dare.likar@siol.net

Počasi pa se mi res dozdeva, da bi bil pravi čas , da se vrnemo v te naše vsakdane. Ne vsi hkrati in ne preveč naenkrat. Ne,bogvaruj! Počasi….polagoma ! Šokom in stresom, ki jih prinašajo takšni neprijazni prehodi iz pisanih poletnih nazaj v sivino navadnih dni se je treba po najboljših močeh izogibati.

Jaz sem po svojem letovanju letos deležen dokaj izdatnega uvajanja v »normalno« (poudarek na navednicah) življenje. To pomeni, da imam po tednu morja še štirinajst dni dopusta. Ni slabo, a ne ?

No, preživljanje teh prostih dni je v mojem primeru eno samo menjavanje orodja in pripomočkov , ki z njimi premetavam seno, žagam drva, nekaj zabijam, spet nekaj drugega pulim, tretjo zadevo barvam ali pa vsaj nekaj nosim ali vozim. Sploh mi ni jasno, kako so lahko to dela prosti dnevi , ko pa za vraga komaj utegnem postoriti pol tistega, kar sem si zamislil. No, tukaj smo spet pri pojavu slabega planiranja a to ni téma nocoj .

Seveda pa tudi ne sme zgledati, kot da komaj čakam, da mi spet sredi noči zazvoni budilka in , da spet vžgem zjutraj svojo stružnico! Nee,nikakor! Vendar pa, glede na svojo zapečkarsko zasnovo v takšnem času začnem tudi pogrešati nekatere rutinske stvari. Takrat si nekje v podzavesti zaželim, da bi ljudje okoli mene počasi zaključili s svojimi letovanji, morjevanji, hribolazenji, potovanji in Gućami in postavili v prijetni poletni zmedi podrte vsakdanjosti na svoje mesto.

In tako sem odšel na pomembno zasedanje omizja………..

»Kva je tip ?A nisi mogu bit še en teden na morju? Tak lep mir je bil!«

»Ti se pa ne smej!« je bil mimogrede deležen opozorila oštir, » če ne bomo naredili tako kot smo lani!«

Jaz sem bil pričakovano prijazne dobrodošlice vesel, gazda pa je vseeno hotel vedeti kaj smo tako hudega ukrenili pred letom dni.

»Pili smo naprej!«

Prva runda je bila za srečni dogodek. Potem pa še tadruga. Srečne dogodke obdajajo žejni ljudje. V svoj stol sem se pogreznil in imel sem občutek, da sem prišel po dolgem času domov. Vprašal sem prijatelje to in ono. Trudil sem se , da se ne bi spozabil s kakšno resnostjo. Luna je na vprašanje , kje je bil, prijazno odgovoril, da nekje pač že in da:« Se nikakor nima časa ukvarjati z nami!!« Na sestankih spoštovanega omizja zelo pogosto ni časa. Eden mora še pred zapiralnim časom odhiteti v štacuno, drugi mora obvezno na bencinsko ali na pošto. Nekomu se mudi, ker se mu pač vedno mudi. Rajmund drži za svojo laško flaško in o hitenju ne razmišlja. Je pa zanimivo, da se stanje ko se ljudem mudi ne stopnjuje na pričakovan način. Ne, ravno obratno! Po tretji rundi problemi ne izgledajo več nujni. Predvsem ne tako urgentni, da ne bi o njih razmislili še ob eni pijači. Po šesti rundi se vedno izkaže, da so še pred urico alarmantne zadeve postale nepomembne in nevredne večje pozornosti. Prednost v takšni razmišljujočih atmosferi dobijo resnično globoke vsebine. »A zastopiš?« me z leve vpraša omiznik. Zanimivo se mi zdi, ko mi pove nekaj enostavnega in na koncu stavka vpraša ravno to. Luna se obrne proti nama in naju sitno pobara:« A bi bila vidva lahko malo tiho!« O vzrokih za molk pa nič. Nekateri imajo pač takšen način pogovarjanja. Anton je sredi noči gledal olimpijado. Rajmund jo je gledal samo na teletekstu vendar zato ni vedel kakšne barve drese so imeli španski kolesarji. Pa ga tudi ni brigalo. Novo kelnarco imamo.Mater, smo jih pa že tudi nekaj menjal odkar smo………. «Smo ali nismo!?« Vse skupaj smo dali v razpravo in jo po kratkem postopku preložili na naslednjič. Ja, če je pa kolega rekel ‘da mu dol visi!’ Potopljen v svoj stol sem se , tako kot ostali inventarni, še vedno prav zares dobro počutil.

Takrat se je nepremišljeno v dogajanje vtaknil Naključnoprisotni:« A niste rekli, da boste imeli nekakšen pomemben sestanek!«

Odgovor, jasen in glasen , mu je priletel z vseh strani hkrati :

»Ja, mona ! Saj to je to!!«

Objavljeno v 12.08.2008 ob 21:52 in zapisano pod omizje .