Ko je šla Vest na izlet

8.06.2008 ob 08:00

Utrujena postarana Vest ni bila več tista kot pred leti. Pozabljiva je postala in neokretna. Pogosto je zanemarila svoje delo še bolj pa doslednost in red, ki ji je bil včasih pri srcu. Še največkrat je ob večerih na hitro preletela nekaj strani v svojih bukvah in se potem odločila kaj storiti. Tako ji je tistega samotnega večera pozornost pritegnil Majhen kraj. Zanemarjen se ji je zdel in zapostavljen. Kaj hitro se je v svoji stari, modri glavi odločila, da pojde ob zori na pot. Na robcu si je še napravila velik vozel in odšla spat.

V sivi, nevpadljivi obleki je zjutraj vzela pot pod noge. Tiho in neopaženo, kakor je stara gospa tudi želela, je prišla v mesto. Proti glavnemu trgu se je namenila. Tam je pogledala levo in desno in se kar hitro odločila. “Sodnika obiščem!”, si je zamrmrala.

V hiši pravice se je kar trlo ljudi. Sedeli so na klopeh in stali ob stenah hodnika. Nekateri so se tiho pogovarjali, nekateri so bolščali nekam predse, tretji spet sami pri sebi mrmrali in preklinjali. Brez težav je Vest vstopila v sodno dvorano. Skrila se je za veliko in težko omaro in čakala. Sodnika, ki je z vso svojo visokostjo sedel na svojem častnem tronu in milo rečeno dremal, ma kaj dremal, spal je kot ubit in zraven smrčal kot hlapon, da so mu bakreno rdeča lica z alkoholnim vzorcem tankih črt sunkovito potresavala v njegovem enakomernem spalnem ritmu je takrat nekaj izstrelilo iz njegovih sanj. Zmedeno in skorajda panično je planil pokonci. Gledal je okoli sebe in tuhtal kaj se dogaja.

“Sodni sluga!, Sodni sluga!”, je začel ihtavo kričati. Sluga je pritekel in ravno tako zmedeno gledal histeričnega gospoda. “Kaj se dogaja?”, je kričal sodnik, “Kje so stranke, zakaj ni razprav, kaj se dogaja”? Ker sluga v svojem presenečenju le ni mogel izdaviti nobene pametne, je prestrašeni delitelj pravice sam planil k omari, za katero se je skrival tajni prišlek, izvlekel ogromne bukve in začel premetavati strani. Še bolj razrvan in besen je odprl glavna vrata in v nasprotju s svojo visokostjo zmečkan in rdečeličen planil med presenečene stranke sodišča. Z grozo je opazoval to nesrečno množico. Ljudi, ki so že deset ali več let čakali na svojo pravico. Apatične in obupane je vprašal: “Kaj za božjo voljo delate tukaj?” Odgovorili so tiho, brezbarvno a v en glas: “Čakamo!” “Koliko pa?”, je že tiše vprašal in pogledal starega možica, ki je zgrbljen sedel na klopi ob vratih. Pred leti sta z ženo želela, da se jima vrne pravica do steze, po kateri bi vozila kozo na pašo. “Saj jaz ne bi več hodil, če ne bi dobival vaših pozivov.”, je hripavo pojamraj stari mož ” Žena je že davno umrla, sosed, ki je nama nagajal tudi. Crknila je še koza in tudi jaz se ne počutim dobro. Ja, veste, je pa kar petnajst let od tega!”

Sodnik se je opotekel nazaj do svojega prestola naslonil glavo na roke in čisto tiho hlipal.

Vest se je pobalinsko hihitala in na skrivaj zapustila sodišče. Šla je le malo dalje po ulici in zavila v mestno bolnišnico.

Prvi vtis je bil močno podoben tistemu ob prejšnjem obisku. Predvsem je bilo vsepovsod polno ljudi. Nekateri so slabovoljno zrli predse, nekateri so se držali za glavo ali razboleli ud, spet tretji so kinkali ali živčno hodili po hodniku. Vest je smuknila v ordinacijo. Dohtar je sedél za mizo v zakajeni ordinaciji, kadil verjetno že deseto ali petnajsto cigareto ta dan in razmišljal o vsemogočih zadevah, le o mnogobrojnih pacientih pred vrati ne. Po glavi so se mu motale misli o novem avtu, mladih medicinskih sestrah, hišici na morju. In vse to v kombinaciji s petdesetimi dnevi dopusta in polmiljonsko colengo…ja lepe misli.

Dohtar je stresel z glavo in pogledal okoli sebe. Svoje razmišljanje je na hitro skril nekam v čisto zadnji, najtemnejši del možganov in planil pokonci.

“Sestra, sestra!”, se je zadrl, da se je zadnji zlog izgubil v hripavem grlu. “Kaj se dogaja? Zakaj ne zdravim ljudi? Zakaj ne operiram?” Sestra je zmedeno gledala šefa, ki se je vedel maksimalno nenavadno. “Saj ste danes že operiral enega!” , je polglasno dejala. “Enega! Zakaj pa ne pet ali deset, zaboga??”

“Ja, gospod doktor, deset jih boste operirali popoldne v svoji zasebni ordinaciji! Tako se to pri nas dela.” Dohtar je sestro gledal s presunljivo izbuljenimi očmi. Stiskalo ga je pri srcu in v grlu ga je peklo. “Aja”, je še dodala sestra “pa štrajkate tudi”. Dohtar je še bolj izbulil pogled. “Ker ste slabo plačani in preobremenjeni”, je še dodala prej kot se je zdravnik obupan sesedel nazaj na svoj stol, si pritisnil stetoskop na srce, poslušal svoj utrip in tiho ječal.

Vest je naravnost uživala.

Od dohtarja se je napotila do najbližje tovarne. Delavce v kovačiji in za tekočimi trakovi, kot tudi tiste, ki so nerazumljivo postavali pred glavnim vhodom je potuhnjeno obšla in se povzpel po hodniku do glavne razkošne pisarne. Mimo sprejemne predsobe in mlade bohotno grajene tajnice se je zlahka prikradla. Skrila se je kar pod široko, težko mizo, na kateri je poleg računalnika imelo prostor nekaj kosov dragocenega kitajskega posodja, starinski kipec, slika ženske z otrokom in dve sezuti s prsti migajoči nogi. Njun lastnik je kadil debelo cigaro in se naslajal ob številkah, ki so se nenavadno hitro menjavale na ekranu. Očitno so se ta dan vedle gospodu po volji. Vsake toliko ga je zmotil telefon in z večino klicev je opravil, ne glede na nujnost, kar tako na hitro. Gospod je bil namreč maneger.

Kako je v naslednjem trenutku spremenil svoje obnašanje bi morali videti. Ni vedel kaj storiti prej. Z eno roko je ugašal cigaro, z drugo obuval čevlje. Skoraj istočasno je izklapljal računalnik in hkrati panično klical tajnico.

“Marija, za božjo voljo! Kaj se dogaja?”. Veliki boss je skorajda hlipal. “Kaj so tiste številke, kaj je s tistimi ljudmi pred tovarno, kakšna je ta pisarna? Kje so moji kolegi?”

Marija je stežka prišla do besede. Direktorjeva vprašanja so se brez predaha in reda vsipala iz prestrašenih ust.

“Številke so od podjetja, ki smo ga ravnokar ustanovili. Prejšnje oddelke smo po stečaju poceni kupili in preimenovali! ” Tajnica je po šolsko, monotono recitirala. “Pa ljudje pred tovarno? Lojzeta vidim med njimi pa Marinka. Od nekdaj so že zaposleni tukaj.” “Ja, veste ” Marija je bila že nekoliko bolj korajžna “njih smo pa odpustili. Preveč jih je bilo in ukazali ste dajati na spiske tiste starejše, menda manj produktivne. Nekaj podobnega je tudi z vašimi kolegi. Zanje ste rekli, da ne spadajo v vašo vizijo.”

Maneger se je sesedel nazaj v svoj fotelj se zazrl predse takoj zatem pa planil pokonci začel vse vprek klicati direktorje in šefe po tovarni, deliti čudne ukaze in vabiti protestnike izpred tovarne na kavo in pogovor. Vest je tovarno, ki je dajala vtis cirkusa, na hitro zapustila.

Vedela je, da se njen terenski delavnik približuje koncu. Na svoji poti se je ustavila le še v veliki hiši, kjer je sedela na svojih foteljih skupina očitno zelo pomembnih mož. Menjavali so se na govorniškem odru, kjer so robantili ali rotili, se drli ali jamrali. Včasih so napadli kakšnega nasprotnika, da bi človek pomislil, da sta tipa smrtna sovražnika, četrt ure pozneje pa sta v preddverju skupaj srkala iz ozkih kozarcev in debatirala o brhkih mladenkah in nogometu. Spet drugič so se govorniki z vsem srcem zavzemali za preproste ljudi in v svojem žaru skoraj spustili solzo ali dve. Očitno so se potolažili šele potem ko so se po blebetalnem popoldnevu usedli v svoje desetmilijonske limuzine in se odpeljali v svoje vile in posestva.

Ta dan se je slika spremenila. Ampak tukaj ni bilo panike. Ni bilo kričanja ali kopice vprašanj. Le nekaj se je zgodilo: Gospodje so čisto popolnoma utihnili. Le predsedujoči jih je vsake toliko povabil k razpravi, drugače je bilo v dvorani tiho kot na pogrebu. Nekaj je gospodi vzelo dar sprenevedanja in smisel za gledališko igro. In brez tega so še pred trenutki gobezdavi retoriki ostali brez sleherne besede.

Vest je kar hitro odšla iz mučno tihega prostora. Dan, ki ga je preživela je bil zabaven in zanimiv a Vest je poleg utrujenosti mučila še zelo velika skrb. Vedela je, da je v teh krajih čaka še veliko dela, če hoče doseči trajnejši uspeh. Ta današnja avantura že jutri ne bo več imela učinka. Ravno zaradi teh skrbi je pohitela proti domu in se brez predaha usedla za svoje bukve. Očitno je bilo, da je Mali kraj naredil nanjo velik vtis.

Začela je mrzlično računati in tehtati novospoznana dejstva. Obračala je strani v težki, debeli knjig in primerjala podatke med sabo. Z namrščenim čelom, si je beležila ugotovitve. Zdelo se je, da je nekajkrat začela znova in očitno je bilo, da vedno brez uspeha. Takrat pa je stara gospa obupala. Zavzdihnila je nad svojim neuspehom in ihtavo pomočila gosje pero do polovice v črno tinto. Čez Mali kraj je napravila debel masten križ.

“Ne bo šlo”, je rekla  “očitno so že predolgo brez vsake vesti!”

  • Share/Bookmark
 

20 komentarjev na “Ko je šla Vest na izlet”

  1. strojnik strojnik pravi:

    Vedno manj je takih zapisov, kjer z veseljem zapraviš par minut za branje, zato sem toliko bolj zadovoljen, ko najdem kakšnega… ;)

  2. Blazz Blazz pravi:

    Ta stara zgrbana vest semizdi da bi rabila enga vajenca, ki bi poprijel delo za njo, ali pa – še bolje – ji pomagal… Nevem če sta ena ali dve zadosti za naš čas…
    In strinjam se s strojnikm. Odlično spisano!
    Sicer pa škoda, da se take zgodbe ne uresničijo (ali pa če se že, bi se morale pogosteje!).

  3. dare dare pravi:

    @strojnik, imaš prav, tukaj na blogih je zelo očitno upadel ritem. Še posebno redko pa se komu zgodi, da napiše nekaj čisto iz svoje glave. Sicer pa, hvala za kompliment. Moram reči, da tudi prijaznih komentarjev ni ravno “na ostajanje” :) !

    @blazz, lepo bi bilo če…ja, ampak sem skoraj prepričan, da glede teh stvari ni nobene poti nazaj. Na žalost je edina varianta, da nas doleti nekaj zelo, zelo hudega, da nam kaj premakne v naših glavah!

  4. Anja pravi:

    WAU!!! dabra! (slikca:pauc gar)

  5. dare dare pravi:

    @Ančka!!! Hvala! A ti je zmanjkal smajlijev??

  6. Mohor pravi:

    Ko bi ta spis le prebral kateri od prizadetih (če sploh še vedo kaj vest je, če bi sploh razumeli to starko in, če so sploh prizadeti)
    Lepo Dare!!

  7. vlatka vlatka pravi:

    dare,

    pri tej Vesti pogrešam še Busha.

    Glede na to, da imajo ljudje itak vsakodnevne težave, jih morajo zdaj imeti tudi zaradi Busha. Zakaj neki?

    Jim bo dal kaj v zameno?

    Ja, ta Vest bi morala ineti vseeno več vesti ;) in bi jih morala pogosteje obiskovati ;)

  8. 1danica 1danica pravi:

    Vest danes sploh ni moderna, a ne veš? :shock: Samo luzerji še držijo z njo… c c c! :wink:

  9. dare pravi:

    @Mohor, ista vprašanja se porajajo tudi meni. Verjetno so odgovori bolj negativni kot ne. Kaj č’mo??

    @vlatka, ma ja,Bushman!? Včasih se mi zdi, da bi lahko pisal o čemerkoli, na svoj način sicer, ampak o vsaki stvari se mi zdi, da bi lahko natvezil nekaj svojih misli. O Bushmanu pa imam kar nekako občutek, da nimam česa povedati. Tip je samo še en konkreten dokaz na kako nizki stopnji je (za)vest naše rase.

    @1danica, modi je pa tudi res težko slediti!

  10. 1danica pravi:

    To pa vem, ja, Dare! Mi otroci pogosto povejo – mislim moja dva! Ne rabim ogledala… Nista prav hitro zadovoljna in včasih mi ne pustita iz hiše….
    No ja, včasih mi gre kar dobro in me celo pohvalita…

    In ostala moda, ki se ne tiče cunj, je lahko ravno tako zahtevna, ja.

  11. Alenka pravi:

    Mislim, da so tudi Odgovornost, Etika in Morala skrite nekje tam daleč stran.

  12. dare pravi:

    In ravno tako obupavajo nad Malim krajem kot kolegica Vest!

  13. vlatka vlatka pravi:

    Alenka,

    kaj pa Resnica? Tudi to počasi jemlje vrag :(

  14. kamper kamper pravi:

    Vest bi potrebovala ploden naraščaj,pekel pa dan odprtih vrat :lol:

  15. Rado Rado pravi:

    Odlična glosa!

  16. dare dare pravi:

    @kamper, veliko takšnega bi bilo treba,res. Očitno bo treba napisati kakšno nadaljevanje :) !

    @Rado, hvala!

  17. vetervlaseh vetervlaseh pravi:

    vest brez vesti… :D
    dobra zgodbica drugač…

  18. dare dare pravi:

    tnx

  19. swislar pravi:

    Dare, preletel, se ustavil, razmislil, si vizualiziral realnost, prebral še enkrat, občutil namen zgodbe v celoti…..bravo. Kapa dal!!!

  20. Rad Bi Bil Smetulj pravi:

    Ej ne ga govort cez Vesti na vesti! ker so se zmeri fejst ku so od zmeri ble. Da te ni sram! :)

    http://vest.si/vesti
    Za tiste ku misljo da je to samu neka storija.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !