Preprost

15.05.2008 ob 07:00

Da sem bolj preprost človek ste nekateri zagotovo že pogruntali. Marsikdo mi tega očitno tudi ne šteje v slabo.Včasih imam celo občutek, da je ravno ta moja lastnost dokaj zaželjena. Včasih se s svojo kmečko- proletarsko pametjo priključim kakšni debati, ki šele kasneje spoznam , da ji nisem kos ali pa to spoznajo drugi. Takrat me kakšen od bolj poglobljenih, bolj razgledanih piscev pokroviteljsko odpravi. Pri kakšnemu od takih komentarjev včasih čakam samo še, da se skozi ekran stegne kakšna roka in me prizanesljivo poboža po pleši. Zraven bi se še zaslišal glas:” Saj bo Dare, saj bo!”Pri tistih pravih višjeligaših se le poredko oglasim, saj sem kljub prepričanju, da imam dobro mnenje največkrat žrtev neusmiljenega ignoriranja.Naj samo še omenim, da nisem imel namena biti stoprocentno aroganten v uvodnih vrsticah. Do avtorjev, ki znajo kompleksno in na visokem nivoju v svojih blogih obravnavati dogodke in stanje v državi in po svetu, življenske težave in človeške napake, takšne ljudi čisto zares spoštujem.

V to uvodno tuhtanje pa sem padel ravno zaradi moje enostavnosti, ki ima pač svoje razloge. O njih sem že kdaj kaj povedal in verjetno bom še kdaj. Sem pa poleg te svoje lastnosti nepopravljivo nagnjen k temu, da že tako površno gledanje na svet še dodatno poenostavljam.

Prejšnji večer sem na šihtu iz tri vatne prdalice , ki jo imam postavljeno na stružnici slišal nekaj klicev poslušalcev, ki so se javljali toplemu Šaleharju in komentirali eno njegovih dnevnih tematik. Govora je bilo, kot že večkrat , o protekcijah in privilegijih, o tem kako je ta svet nepošten do malih ljudi in tako dalje. Javljali so se podobni ljudje kot ponavadi. kakšen je dajal vtis, da kliče iz bifeja, kakšen drug mogoče ne ravno iz bifeja, vendar je bil tam tri ure in je zato zdaj bolj korajžen. Potem je poklicala še ena gospa , ki je že prej kot je dobro začela skrenila od teme in jo je voditelj komaj požlajfal!

Takrat pa je na radio poklical nek poseben poslušalec. Najprej je s svojim utrujenim , žalostnim glasom povedal, da se pelje domov iz službe. V službo pa je odšel ob sedmih zjutraj. Štirinajst ur, dragi moji, štirinajst ur je bil tip na šihtu. Potem je še nejevoljno pojamral nad ljudmi, ki kar vsevprek kritizirajo uspešneže. Saj smo menda ja imeli takrat vsi možnost investirati svoje certifikate in začeti lastno zgodbo o uspehu. Tega, da dela vsak dan od ranega jutra do bridkega mraka, tega pa narod noče videti.

Imelo me je, da bi poklical v eter in tipu napel nekaj kreepkih o enakih možnostih , o informacijah, ki jih takrat nisem imel in o takšnih, ki sem jih imel pa so se kasneje izkazale vse drugo, samo resnične ne!

Vprašal bi ga, če je že uspešnež, zakaj ne plača komu, da bi nekaj sestankov premlel namesto njega. Ali nima slučajno preveč nakuhanih, da bi komu sploh še zaupal ?! Za piko na i bi ga še vprašal , če ni morda zato stalno v službi, ker itak nima kam iti. Ali ni pri svojem komolčarjenju izgubil prijatelje, hobije in če je treba še familijo??

Ja vse to mi je v moji nepremišljenosti letalo po mozgu. Pa sem si premislil. Tip me je prepričal s svojo očitno, neponarejeno žalostjo. Prav zares je deloval otožen.

Spomnil sem se takrat na mojega manegerja. Nič se nisem zanimal kako kaj živi zadnje čase . Mogoče se še spomnete, da sem bil pred meseci pooblaščen , da mu določim plačo. Gospodu sem po svojih najbolj strpnih kriterijih določil dohodek, ki znaša deset mojih coleng. Med vrsticami sem , priznam, hotel namigniti, da bi s tem ko bi meni dali več, več dobil tudi on. Pa očitno takrat ni razumel. Še kofe v oštariji, kjer sva se pogajala, sem moral sam plačati. Kljub temu, da sem se takrat počutil tako radodaren je bil kar pošteno slabe volje.

No, zdaj pa še ta reč s štirinajst urnim delavnikom. Benti!

Odločil sem se , da mojega menedžerja pokličem in poskušam malo omiliti zadevo. Oglasil se je s hripavim, nekako nezainteresiranim glasom.

“Kaj želiš ?!” je potiho, hladno vprašal.

“A je res? A je res to s celodnevnimi šihti?!”

Mislil sem, da bo začel na dolgo in široko tveziti o svojem garaškem življenju pa je presenetljivo , le na kratko dahnil :

“Ja, pa kaj?”

“Veš”, sem nadaljeval “mislil sem, če je tako, da bi ti pa dodali še dve plači!”

“Dobro!” je rekel menedžer, še vedno kratko in brez pričakovanega navdušenja.

Bil sem nekoliko presenečen in hotel sem na vsak način izvleči iz tipa kaj ga muči. Ko je uvidel, da sem še kar vztrajen, je začel:

“Deset, dvanajst, dvajset tvojih bednih plač! Saj nima smisla! Saj to nikamor ne pelje! A si bral časopis?!”

Cajteng, ki ga je omenjal sem imel na omarici pred seboj in na hitro sem obrnil list. Tam je pisalo nekaj o tipu, ki ima v lasti nekaj, kar ima v lasti spet nekaj in to je vredno …..mili..jardo…….šesto milijon…o porkaputana!

Skozi možgane sem na hitro spustil nekaj enostavnih, kakopak drugače, osnovnošolskih računskih operacij, čeprav je situacija v svoji kompleksnosti kar klicala po funkcijskih enačbah, integralih in odvodih. No, kljub vsemi sem s svojim enostavnostmi in ob primerjanju z mojim dohodki ugotovil nekaj šokantnega. Pa sem upošteval koliko bi zaslužil v celem življenju in čisto sem zanemaril potrošnjo. Niti kruha , čevljev in gat po diskontnem sistemu “kupi pet dobiš štiri” si v tem življenju ne bi privoščil. Ja, kljub vsemu sem ugotovil, da je tip svoj certifikat tako dobro obrnil, da je zdaj ura njegovega dela vredna pet tavžent tristokrat več kot ura mojega drakslanja. Mislim , ej! Jaz pa sem svojemu osebnemu menedžerju odtalal usranih dvanajst svojih mesečnih prejemkov. Beda totalna…..Kje je še ostalih 5318?? Ni čudno , da je gospod apatičen in nemotiviran.

Saj sva konec koncev oba v skoraj istem dreku!

“A si še tam?” sem vprašal v telefonsko slušalko.

“Ja, kaj bi še rad?”

“A veš kaj! Sam si določaj plačo, jaz se na to ne spoznam. Jaz sem preprost človek in se ne maram igrati s pomembnimi stvarmi, ki jih ne razumem”

  • Share/Bookmark
 

8 komentarjev na “Preprost”

  1. bin pravi:

    Prav imaš, dare!

    Kako naj mi, preprosti ljudje, sploh sodimo o tem, koliko je vredno “resnično delo”? Mi se razumemo na draksel, šraufenciger, nekateri celo na gnoj in zemljo, na finance pa res ne! Naj to obračajo drugi!

    Le tega ne vem, kaj bi Marinko o tem izjavil, če se izkoplje iz tiste gmote vročega oglja, v kateri je zadnjič obtičal? Verjetno bi imel kakšno pametno, umirjeno razlago?

    Tisto, da bi “preobremenjenci” nekoga plačali, za sedenje na raznih nadzornih, upravnih, kontrolnih in kdo ve kakšnih še svetih, namesto njih, je dobra ideja! Morda si jo bodo brez SAZASove kontrole prilastili? Pa boš še pri tistem delčku avtorskih pravic “enakopraven”. :mrgreen: Da bi bil ti tisti, ki bi za desetkratno sedanjo colngo sedel, pa nič ne upaj! Za tako imaš pa preveč “zdrave kmečke pameti”. Bi znal kaj takega vprašati, da ti živ bog ne bi mogel odgovoriti.

    Držimo se svojega, saj bomo vsaj tisto lahko v usta djali, če bo sila. ;)

  2. 1danica 1danica pravi:

    Jaz bi po mnenju mnogih pa sploh morala biti tiho. Pa bom. Tako ali tako je vseeno.

  3. dare dare pravi:

    Marinko bi si mislil “saj sem vam pravil!” pa ne bi tega rekel na glas . Vendar pa človeku res včasih pade na pamet, da se bo enkrat moralo nekaj spremeniti na tem našem svetu. Če je edina varianta res tista, ki je doletela Marinkota…pa…jebiga!

  4. dare dare pravi:

    @1danica, ne razumem čisto, zakaj bi ti morala biti tiho?! Toliko pa še menda niste šolniki zmasirali Viranta, da bi se preselili v kasto, ki jo občasno obdelujem , al kej??!

  5. 1danica 1danica pravi:

    Neeeeeee, a mnogim se zdi (kar preberem naokoli), da bi se morali skoraj opravičiti za svoj obstoj. Tako da – kar dobimo, je preveč, ne glede koliko.

    Saj dokler imam stvari pri sebi razčiščene, je v redu. Ni panike!

  6. mile pravi:

    @1danica, to je verjetno nekaj okoli fovšije

  7. vlatka vlatka pravi:

    dare,

    več imaš, manj veljaš… :(

  8. Blazz Blazz pravi:

    Ojoj… pa to ni res, te odvodi in integrali so povsod, kamor pridem!!! Še na blogih!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !