UKAZ

28.05.2008 ob 07:30

Večkrat sem že kje prebral ali od kakšnega pametnega osebka slišal kako se delimo ljudje na dve skupini. V mislih so modreci imeli predvsem delitev na tiste bolj gospodovalne in na tiste, ki so na lestvicah bolj nekje spodaj. Kakšenkrat je bila zadeva definirana bolj strokovno in je bilo govora o dominantnih ljudeh in tistih, ki so jim podvrženi in tako eni kot drugi so bili do potankosti opisani in obrazloženi. Tu in tam sem kdaj slišal kakšno bolj pesniško , metaforično delitev. Takrat je bilo govora o lovcih in plenu ali kakšni podobni globoki primerjavi. Seveda je bilo v vsakem primeru vsaj načelno popolnoma jasno o čem teče beseda. Sam sem si te stvari nedvoumno razložil s pojavom ukazovanja. Nekdo pač zna deliti ukaze, drugi pa jih morajo poslušati.Seveda to ni vedno tako enostavno. Marsikdaj ukaze delijo ljudje, ki za kaj takega niso usposobljeni ali pa so preprosto preveč butasti. Ko potem vse težje stojijo za omenjenimi svojimi ukazi, rešujejo svoje zagate tako, da poudarjajo svoj vzvišeni položaj in udrihajo po ljudeh okoli sebe. V naših krajih imajo za takšne modele ljudje zelo primerno modrost : “Komando mu daj pa boš videl kakšen člov’k je!”

Kdor je prebral nekaj mojih pisarij s podobnimi tematikami, si lahko o meni ustvari mnenje, da imam vse kar je šefovskega močno v želodcu. Začuda vam lahko zagotovim, da temu niti slučajno ni tako. Do sposobnih ljudi na pravem mestu čutim čisto dovolj spoštovanja. Tudi če mi kateri kdaj poviša pritisk, se kasneje velikokrat sprijaznim, da menda ni imel prav veliko izbire, da pač tudi on greši, da ga pritiskajo od zgoraj ali kaj podobnega. Tako na to gledam predvsem zaradi tega, ker dobro vem kako težko zna biti njihovo delo.

Sicer pa moram še enkrat ponoviti, da tako sprejemam sposobne ljudi, ne tistih, ki že drugi dan po sprejemu strašne funkcije govorijo o celem fabriškem procesu v izključno prvi osebi in pazljivo izbirajo srečneže, ki so vredni, da jih pozdravijo, ko jih srečajo v svojem proizvodnem carstvu.

Ko sem bil sam šef dvajsetim dedcem na štancariji sem s svojo funkcijo propadel na celi črti in to vsaj zaradi dveh stvari. Prva je bila bolj simboličnega pomena. Če se mi je na primer zgodilo, da me je v oštariji ali kjerkoli pač že kdo vprašal kaj sicer delam, takrat sem vedno nekaj mencal. Pa da nekaj rihtam, pa da štancarjem šihte pišem , pa da….sranje totalno. Niti na kraj pameti mi ni padlo da bi se junaško izprsil , se dvignil na prste in jasno in glasno, tako da bi poleg njega slišali še vsi ostali v radiusu pol vasi, izjavil da sem ŠEF! Ja , to je bila prva fatalna napaka.

Druga, bolj praktična in še za eno številko bolj usodna pa se tiče ravno današnje teme. Decom nisem znal lepo brezkompromisno ukazati. Ti delaj to, ti to in ti to! Konec, pika! Ne nič takega nisem govoril. Vedno so bile zraven prijazne in nepotrebne besede: “ Ali bi? Pa samo danes! Se ravno mudi, pa bi mogoče…..!” Če sem se kdaj odločil, da bom res neomajen, sem si v glavi sestavil cel scenarij in še ko sem šel proti tipu, ki bi mu moral ukazati manj priljubljeno opravilo, sem v glavi ponavljal besede, ki sem si jih zamislil. In potem je tip, še preden sem do konca povedal, začel nekomu psovati cel spisek ženskih sorodnic in pljuvati po tleh in že sva nekaj barantala. Ja, to ni bil ukaz, da bi ga pisali ravno z veliko začetnico.

Uradno sem zamenjal delo zaradi nekih zdravstvenih zadev, neuradno pa, med nami, je ravno v zgornjih vrsticah vse dovolj natančno opisano!!

Zatorej so me k temu razmišljanju navedli ljudje, ki so ukazovanje obvladali do potankosti in niso dovolili ne čustvom, ne občutkom, da bi jih zmotili v tem njihovem delu. Ne bi spet vlačil iz zgodovine Stalina in njegovih ukazov, niti ne bi razglabljal o paraoficirju, ki je brez zadržkov ukazal, da v Srebrenici “niti kokoš ne sme ostati živa!” Ne, takšnih stvari ne bi obujal. V zgodovino se mi ne ljubi vračati!

Sem pa te dni poslušal novice o ljudeh nekje v Aziji. Preko dva milijona prebivalcev v nam povečini ne posebno znani državi potrebuje pomoč. Nekaterim je edino od vsega ostalo, da do riti v rjavi brozgi med plavajočimi trupli čakajo, da umrejo od lakote , črevesnih bolezni ali, da jih zalije še kakšen meter višja voda.

Druga varianta bi bila, da v državo v čimkrajšem času spustijo delavce združenih narodov, rdečega križa , humanitarnih organizacij in raznih prostovoljcev, ki bi pripeljali vsaj najnujnejše potrebščine in zdravila. Ljudem bi pomagali, da se vsaj za silo postavijo na noge in mogoče zagledajo nekaj svetlega v črni temi, ki jih je objela.

Pa pride general in izda ukaz:” V mojo državo pa že ne smete!!!” O njegovih motivih in razlogih ne bom modroval.

No, zdaj pa, spoštovani, naredimo majhno primerjavo. “Šef” Dare , ki ga je s tira spravilo že prgišče srbijanskih kletvic ali general Than Shwe, ki se mu ni niti slučajno zatresla roka, ko je podpisal smrt tisočev svojih ljudi.

Temu se pa že lahko reče ukaz!!!

  • Share/Bookmark
 

13 komentarjev na “UKAZ”

  1. drmagnum pravi:

    Se mi zdi, da večina “zna komandirati” timsko kaj ustvariti pa jih je iz dneva v dan manj.

  2. Anja pravi:

    ma…ati…. se kr dabr ukažeš!!!!

  3. bin pravi:

    Tudi ti, Dare?

    Zaradi zdravstvenih težav? Poznam to! ;) Pa si sedaj sposoben biti “navaden delavec”, ali preveč razumeš šefa? (Sam se namreč prav na tem področju nisem uspel preleviti.)

    Tisto z zavračanjem “mednarodne pomoči”, pa tudi ni tako enostavno! Vse preveč je bilo vdorov v življenjske navade “nerazvitih držav” prav skozi take pomoči. Misijonarji, verski ali ekonomski, so uničili cele kulture, ki so prej tisočletja znale živeti na tistih področjih.

    Ne podpiram odločitev “generala”, temveč samo (glasno) razmišljam o vzrokih zanje!

  4. 1danica 1danica pravi:

    Mislim, da v tem primeru ne gre za kakšno podobno dilemo. Problemiu so preveč pereči in tako zavračanje v par dneh pokonča mnogo življenj. Če se potem stvari kar vlečejo, je pa še toliko huje.

    Dobro je znati ukazati. Drugim in sebi.
    Na vsak ukaz pa ne moreš biti ponosen.

  5. Blazz Blazz pravi:

    Se strinjam, da moraš bit človek za to… Ukazovanje tut meni ne gre dobro od rok… nevem, čuden občutek.
    Preveč mislimo kako ga drugi “najebejo”.
    Plus tega, so šefi največkrat navadni…grebatorji. :)

  6. dare dare pravi:

    @drmagnum, to je pa definitivno zelo posebna spretnost, vendar dokler nastavljajo šefe, ki jim je zaradi njihovih nesposobnosti edina skrb kako ohraniti svoj šefovski status……glede tega bolj slabo kaže.

    @anja, zamenjala si med prošnjami in ukazi.

  7. dare dare pravi:

    @bin, tvoje razmišljanje glede generalovih zadržkov ima vsekakor svoj smisel, vendar se mi zdi, da so nekje meje, ko vse drugo ni več važno in je treba razmišljati človeško. Sicer pa moj post govori predvsem o sposobnosti komandiranja. Torej , vsaka čast tipu, a ne ?!

  8. dare dare pravi:

    @1danica, ja tudi to je en vidik! Koliko si lahko ponosen na svoje ukaze !?

    @blazz, to je nekakšen začaran krog. Jaz, ki nisem bil grebator in sem bil v to delo dobesedno porinjen, neambiciozen kot sem, sem po dobrih dveh letih pregorel in zadevo prepustil drugemu. Tisti, ki pa si tega želi oziroma se za takšen “položaj” grebe ima pa že v štartu veliko možnosti, da mu bo to šlo bolje od rok.

    Je pa pri teh malih šefih včasih resnično križ. Bosti se morajo z vsehsort folkom po drugi strani pa jih z vrha prcajo in zahtevajo rezultate. Zna biti kar jeba!!

  9. nevenka nevenka pravi:

    Ah, ja. Težka tema. Pravzaprav gre za znanje vodenja, odrejanje dela, organiziranje…vse sorte je v tem.
    Samo ukazovanje je res nekam militantna reč, ne vem, če
    tudi drugod še zaleže. Se mi zdi, da bi take reči človek že lahko zatlačil v mobbing. O tem, smo pa tu, pri tebi Dare, že kakšno rekli.
    Skoraj bi bila tvoja metoda pravilnejša in sodobnejša, a med zavzetimi in kulturnimi ljudmi. Ljudmi, ki imajo tudi svoj čut za odgovorno delo, saj takih ni treba gnati kot živino. Vem pa, da dostikrat pride, do navodil za delo, ki zaposlene jezijo, razne čudne spremembe že obstoječih dogovorov rade povzorčijo negodovanja. Takrat pač človek mora znati zavzeti trdna stališča in pošteno povedati kako in kaj.

    V primeru naravne katastrofe, ki jo omenjaš, pa po mojem ne gre za ukazovanje samo, ampak za skrajno neodgovorno, nečloveško zlorabo položaja.

  10. bin pravi:

    Popolnoma se strinjam, Dare! :)

    Ljudem je treba pomagati! Zanimivo pa bi bilo vedeti, koliko bodo “humanitarci” znali popokati svoje stvari, in ljudi pustiti, da živijo svoje življenje, potem, ko pomoč ne bo več reševala življenj? Večina podobnih primerov se je sprevrgla v “misijonarjenje” velikih podjetnikov. :sad:

  11. vlatka vlatka pravi:

    dare,

    nisi ti tip, ki bi ukazoval. A si dovolj human, da bi preprečil, kar je tisti “tanšve” ukazal.

    To bi jaz ob tem rekla. :)

  12. swislar pravi:

    Vodenje sodelavcev je umetnost, ki zahteva dosti več kot pa slepo pripadnost “generalu” oz. lastniku fabrike in njega slepih privržencev. V moderni organizaciji z izdelano hierarhično strukturo in izdelanimi vrednotami, kjer so človeške kvalitete in sposobnosti na prvem mestu tudi realno, ne le v praznih floskulah pa tvoj pristop z ustrezno nadgradnjo sploh ne bi bil napačen. Človek, ki se čuti spoštovanega bo iz sebe stisnil maksimum, kadarkoli bo to potrebno. Ključnega pomena je prenos zahteve z nadrejenega nanj. To je pa, kot sem uvodoma zapisal, res umetnost.

    Dokler pa bodo razni šefi in menedžerji ter kvazi direktorčki na svoje položaje postavljeni na podlagi mnogokrat dvomnljivih zaslug in bodo zavoljo svoje slepe vdanosti pripravljeni odločeno trditi, da stojijo na tikovem parketu s talnim ogrevanjem, čeprav jih bo Big Boss v resnici poslal stati v vedro, napolnjeno z ledom…….patetično. Nekdanji bratje bi dejali, Vidi ga Kurca bez kičme!!!

    Iz tega lahko izvira velik problem identitete in poistovetenja, kajti če nisi takšen in če bognedaj si drzneš še pokazati, da znaš in upaš razmišljati tudi z lastno glavo, zate v tej sredini ni več mesta.
    Potem se pa prične, kakor je zapisala Nevenka, mobbing.

    General Than Shwe in Dare…. kaj naj rečem, dosti bolj zadovoljen sem, da poznam tebe. :)

    LP

  13. kamper kamper pravi:

    Za šefovsko komandiranje moreš imeti tudi nekaj lastnosti,ki niso v čast človeku,posebno takrat,ko je nad tabo še višji šefovski prenašalec ukazov z moralno oporečnostjo :lol:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !