dare.likar@siol.net

Okoli navdiha in njegovega trenutnega stanja je govora v vsaj polovici postov. Žrtve neugodnih razmer pehá v trenutno slabo voljo. Jaz sem razmišljal , da o tem ne bi danes. Jaz navdiha danes nisem niti videl. Niti mimo mene ni šel! Ali da bi vsaj pridišalo po njem okoli kakšnega vogala. Ne, niti to ne.

Pridejo časi, ko mi zgledajo še ure raztresene po dnevu . Če ne bi imel agonično težkega vstajanja v zgodnjih jutrih in bi po tem vedel, da je ura rana, (zlata ura je lahko za vas , zame je…ma ja…..pustimo to! ) bi se mogoče zjutraj pred šihtom, posebno zdaj , ko poletni čas že rano razsvetli dvorišče, nemočno in zaman spraševal kaj se dogaja in kateri čas dneva je tako neprijazen z mano.

Od vseh nesnag na svetu, tisti kosi ki me čakajo zloženi pred stružnico, mrzli, mokri in težki kot so, ne bi smeli biti najhujši. Ampak, jaz si v takšnih jutrih, ko še med pavzami ne spregledam dobro in mi še na pamet ne pade da bi šel pred fabriko na zrak. Tam je hladno in nekaj prši iz ostankov uscanih meglic. Kaj sem že hotel…aja… takrat si jaz ne morem prav zlahka predstavljati bolj nemarnega gnusa!

Neka železna srajca na meni se vsaj na videz energično spopade s tisto ropotijo in tiste ure potem minejo, ne ozirajo se na to, da so v mojem urniku pomešane in razmetane kot otroška soba prej kot pol ure grozim in četrt ure obljubljam.

A nič se ne spelje po željah in načrtih. Ja, v resnici bi bilo pametno pozabiti na kakršnekoli načrte. Zaspan sem in utrujen. Kolega u fabriki je imel pogosto veselje računati koliko kilogramov preloži v šihtu. Številka se je vedno zdela nerazumno velika. Ja, pa tip ni pomislil, da je zadeva pretuhtano porazdeljena preko celega dneva in da je vse zračunano na maksimum odraslega deca. Ste mislili, da bom napisal normalnega?? Ne, ne , to pa ne. Zaželjen in iskan je drugačen profil. Močnih udov, širokih pleč in čimbolj prazne glave.Mater, spet kompliciram. Hotel sem le reči , da sem zdelan že po polovici dneva brez inspiracije in da bi mi tudi urica dremanja prišla nemalo prav.Pa se mi zdi urice škoda. Ne vem kaj si mislim, da bom potegnil iz nje , če bo budna. Namesto spanja tako le medlim nekaj minut na kavču potem pa odskočim in se napotim nečemu pomembnemu naproti. Pomembnemu pravim zato, ker je očitno bolj važno kot dve uri smrčanja, ki mi potem daje občutek, da sem zapravil cel dan. O tem pozneje razmišljam še pol noči, ko zaradi tistih pregrešnih dveh ur ne morem zaspati, niti slučajno.

Objavljeno v 21.05.2008 ob 20:39 in zapisano pod v afektu, črkar .