dare.likar@siol.net

Arhiv za Julij 2008

PAVZAAA ! !

26.07.2008 · 16 komentarjev

Imelo me je , da bi še nekaj napisal preden ugasnem škatlo in se pripravim na odhod. Kot bi me skrbelo, kako bo ubogi blog brez moje nege in skrbi zdržal dober teden. Pred očmi so se mi risali vprašujoči pogledi na zmedenih obrazih, ki nemočno obiskujejo stran kjer pa se prav nič ne dogaja. Dan za dnem, vsakič z novim a vedno manjšim upanjem…mogoče danes pa le…?! Ne, tam pa le praznina in mučna tihota……Dareta nikjer !!

No, da me ne bi kdo jemal preresno! Šalo na stran. Kot že naslov pove , odhajam na pavzo in na pavzo odhaja tudi moj blog. Medtem, ko se bom jaz s svojimi puncami potikal po Istri, bo blog počival nekje na virtualnh plažah in si nabiral novih moči. Bistril si bo utrujene možgane , kjer se v temnih kotičkih že drenjajo zametki idej za nove besede, stavke in zgodbe.

Ja, njegov lastnik pa se bo odpravil malo na morje . Sicer ne prav daleč, komaj malo čez mejo, vendar pa s popolnoma kompletno družino. Osemčlanska odprava bo to, dva natovorjena bolida in cel kup dobrovoljnih počitnikarjev. Kaj več o podvigu bom mogoče povedal kasneje, zdaj vas vse skupaj le še lepo pozdravim. Zadnjič letos takšen in isti.Čez dober teden me pričakujte drugega , boljšega, svežih misli in bistrih idej.  :)  (prijazno pa vabim morebitne zainteresirane, da si med tem časom pogledajo kakšen nostalgičen preblisk je sprožila v moji glavi lanska PAVZAAA! )

http://daretovblog.blog.siol.net/2007/07/29/umag-costeau-in-bijelo-dugme/

Lep pozdrav Dare

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno

MARELA

21.07.2008 · 61 komentarjev

Včasih se zalotim, ko vrtam po svojih mislih. Niti ne bi vedno znova omenjal, da jih imenujem zmedene. Lahko bi rekel tudi “sfuzlane “ ali “zbrlazgane” ampak takšnih komaj razumljivih narečnih besed nimam navade uporabljati. No torej, ravno tako sem se danes našel, ko sem brskal po notranjosti svoje, sicer po dimenzijah nemajhne, vendar občasno po občutku zelo prazne glave.Tam sem iskal zgodbo, tam sem obračal kovača Marinka in debelega Ruperta. Premleval sem sam s sabo, kakšno novo nemarnost je ušpičil menedžer in kaj se je mogoče pripetilo kar tako in kar nekomu.Kot da to nekomu dolgujem. Kot , da sem črkam dolžan, da jih postavljam v neko zaporedje in si pri tem mislim, da jih v ravno takšen red pa zagotovo ni spravil pred mano še nihče. Ne v času pred “wordom” ne v času po njemu.

Ko sem tako razmišljal, sem potuhtal, da je to zelo brezplodno početje. Kvečjemu mašilo za tiste pol urice, ki sem si jo vzel pod dežnikom. Ne, ne govorim o navadni mareli. Ne, to je gigantski in zelo poseben rekvizit. Odpre se s pomočjo električnega motorja in ko je čisto odprt pred dežjem in soncem varuje mlado natakarico, osmerokotni šank in nekaj miz. Poleg drugih, ki so bile tokrat po večini prazne je marela varovala tudi mojo mizico in tisti stol, ki sem se nanj parkiral. Na ostalih stolicah so še vedno vztrajale debele kaplje od plohe izpred desetih minut in ni bilo nevarnosti, da bi se mi kdo pridružil in se vtaknil v moje brezvezne misli s svojimi, zelo verjetno ravno takšnimi! Ja, v takšnih razmerah mi brezplodnost še posebno pogosto pade na pamet. Saj bi lahko rekel, da je slabo vreme in da si lahko kakšen dan vzamem za pavzo. Ne moreš ravno vsak dan goniti kosilnic in motornih žag. In za božjo voljo , ne moreš vsak dan od nekod privleči nove dogodivščine svojega izmišljenega junaka.

