dare.likar@siol.net

Arhiv za Avgust 2008

O tem kako bi Dare spremenil olimpijske igre

22.08.2008 · 27 komentarjev

Da se ne bi spoznal na šport? Ne , tega pa res ne bi rekel. Šport spremljam od kar pomnim in na nekem kvalitetnem nivoju skoraj vsako panogo z velikim zanimanjem. Ni bil hudič! In jaz da ne bi imel pojma. Mislim , ob takih pripombah se kar malo razburim. No, ampak tokrat se nisem jezil, za potrditev modrosti svoje športne duše sem namreč sklenil v tej temi poseči nekoliko globje. Sklenil sem podobi največjih tovrstnih spektaklov dodati malo svojega pridiha.

Jasno je, da me v globoko razmišljanje ni porinilo nič drugega kot ravno olimpijske igre. Ko sem se zatopil v srčen boj mladenk in mladcev, ki so na vso moč dvigovali, skakali, premetovali vseh sort predmete, na vse načine lovili drug drugega, se do onemoglosti pretegovali in matrali svoje mlade ude, takrat sem ob vsem svojem pristnem občudovanju dognal tudi kar nekaj zanimivih stvari. Takrat mi je postalo jasno. Ja, nekaj stvari bo treba malo predrugačiti.

Zagotovo bo s časom spisek mojih posodobitev postal še krepko daljši a za začetek sem svoje zmogljive nevrone obremenil samo z delom olimpijskega cirkusa. Posvetil sem se petim športom , ki so v Sloveniji najbolj popularni. Torej , vnesel bi nekaj bistvenih sprememb v tekmovanje v streljanju, jadranju, plavanju, metu kladiva in judu .

No, tako je bilo:

Tekmo v streljanju sem spremljal seveda doma. Zadeva je pač potekala po kitajskem času ob takšni uri, da sem že s tem imel dovolj opraviti in sem bitko spremljal ob prvem kofetu. Ko sem prižgal škatlo sem se kar razveselil. Bom pač gledal napeto tekmo sem si rekel. Me bo malo zbudilo! Pa sem se krepko zmotil. Vse skupaj je bilo vse premirno. Nič se ni dogajalo. “A , verjetno jim ne gre pa so slabe volje!” sem si mislil sam pri sebi. Pa sem malo bolj podrobno pogledal številke in še bolj sem osupnil. Tipi so zadevali , vam povem, v črno kot Robin Hood. “Benti, sem si mislil, ta bi komarju jajca odstrelil!”

“Pok” in je naš Mundi zadel desetko. Na kavču sem poskočil in čakal kdaj bo poskočil tudi tip, ki mu je uspel strel direkt u bul aj! Pričakoval sem, da bo od veselja zalavfal po dvorani, da bo napravil par premetov, nazadnje pa se bodo skupaj s trenerjem in ostalo ekipo med poljubljanje povaljali v trepljajočem se klobčiču.

Pa nič! Niti trenil ni. Mirno je naslonil svojo glavo na podstavek in čakal, da spet pride na vrsto.

Ko sem pozneje svojo osuplost opisoval prijateljem, so mi dobrohotno pojasnili, da bi se ob njegovem vrisku in kravalu lahko ustrašil kateri od drugih strelcev in spustil kakšen nenamerni rafal po občinstvu ali kaj podobnega.

“Aha, to je torej problem!” Takrat se mi je tudi porodila ideja za prvo spremembo.

Sama sprememba ne bi zahtevala velikih posegov. Treba bi bilo le zagotoviti dovolj veliko dvorišče pred dvorano in tekmovalce obuti v žametne copate. Na dvorišču, ki bi bilo od dogajanja ločeno s kvalitetnimi zvočno izoliranimi vrati pa bi še morali namestiti dober orkester ali vsaj pihalno godbo..in to bi bilo vse.

No in ko bi po novem sistemu Mundi zadel desetko?! Ha, zdaj bi bila pa druga pesem. V svoji sreči bi nalahno in potiho odložil flinto, v svoji mehki obutvi bi odstopicljal do izhoda in se podal na dvorišče. V trenutku ko bi za sabo zaprl vrata pa bi godci zaorali na vsa pljuča “na golici” , strelec pa bi med vriskanjem s triumfialno dvignjenimi rokami napravil dva radostna kroga. Po eni minuti bi veselje potihnilo in šampion bi se previdno vrnil na svoje mesto.

Ko je bilo to urejeno , sem se posvetil jadranju. Vedel sem, da ima Vasilc možnosti za uspeh . Napetost in dramatičnost je bila zagotovljena. Z zanimanjem sem torej pospremil čoln za čolnom, kako so spustili kitajsko burjo v svoje plahte in se zapodili med valove. Od začetka je zgledalo , da bodo jadrali še kar urejeno in da bom zlahka spremljal kaj se dogaja. Takrat pa so se tipi prizibali do prve boje. Tam pa kar naenkrat strašen drenj. Na momente se mi je zdelo, da so se jim tiste lupine nagrmadile druga na drugo in da se bodo iz mokrega mravljišča le stežka izvlekli. “Madona, brodolom!” sem vzkliknil, da je žena prihitela iz kuhinje in pogledala kaj nenadzorovano vzklikam sam kot sem bil na tistem svojem kavču.

