dare.likar@siol.net

Večkrat sem že kje prebral ali od kakšnega pametnega osebka slišal kako se delimo ljudje na dve skupini. V mislih so modreci imeli predvsem delitev na tiste bolj gospodovalne in na tiste, ki so na lestvicah bolj nekje spodaj. Kakšenkrat je bila zadeva definirana bolj strokovno in je bilo govora o dominantnih ljudeh in tistih, ki so jim podvrženi in tako eni kot drugi so bili do potankosti opisani in obrazloženi. Tu in tam sem kdaj slišal kakšno bolj pesniško , metaforično delitev. Takrat je bilo govora o lovcih in plenu ali kakšni podobni globoki primerjavi. Seveda je bilo v vsakem primeru vsaj načelno popolnoma jasno o čem teče beseda. Sam sem si te stvari nedvoumno razložil s pojavom ukazovanja. Nekdo pač zna deliti ukaze, drugi pa jih morajo poslušati.Seveda to ni vedno tako enostavno. Marsikdaj ukaze delijo ljudje, ki za kaj takega niso usposobljeni ali pa so preprosto preveč butasti. Ko potem vse težje stojijo za omenjenimi svojimi ukazi, rešujejo svoje zagate tako, da poudarjajo svoj vzvišeni položaj in udrihajo po ljudeh okoli sebe. V naših krajih imajo za takšne modele ljudje zelo primerno modrost : “Komando mu daj pa boš videl kakšen člov’k je!”

“A veš kaj sem si izbral za stavek dneva?” , sem vprašal sodelavca. Očitno ni nič vedel o tem, da bi sploh potekal kakšen izbor in me je gledal vprašujoče zmedeno.“Komaj sem se oglasil, sem že vedel da bi bilo bolje če bi bil tiho”Otresel je na kratko z glavo, tako kot to počnemo, kadar nam nekdo pravi stvari, ki o niti slučajno ne vemo kaj naj bi pomenile. Ker ni kazal znakov , da bi bilo njegovo razumevanje mojih besed na dobri poti, sem kar sam nadaljeval.“Ja to, to je stavek dneva! A je to kaj čudnega , če sem si pač to izbral?!” Še prej kot sem vprašal do konca je možakar že prikimaval. Čudno se mu je zdelo!

Okoli navdiha in njegovega trenutnega stanja je govora v vsaj polovici postov. Žrtve neugodnih razmer pehá v trenutno slabo voljo. Jaz sem razmišljal , da o tem ne bi danes. Jaz navdiha danes nisem niti videl. Niti mimo mene ni šel! Ali da bi vsaj pridišalo po njem okoli kakšnega vogala. Ne, niti to ne.

Pridejo časi, ko mi zgledajo še ure raztresene po dnevu . Če ne bi imel agonično težkega vstajanja v zgodnjih jutrih in bi po tem vedel, da je ura rana, (zlata ura je lahko za vas , zame je…ma ja…..pustimo to! ) bi se mogoče zjutraj pred šihtom, posebno zdaj , ko poletni čas že rano razsvetli dvorišče, nemočno in zaman spraševal kaj se dogaja in kateri čas dneva je tako neprijazen z mano.

Od vseh nesnag na svetu, tisti kosi ki me čakajo zloženi pred stružnico, mrzli, mokri in težki kot so, ne bi smeli biti najhujši. Ampak, jaz si v takšnih jutrih, ko še med pavzami ne spregledam dobro in mi še na pamet ne pade da bi šel pred fabriko na zrak. Tam je hladno in nekaj prši iz ostankov uscanih meglic. Kaj sem že hotel…aja… takrat si jaz ne morem prav zlahka predstavljati bolj nemarnega gnusa!

Neka železna srajca na meni se vsaj na videz energično spopade s tisto ropotijo in tiste ure potem minejo, ne ozirajo se na to, da so v mojem urniku pomešane in razmetane kot otroška soba prej kot pol ure grozim in četrt ure obljubljam.

A nič se ne spelje po željah in načrtih. Ja, v resnici bi bilo pametno pozabiti na kakršnekoli načrte. Zaspan sem in utrujen. Kolega u fabriki je imel pogosto veselje računati koliko kilogramov preloži v šihtu. Številka se je vedno zdela nerazumno velika. Ja, pa tip ni pomislil, da je zadeva pretuhtano porazdeljena preko celega dneva in da je vse zračunano na maksimum odraslega deca. Ste mislili, da bom napisal normalnega?? Ne, ne , to pa ne. Zaželjen in iskan je drugačen profil. Močnih udov, širokih pleč in čimbolj prazne glave.Mater, spet kompliciram. Hotel sem le reči , da sem zdelan že po polovici dneva brez inspiracije in da bi mi tudi urica dremanja prišla nemalo prav.Pa se mi zdi urice škoda. Ne vem kaj si mislim, da bom potegnil iz nje , če bo budna. Namesto spanja tako le medlim nekaj minut na kavču potem pa odskočim in se napotim nečemu pomembnemu naproti. Pomembnemu pravim zato, ker je očitno bolj važno kot dve uri smrčanja, ki mi potem daje občutek, da sem zapravil cel dan. O tem pozneje razmišljam še pol noči, ko zaradi tistih pregrešnih dveh ur ne morem zaspati, niti slučajno.

Verjeli ali ne, letos sem bil že dvakrat na morju. Da ne bi bilo pomote, nisem šel na dopust, le dol sem bil. Čisto pri obali. Menda bi moral samo še narediti tistih par korakov, pomočiti prst v slano vodo in bi bil kar naenkrat Dare prisoten po celem svetu. Čeprav sem začel tako, kot da bi se bilo odpeljati do velike vode v teh časih kakšen poseben dosežek, moram priznati, da je to po novih cestah tako rekoč mala malica. Moraš imeti dobro uro in dober avto. V mojem primeru je to , nič smejat, škoda felicia. V drugem sem celo moral uporabiti rezervni bolid oz. renault pet. No,kakorkoli že, v Ankaran sem šel zgolj po opravkih, pa še to ne po svojih. V bolnico Valdoltra sem odpeljal mamo, ki je tam imela neke preiskave.Seveda je splošno znano, da imamo poleg ortopedske bolnice, Luke Koper in še nekaterih splošno poznanih zadev tam doli na obali tudi nekaj znanih in zelo aktivnih blogerjev.

Tudi svoj prvi “izlet” na Primorsko sem v svoji gobezdavosti seveda omenil na blogu in takoj sem bil deležen kritike. Če sem bil pa v Ankaranu pa če sem imel še uro cajta, ki nisem zaboga vedel kaj z njo, potem bi menda pa že lahko prišel na kofe!!!

Omenjene besede so bile seveda izstreljene s strani Vlatke, ki je bila tisti dan menda doma in bi res ne bila taka reč , če bi se za pet minut oglasil.

Tudi naslednjič. po mesecu dni nisem bil posebno trdno odločen, da bom koga obiskoval, vendar sem se kljub vsemu potem , ko sem mamo pustil v čakalnici, meni nič , tebi nič, vozilo usmeril proti Dekanom. Naj še omenim, da poleg velike večine drugih slovenskih krajev, tudi v Dekanih še nisem bil. Sredi vasi , to je v samem strogem centru    , sem se ustavil in poklical na številko, ki je po nekaj piskih priklicala nikogar drugega kot blogerko Vlatko.

Sprva malo presenečena, potem pa očitno vesela nenadejanega obiska, mi je opisala pot do njenega doma in čez pet minut sem že sedel v njeni kuhinji in dišalo je že po močni kavi. V medjuvremenu sem sicer malo razmišljal kaj počnem zadnje čase. Še nedavno si nisem niti predstavljal, da se bom udeleževal shodov nepoznanih mladih blogerjev ali obiskoval virtualne znanke. Pa še nekaj je. Konec koncev moramo vedeti, da imam v blogoroli Vlatko podnaslovljeno z vzdevkom šlogarica. Glede paraznanosti, alternativne medicine, astrologije in vsega podobnega pa me še ni v življenju nič premaknilo iz trdne pozicije zdravega skeptika.

Ko sem se vsedel za mizo v kuhinji stare menda tipične istrske bajte, so se mi vse dileme okoli tega ali so takšna spoznavanja pametna zadeva ali ne zelo hitro razblinila. Vlatka s svojim jasnovidstvom in ostalimi paraaktivnostmi (se opravičujem če s kakšnim poimenovanjem usekam malo mimo) ne deluje prav nič agresivno. Pogovor je bil čisto sproščen, malo o blogih , malo o njivici, malo o naših navadah. Dobil sem kompliment glede mojega pisanja. Yesss! Kava je bila dobra in psička v košari ni lajala name. Menda takšne pasje prijaznosti ni deležen prav vsak. Naj še povem, da me je znana blogerica presenetila s svojo mladostno pojavo. Sicer vem, da to zna zgledati malo neiskreno ampak res, predstavljal sem si jo kar nekaj starejšo. Tudi njeno govorjenje izžareva enako pozitivno energijo kot njeni sicer kratki a zelo , zelo mnogobrojni zapisi na blogu.

No, toliko. Kot že rečeno ustavil sem se samo za deset minut in najmanj kar lahko rečem je to , da mi ni bilo žal.

Ko sem se vrnil pred Valdoltro, me je mami že čakala preslikana in obravnavana točno ob uri in zelo hitro. Ne vem ali je bil tudi v zdravstvu ta dan nekoliko bolj prijazen ali se res tudi tam nekaj premika na bolje.

Po uri in pol, saj veste, da gre petka kot sneta sekira, sem bil že doma.

Zdaj bom na naslednji obisk Jadrana počakal dva meseca in v programu takrat ne bo bolnišnic. Lep pozdrav!

Pred poldrugim mesecem sem napisal par odstavkov o znancu, pravem pisatelju. Pravem pravim zato, ker tip piše knjige. To, a veste , je tisto ko so listi speti v palec debel kupček in spravljeni v platnice . Po tistih listih pa se drenjajo besede in nam pripovedujejo stvari, ki so bile nekdaj spravljene v pisateljevi glavi. No, toliko v poduk. Le-ta je namenjen seveda samo takšnim polpismenežem kot sem jaz, saj ostali seveda še kako dobro veste kako zgleda bukva. Hotel sem samo poudariti, da je Tomaž, tako je umetniku namreč ime, eno stopnico više v tem početju in ne zgublja časa z bloganjem in komentiranjem po spletu.

Zaradi vsaj na videz neprizanesljivega opisa v tistem postu, sem pričakoval , da je čisto mogoče pričakovati kakšen odziv. Nisem dvomil namreč, da je omenjeni pisec moje besedilo tudi prebral ali pa da ga je vsaj kdo opozoril na moje pisanje. Vendar pa se razen komentarjev bralcev ni zgodilo nič . Do predvčerajšnjim. V četrtek pa sem v nabiralniku dobil njegovo osebno in zelo prijazno povabilo na zelo posebno prireditev.

V tako imenovani “galeriji črni orel” se je sinoči dogajala predstavitev njegove zadnje knjige. Gre, tako kot pri prvih dveh (tretje nisem prebral) za kratko prozo , za zgodbe njegovega življenja. To življenje je, kot sem že takrat na kratko opisal, nekaj precej posebnega, vendar pa moj današnji namen ni zopet modrovati in premlevati že povedanih stvari.Predvsem želim povedati, da je bil pogovor s pisateljem zelo prijetno in duhovito doživetje. Nivo cele debate je bil glede na poznavanje situacije po mojem mnenju dokaj visok. Tomaž je deloval suvereno in njegovo govorjenje je bilo zelo artikulirano, polno presenetljivo drugačnih odgovorov, kot bi jih glede na konvencionalna vprašanja pričakovali. Ne ravno preveč alkoholiziran umetnik je s svojimi globokimi mislimi pokazal zakaj v življenju počne to kar počne. Zakaj piše zgodbe življenja, ki ga radi vzvišeno pametno poimenujemo življenje na robu ali kaj podobno globokoumnega. Ja, človek je nekoliko poseben in glede na to kakšen pogled na life kaže je to njegova največja kvaliteta in želel bi mu, da uspe ostati poseben še naprej . Še enkrat naj se tukaj lepo zahvalim za najprijaznejše povabilo, za podpis v kupljeno knjižno novost in za pripombo, da bi se pa že lahko videla vsaj trikrat bolj pogosto! To je bil odziv na mojo ugotovitev, da se srečava na petnajst let. No, če že prej ne, pa torej nasvidenje čez komaj pet let.

Da sem bolj preprost človek ste nekateri zagotovo že pogruntali. Marsikdo mi tega očitno tudi ne šteje v slabo.Včasih imam celo občutek, da je ravno ta moja lastnost dokaj zaželjena. Včasih se s svojo kmečko- proletarsko pametjo priključim kakšni debati, ki šele kasneje spoznam , da ji nisem kos ali pa to spoznajo drugi. Takrat me kakšen od bolj poglobljenih, bolj razgledanih piscev pokroviteljsko odpravi. Pri kakšnemu od takih komentarjev včasih čakam samo še, da se skozi ekran stegne kakšna roka in me prizanesljivo poboža po pleši. Zraven bi se še zaslišal glas:” Saj bo Dare, saj bo!”Pri tistih pravih višjeligaših se le poredko oglasim, saj sem kljub prepričanju, da imam dobro mnenje največkrat žrtev neusmiljenega ignoriranja.Naj samo še omenim, da nisem imel namena biti stoprocentno aroganten v uvodnih vrsticah. Do avtorjev, ki znajo kompleksno in na visokem nivoju v svojih blogih obravnavati dogodke in stanje v državi in po svetu, življenske težave in človeške napake, takšne ljudi čisto zares spoštujem.

V to uvodno tuhtanje pa sem padel ravno zaradi moje enostavnosti, ki ima pač svoje razloge. O njih sem že kdaj kaj povedal in verjetno bom še kdaj. Sem pa poleg te svoje lastnosti nepopravljivo nagnjen k temu, da že tako površno gledanje na svet še dodatno poenostavljam.

Prejšnji večer sem na šihtu iz tri vatne prdalice , ki jo imam postavljeno na stružnici slišal nekaj klicev poslušalcev, ki so se javljali toplemu Šaleharju in komentirali eno njegovih dnevnih tematik. Govora je bilo, kot že večkrat , o protekcijah in privilegijih, o tem kako je ta svet nepošten do malih ljudi in tako dalje. Javljali so se podobni ljudje kot ponavadi. kakšen je dajal vtis, da kliče iz bifeja, kakšen drug mogoče ne ravno iz bifeja, vendar je bil tam tri ure in je zato zdaj bolj korajžen. Potem je poklicala še ena gospa , ki je že prej kot je dobro začela skrenila od teme in jo je voditelj komaj požlajfal!

Takrat pa je na radio poklical nek poseben poslušalec. Najprej je s svojim utrujenim , žalostnim glasom povedal, da se pelje domov iz službe. V službo pa je odšel ob sedmih zjutraj. Štirinajst ur, dragi moji, štirinajst ur je bil tip na šihtu. Potem je še nejevoljno pojamral nad ljudmi, ki kar vsevprek kritizirajo uspešneže. Saj smo menda ja imeli takrat vsi možnost investirati svoje certifikate in začeti lastno zgodbo o uspehu. Tega, da dela vsak dan od ranega jutra do bridkega mraka, tega pa narod noče videti.

Imelo me je, da bi poklical v eter in tipu napel nekaj kreepkih o enakih možnostih , o informacijah, ki jih takrat nisem imel in o takšnih, ki sem jih imel pa so se kasneje izkazale vse drugo, samo resnične ne!

Vprašal bi ga, če je že uspešnež, zakaj ne plača komu, da bi nekaj sestankov premlel namesto njega. Ali nima slučajno preveč nakuhanih, da bi komu sploh še zaupal ?! Za piko na i bi ga še vprašal , če ni morda zato stalno v službi, ker itak nima kam iti. Ali ni pri svojem komolčarjenju izgubil prijatelje, hobije in če je treba še familijo??

Ja vse to mi je v moji nepremišljenosti letalo po mozgu. Pa sem si premislil. Tip me je prepričal s svojo očitno, neponarejeno žalostjo. Prav zares je deloval otožen.

Spomnil sem se takrat na mojega manegerja. Nič se nisem zanimal kako kaj živi zadnje čase . Mogoče se še spomnete, da sem bil pred meseci pooblaščen , da mu določim plačo. Gospodu sem po svojih najbolj strpnih kriterijih določil dohodek, ki znaša deset mojih coleng. Med vrsticami sem , priznam, hotel namigniti, da bi s tem ko bi meni dali več, več dobil tudi on. Pa očitno takrat ni razumel. Še kofe v oštariji, kjer sva se pogajala, sem moral sam plačati. Kljub temu, da sem se takrat počutil tako radodaren je bil kar pošteno slabe volje.

No, zdaj pa še ta reč s štirinajst urnim delavnikom. Benti!

Odločil sem se , da mojega menedžerja pokličem in poskušam malo omiliti zadevo. Oglasil se je s hripavim, nekako nezainteresiranim glasom.

“Kaj želiš ?!” je potiho, hladno vprašal.

“A je res? A je res to s celodnevnimi šihti?!”

Mislil sem, da bo začel na dolgo in široko tveziti o svojem garaškem življenju pa je presenetljivo , le na kratko dahnil :

“Ja, pa kaj?”

“Veš”, sem nadaljeval “mislil sem, če je tako, da bi ti pa dodali še dve plači!”

“Dobro!” je rekel menedžer, še vedno kratko in brez pričakovanega navdušenja.

Bil sem nekoliko presenečen in hotel sem na vsak način izvleči iz tipa kaj ga muči. Ko je uvidel, da sem še kar vztrajen, je začel:

“Deset, dvanajst, dvajset tvojih bednih plač! Saj nima smisla! Saj to nikamor ne pelje! A si bral časopis?!”

Cajteng, ki ga je omenjal sem imel na omarici pred seboj in na hitro sem obrnil list. Tam je pisalo nekaj o tipu, ki ima v lasti nekaj, kar ima v lasti spet nekaj in to je vredno …..mili..jardo…….šesto milijon…o porkaputana!

Skozi možgane sem na hitro spustil nekaj enostavnih, kakopak drugače, osnovnošolskih računskih operacij, čeprav je situacija v svoji kompleksnosti kar klicala po funkcijskih enačbah, integralih in odvodih. No, kljub vsemi sem s svojim enostavnostmi in ob primerjanju z mojim dohodki ugotovil nekaj šokantnega. Pa sem upošteval koliko bi zaslužil v celem življenju in čisto sem zanemaril potrošnjo. Niti kruha , čevljev in gat po diskontnem sistemu “kupi pet dobiš štiri” si v tem življenju ne bi privoščil. Ja, kljub vsemu sem ugotovil, da je tip svoj certifikat tako dobro obrnil, da je zdaj ura njegovega dela vredna pet tavžent tristokrat več kot ura mojega drakslanja. Mislim , ej! Jaz pa sem svojemu osebnemu menedžerju odtalal usranih dvanajst svojih mesečnih prejemkov. Beda totalna…..Kje je še ostalih 5318?? Ni čudno , da je gospod apatičen in nemotiviran.

Saj sva konec koncev oba v skoraj istem dreku!

“A si še tam?” sem vprašal v telefonsko slušalko.

“Ja, kaj bi še rad?”

“A veš kaj! Sam si določaj plačo, jaz se na to ne spoznam. Jaz sem preprost človek in se ne maram igrati s pomembnimi stvarmi, ki jih ne razumem”

 Ob povišanju cen SAZAS – ovih  “storitev” sem se spomnil na zgodbico iz platntafovskih časov. Verjetno je problematika zdaj kolikortoliko podobna in mi ni treba spreminjati besed. Naj samo še povem , da vem, da bi moral biti glede avtorskih pravic vzpostavljen nekakšen red in da intelektualna lastnina ni nekaj, kar si lahko lasti kar vsak , ki pride mimo. Po drugi strani pa ne morem jemati resno takšnega pristopa, kot jo imajo ti naši varuhi avtorskih “prava”. Za to imam nekaj vzrokov. Glavni je tisti, ki ga moramo z mojimi godci včasih izpolniti , je popolnoma enak kot pred tremi – štirimi desetletji in zgleda nekako tako, da na formular napišemo (kao!)cel repertoar, ki ga pozneje (menda!!) odškripamo na gasilski veselici. Tako recimo v eni vrstici piše: avtor: J.C.Fogerty  izvaja: CCR   naslov pesmi: cotton fields  trajanje pesmi : 3′ 28”  Seveda to praktično rešimo tako , da sprintamo nekaj enakih formularjev in jih priložimo morebitni pogodbi. Sem se pa res vprašal kdaj , kdo in kako si lahko s tem pildkom v življenju kaj pomaga. Ali pošlje organizator Fogertiju 50 centov ali to stori MZ Hektor?? No, in takšnih dilem imam okoli tega še nekaj. Vse spoštovanje do agencije pa mi je upadlo pred par leti, ko so si majstri za šefa izbrali “glasbenika”, ki je vso svojo bleščečo slavo zgradil ravno na tehniki imenovani “boli me k… za avtorske pravice..!” No, vglavnem…v Platntafu smo to analizirali tako: 

KONJARINA
Kot že tolikokrat, sem tudi tisti dan, tisti čisto navaden dan zavil v svoj srcu tako drag prostorček in si za skoraj svojim kosom inventarja oddahnil od napornega dne.
Pred sabo sem razgrnil časopis in pokimal deklici za šankom. Kar brez besed je vedela za moje želje. Prebral sem novico ali dve, izpil požirek ali tri, ko me je iznenada nekaj zbodlo v sicer vsega hudega vajena ušesa.
Ozrl sem se na televizor, ki je grmel nekje nad mano in zagledal mladega širokoplečega kot globin črnega mladca v drastično prevelikih hlačah in z vsaj tri številke prevelikimi žnabljami. Mladenič je deklamiral nekakšno getovsko liriko in pri tem hitel, kot da se boji zamuditi zadnji trolejbus. Njegovo izpostavljanje je bilo podkrepljeno z neusmiljeno ostrim basovskim ritmom, res impresivno.
V tej fazi je bilo moje napol glasno razmišljanje zmoteno s strani mladeniča pri sosednji mizi. Povedal mi je, da fant ni recitator ampak pevec. Vedel je celo njegovo ime in naslov njegovega performansa, zato mu nisem ugovarjal. Kdo ve, lahko da se osebno poznata.
Ko je “pevec” prihitel do konca , me je čakalo novo presenečenje. Poročila.
Seveda, bila je ravno okrogla ura. Torej je vse v redu. Figo je v redu. Novinar je lepo pozdravil in v isti sapi začel drdrati novice tega dne, jaz pa sem od vsega razumel le Jugoslavija, Kosovo in Guten abend. Možakar je namreč govoril v nemščini, ki jo jaz in domnevno tudi ostali takrat prisotni v oštariji kaj klavrno obvladamo.
Mogoče je pač le slučaj sem si mislil. Ni bil slučaj. Isto se je ponovilo čez eno uro in čez dve (sem se pač malo zadržal). Potem, ko sem bil tretjič deležen nemških novic, sem vstal, pozdravil in odšel. Odločil sem se obiskati še nekaj kulturno pivskih ustanov v bližnji okolici. Ne boste verjeli, doživel sem podoben šok. Kar sapo mi je jemalo.
Drugi dan sem se normalno napotil v svoj matični hram, po TV- ju pa spet “guten tag, damen und heren”. Naročil sem si črno kavo (bil sem je potreben) in se prepustil mislim. Pred sabo sem si zamislil, verjeti ali ne, samega Dolfeta, ki pod pazduho kavalirsko pelje gospo Evo Braun na večerno promenado po Fari. Pred oštarijo bi se sprehajalca ustavila, Dolfi bi požrl suho slino in pogledal damo. Brez posebnega posvetovanja bi se napotila skozi glavni vhod. On pivo, za babo pa raje sok s smetano (je že verjetno brez alkohola dovolj brbljave sorte). In potem naenkrat glas z ekrana in to glas v njegovem materinem jeziku. Nejeverno bi zastrigel z ušesi, vseeno pa bi bil zaenkrat še modro tiho. Ko se mu bi isto zgodilo v drugi gostilni, bi bil možak že korajžnejši, ponosno bi dvigoval svoj vrček pira in se dičil pred Evo, v tretji pa bi nedvomno začel robantiti:” ein Volk, ein Fürer ” in ostale njegove fore ter seveda strumno dvigovati iztegnjeno desnico.
Iz tega najgljobjega razmišljanja me je zmotil hišni gospodar, ki je prijazno prisedel. Tudi on si je zaželel kavice. Izkoristil sem situacijo in šefa vprašal zakaj je zadeva takšna kot pač je. “A, misliš TV, pa muziko pa te stvari?” Pokimal sem in zvedavo prisluhnil. Z očmi je pokazal na prazno polico, kjer je bilo še par dni nazaj petdeset glasbenih kaset:” Dajatve!”, je rekel, ” dajatve za kasete, za CD-je, pa posebej za zvočnik v drugem prostoru, pa posebej za poslušanje v poznih urah itd. Sicer je pa spisek vsega predolg, da bi ti pravil. Vsekakor se je izkazalo še najbolj racionalno, da ljudem predvajamo satelitsko te-ve…. pa mirna Bosna” (to tazadnje, to se samo tako reče).
“A tako?”
Gospodar je šel po opravkih, jaz pa spet v globine svojih misli. Poskušal sem povezati stvari in najti logične zaključke, rešitve pa od nikjer. Poskusil sem si zamisliti primer:
Recimo, da se naveličam vsakodnevnega pešačenja, bolečih nog in krčnih žil in se lepega dne odločim kupiti konja. Izpraznim žepe, razbijem pujska in se napotim na semenj. Tam si izberem močnega rjavca in ga pri sedlarju opremim z ličnim sedlom, uzdo in žvalami ter se zavihtim na njegov hrbet. Šimelna ponosno prijezdim domov in ga privežem v hlev. Vsako jutro sedem nanj in grem z njim na šiht. V ljudeh vzbujam občudovanje in zavist dokler;
Neko popoldne pride k meni tržni inšpektor. “Dober dan!” me uradno pozdravi. “Kaj bo dobrega?” odvrnem. “Menda imate konja gospod.”"Ja, imam” ponosno odgovorim”, bi ga radi za en krog ali kaj? Veste, ponavadi ga ne posojam, ampak vi ste videti v redu gospod.” “Ne, ne” , me prekine “ni to! Plačati bo treba, plačati” “Kaj, koga, komu plačati? ” zaskrbljeno vprašam. “Ja konjarino” mirno odvrne. Gospod potem izvleče iz suknjiča beležko in svinčnik, me pobara za nekaj podatkov in potegne črto. Številka, ki mi jo na koncu pove, mi prižene solze na oči. Obljubim sem mu, da bom vse skupaj uredil in ga nekako prisiljeno prijazno odslovim.
Kakorkoli sem pozneje tuhtal, stvar se ni izšla. Tako sem pospravil sedla in ostalo šaro in vse odnesel na bolšji plac in prodal. Potem sem zvlekel nesrečno žival na dvorišče in jo s težkim srcem ustrelil v glavo in jo razkosal na dva dela. Pol sem jo spravil v skrinjo, da bom pozimi kuhal slastni golaž, drugo polovico pa sem zamenjal za dobre čevlje. Tako.
Spet sem bil pri starem problemu. Spet ni bilo logike. Poglejte; ostal sem brez konja, država pa, namesto s primerno visoko, kar brez vsake konjarine. Pomislite na uboge oblastnike. Kako bodo brez teh sredstev skrbeli za svojo telesno težo, kako bodo kupovali avte nulte kategorije, plačevali vrtnarje in čistilce bazenov. Kako bodo brez tega denarja pošiljali svoje rdečelične mulce v ameriške in francoske šole. Saj ne gre pričakovati, da bi se gospodje, shujšani in bledolični vozili v starih škatlah, njihovi pobje pa bi pridobivali znanje v slovenskih vaških šolah, kjer bi jim privoščljivi sošolci pod okrogle ritke nastavljali “rajsnedlne” in jih v vrat streljali z bezgovimi jagodami. Ne, to nikakor ne gre.
Torej, logike ni. Vsi smo na slabšem. Se mi pa zdi, da sem jo sam še kar dobro odnesel. Bom pač poslušal šobaste črnce, švabskega spikerja, jedel bom golaž in……hodil peš.
Aufviedersehen!

Jaz bom oral in ti boš sejala pšenico,

zvečer bova trudna sedela na trati

in zrla spokojno v bodočnost.

Že pred časom sem pogruntal , da je zelo koristno včasih narediti kaj zelo prvinskega, enostavnega. Posebno če se človeku zazdi, da se mu v glavi drenja precej zmede in da potrebuje nekaj, da stvari postavi v vrste in stolpce.

Včasih si je v takih trenutkih sicer dobro tudi odpočiti in preležati kakšen dan, vendar pravo terapevtsko moč pa ima zame nekaj ur pravega fizičnega dela, ko naredim nekaj kar lahko zvečer zelo zmatran z bolečimi, težkimi udi vendar s popolnoma izpraznjenim procesorjem opazujem , kot narejeno, dokončano in…se ob tem dobro počutim.

V tem kontekstu marsikomu pade najprej na pamet, da bi posadil drevo ali spekel domači kruh, vendar to že namiguje na bolj filozofski pristop. Ne, jaz sem imel v mislih nekaj čisto konkretnega, koristnega in takega, da si po možnosti po končanem delu oddahneš in si lahko ,denimo, rečeš:« No, pa je! Za letos!«

Že večkrat sem omenjal moje gozdarjenje, ki se ga seveda ne lotim samo enkrat v letu. To delo je za takšno avtoterapijo vsekakor zelo primerno. Predstavljajte si ogromno bukev, ki ob veličastnem padcu strese ljubo zemljico in ti požene adrenalinske mravljince po hrbtu ko telebne na tla. In potem , ko v bel les zapičiš meč motorne žage…in potem pritisneš gas do konca ….v obraz te greje od avspuha in po nogah ti pada groba žagovina…ti pa žagaš debelo steblo in si lahko medtem misliš , ampak resnično kar si hočeš. Še glasno lahko zraven govoriš in , zgolj primer, koga pošlješ v tri materine ali kaj podobno prijaznega.

Drug, podoben trening te vrste je košnja poleti. To je dejavnost, ki je v naših razmerah, ki pomeni skoraj šest hektarov ekstremno hribovitih košenin, višek napora, ki pa je poleg vsega zaradi odvisnosti od vremena ponavadi še omejen na komaj nekaj dni tam konec junija. Ej, takrat se pa res maksimalno zgonim.

No, danes sem delal nekaj čisto tretjega. Na sipov kultivator sem montiral plug in zoral njivo. Ja, točno, zadevo sem vžgal, plug zapičil v bridko zemljo potegnil brazdo, pa še eno, pa še eno. ( naj omenim, da sem imel tudi pomoč…. svakinja in nečaka) . Ko smo prišli do vrha, se mi je zdela njivica prava prispodoba tega kar sem omenjal v prejšnjih vrsticah…………..

……………tako lepo se je videlo, kaj smo naredili.

(Spet nisem nič pofotkal, spet si nisem privoščil vsaj malo te potuhe. Bom enkrat valjda objavil en post s samimi slikami !   No, za ilustracijo sem v uvodu natipkal verz. Ta seveda ni moje delo in prav zanimivo bi bilo vedeti, če se komu sanja kdo je avtor!!)

Pod trto bivam zdaj
v deželi rajsko mili,
srce pa gor mi sili
nazaj v planinski raj.
Zakaj nazaj?
Nazaj v planinski raj!

Človek se menda vsega navadi. No, ne čisto vsega. Težko se navadi stradanja ali pa tega, da ga vsak dan za zajtrk premlatijo. Ampak če ostanemo pri bolj človeško navadnih stvareh, se moramo strinjati, da je človek dokaj prilagodljivo bitje. Zelo verjetno je bore malo ostalih oblik življenja sposobnih preživeti, če jih lepega dne iztržemo iz njihovega okolja in jih odpeljemo na čisto drug in čisto drugačen konec sveta. Lahko bi dajal za primer kaktuse na Grenlandiji ali severne medvede , ki brskajo za istrskimi tartufi ampak to ne bi peljalo nikamor. To bi bilo samo golo naštevanje vseh mogočih pretiravanj.

Kljub tej opazni prilagodljivosti pa sem kar nekako mnenja, da se ljudje že v osnovi delijo na tiste bolj »urbane« in takšne (tukaj energično kažem, nase!!!!) bolj ruralnega tipa. Seveda bi po daljšem opisovanju te svoje domnevne pripadnosti začelo zgledati , kot da ljudem, ki jim je pri srcu vaško življenje povzdigujem više od drugih in jim dajem večjo ceno. Vendar to nikakor ni moj namen. Ljudje smo pač različni in prav danes sem bral post gospoda, ki je očitno že dolgo časa (ali pa od vedno ?!) Ljubljančan pa ni niti slučajno videti,da bi to pomenilo, da si ne zna najti dela v stanovanju in pri znancih. Podobno o »mestnih« razmišlja namreč marsikateri »garač« s podeželja.

No, jaz se s takšnimi stereotipi ne ukvarjam, sem pa že od nekdaj mnenja, ko vidim kakšno blokovsko naselje v Ljubljani, posebno katero od tistih še bolj realsocialističnega tipa, da tam ne bi mogel prav dolgo vegetirati. Ne, bi me preprosto »neslo«!! Hiral bi , po mojem, tako kot tisti Bušman, ki so mu bogovi padli na glavo in je potem med svojim popotovanjem za svoje preživetje uplenil kozo. Belemu človeku se to ni zdelo v redu in ga je vtaknil v arest. V zaprtem prostoru Zumbo ni mogel ne jesti ne piti, še dihanje mu je delalo težave. Če ga ne bi izpustili , bi v nekaj tednih izdahnil.

Ja, jaz zase pravim, da sem človek »bolj za v grmovje«. Tam je okolje, ki se brezhibno sklada z mojim načinom dela. Tam mi ni treba potrpežljivo, natančno in počasi…tam je treba marsikaj tudi bolj na »ho ruk!«. Tam se človek zmatra in včasih spusti orodje iz rok in se zlekne med korenine stare bukve. Takrat gleda majhne zaplate jasne modrine, ki se jih vidi med migetajočimi vejami starke. Nekje nad glavo nekaj čivka, malo stran pa žolna zganja svoj prirojeni hrup! Včasih med daljšo pavzo čisto blizu steče kakšna srna ali zajec….ja, in nikogar ni, ki bi rekel, da je pavze konec.

Zdaj živim v kraju, kjer se moram pogumno nagniti čez okensko polico, da ugledam zaplato zelenja. Saj ni da bi jamral, še vedno je to “dežela rajsko mila”! Če pa že dežela ni takšna, pa imam tam rajsko milo družbo. Občasno imam tudi priložnost oditi “nazaj v planinski raj” in razsajati po gozdu in si polniti baterije z njegovo energijo!

Vendar pa, kljub vsemu……vsaj post o tem pa moram napisat!!!