Poskusi, Dare moj, sem si rekel…pusti svojo glavurino naj uživa v svoji blagodejni praznosti ! Kvečjemu se spomni na kaj kar si naredil v prejšnjih dneh. Ali pa v začetku junija. Takrat enkrat smo se dobili ….kakšnih šest ali sedem nas je bilo in smo postavili gostinski lokal. Mislim, če to ni delo, da bi si človek lahko privoščil malo ponosa?! Montirali smo podove, potem šanke in vsaka reč je imela eno tono…ma kaj tono , najmanj sto kil !!!

Takrat se je iz pošastno črno sivih oblakov nad starim placom v Idriji iznenada spet usulo, kot bi odprli klavže.

Jaz sem se stisnil malo bliže šanku in še naprej srebal svoj alkofraj!

Tedaj me je prešinilo, kljub turobnosti trenutka in kljub prej omenjenemu malodušju ali pa ravno zaradi vsega tega:

“Ja, dobro smo opravili…sama sreča da smo postavili marelo!!!”

najprej…..

vmes…….

in potem….

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno

V neurju so se podrle le slabo grajene bajte !!!

15.07.2008 · 38 komentarjev

Neurje, ki je rogovililo v zadnjih dnevih po naši domovin’ci je glavna in prva novica v vseh medijih včerajšnjih in današnjih. Posebno pri TV dnevnikih je čutiti tisto pravo american look novinarstvo, ko mladi žurnalisti s svojimi ekipami zadihani harajo po samem epicentru katastrofe. V svojem adrenalinskem početju se , ne glede na to, da so na samem kraju precej bolj v napoto kot kaj drugega, obregajo ob vsakega dosegljivega nesrečnika. Človeka, ki ga v skrbi za obveščenost ljudstva vseslovenskega, začopatijo , praviloma zaslišujejo toliko časa , da ga zaradi šoka, nevajenosti kamer in še zaradi česa pred kamero premagajo solze. Takrat šele je novica nekako vredna svojega časa in denarja.

V takšnih dneh kraje , ki so bili žrtve naravne nesreče obiskujejo tudi občinarji, župani in celo ministri. Seveda so tudi oni deležni vprašanj TV , radisjkih in časopisnih ekip. Vehementnim spraševalcem gospe in gospodje, ki so praviloma bolj vešči v stikih z mediji, talajo približno enake floskule o pomoči , o človeški stiski in solidarnosti.

Jaz sam o teh zares nesrečnih ljudeh zares ne morem modrovati. Da ti narava v nekaj minutah odnese bajto, ki si jo spravljal na kup leta in leta. Če ti uniči vse, kar si z ljubeznijo in odpovedovanjem gradil in doživljal vse to kot svoje življensko delo, ki si mu dal svoja najboljša leta in del svojega srca…ja, to so res krute stvari. Verjetno o tem ni mogoče realno razglabljati, če človek nič takega ni doživel tudi sam.

Me je pa nekoliko razburilo, ma kaj govorim , razpizdilo me je govorjenje dohtarja s fakultete za gradbeništvo, ki ga je novinarka povabila kot gosta v TV dnevnik RTV Slovenija. Normalno, da sem njegovo ime pozabil, pa tudi briga me ne. Gospod je v svoji nedvomni strokovnosti , v glavnem ljudem na nastradala področja sporočil, da so se jim bajte podrle zato, ker niso strokovno narejene. Zidov , je modrec povedal, ne gradijo zidarji in streh ne delajo krovci, ampak baje vsa ta dela zaradi (menda) ohrnosti in bogve česa še ljudje, kljub svojemu neznanju opravljajo sami. Poleg tega pri gradnjah ljudje baje ne upoštevajo značilnosti okolja, kjer postavljajo svoje vegaste bajte.

Joj, joj, gospod dohtar, ubogo, zelo ubogo!! Prav to so potrebovali nesrečniki, ki bodo noč prebili pod polivinilastimi plahtami. Vaša analiza jim bo vlila novih moči in volje za naprej. In takoj jutri bodo poklicali zidarje, da ne bi ponavljali napak in bi še naprej bajte gradile šivilje, mesarji in zobozdravniki. In da ne bodo spet spraševali osemdeset let starih očancev ali pomnijo , če je bilo v njihovih krajih že kdaj kakšno zares hudo neurje. Če bodo hoteli poznati značilnosti svojega okolja bodo morali na kakšno fakulteto in tam poiskati kakšnega samovšečnega doc-a , da jim bo odprl oči.

Tako, kot pa ste zadeve rihtali, pa še čudno , da se vam ni že prej vse skupaj sesulo.

Mater, ne vem kaj se dogaja zadnje čase, ampak zdi se mi , da sem spet jezen !!!!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · v afektu

JE Z BLOGI KONEC???

13.07.2008 · 56 komentarjev

Vsake toliko se v svojem pisanju prepustim kakšnemu prijetnemu potovanju v objemu  nostalgije . Spomine osvobodim neprijetnih pritiklin in jih s prirojeno človeško selektivnostjo poskušam predelati v prijazne zgodbice iz nekih drugih in drugačnih časov. Vse nove stvar, vse tehnične pridobitve človeštva, vse spremembe v razmišljanju sodobnega človeka se v mojih vrsticah iznenada pokažejo kot negativne , maligne in gnile stvari, uničevalke vrednot in vsega kar naj bi človeku dajale tisti domnevno vzvišeni status v naravi.

Ko se otepam ali pa vsaj, če sem realnejši, ko ne planem prav posebno hitro na nove izume , ko se ne rinem , da bi med prvimi imel  najnovejši telefon, klimo in servo volan, šeststo giga placa na kompjuterju in še sto podobnih pridobitev, takrat pa zadeva pravzaprav ni povezana samo z nostalgijo. Če še vedno ne vem kaj je I-pod in kaj je facebook tudi ne. Šele pred kratkim sem (slučajno) izvedel, da lahko online pogledam svojo E-pošto. No, to ima poleg simpatij do preteklosti še neke čisto druge razloge.

Te razloge sam imenujem »počasno paljenje«. Stvari me začnejo nekako zanimati šele enkrat zelo (pre)pozno. Ponavadi takrat ko so že izpete. Potem pa, ko se za stvar ogrejem, ko moderno čudo osvojim, takrat pa se je oprimem, kot da vse večne bodoče čase nihče več ne bo pogruntal nič novega.

Ne ljubi se mi zdaj tuhtati o primerih za ta moj pojav, za obrazložitev tega mojega kratkega razmišljanja bom zaradi tega navedel kar moj blog. Prvi post sem stipkal pred poldrugim letom. Za bloge sem nekaj bežno vedel že  kakšno leto prej. Čeprav sem si sam pri sebi želel nekega medija kamor bi lahko stresal vsebino svoje glavurine, sem potreboval veliko časa, da sem se sploh potrudil pogledati na splet, kaj je to za eno čudo.

Potem pa sem odkril, da je to zelo dinamičen svet, kjer lahko spoznaš kup zanimivih ljudi, med njimi umetnike, politične analitike, visoko izobražen folk z raznih področij  pa tudi kakšnega čudaka ali celo kakšen rahlo trčen model se najde vmes.

No, in tako sem se kljub svojemu počasnemu vžigu, sicer s pripadajočim zamikom, vklopil v to čudo od blogarije. Z zamikom sem se naučil dodajati stvari na blog , inštalirati programe za evidenco in z največjim zamikom sem nekako doumel kako široka je ta druščina in kako približno stvari v njej delujejo.

In zakaj daj delam analizo teh svojih »podvigov«? Ja, preprosto! Zadnje tedne imam močan občutek, da so se začele javljati posledice tiste moje zamude. V času, ko naj bi se po mojem tukaj najbolj intenzivno dogajalo, se mi zdi, da stvar pravzaprav izgublja svoj naboj. Ljudje redko objavljajo, komentatorji še redkeje komentirajo. Prispevki tistih zares dobrih se mi ob branju zdijo, kot da jih je škoda objavljati med vso pripastano navlako.

Mogoče sem samo izbral slab dan za razmišljanje o bloganju, mogoče imam samo občutek, da je stanje tako vodéno. Ja, mogoče! Vendar pa se bojim, da se ponavlja stara zgodba! Nekje so pogruntali nekaj čisto novega! In jaz, jebemlitineštonovo, se bom oprijemal te svoje ropotije in vztrajal bom tukaj , ko že zdavnaj ne bo nikjer nikogar več.

A je mogoče narediti izjemo!? A lahko morebiti tudi Daretu vžge malo hitreje.

A kdo ve, kaj se dogaja?!

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

Trudne misli o modernih časih

10.07.2008 · 14 komentarjev

O starih mačkonih sem pred časom že pisal. Spoštovanje sem želel takrat pokazati do nekaterih prvin v njihovem pristopu do življenja. Odobraval sem in še vedno odobravam marsikaj česar se oni oprijemajo domnevno zgolj zaradi svoje starokopitnosti. Saj napredek je po svoje res zanimiva stvar. Ja , ampak v večini primerov res zgolj zanimiva. O koristnosti novotarij bi se dalo na dolgo in široko razpredati. Zaradi svoje atraktivnosti pa seveda novosti privlačijo ljudi, ki si ne morejo predstavljati, da bi kaj počeli “po starem” , če se to isto da početi hitreje, močneje in bolje na nek nov način.Ko sem pred kratkim pisal o travi, me je na blogu zasula horda obiskovalcev in pri nekaj tisoč klikov sem bil že prepričan, da se je števcem zmešalo. Saj konec koncev tej novodobni tehniki pa tudi ne gre sto procentno zaupati sem si mislil. Še več! Zakaj mi sploh laufa na blogu neka evidenca? A mogoče zato, da se zvečer po celem dnevu dela, po popoldanskem šihtu in po bogve čemu še ukvarjam še s to traparijo. In potem vidim deset ljudi več ali deset manj je prebralo moje nakladanje! In s tem podatkom odveslam do postelje in nekje pod sivo skorjo se mi v centru za občutek zadovoljstva zaradi navidez prepotrebnih brezveznih podatkov ustvari blažen mir. Ma ja!!Pa nisem začel razmišljati o tem zaradi nekih velikih stvari , česa okoli globalizacije ali industrializirane družbe. Ne, o tem sem začel razmišljati ravno zaradi starih mačkonov in banalnega predmeta kot so orodje za spravljanje sena. Ja, točno o grabljah sem razmišljal! Ali je bilo res nemogoče razumeti na primer mojega tasta, ko je popravljal grablje? Na jesen je odsekal nekaj palic, da bi potem izmed vseh petih posušenih in olupljenih na poletje odbral katero , ki bi bila primerna za ročaj. Potem je tisti ročaj oblal, lupil in glodal celo popoldne. Še eno popoldne je porabil, da je naredil in zamenjal nekaj zob in nazadnje so bile grablje kot eden ključnih elementov kmečke opreme, poservisirane in pripravljene za delo.No, jaz sem zadevi pristopil drugače. Ribničana na placu sem vprašal koliko stanejo grablje in to tiste s plastičnimi zobmi. Rekel je, da osem evrov. Ker sem imel premalo drobiža , mi jih je dal samo za šest. Šest evrov za vse ure in za vse delo. In s svojo modro potezo sem pritresel orodje na ranč in bil sem nedvomno prepričan, da bo to zadovoljiv dokaz, da se ne splača ukvarjati toliko s starim orodjem. A možakar je le postrani pogledal moje pisane grabljice in rekel:” Kaj si tisto kupoval, saj se dajo še tastare popravt!!”

“Samo šest evrov stanejo!” sem modro pripomnil!

Zastal je sekundo ali dve, kot da mu možgani preračunavajo moje besede

” Poprav’t se dajo !” je zaključil in opravil z mojim kilavim argumentom !

Da je moj očitno bolj premišljen način boljši in naprednejši mi je bilo več kot jasno zato me je takšen odziv nemalo presenetil in jako jezil. Vendar pa proti temu nisem mogel nič. Lahko sem o tem le razmišljal in , glej ga vraga, počasi sem začel dajati staremu prav. Ko sem primerjal najin delovni dan sem počasi prišel do zaključka, da je on s svojim penzionistovskim ritmom poleg vseh opravil , ki so mu jih narekovale navade in razvade lahko kot svoj rezultat dneva ob zid postavil grablje. Jaz sem po svojem šihtu, po na hitro pospravljeni južini, po prečekiranih nekih zadevah na netu, po prebranih vrlo važnih Mailih sedel v avto in se odpeljal na kmete. Spotoma sem se ustavil pri omenjenemu Ribnčanu, potem na bankomatu, kjer sem napolnil telefon. Ta mi je vmes nekajkrat zvonil in nekajkrat sem tudi jaz na vsak način moral nekam klicat. Poleg vsega sem moral še natankati škodo, ki mi je požra štirideset evrov. In vse, čisto vse sem komajda utegnil postoriti. In kaj zdaj? Najprej zanemarimo dejstvo, da sem jaz delavec , stari možak pa je penzionist . Pač, kaj hočemo delavec mora odštihati šiht, upokojenec pa mora oditi že zjutraj na špancir, da je pozneje fraj !!

No, če zanemarimo ta detajl, kaj potem dobimo. Rezultat , ki sem prišel do njega je bil tak, da sem kljub temu, da je on dan preživel počasi, brez panike in po svojih željah, da se je ustavil kadar si je tega zaželel in še polno takega in kljub temu, da sem jaz cel dan bezljal vamo tamo, priključen , povezan , konektan , viden in dosegljiv…ja prav popolnoma ničesar nisem imel za pokazati od celega dneva razen grabelj , ki sem jih naslonil na zid poleg njegovih.

Ja, rezultat je bil popolnoma izenačen , čeprav je eden odlavfav dirko v vrhunskem ritmu, drugi pa nalahko in brez naprezanja, vendar pa z nekim načinom razmišljanja, ki je nam nedosegljiv in , ki si ga zagotovo lahko želimo nazaj samo v najbolj drznih sanjah. Tako lahko o tem razmišljamo samo še skozi lepe zgodbice iz nekih davnih časov. Lahko so to zgodbe o izdelovalcih grabelj ali pa o na primer kitajskem ribiču Wangu!

Wang je ulovil vsak dan eno ribo. Velike ribe so plavale v Rumeni reki in ena je bila ravno dovolj za kosilo zanj in njegovo malo družino. Pa je neki dan pristopil k njemu gospod in ga pobaral:

“Zakaj ne uloviš dveh rib , ribič Wang??”

“Zakaj pa to?”

“Boš eno prodal in boš imel denar!”

“Kaj mi bo denar?” je bedasto vprašal Wang

“Kupil boš čoln, šel na sredo reke in nalovil polno rib!”

“Kaj mi bo polno rib??” ni bilo Wangu nič jasno!

“Jih boš prodal, kupil še več čolnov , najel delavce in oni bodo lovili ribe zate!”

“A potem bomo pojedli več rib za kosilo?” je že malo nejevoljen vprašal Wang.

“To ravno ne, ampak……”

“Kaj pa potem govoričiš!?” mu ni pustil Wang dokončati misli “ eno ribo pa že itak imam!”

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · v afektu

JEBEMTI

3.07.2008 · 28 komentarjev

Znano in povsem jasno je, da ljudje svojih misli ne podajajo drug drugemu samo z besedami, ki bi bile za to potrebne. Zraven dodajo še marsikaj, kar obarva, okrasi njihovo govorjenje, marsikaj kar točneje pokaže razpoloženje ali pa zgolj maši luknje med besedami in tako daje govoru bolj tekoč ritem.

Zelo priročne za to nalogo so psovke. Te so sicer, domnevam, prvotno služile samo psovanju, preklinjanju. No, vsaj mislili bi si tako, glede na njihov naziv. Pozneje pa so prevzele tudi druge naloge omenjene že zgoraj. Marsikomu pa so prišle kar lepo v navado in med drugimi besedami pravzaprav nimajo nobene vloge ampak so tam samo zato, ker se je govorec pač navadil , da jih tja vtika vedno in povsod. Na blogih celo opazimo ljudi, ki vulgarno besedišče uporabljajo za oblikovanje imidža in razpoznavnost svojih objav.

Pa ni samo uporaba kletvic dokaj nenadzorovana , še bolj očitno je, da nihče ne razmišlja kaj prida o pomenu teh “krvavo težkih “ besed. Naj le na hitro omenim nekaj takšnih , ki se vsakodnevno slišijo po naših krajih. S svojo raznolikostjo so svojevrsten pokazatelj mešanja jezikov in kultur v zgodovini. Tako s(m)o ljudje zelo dobro obdržali razne nemške “krucefikse, aufbikse, šaize in krucenale”. Prav tako so zelo domače ostali italijanski “porko dioti, putane in mizerije”!

Bežno lahko omenimo tudi kakšno iz domačega preklinjevalskega glosarja, vendar moramo dodati, da so le-te po večini vse premilega zvena za kakšno resno uporabo. Takšni biseri so “krščen matiček, jebela cesta in križana gora”!

No in tako, hoče noče, človek neizogibno pride do tistega glavnega. Zadeva se imenuje “jebem’ti!” . Ja, to pa je nekaj drugega. Psovka uvožena iz južnih , temperamentnih področij je preprosto zakon in mama vseh kletvic. V vseh svojih barvah, niansah in kombinacijah se pojavlja v nešteto variantah, od preprostih sikajočih nekajzložnic pa do dolgih zločestih štren, ki preprosto mejijo na umetnine !

Vendar pa se najprej ustavimo pri načinih uporabe. Za izhodišče bomo vzeli eno najosnovnejših oblik: “jebemti mater”. Brez težav se strinjam , da je takšno govorjenje slejkoprej grdo in nemoralno, vendar pa je glede na način, kdaj in kako te besede človek izreče, razpon škodoželjnosti lahko presenetljivo širok.

Zelo lahko si na primer predstavljam dva dobra prijatelja, ki pijeta in nazdravljata za šankom in se pri tem razposajeno pridušata: “Na zdravje , jarane, jebem li ti majku!” Zelo nasprotno zvenijo skoraj iste besede, ko se nekomu neprevidno zagoniš z avtom v zadnjo havbo medtem ko čaka na zeleno. Ko iz vozila privihra besen , zaripel dec, ki slinasto sika “ jebem ti mater, ti jebem!” , ne takrat to ni več prijateljsko.

Pri tej osnovni obliki moramo omeniti tudi situacijo, ko se v prostaštvo vmeša še politika. Če slišite kje besede: “jebemti mater slovenačku!”, takrat vedite, da to pa že ne more biti v hecu in tudi uporabo te kombinacije v zvezi z drugimi nacijami ne svetujem prav pogosto. Sicer pa Slovence južnjaki, ki so bistveno bolj vešči takšnih izrazov, včasih čudno gledajo , ker na takšne očitne žaljivke ne reagiramo posebno burno!

Prej kot nadaljujemo z drugimi skupinami “jebemti izrazov”, je treba povedati, da je mama sicer nedvomno najbolj na udaru, vendar pa imajo tam zagotovljeno svoje mesto tudi sestre, hčere, snahe , brez zadržkov pa pogosto tudi moški člani žlahte. Za večji efekt se včasih omeni v paketu celo družino, žlahto, rod in pokolenje. V pravem afektu je dobro dodati še vse kar leze in gre po hiši, dvorišču, pašniku in štali. Pri vseh teh variantah boljši psovalci dodajo še kakšen detajl , ki se tiče variante koitusa. (jebemti mater u pi…, popni mi se na ku…, povuci me za , puši to, sisaj ono….itd!) Glede na to, da izrazi nedvomno namigujejo na spolno občevanje z vsemi temi bitji ali celo predmeti, postaja očitno, da preklinjevalci nimajo nobenih zadržkov ali pa, še verjetneje, da tega besednjaka ne gre jemati dobesedno. Seveda pa je tudi pri tej skupini zelo veliko stopenj. Celo takšne so vmes, ki brez zavor z njimi kakšna srbska babica žuga svojim vnukom. Takšne blage variante se spomnim iz JNA. Tam si oficirji večinoma niso smeli dovoliti posebno žaljivih psovk. Vedno je obstajal rizik, da brez potrebe sprožijo kakšne neobrzdane čustvene reakcije. Tako nam je kapetan , še zdaj ga vidim tipa zahojen’ga, milo žugal s prstom in bentil:” jebem li vam tetku, vam jebem!” Ja no za silo je bilo, čeprav ga je zagotovo imelo, da bi zarobantil bistveno drugače.

Naslednje, kar je zelo prisotno je napad na religiozna čustva. “ Jebem’ti boga!” je seveda osnovna oblika! Ali je “jeb’o te bog” oziroma “bog te jeb’o”, glede na slovnično osebo kaj manj žaljivo za vernika ali za Boga, ne vem. Vešči preklinjevalci znajo poleg boga uporabljati tudi druge biblične protagoniste . Tako se radi v teh vlogah pojavlja tudi mati božja, jezus in angeli. Seveda se vse skupaj lahko prenese tudi v druga verstva vendar sam tega ne bi prakticiral, to so občutljive sfere, ki se često branijo z ognjem in mečem.

Zelo pogosto psovke zaidejo na področje kulinarike. “jebemti supu” ali “jebemti lebac” sta dva takšna primera.

Tu počasi pridemo na zelo čudno področje, saj zadeva res nima več pravega smisla. Kot na primer “jebem’ti sunce u dupe” ali kakšen drug planet na kakšen drug način. Poseben stil imajo v nekaterih krajih Bosne. Tam zasukajo osebe in zadeva zgleda tako:

Mujo rešuje križanko in vpraša Hasota: “ Kako se zvao naučnik Volta?”

“Pa zar neznaš?” pravi Haso “ Đontra, jebo te on!”

Tu velja omeniti še eno iz arhiva mojega prijatelja Mohorja, menda direkt iz Sarajeva:

Dva poslovneža na sejmu , v oblekah in s kovčki.

Pa pravi prvi: “Koji ti je dan danas, jeb’o ga ti??”

“Pa četvrtak, jeb’o te on!” odgovori drugi gospod.

Pravi specialisti se z nobeno od teh oblik ne zadovolijo in zato v svojo retoriko vključijo kombinacije teh skupin in jih oblikujejo v konstrukcije, da napadeni dobesedno počepne pod navalom teh hudih besed. Tako , zgolj za ponazoritev, lahko kombiniramo religijo in kulinariko:

“Jebemti supu isusovo od kostiju majke božije!!”

ali

“Jebemti voz kukurza i na svakome zrnu po jednoga boga!”

Variant je še na milijone in za konec bi bilo najbolje prihraniti kakšno zares carsko psovko. Tudi takšno poznam, pravo kraljico, ampak priznati moram, da nimam srca za to. Že sedaj sem šel čez rob. Konec koncev na moj blog zaidejo tudi otroci in to še moji , če je treba.

Zato si takšno kletvico lahko sestavite sami. Za namig: vanjo vključite npr. konja, nedolžno sestro, materin grob, mrtvega hitlerja in podobne zadeve in uspeh ne more izostati!

Ampak, zaboga , ne pozabite na JEBEMTI

  • Share/Bookmark

Tagi: miks