Ne po tem dogodku zaboga nisem imel več pojma kaj se dogaja. Kvečjemu to mi je bilo jasno, da se naš ne sme potopiti! Jadralci so se brez vsakega opaznega redu razkropili. Le vsake toliko so se spet nabasali na majhen prostor okoli rumene boje in zaman sem tolkel po mizi in bentil, da je morje pa ja dovolj široko in naj vendar malo bolj pametno krmarijo. Nekoliko me je pomiril komentator, ki mu je bilo baje nekaj zadev malo bolj jasnih, poleg tega pa so še Kitajci vsake toliko narisali na gladino rumeno črto in zraven pripisali neke razdalje. Kako so to storili…naj me vrag če vem?! In kar naenkrat se je v vsej zmedi strgalo še komentatorju. Kolajna…srebro…Vasilij..toooooooo!!

Ja , hvala bogu! Vsaka čast primorcu, da je v vsej zmedi še obdržal pravo smer in dovolj veliko hitrost. Bil sem zadovoljen, pomirjen in poln patriotskega ponosa. Nekje v grlu sem imel poseben občutek in začutil sem , da imam nekoliko rosne oči.

Po drugi strani pa sem vedel, da bo treba pri takšnih tekmovanjih v bodoče nekaj stvari bistveno spremeniti. Kaj takega ne bomo smeli dopuščati. Ja, saj se na momente ni vedelo kdo pije in kdo plača.

Razmišljal sem celo popoldne in nazadnje vzel v roke atlas in malo pogledal kaj bi se dalo storiti na tistem prizorišču. Ker se bodo regate dogajale seveda tudi na drugih morjih, bomo moje napotke vzeli zgolj kot primer.

“Tajvan!” Ja, Tajvan bi bil kar prava izbira. Ravno tam bi jaz ukazal vsidrati jadrne čolničke lepo razporejene vsaj sto metrov naj bi bilo med vsakim. Vrli krmarji bi čakali na znak s kopnega. Ko bi telefonist javil, da je čas za start, bi lepo dvignili svoje ankerje, razvili bela jadra in se zapeljali do kopnega. Mislim, ne pa v tistem drenju.

In občinstvo? Ja občinstvo bi na kitajski obali lepo čakalo, kdaj se bo kateri pojavil na obzorju. Tam bi bili navijači, trenerji z dolgimi daljnogledi, živčni svojci in razburjene partnerice tekmovalcev, ki bi se v napetosti prestopale z ene nožice na drugo in si skrivaj vsake toliko obrisale kakšno solzo.

In čisto jasno bi bilo kdo je zmagal in nobene gužve in lepo bi tistega, ki bi se prvi dotaknil kopnega obesili medaljo pa gotovo! Pa še drugemu , pa tretjemu in potem bi se počasi spokali stran z obale. Tisti, ki bi preveč zaostali in bi prisopihali tja šele dvajseti ali trideseti , bi na obali našli le še kakšnega obupanega trenerja ali pa še njega ne več. Naj pa za prihodnjič bolje natrenirajo vožnjo tiste svoje ladjice! Eko!

Pri plavanju sem imel še najmanj problemov. Ko sem se lotil spremljanja čofotajočih dirk, sem kmalu kar onemel. Skoraj vsak , ki se je lotil kloftati po bazenu je na koncu dosegel , če že ne svetovnega pa vsaj olimpijski rekord. Nek nori Amerikanec je nabral zlatih medalj, da jih bo komaj nesel domov. Vendar, jaz sem se v tej fazi pa le vprašal, kaj se dogaja. Ali so se ti ljudje kar naenkrat naučili bolje plavati ali kaj?A so vsi Marki Spitzi in podobni modeli znali plavati le bolj tako, na pol?

Na srečo mi je pri tuhtanju pomagal komentator, ki je povedal šokantno vest. Skrivnost je menda v kopalkah. “Kaaaj!” Ta novica me je zelo prizadela. Pomislil sem na Formulo ali na moto športe. Prav teh zadev nisem mogel nikoli sprejeti čisto za svoje. Ni mi šlo v glavo, da bi lahko navijal za stroje in še manj to, da ima na startu nekdo bistveno boljši avto od drugega. Mater, sem si mislil, kot bi eden dirkal z bemvejcem, jaz pa bi za njim ropotal s svojim TomoVinkovičem.

In zdaj še plavanje! Pa ravno pri plavanju sem mislil, da pa res ne more biti za nikogar nobenih prednosti. Pljuskneš v bazen in evo…od tistega trenutka si on jor ovn, vse je na tebi. Zdaj pa to!

No kot že rečeno, pri reševanju te zagate nisem imel veliko težav. Pravzaprav se mi je rešitev ponujala kar sama. Seveda mi gre čisto samo in edino za pošteno borbo in zato ne bi rad poslušal pripomb kakšnih sprevrženih starih umazancev. Ja , pošteni boj je najvažnejši. Vendar pa, ko pogledam našo simpatično Sarico….ja po mojih popravkih bi bila to ena najlepših športnih disciplin!!

Ko se je varno zamrežen v svojem krogu zavrtel Primož Kozmus , mi je bilo kmalu jasno. Tip obvlada. Tisto svojo macolo je fliknil vsakič čisto na konec njive. Ne vem posebno natančno kako daleč je letela, sem pa prepričan, da jaz s svojo kondicijo ne bi bil pripravljen posebno velikokrat iti ponjo. In ne le, da je tisto svojo zadevo vrgel najbolj daleč od vseh, tudi vse mete je imel bolj ali manj najdaljše in nobenega ni zamočil in nobenega prestopa ni naredil.

Poleg tega pa je bil vsakič ko je macolo izpustil iz rok in je poletela pod pekinško nebo videti s svojo izvedbo nezadovoljen in neprepričan v uspeh. Zgledalo je, da ima v svoji izvedbi še cel kup rezerve in da bi lahko potegnil še meterček ali dva. Ja, car, ni kaj!

Me je pa zmotilo nekaj drugega. Spet se moram vrniti k tistemu amerikanskemu plavalcu. Mulc je pač najboljši plavalec na svetu in je nabral baje osem medalj!? Ja, mislim vsaka čast. Ampak, kako naj pa najboljši metalec kladiva nabere osem medalj. Če plavajoči jenki lahko plava en čas prsno , potem hrbtno pa po pasje in po žabje , kakor se mu zahoče, kaj naj potem stori metalec kladiva , ki mu v njegovi disciplini ni enakega pod vročim kitajskim soncem?

Met kladiva, met težjega ali lažjega kladiva, kovaške macole, kladiva na kratki žnuri in takšnega na malo daljši , pa še štafetni met, met z zavezanimi očmi in metanje kladiva za tolčenje zrezkov…………to je seveda samo preprost osnutek, svoje bo morala reči stroka. Smo pa si verjetno edini, da je treba na tem nekaj narediti. Saj ne , da ne bi občudoval onega majstra s celim košem medalj ampak, zakaj naj bi se on šopiril s tistim plehom pred našim asom!!!?

In judo? Ha, judo je pa prav posebna zgodba. Ko je na podium stopila naša judoistka, sem bil še kar optimističen. Punca je simpatična in prijazno gleda, po drugi strani pa nikakor ne bi mogli reči, da izgleda , kako bi rekel, šibko ali nemočno. Ne, nikakor ! Prav lepo zaokrožena in krepka se mi je zdela in prav velike možnosti sem ji pri…….a takrat . O porkamadonca, takrat se je nasproti nje pojavila njena nasprotnica. Baba in pol, vam rečem. Dobesedno. In kot da še ni bilo zadosti , da je za glavo večja in slabe pol kvintala težja od naše, jo je takrat kamera pokazala še v obraz. Zmrazilo me je po celem telesu. Isti pogled, isti zločesti izraz kot Brusli, vam rečem. V grlu sem začutil velik cmok.

“Beži Polavderca” sem komaj izdavil “ ta te bo pregonila kot prašiča!” Potem sta se ženski spoprijeli. V grozi sem si s celo dlanjo pokril obraz in le boječe špegal med prsti. Pa potem le ni bilo tako hudo in kmalu sem se umiril. Tavelika je lomastila okoli naše Lučke in se trudila, da bi jo zgrabila in fliknila po tleh. Ta pa se ni pustila. Kot osa je žokala orjakinjo in jo cukala za rokave in krageljc. Še malo prej urejena in brezhibno opasana baba je bila kmalu vsa razmetana, skuštrana in neurejena. Sem že mislil, da bo sudac ustavil boj in jo opomnil, češ “samo poglej se , kakšna hodiš okoli !” ali kaj podobnega. Pa ni bilo nič. Enkrat vmes sta obe telebnili po tleh in naša je dobila nekakšno točko. Preostalo minuto in nekaj je samo odbijala brezupne poskuse nasprotnice, da bi tisto točko dobila še ona. In spet, veselje in nepopisna sreča. Medaljaaa!

Seveda sem bil vesel tudi sam a glede same predstave sem imel pa kar nekaj pomislekov. Prav zato sem si ogledal še par bojev. Skoraj pri vseh sem ugotovil isto. Težko mi je bilo priznati ampak po večini nisem imel občutka, da bi se kaj prida dogajalo. Malo so se porivali, malo cukali, vse skupaj pa daleč od pričakovanega žanklodvandamovskega fajta! Nobeden ni frčal po luftu, nobeden ni odšel z odra s kakšnim zlomljenim glidom in nihče ni v neubranljivem ključu z obrazom na tleh ječe prosil milosti.

Spet sem dobil za takšno stanje nekaj malega pojasnil. rečeno je bilo, da so pač to najboljši majstri juda in da se poleg tega, da znajo napadati, znajo tudi dobro braniti in seveda ne dovolijo, da bi jih nasprotnik nevem kako premetoval in mikastil.

Aha, sem si rekel in razmišljal, tuhtal , premleval…že vem!! Že vem!

Če bi hoteli judo približati zahtevnemu športnemu gledalcu, mednje se kakopak štejem tudi sam, bi bilo treba nekaj storiti na atraktivnosti. Ukrep , ki sem si ga zamislil, zgleda sicer nekoliko drastičen a vendar mislim, da bi ga bilo dokaj lahko izpeljati.

Gre za to, da bi na oder poslali samo enega dobrega judoista. Njegov nasprotnik pa bi moral biti zelo navaden vsakdanji človek, določene višine, teže, svojevrstnih karakternih lastnosti in predvsem, to je najbolj važno, predvsem ne bi smel imeti niti blage veze o judu ali kateremkoli drugem borilnem športu. Kateri od teh sparing partnerjev bi pripadel določenemu judoistu bi pred tekmovanjem izžrebali, v primeru izenačenosti pa bi si jih med sabo tudi zamenjali in ponovili nastop.

Ej, to bi bila pa druga pesem. To bi bilo nekaj za naše oči pa tudi vrli judarji bi res lahko pokazali vse kar so se mukoma v dolgih letih naučili v svojih telovadnicah. Svoje bi morala samo še opraviti strokovna komisija, ki bi na koncu vsak par ocenila. To bi lahko sodniki opravili z dvigovanjem tablic s številkami in problemov tu res ne bi moglo biti.

No, to so samo nekatere modre ideje, ki so se mi utrnile med kitajsko olimpiado. Verjamem, da bi bilo lahko tega še več. Verjamem tudi, da bodo te moje misli našle pravo mesto in da jih bo zagotovo prebral kakšen pravi človek, ki jih bo znal lansirati . No, in takrat, se že kar nekako veselim, ko bom na televiziji zagledal kakšen utrinek iz mojih razmišljanj..ej takrat. Mogoče bo to na OI v Londonu ali pa kdaj pozneje. Ej, takrat pa si bom rekel :” Te olimpijske so pa tudi malo moje!”

Še vedno me pa najbolj razkuri, če se najde kakšen samovšečnež in se začne pogovarjati z mano kot da o športu nimam pojma. Mislim, da sem s tem pisanjem vsaj s tem opravil. Lep športni pozdrav! Dare

 

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Slike z Jadrana

19.08.2008 · 17 komentarjev

Vsak , ki pozna mojo stran, se bo strinjal, da je le – ta bolj črkarske narave. Hočem reči, da nanjo ne lepim kaj prida slik, da o filmčkih sploh ne govorim. Za slednje si namreč nisem niti vzel časa, da bi stuhtal kako se jih insertira v blog. No, kljub vsemu pa sem si danes privoščil bolj slikovno objavo. Po koncu dopusta, po koncu dopusta po dopustu ,po koncu še zadnjega tolažilnega vikenda in sploh… potrebujem nekaj takega…lahkega in prijetnega! Seveda pa gre bolj ali manj za vsebino slik ne za njihovo kvaliteto. Kakšen fotografski majstr menda pač tudi nisem. No, torej …nekaj slik , vmes in spodaj zelo malo teksta, pa še ta mislim, da je od nekod sposojen :) !

1. Apartmaja oz. bajte se nisem spomnil pofotkati, kar se ambienta vidi je torej bolj slučajno:

2. Pod točko dva je nekaj slikic z našega zadrževanja na plaži. Tja smo odrinili že kmalu po ranem zajtrku in kofetu. (obmorska “navsezgodnost” pomeni , da je bilo to cca. ob 11 h ) :

3. V vodi in ob njej smo uživali,večinoma brez vnaprej izdelane koreografije:

4.Kakšen koreografsko izdelan utrinek pa je uspel v večernih urah. Takrat smo si privoščili kakšen obhod, dve ali tri jumbo pizze, sladoled, urico kartanja s pomočjo naglavnih lučk……pa še kaj se je našlo . (za točko 5.)

Aja, kar se sposojenega teksta tiče :

Pod točko 1 : Ja nekaj malega je že koštalo :)
točke 2 – 5 :neprecenljivo :) :)

  • Share/Bookmark

Tagi: moje

Pomemben sestanek omizja

12.08.2008 · 20 komentarjev

Počasi pa se mi res dozdeva, da bi bil pravi čas , da se vrnemo v te naše vsakdane. Ne vsi hkrati in ne preveč naenkrat. Ne,bogvaruj! Počasi….polagoma ! Šokom in stresom, ki jih prinašajo takšni neprijazni prehodi iz pisanih poletnih nazaj v sivino navadnih dni se je treba po najboljših močeh izogibati.

Jaz sem po svojem letovanju letos deležen dokaj izdatnega uvajanja v »normalno« (poudarek na navednicah) življenje. To pomeni, da imam po tednu morja še štirinajst dni dopusta. Ni slabo, a ne ?

No, preživljanje teh prostih dni je v mojem primeru eno samo menjavanje orodja in pripomočkov , ki z njimi premetavam seno, žagam drva, nekaj zabijam, spet nekaj drugega pulim, tretjo zadevo barvam ali pa vsaj nekaj nosim ali vozim. Sploh mi ni jasno, kako so lahko to dela prosti dnevi , ko pa za vraga komaj utegnem postoriti pol tistega, kar sem si zamislil. No, tukaj smo spet pri pojavu slabega planiranja a to ni téma nocoj .

Seveda pa tudi ne sme zgledati, kot da komaj čakam, da mi spet sredi noči zazvoni budilka in , da spet vžgem zjutraj svojo stružnico! Nee,nikakor! Vendar pa, glede na svojo zapečkarsko zasnovo v takšnem času začnem tudi pogrešati nekatere rutinske stvari. Takrat si nekje v podzavesti zaželim, da bi ljudje okoli mene počasi zaključili s svojimi letovanji, morjevanji, hribolazenji, potovanji in Gućami in postavili v prijetni poletni zmedi podrte vsakdanjosti na svoje mesto.

In tako sem odšel na pomembno zasedanje omizja………..

»Kva je tip ?A nisi mogu bit še en teden na morju? Tak lep mir je bil!«

»Ti se pa ne smej!« je bil mimogrede deležen opozorila oštir, » če ne bomo naredili tako kot smo lani!«

Jaz sem bil pričakovano prijazne dobrodošlice vesel, gazda pa je vseeno hotel vedeti kaj smo tako hudega ukrenili pred letom dni.

»Pili smo naprej!«

Prva runda je bila za srečni dogodek. Potem pa še tadruga. Srečne dogodke obdajajo žejni ljudje. V svoj stol sem se pogreznil in imel sem občutek, da sem prišel po dolgem času domov. Vprašal sem prijatelje to in ono. Trudil sem se , da se ne bi spozabil s kakšno resnostjo. Luna je na vprašanje , kje je bil, prijazno odgovoril, da nekje pač že in da:« Se nikakor nima časa ukvarjati z nami!!« Na sestankih spoštovanega omizja zelo pogosto ni časa. Eden mora še pred zapiralnim časom odhiteti v štacuno, drugi mora obvezno na bencinsko ali na pošto. Nekomu se mudi, ker se mu pač vedno mudi. Rajmund drži za svojo laško flaško in o hitenju ne razmišlja. Je pa zanimivo, da se stanje ko se ljudem mudi ne stopnjuje na pričakovan način. Ne, ravno obratno! Po tretji rundi problemi ne izgledajo več nujni. Predvsem ne tako urgentni, da ne bi o njih razmislili še ob eni pijači. Po šesti rundi se vedno izkaže, da so še pred urico alarmantne zadeve postale nepomembne in nevredne večje pozornosti. Prednost v takšni razmišljujočih atmosferi dobijo resnično globoke vsebine. »A zastopiš?« me z leve vpraša omiznik. Zanimivo se mi zdi, ko mi pove nekaj enostavnega in na koncu stavka vpraša ravno to. Luna se obrne proti nama in naju sitno pobara:« A bi bila vidva lahko malo tiho!« O vzrokih za molk pa nič. Nekateri imajo pač takšen način pogovarjanja. Anton je sredi noči gledal olimpijado. Rajmund jo je gledal samo na teletekstu vendar zato ni vedel kakšne barve drese so imeli španski kolesarji. Pa ga tudi ni brigalo. Novo kelnarco imamo.Mater, smo jih pa že tudi nekaj menjal odkar smo………. «Smo ali nismo!?« Vse skupaj smo dali v razpravo in jo po kratkem postopku preložili na naslednjič. Ja, če je pa kolega rekel ‘da mu dol visi!’ Potopljen v svoj stol sem se , tako kot ostali inventarni, še vedno prav zares dobro počutil.

Takrat se je nepremišljeno v dogajanje vtaknil Naključnoprisotni:« A niste rekli, da boste imeli nekakšen pomemben sestanek!«

Odgovor, jasen in glasen , mu je priletel z vseh strani hkrati :

»Ja, mona ! Saj to je to!!«

  • Share/Bookmark

Tagi: omizje

Drugo leto pa spet!!

5.08.2008 · 26 komentarjev

“Mater , sem jo usral “ je Matevžu spreletelo možgane, ko je v soju svoje naglavne svetilke ugledal šefov neprijazni fris. Ma ja, saj to jutro je bilo vse neprijazno. Bogve kaj bi bil pripravljen dati, da bi se preselil nekaj dni nazaj , nazaj na primorski zrak in nazaj v tisti čisto drugi svet, brezskrben , čist in vsaj na videz tako zelo daleč stran.“Nič, kar je , je” si je mislil sam pri sebi, “ škoda je storjena pa tudi poletje jemlje svoj konec. Abzer bo počasi pohladil svojo zamero , mi pa se bomo tudi hitro vpeljali nazaj v svoj vsakdan.”

Takšno , vsaj na nek način pozitivno razmišljanje je imel Matevž vsajeno v svojo delavsko pamet. Dobro je vedel, da bo za nekaj dni uživanja mesece in mesece plačeval davek s svojim podzemnim garanjem.

Čez četrt ure je skupaj s svojim tovar’šem že gonil kramp in nakladal prvi vagonček. Prvi potočki švica so mu že pritekli po golem hrbtu. Glava je bila še težka in misli se niso še čisto zjasnile. V želodcu je še vedno čutil postane ostanke refoška , ki so vsake toliko malo silili na plano! Ja, za delo je zagrabil kljub vsemu s polno močjo. Le misel mu je med kopanjem med prašnimi prameni, ki so se svetili v soju jamske razsvetljave odletela nazaj……

Odhod je bil ravno tako kot vse ostalo nekaj posebnega. V dva avtobusa so se spravili malodane vsi stanovalci obeh sosednjih “prhauzov” ! Le kakšna nona je ostala doma ali kakšen prav skrajno zadrgnjen primerek. Malo čudno je bilo pravzaprav , da so bili razporedi za letovanje narejeni na tak način, da je kar cel becirk naenkrat odrinil na pot in skupaj preživljal svoje počitnice ravno tako kot so prej preživljali vse ostale dni v letu. Ženske so s seboj odnesle isto opravljanje in pogovarjanje, dedci iste razvade in prepire in mularija iste preproste igre in pobalinstva.

Pa se o tem nihče ni kaj dosti spraševal. Bili so pač takšni časi. Takrat so ljudje pogosto jemali stvari za dobre takšne kot so pač bile. Le redkokateri se je lahko ubadal z detajli in si privoščil pripombe. Takšne skupnosti so imele ponavadi dva ali tri takšne malo višje avtoritete. No, ja, saj avtoriteta ni pravi naziv. Morali bi reči “neformalna avtoriteta”. Takšnim možakarjem nihče ni dal komande, vsaj ne da bi ljudje vedeli za to. Bili so preposto bolj dominantne sorte in značajsko podvrženi stremenju po prevladi nad drugimi. Ferdo in Franc sta bila takšna dva v tej druščini, ki se je to jutro nakladala na knapovska izletniška avtobusa. To sta bila dedca, ki sta bila prva in zadnja pri vsem kar se je dogajalo v obeh parhauzih in z njunim mnenjem so se začenjali in končevali sestanki, pogovori in prepiri. Ferdo je bil že penzionist in je poleg knapovskega dobival še velik borčevski penzion, Franc pa je bil tudi približno iz tiste lige. Seveda sta jima knjižica in odnos z oblastjo pri njunem gospodovalnem obnašanju najmanj ravno toliko koristila kot agresiven karakter.

Ja, in kaj malo razmisleka je bilo potrebno, da je vsak potuhtal, da je tudi to, da vsi skupaj odhajajo na pot njuno maslo. Saj ne moreš kar tako razpustiti svojega malega carstva, pa čeprav le za deset ali štirinajst dni!

Vsaj uro je trajalo, da so ljudje nanosili na avtobuse in v prašne prtljažnike vse torbe in malhe. Ženske so po večkrat morale bezljati po ozkih stopniščih , možje pa so počasi nosili najtežje kovčke v drugi roki pa že držali prvo ali drugo cigareto to jutro. Mularija je po večini delala napoto in prenekateri mulc si je že ob tako zgodnji uri prislužil kakšno pekočo zaušnico ali pa se je v solzah držal za rdeči uhelj.

Tako natovorjena in do konca zasedena avtobusa sta po vsem tem direndaju vsemu navkljub odrinila proti primorju že okoli šeste ure. Dobra volja je zaenkrat še kar prevladovala pri vseh in obrazi so kar po vrsti vsi nasmejani zvedavo pogledovali skozi okna avtobusa. Za večji del druščine je bila pot na letovanje v knapovski dom v celem letu edina pot iz domačega kraja.

Le kakšni gospodinji se je za trenutek zmračil obraz, ko so začeli dedci iz malh vlačiti svoje flaše žganja ali geruša in si jih podajati od ust do ust. Pa je malokateri od njih porajtal kakšne pripombe imajo babe. Dec mora pač zjutraj srkniti en kapselj in za božjo voljo, pa ja ne bo kdo trdil, da je s tem kaj narobe. Tudi prižgali so možje skoraj vsi po vrsti in v avtobusu je bilo kmalu zakajeno, da se ni videlo iz enega kraja na drugega. Ampak to je bilo takrat tako ali tako bolj normalno kot ne!

Prvič so se ustavili, ko se je Ferdo v bližini znane oštarije razkoračil v prednjem delu avtobusa, se prijel za voznikov sedež in z drugo roko za ročaj na stropu in z nedvoumnim namenom in močnim glasom zakomandiral:

“Jaz za ostale ne vem, ampak mene scat!”

No, saj na potrebo je zagotovo koga tiščalo že prej pa tudi če ga ni se je vsak razveselil postanka. Pot do morja je bila v tistih časih makadamskih poti in slabih , počasnih avtobusov mukotrpna zadeva. Knapi so potem ko so zalili grmovje pred oštarijo na hitro zasedli šank. Ženske pa so že postajale bolj sitne. Dobro so videle kam peljejo zadeve, ko so se dedci lotili obračati po dva deci vina, kot da bi prepotovali puščavo. In to na ves jutranji šnops. Pa je ta sitnost pri večini kaj malo zalegla. Celo ravno nasprotno. Moški so bili vse bolj flegmatični do babjih skrbi. Le zamahnili so z roko in gasili svojo žejo še naprej, medtem ko so se njihove žene in otroci osveževali s kofetom in čajem iz termovk.

Ja, knapovske ženske so imele za delanje redu v takšni situaciji kaj klavrno orožje. Oster jezik je bil pogosto bolj slabo pomagalo. Saj mogoče, da je kateri zaradi ljubega miru kdaj tudi malo popustil ampak če je baba sikala še naprej……. ja , je pa kdaj tudi počilo. In, kar je bilo pri vsem najvažnejše, ves družinski proračun , do zadnjega finfarja je bil v ritnih žepih moških hlač.

Seveda je na vsake toliko za potrditev pravila vmes obstajal tudi kakšen copatar. Celo takšne so poznali, ki je njegovo plačo prvega dvignila žena. Ja, neverjetno ampak res! V vrsti pred okencem na knapovski upravi je bila pogosto kakšna ženska, ki je njen mož kakšenkrat prevelik kos plače zapil ali zakvartal in je potem naredila doma cirkus. Od takrat je moral revež trpeti sramoto in glas o njegovem copatarstvu se ga je držal zelo, zelo dolgo! Pa vendar so bili takšni bolj redki . V naših dveh parhauzih ni bilo najti tako skrajnega primerka.

Avtobus je do morja prispel šele enkrat okoli poldneva. Jutranja dobra volja se je že pred dvemi, tremi urami spremenila v eno samo vsesplošno sitnost. Možje pravzaprav niti niso bili posebno sitni. Največ jih je kar pošteno smrčalo na svojih sedežih, zraven njih pa so se njihove ženice držale kot da bi se jim ravnokar zgodilo nekaj prav zares hudega. Pa se jim, to se mi zdi kar omembe vredno , ni dogajalo nič takega kar se jim ni dogajalo že lani in kar se jim bo ravno tako zopet zgodilo naslednje leto. In vse kar jih je čakalo naslednje dni je bilo samo stvar popolnoma predvidljive rutine, enake in iste leto za letom.

In takšen je bil tudi prihod druščine na obalo. Jezni ženski obrazi, zmatrani dedci in kup sitne mularije. Slednjim se je dobre pol ure prej sicer zjasnil obraz , ko so ugledali modro morje v Tržaškem zalivu a je utrudljiva vožnja pač storila svoje in otroci so bili pač, kaj naj rečem, tečni kot muhe. In ko sta se avtobusa ustavila……

“Knapovski dom!”

Obljubljena dežela, sanje celega leta in sinonim za oddih in počitek je bil tu pred njimi v vsem svojem preprostem blišču!

Okupirali so ga knapi s svojimi družinami po natančnem razporedu in nobenih pripomb niso imeli. Franc in Ferdo sta imela najboljše sobe v pritličju in čisto blizu jedilnice ampak….ja, je pač že tako naneslo. Prenekatere ženske so pri raztovarjanju ostale brez moške pomoči. Knapi so bili pač zmatrani in so imeli dovolj opraviti že sami s sabo.

“No, poglej se kakšen si!? A tako misliš delati? A bo to sploh kakšen dopust?!” so bila brezplodna in slabo sprejeta vprašanja. Vprašani je capljal v smeri najbližjega ležišča! Njegov rdeče iskreč pogled in idiotski polnasmeh sta dajala slutiti, da ne ve posebno dobro za kaj gre in kaj pomeni tisto babje sikanje!

In tako se je v naslednjih dneh vse ustalilo na pričakovan način. Mame so se ukvarjale s svojimi otroki in priganjale može naj se jim pridružijo pri kopanju in na kakšnem večernem sprehodu. Ampak kaj prida upanja takšno prigovarjanje ni dajalo. “Saj nisem vodni kos!” je zamahnil z roko Franc in se vodi ni celih deset dni niti slučajno približal. Podobno so storili tudi drugi . Kateri je mogoče zavihal svoje cajhaste pred davnim časom na črto speglane hlače in previdno zmočil svoje vode nevajene gležnje! No, nekateri mlajši so se radi tudi kopali in skakali v vodo. Ti se za stare knape niso dosti menili!

Lahko pa rečemo, da pravi knapovski urnik morja ni vseboval. Po jutranjem četrturnem kašljanju, po kofetu in kapseljnu sadjevca pa morebiti tudi dveh ocvrtih jajcih je bilo še najbolj smiselno pričakovati, da bo eden od njih stopil pred druge in objavil:

“Jaz pa vem kje ima en kmet tu blizu dober refošk!”

In karavana je šla. Odločno in pogumno. Kakšen tudi malo boječe in s trdnim namenom , da bo to le za pol ure. Kateri je od ženske tudi malodane pobegnil in če ga je ugledala takrat babnica v pivski družbi, ki je koračila po poti stran od doma je za njim brezupno vpila naj se vendar vrne, barjagula pijana!!

Ko so gospodje prišli do za tisti dan izbranega kmeta so vino najprej previdno poizkusili, kar z drugimi besedami pomeni, da so na dušek zvrnili vsak dva deci. Naj samo pripomnim da vinskih kozarcev po en deciliter oni v tistih časih še niso poznali. Po prvem je seveda sledil drugi in tretji. Po začetnem pokušanju in modrem kimanju je bilo vino odobreno in vedno je bilo jasno, da kmet soda ni zastonj načel! Zamešati je bilo treba karte za škopon in trešet, gospodar je narezal malo pancete in …… ……Kaj je od jutranje moške družbe pozno popoldne prikolovratilo nazaj med svoje, ne , o tem ni da bi govoril!

In vsak dan znova eno in isto. Le vsak dan je kakšen več sam sebi obljubil , da ga danes ne bo pil. In vsako jutro je bila prelomljeno več takšnih zaobljub. In ženske so bile vse bolj naveličane tega “dopusta”, ki je pomenil le vse več dela in še več ubadanja z vsega naveličano mularijo kot ponavadi. In še nekaj se je za malenkost spremenilo. Zadnje dni se je jutranja krilatica nekoliko spremenila:

“Jaz pa vem , kje ga ima eden pocen’ !” in so šli!

Ja, počasi se je cela avantura približevala svojemu koncu. In prišel je dan, ko se je druščina spet spravljala na avtobuse. Še zadnje fičnike so dedci zbrali in kupili par flaškonov za na pot, tistega bolj poceni seveda. In avtobusi so odrinili. Nekje, precej kilometrov više sta se obe vozili še enkrat tradicionalno ustavili. Tam so ženske osmukale dva grma lovora in odlomile vsaka par vejic rožmarina, možje pa so stopili malo više v breg in natrgali nekaj malh pelina, ki je pozneje dajal grenkobo knapovski pijači gerušu. Naprej je šlo brez posebnosti in tako kot prvi dan . Le vse se je obračalo v drugo smer in pijače ni bilo toliko. Vina je na koncu čisto zmanjkalo od žganja pa je komaj še kdo kje izbrskal kakšen zanalašč pozabljen tropinovec. Pa, kakorkoli že, premalo pijače pa le ni bilo………

……..je še kako občutil to jutro Matevž. V glavi so mu še vedno nejasno odmevali glasovi prejšnjega večera. Vriskanje in nekaj, kar naj bi bilo petje ga je še dodatno tiščalo pod pokrovom, ki je že tako dajal občutek, da ga bo zdaj , zdaj odprlo. Brez volje in moči je po branju seznama stopal proti jami. Ko so se naložili rudarji v dvigalo so jih spustili v šaht in objel  jih je vonj njihovega vsakdana. Nekateri so se že zjutraj radi malo hecali, nekateri so bili čisto tiho in za kakšnega je bilo celo znano, da ga je bolje ob takšni uri pustiti čisto na miru.Matevž je napol kinkal in si zagotovo ni želel vprašanj in pogovorov. Prav odleglo mu je , ko so ga odložili na osmem obzorju in se je lahko v prostoru, kjer je s tovar’ši večkrat čakal abzerja in njegova navodila malo oddahnil in naslonil na podpornik. Včasih so možje tako čakali tudi četrt ure in več in ni bilo redko , da je kateri še malo zakinkal. Matevža je to jutro vzelo in bogve kaj ga je po desetih minutah iznenada vrglo iz sna.

“Zbudi se , zbudi se!” , je dregnil v najbližjega kolega “ zdaj, zdaj bo prineslo un’ga pankrta!”

“Mater sem jo usral!” je spreletelo Matevževe možgane v naslednjem trenutku, ko je v soju jamske svetlobe ugledal šefov neprijazni fris. Saj tip niti ni reagiral posebno ostro. Pravzaprav se je kar dobro pretvarjal, da sploh ni slišal Matevževih besed. A Matevž je še kako dobro vedel, da ga je slišal in tudi kaj to zanj pomeni. “Mater, sem jo usral!” je ponovil sam pri sebi “Sam ljubi bogec ve koliko časa bom plačeval za tistega pankrta. Najslabša dela mi bo dajal in smrdljive brente bom moral prazniti. O marija in preklemansk berkmandeljc, ki ni ustavil mene in mojega trapastega jezika!”

Ja, vse to mu je begalo možgane, ko je počasi ubijal svojega mačka in ko mu je že bogve kolikič pritekel curek švica po golem hrbtu. In ko je tako odkopal za vagonček rdeče rude se je vzravnal in udaril s svojim orodjem po nakopanem materialu.

“Ma naj bo kar če bit!” je odločno rekel svojemu tovar’šu “ ampak na morje bomo pa še šli!!”

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar