, v svoji mehki obutvi bi odstopicljal do izhoda in se podal na dvorišče. V trenutku ko bi za sabo zaprl vrata pa bi godci zaorali na vsa pljuča “na golici” , strelec pa bi med vriskanjem s triumfialno dvignjenimi rokami napravil dva radostna kroga. Po eni minuti bi veselje potihnilo in šampion bi se previdno vrnil na svoje mesto.

Ko je bilo to urejeno , sem se posvetil jadranju. Vedel sem, da ima Vasilc možnosti za uspeh . Napetost in dramatičnost je bila zagotovljena. Z zanimanjem sem torej pospremil čoln za čolnom, kako so spustili kitajsko burjo v svoje plahte in se zapodili med valove. Od začetka je zgledalo , da bodo jadrali še kar urejeno in da bom zlahka spremljal kaj se dogaja. Takrat pa so se tipi prizibali do prve boje. Tam pa kar naenkrat strašen drenj. Na momente se mi je zdelo, da so se jim tiste lupine nagrmadile druga na drugo in da se bodo iz mokrega mravljišča le stežka izvlekli. “Madona, brodolom!” sem vzkliknil, da je žena prihitela iz kuhinje in pogledala kaj nenadzorovano vzklikam sam kot sem bil na tistem svojem kavču.

Ne po tem dogodku zaboga nisem imel več pojma kaj se dogaja. Kvečjemu to mi je bilo jasno, da se naš ne sme potopiti! Jadralci so se brez vsakega opaznega redu razkropili. Le vsake toliko so se spet nabasali na majhen prostor okoli rumene boje in zaman sem tolkel po mizi in bentil, da je morje pa ja dovolj široko in naj vendar malo bolj pametno krmarijo. Nekoliko me je pomiril komentator, ki mu je bilo baje nekaj zadev malo bolj jasnih, poleg tega pa so še Kitajci vsake toliko narisali na gladino rumeno črto in zraven pripisali neke razdalje. Kako so to storili…naj me vrag če vem?! In kar naenkrat se je v vsej zmedi strgalo še komentatorju. Kolajna…srebro…Vasilij..toooooooo!!

Ja , hvala bogu! Vsaka čast primorcu, da je v vsej zmedi še obdržal pravo smer in dovolj veliko hitrost. Bil sem zadovoljen, pomirjen in poln patriotskega ponosa. Nekje v grlu sem imel poseben občutek in začutil sem , da imam nekoliko rosne oči.

Po drugi strani pa sem vedel, da bo treba pri takšnih tekmovanjih v bodoče nekaj stvari bistveno spremeniti. Kaj takega ne bomo smeli dopuščati. Ja, saj se na momente ni vedelo kdo pije in kdo plača.

Razmišljal sem celo popoldne in nazadnje vzel v roke atlas in malo pogledal kaj bi se dalo storiti na tistem prizorišču. Ker se bodo regate dogajale seveda tudi na drugih morjih, bomo moje napotke vzeli zgolj kot primer.

“Tajvan!” Ja, Tajvan bi bil kar prava izbira. Ravno tam bi jaz ukazal vsidrati jadrne čolničke lepo razporejene vsaj sto metrov naj bi bilo med vsakim. Vrli krmarji bi čakali na znak s kopnega. Ko bi telefonist javil, da je čas za start, bi lepo dvignili svoje ankerje, razvili bela jadra in se zapeljali do kopnega. Mislim, ne pa v tistem drenju.

In občinstvo? Ja občinstvo bi na kitajski obali lepo čakalo, kdaj se bo kateri pojavil na obzorju. Tam bi bili navijači, trenerji z dolgimi daljnogledi, živčni svojci in razburjene partnerice tekmovalcev, ki bi se v napetosti prestopale z ene nožice na drugo in si skrivaj vsake toliko obrisale kakšno solzo.

In čisto jasno bi bilo kdo je zmagal in nobene gužve in lepo bi tistega, ki bi se prvi dotaknil kopnega obesili medaljo pa gotovo! Pa še drugemu , pa tretjemu in potem bi se počasi spokali stran z obale. Tisti, ki bi preveč zaostali in bi prisopihali tja šele dvajseti ali trideseti , bi na obali našli le še kakšnega obupanega trenerja ali pa še njega ne več. Naj pa za prihodnjič bolje natrenirajo vožnjo tiste svoje ladjice! Eko!

Pri plavanju sem imel še najmanj problemov. Ko sem se lotil spremljanja čofotajočih dirk, sem kmalu kar onemel. Skoraj vsak , ki se je lotil kloftati po bazenu je na koncu dosegel , če že ne svetovnega pa vsaj olimpijski rekord. Nek nori Amerikanec je nabral zlatih medalj, da jih bo komaj nesel domov. Vendar, jaz sem se v tej fazi pa le vprašal, kaj se dogaja. Ali so se ti ljudje kar naenkrat naučili bolje plavati ali kaj?A so vsi Marki Spitzi in podobni modeli znali plavati le bolj tako, na pol?

Na srečo mi je pri tuhtanju pomagal komentator, ki je povedal šokantno vest. Skrivnost je menda v kopalkah. “Kaaaj!” Ta novica me je zelo prizadela. Pomislil sem na Formulo ali na moto športe. Prav teh zadev nisem mogel nikoli sprejeti čisto za svoje. Ni mi šlo v glavo, da bi lahko navijal za stroje in še manj to, da ima na startu nekdo bistveno boljši avto od drugega. Mater, sem si mislil, kot bi eden dirkal z bemvejcem, jaz pa bi za njim ropotal s svojim TomoVinkovičem.

In zdaj še plavanje! Pa ravno pri plavanju sem mislil, da pa res ne more biti za nikogar nobenih prednosti. Pljuskneš v bazen in evo…od tistega trenutka si on jor ovn, vse je na tebi. Zdaj pa to!

No kot že rečeno, pri reševanju te zagate nisem imel veliko težav. Pravzaprav se mi je rešitev ponujala kar sama. Seveda mi gre čisto samo in edino za pošteno borbo in zato ne bi rad poslušal pripomb kakšnih sprevrženih starih umazancev. Ja , pošteni boj je najvažnejši. Vendar pa, ko pogledam našo simpatično Sarico….ja po mojih popravkih bi bila to ena najlepših športnih disciplin!!

Ko se je varno zamrežen v svojem krogu zavrtel Primož Kozmus , mi je bilo kmalu jasno. Tip obvlada. Tisto svojo macolo je fliknil vsakič čisto na konec njive. Ne vem posebno natančno kako daleč je letela, sem pa prepričan, da jaz s svojo kondicijo ne bi bil pripravljen posebno velikokrat iti ponjo. In ne le, da je tisto svojo zadevo vrgel najbolj daleč od vseh, tudi vse mete je imel bolj ali manj najdaljše in nobenega ni zamočil in nobenega prestopa ni naredil.

Poleg tega pa je bil vsakič ko je macolo izpustil iz rok in je poletela pod pekinško nebo videti s svojo izvedbo nezadovoljen in neprepričan v uspeh. Zgledalo je, da ima v svoji izvedbi še cel kup rezerve in da bi lahko potegnil še meterček ali dva. Ja, car, ni kaj!

Me je pa zmotilo nekaj drugega. Spet se moram vrniti k tistemu amerikanskemu plavalcu. Mulc je pač najboljši plavalec na svetu in je nabral baje osem medalj!? Ja, mislim vsaka čast. Ampak, kako naj pa najboljši metalec kladiva nabere osem medalj. Če plavajoči jenki lahko plava en čas prsno , potem hrbtno pa po pasje in po žabje , kakor se mu zahoče, kaj naj potem stori metalec kladiva , ki mu v njegovi disciplini ni enakega pod vročim kitajskim soncem?

Met kladiva, met težjega ali lažjega kladiva, kovaške macole, kladiva na kratki žnuri in takšnega na malo daljši , pa še štafetni met, met z zavezanimi očmi in metanje kladiva za tolčenje zrezkov…………to je seveda samo preprost osnutek, svoje bo morala reči stroka. Smo pa si verjetno edini, da je treba na tem nekaj narediti. Saj ne , da ne bi občudoval onega majstra s celim košem medalj ampak, zakaj naj bi se on šopiril s tistim plehom pred našim asom!!!?

In judo? Ha, judo je pa prav posebna zgodba. Ko je na podium stopila naša judoistka, sem bil še kar optimističen. Punca je simpatična in prijazno gleda, po drugi strani pa nikakor ne bi mogli reči, da izgleda , kako bi rekel, šibko ali nemočno. Ne, nikakor ! Prav lepo zaokrožena in krepka se mi je zdela in prav velike možnosti sem ji pri…….a takrat . O porkamadonca, takrat se je nasproti nje pojavila njena nasprotnica. Baba in pol, vam rečem. Dobesedno. In kot da še ni bilo zadosti , da je za glavo večja in slabe pol kvintala težja od naše, jo je takrat kamera pokazala še v obraz. Zmrazilo me je po celem telesu. Isti pogled, isti zločesti izraz kot Brusli, vam rečem. V grlu sem začutil velik cmok.

“Beži Polavderca” sem komaj izdavil “ ta te bo pregonila kot prašiča!” Potem sta se ženski spoprijeli. V grozi sem si s celo dlanjo pokril obraz in le boječe špegal med prsti. Pa potem le ni bilo tako hudo in kmalu sem se umiril. Tavelika je lomastila okoli naše Lučke in se trudila, da bi jo zgrabila in fliknila po tleh. Ta pa se ni pustila. Kot osa je žokala orjakinjo in jo cukala za rokave in krageljc. Še malo prej urejena in brezhibno opasana baba je bila kmalu vsa razmetana, skuštrana in neurejena. Sem že mislil, da bo sudac ustavil boj in jo opomnil, češ “samo poglej se , kakšna hodiš okoli !” ali kaj podobnega. Pa ni bilo nič. Enkrat vmes sta obe telebnili po tleh in naša je dobila nekakšno točko. Preostalo minuto in nekaj je samo odbijala brezupne poskuse nasprotnice, da bi tisto točko dobila še ona. In spet, veselje in nepopisna sreča. Medaljaaa!

Seveda sem bil vesel tudi sam a glede same predstave sem imel pa kar nekaj pomislekov. Prav zato sem si ogledal še par bojev. Skoraj pri vseh sem ugotovil isto. Težko mi je bilo priznati ampak po večini nisem imel občutka, da bi se kaj prida dogajalo. Malo so se porivali, malo cukali, vse skupaj pa daleč od pričakovanega žanklodvandamovskega fajta! Nobeden ni frčal po luftu, nobeden ni odšel z odra s kakšnim zlomljenim glidom in nihče ni v neubranljivem ključu z obrazom na tleh ječe prosil milosti.

Spet sem dobil za takšno stanje nekaj malega pojasnil. rečeno je bilo, da so pač to najboljši majstri juda in da se poleg tega, da znajo napadati, znajo tudi dobro braniti in seveda ne dovolijo, da bi jih nasprotnik nevem kako premetoval in mikastil.

Aha, sem si rekel in razmišljal, tuhtal , premleval…že vem!! Že vem!

Če bi hoteli judo približati zahtevnemu športnemu gledalcu, mednje se kakopak štejem tudi sam, bi bilo treba nekaj storiti na atraktivnosti. Ukrep , ki sem si ga zamislil, zgleda sicer nekoliko drastičen a vendar mislim, da bi ga bilo dokaj lahko izpeljati.

Gre za to, da bi na oder poslali samo enega dobrega judoista. Njegov nasprotnik pa bi moral biti zelo navaden vsakdanji človek, določene višine, teže, svojevrstnih karakternih lastnosti in predvsem, to je najbolj važno, predvsem ne bi smel imeti niti blage veze o judu ali kateremkoli drugem borilnem športu. Kateri od teh sparing partnerjev bi pripadel določenemu judoistu bi pred tekmovanjem izžrebali, v primeru izenačenosti pa bi si jih med sabo tudi zamenjali in ponovili nastop.

Ej, to bi bila pa druga pesem. To bi bilo nekaj za naše oči pa tudi vrli judarji bi res lahko pokazali vse kar so se mukoma v dolgih letih naučili v svojih telovadnicah. Svoje bi morala samo še opraviti strokovna komisija, ki bi na koncu vsak par ocenila. To bi lahko sodniki opravili z dvigovanjem tablic s številkami in problemov tu res ne bi moglo biti.

No, to so samo nekatere modre ideje, ki so se mi utrnile med kitajsko olimpiado. Verjamem, da bi bilo lahko tega še več. Verjamem tudi, da bodo te moje misli našle pravo mesto in da jih bo zagotovo prebral kakšen pravi človek, ki jih bo znal lansirati . No, in takrat, se že kar nekako veselim, ko bom na televiziji zagledal kakšen utrinek iz mojih razmišljanj..ej takrat. Mogoče bo to na OI v Londonu ali pa kdaj pozneje. Ej, takrat pa si bom rekel :” Te olimpijske so pa tudi malo moje!”

Še vedno me pa najbolj razkuri, če se najde kakšen samovšečnež in se začne pogovarjati z mano kot da o športu nimam pojma. Mislim, da sem s tem pisanjem vsaj s tem opravil. Lep športni pozdrav! Dare

 

  • Share/Bookmark
 

27 komentarjev na “O tem kako bi Dare spremenil olimpijske igre”

  1. 1danica 1danica pravi:

    Danes si me pa res nasmejal!
    Kar loti se – spiši predloge, naredi kampanjo, da te javnost podpre (saj si jo že začel), prepričaj ta komite in ono komisijo, tja do 2020 ti bo uspelo že kakšnih 40%… (ne, ker bi bil TI počasen, da se razumemo!)

    Ampak po takem zapisu boš moral priznati, da se že zdaj nisi ravno dolgočasil, mogoče ti ne bo hudega, če ostane pri tem.

  2. milan pravi:

    DARETA ZA PREDSEDNIKA

  3. bin pravi:

    Lepo napisano Dare, ampak o športu pa res nimaš pojma! :mrgreen: ;)

  4. dare dare pravi:

    @1danica, saj veš da se ne znam kaj prida promovirati. Držal se bom kar stare modrosti, da dobra beseda svoje mesto najde :)

    @Milan, če imaš v mislih predsednika slovenskega olimpijskega komiteja. Mislim, da je to rezervirano za Kocjančiča še za ene štirideset let.

  5. dare dare pravi:

    @bin, a zdej pa še ti???

  6. vlatka vlatka pravi:

    dare,

    še dobro, da nisi uspel vsega videti :!: , kaj bi šele napisal, če bi vse videl :?: ;) :D

    O tvojih idejah, pa nimam pojma, nisem nič gledala. le po radiu sem sledila, kar se je slediti dalo :D

  7. dare dare pravi:

    @vlatka, drugo pride na vrsto naslednjič :) ! Pa malo športa si pa le poglej. Mogoče še tebi kapne na pamet kakšna izboljšava. lp

  8. Blazz Blazz pravi:

    “Tisto svojo macolo je fliknil vsakič čisto na konec njive!”

    Hahahah, dobra! :lol:

    PS: Se pa tudi strinjam s tisto o Kocjančiču. Tist tip bo okamenel tam, kot fosil!

  9. Fajfk pravi:

    Še zdaj mi ni jasno, zakaj je šel Primož Kozmus z letalom do Brnika, namesto da bi letel na zagrebško letališče, ker je od tam bliže da Brežic.

  10. dare dare pravi:

    @Blazz, očino je tip sposoben, jebiga !

    @fajfk, to vidiš, je pa res dilema, da je ni zlepa večje ! :) No, in zdaj bom še jaz tuhtal, kako je to mogoče, benti !!

  11. vlatka vlatka pravi:

    dare,

    danes sem sučajno gledala nekaj insertov. Pa mi je bilo žal, da nisem gledala komplet vsega,kar se je dogajalo.

    Bi potem res lahko kaj komentirala.

    P.S.

    Lahko pa ob tem dodam: če je bil Peking sedaj znosen za njihove prebivalce in olimpijce, naj to ohranijo še naprej.

    Sice

  12. vlatka vlatka pravi:

    ups…,

    sicer se nmi bodo zdeli zelo hinavski do svojega naroda.

  13. swislar pravi:

    Dare, zadnjič sem ta post na glas prebral, tako da se je žena celo med likanjem smejala :)
    Opis judoistične “barufe” je, nadhud!

  14. sosed sosed pravi:

    hahaha, prepričal si me z metom kladiva za tolčenje zrezkov! revolucionarno, bravo! :lol:

  15. dare dare pravi:

    @swislar, upam da ti je vseglih v redu speglala srajco :)

    @sosed, to je samo del sprememb. Za pravo revplucijo se nas bo moralo vzeti skupaj več strokovnjakov.

  16. 1danica 1danica pravi:

    Jaz bi spremenila košarko in tek čez ovire. Tako kot priboksu in še kje bi uvedla kaegorije: tisi, ki imajo noge dolge do 70 cm, pa 70-80 pa … saj razumeš! To bi bilo za tek, za košrko pa kar telesno višino: do metra in pol, pa do metra petinšestdeset… saj tako kot je zdaj, to je, to je, mislim… ČISTA DISKRIMINACIJA!!!
    :lol: :smile: :wink:

  17. dare dare pravi:

    Ja , pa črnci bi morali laufat s polnim rukzakom kamenja!

  18. nevenka nevenka pravi:

    Ne vem zakaj, ampak mene je z leti zanimanje za spremljanje športov čisto zapustilo. Vem, da prinaša napete in vznemirljive trenutke in tudi vedno sem vesela naših uspehov…pa vendar.
    Veliko ljudi takle dogodek kot je olimpijada prevzame tako kot tebe.Mimo mene je šla skoraj neopazno.
    Najbrž se staram :-(

  19. dare dare pravi:

    @ nevenka, Za malokatero “bolezen” obstaja toliko simptomov kot za staranje :) ! Če je upadanje zanimanja za šport med njimi, tega ne vem in ti ne morem pomagati. Pri meni npr. je pri tem ravno obratno. To zanimanje sem obdržal in sem , posebno pri bolj navijaško orientiranih panogah ( fusbal ipd.) , očitno celo vse bolj otročji :) . No, pa nisem ravno kakšen fanatik, le včasih me malo potegne noter !

  20. kamper kamper pravi:

    Dobro sem se nasmejal v to nedeljsko jutro :lol: pravi začetek dneva :lol:

  21. dare dare pravi:

    Potem sem s svojim pisanjem uspel na celi črti :) !

  22. zdravje pravi:

    He, he, Dare, tebi pa modrih idej res ne zmanjka :-)
    Luštno napisano, zares! ;-)
    Madonca, a veš, da ene dobre kopalke bi pa jaz tudi rabila, da bi bolj uspešno plavala s tokom….. :-)

  23. mile pravi:

    Dare, žio …dobre :)

  24. Doktor pravi:

    Dober prispevek, če je napisan v šali, drugače pa resno o športu nimaš pojma. Tudi pri formuli so dobri rezultati odvisni od voznikov, ne samo od strojev. Podobno kot pri kolesarstvu, tudi oni nimajo vsi enakih koles.

  25. dare pravi:

    @zdravje, živio :) !

    @doktor, na tebi je, da oceniš koliko je v zgodbici resnosti! :) “Če je napisan v šali :) :) …..ta je dobra !
    Sicer pa hvala za komentar ! Lp

  26. Fajfk pravi:

    @doktor
    Ajajaj!
    Še enkrat preberi in premisli, če je v postu sploh napisana kakšna stvar resno.

    BTW Dare se prekleto dobro spozna na šport!

  27. dare pravi:

    @fajfk, hvala ! Saj mogoče nisem ravno ekspert. Jaz pravim, da ti je to da uživaš v športu in da ga torej tudi poznaš , nekaj kar ti je dano (ali pa ne!). Prava stvar so zame predvsem ekipni športi. Vem pa, da je poskušati nekoga (ki mu ni dano) navdušiti npr. za fusbal popolnoma jalovo početje. Ravno tako ne verjamem, da bi bil jaz kdaj lahko navdušenec za formulo ali moto dirke. Seveda pa vem tudi sam, da so dirkači vrhunski športniki z nekaterimi izjemnimi sposobnostmi. In tako dalje…tega je veliko in večina je stvar okusa, okusi pa tako ali tako menda niso za razpravljanje.

    Toliko o športu…šalo pa je pač tudi treba razumeti, a ne ?!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !