Konkreten primer

12.06.2008 ob 18:30

Preprostost in relativna nerazgledanost, oboje pa še v kombinaciji s pičlo formalno izobrazbo , vse to skupaj se mi ni nikoli zdelo isto kot neinteligentnost. Naš prijatelj Marinko je bil v mojih očeh vedno tipičen dokaz za to. Možakar je bil še kako bister in o vsem je vedel ravno toliko, da je dajal vtis, da ga pa res lahko povprašamo karkoli in na vsako témo z njim začnemo pogovor. Mogoče je bil na momente videti malo čudaški ampak jaz sem si to razlagal z njegovimi leti, saj se nekako vsak človek drži svojih modrosti, ko se njegov svet počasi oddaljuje od sveta novih generacij. In po večini se vsak otepa novotarij in vztraja pri vrednotah, ki so v njegovem prepričanju neprimerljivo boljše kot tiste nove , ki po njegovem stihijsko rušijo vse pred sabo.

Nikoli ni študiral velikih filozofij in političnih ved. Resda je velikokrat vzel v roke kakšen dokaj zahteven članek ali si ogledal TV oddajo, kjer so dohtarji razpravljali o modernih trendih in vizijah. Občasno je za kakšen izraz v članku celo poiskal prevod v slovarju tujk in se tako prebil skozi traktate in teorije. Omikane in modre ljudi je spoštoval a vedno z majhnim zadržkom. Zaradi teh zadržkov se je tu in tam kdaj tudi zmrdnil nad teoretiziranjem, zamahnil z roko in rekel: “Očitno gospodje sploh ne poznajo resničnih primerov!”

Ja, Marinko je stvari poznal na drugačen način. On je poznal za vsako stvar , kakor je pogosto sam rekel, “konkreten primer”. Svojo izkušnjo ali vsesplošno znan slučaj v njegovi bližnji okolici si je vtisnil v možgane in potrebni so bili trdni argumenti, da so spremenili njegovo stališče.

Pa se je kar zavedal, da takšno posploševanje zna včasih biti krivično, da en dogodek ne bi smel biti dovolj za sodbo. Tak slučaj so se mu zdeli, zgolj za primer, ljudje ki so bili v letih našega slavnega osamosvajanja izbrisani iz spiskov našega prebivalstva. V zadnjih časih je prišlo na dan precej usod oseb, ki so res po nedolžnem, po krivici in s strašno neprijetnimi posledicami trpeli zaradi nerazumljivih ukrepov naših bossov. Nekoliko neprijetno mu je bilo, ko se je spomnil kako jezen je bil na tiste ljudi. Pa še na tistega njihovega advokata zraven, ki se je tako repenčil, da noče individualne obravnave pa da hoče ogromne odškodnine pa kaj jaz vem kaj še vse je tip nakladal?!

Ja Marinko je v glavi imel Ibrahima, ki je dvaindevetdesetega mlatil s kriglom po šanku,, preklinjal našo slovensko mater, kazal iztegnjen sredinec in vpil kako njega pa že ne bomo kupili za šesto tolarjev!! Pozneje so ga vse težave zaradi njegovega domnevnega ponosa koštale precej več kot par sto tolarjev, za nameček pa si je še spremenil ime v Ivan, prevzel ženin priimek in zdaj kot “Slovenec” posmehljivo razlaga kakšno odškodnino mu bomo baje enkrat morali dati.

No, kljub vsemu , Marinko pač ni bil več prepričan ali je bila njegova jeza čisto na mestu.

Ko se je kdaj malo razpištolil zaradi našega zdravstva ali sodstva, seveda ni bil čisto nepoučen z dogajanji v omenjeni stroki, vendar se ni mogel otresti svojih izkušenj in nepristransko gledati na problematiko.

Predobro mu je ostalo zapisano v sivih celicah kakšne težave je imel zato, ker se je v lastni bajti branil nasilnega vlomilca, da bi še kdaj lahko spoštoval karkoli v zvezi s hišami “pravice”!

Tudi med dohtarji je vedel, da so požrtvovalni in nadpovprečno sposobni a kaj ko je vedno , ko je bilo govora o beli halji imel pred očmi tistega pocarja, ki ga je takrat , ko je imel hudo pljučnico in bi se lahko vse skupaj precej klavrno končalo, nadrl kot mulca, da je zaloputnil vrata in se šel sam zdravit domov. Očitno je padar imel bolj slab dan. Kričal je, da mu krade čas in da ima že tako same starine na svojem spisku in da ima do vrh glave te naše zahojene grape…o porkaduš, kako so se mu zdravniki zakisali tisti dan.

Posebno poglavje v debatah in razmišljanjih so Marinku predstavljale spremembe v njegovem delovnem okolju. Vsi dobro vemo kako je vse drugače v teh časih, kako drugačni so odnosi in pravila, kako se je svet , ki je bil nekoč tako njegov, dobesedno postavil na glavo. Ja, glede teh stvari je bil pa naš prijatelj še najbolj občutljiv.

In konkreten primer? Joj, na tone se mu jih je včasih motalo po glavi, ko je poslušal analize in blebetanja o tržnih zakonitostih , svetovnih trendih , globalizaciji in neizogibnih spremembah.

Ja, v teh slučajih se je pa počutil kdaj celo bolj pameten kot okravateni dohtarji. Seveda, ko so oni študirali svoje teoreme je on doživljal realnost. Medtem, ko nekdo razlaga lastninjenje in tranzicijo kot proces , kot logično posledico nečesa, takrat Marinka začrvičijo nekje po drobovju pravi spomini.

“Na svoje otroke moramo misliti!” je bil zanimiv slogan iz tistih dni. Skupaj s še nekaj izreki in tudi kakšno prikrito grožnjo je bila taka parola v tistih časih dovolj , da so delavci v nekem kolektivnem zanosu in udarniškem duhu pristali na kakšno zanimivo zadevo. Ena takšnih, ki se je kovači pogosto spomnijo , ko govorijo o svoji nategnjeni generaciji je tista, ko so namenili preko trideset sobot in novoletni dobiček za nakup par apartmajev v nekem istrskem kraju. Trideset sobot! Cel kolektiv! Pozneje so sicer nekateri prišli celo do enotedenskega letovanja tam dol, dokler se iznenada ni razvedelo, da so apartmaji zasebna last in še celo to, da ni pametno kaj prida spraševati o tem! Ja, to se je zdel Marinku pa res dober primer!!

Na zelo podoben način so se delavci “prostovoljno “ odločili za nakup in obnovo objekta za poslovne goste tovarne, za predstavitve in protokol. “Ja no, če že ne gre drugače!”, so takrat mirno pristali in nekaj let pozneje v cajtengu bedasto gledali v članek , kjer so bili navedeni nekateri ljudje iz vodstva kot osebni lastniki posestva in objekta.

“Kdaj smo pa to podpisali?!” je z namerno bedastim izrazom spraševal sodelavce kovač Marinko

“Saj so nam govorili ‘za svoje otroke’, samo mi nismo razumeli, da mislijo to dobesedno samo za svoje” je delček svojega cinizma prispeval kolega Lojze.

Ja, na takšni osnovi je Marinko gradil svoje mnenje o gospodih direktorjih in menedžerjih. Pa čeprav so bili nekateri tudi prijetni gospodje. Večina njih je bila resnici na ljubo prijazna naučeno in ponarejeno . Tistih ni maral niti slučajno. Nekateri pa zares niso mogli skriti svoje vzvišene arogance. Takšen je bil tudi njegov otroški prijatelj Rupert, ki ga že veliko let niti slučajno noče več poznati. Takšni tipi se ne znajo znebiti obnašanja pri katerem dajejo “navadnemu” človeku občutek, da je kupček čisto navadnega dreka.

Zaradi takšnih se Marinko ni posebno obremenjeval. Imel jih je za neinteligentne primitivce.

“In če se že do mene tako vedejo” si je mislil, ” je to verjetno tako zaradi kakšnega konkretnega primera!”

  • Share/Bookmark
 

5 komentarjev na “Konkreten primer”

  1. vlatka vlatka pravi:

    hehe, ta Marinko jih pa zna…., a na žalost je res tako kot pišeš. :(

  2. kamper kamper pravi:

    Tisto o svojih otrocih je prav dobro :lol:

  3. vlatka vlatka pravi:

    kmaper,

    a ne? Škoda, da tega nismo sami znali izkoristiti, a ne? ;)

  4. dare dare pravi:

    @vlatka, ene stvari so celo toliko res, da kljub temu, da malenkost priredim podatke, včasih s slabim občutkom zapišem zadevo :) !

    @kamper, to je samo eden od takšnih biserčkov. V nekaterih primerih pa prav dobesedno resničen!

  5. vlatka vlatka pravi:

    dare,

    ti dobro napišeš. In dejansko je tako res. Na žalost.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !