UKAZ
28.05.2008 ob 07:30Večkrat sem že kje prebral ali od kakšnega pametnega osebka slišal kako se delimo ljudje na dve skupini. V mislih so modreci imeli predvsem delitev na tiste bolj gospodovalne in na tiste, ki so na lestvicah bolj nekje spodaj. Kakšenkrat je bila zadeva definirana bolj strokovno in je bilo govora o dominantnih ljudeh in tistih, ki so jim podvrženi in tako eni kot drugi so bili do potankosti opisani in obrazloženi. Tu in tam sem kdaj slišal kakšno bolj pesniško , metaforično delitev. Takrat je bilo govora o lovcih in plenu ali kakšni podobni globoki primerjavi. Seveda je bilo v vsakem primeru vsaj načelno popolnoma jasno o čem teče beseda. Sam sem si te stvari nedvoumno razložil s pojavom ukazovanja. Nekdo pač zna deliti ukaze, drugi pa jih morajo poslušati.Seveda to ni vedno tako enostavno. Marsikdaj ukaze delijo ljudje, ki za kaj takega niso usposobljeni ali pa so preprosto preveč butasti. Ko potem vse težje stojijo za omenjenimi svojimi ukazi, rešujejo svoje zagate tako, da poudarjajo svoj vzvišeni položaj in udrihajo po ljudeh okoli sebe. V naših krajih imajo za takšne modele ljudje zelo primerno modrost : “Komando mu daj pa boš videl kakšen člov’k je!”
Kdor je prebral nekaj mojih pisarij s podobnimi tematikami, si lahko o meni ustvari mnenje, da imam vse kar je šefovskega močno v želodcu. Začuda vam lahko zagotovim, da temu niti slučajno ni tako. Do sposobnih ljudi na pravem mestu čutim čisto dovolj spoštovanja. Tudi če mi kateri kdaj poviša pritisk, se kasneje velikokrat sprijaznim, da menda ni imel prav veliko izbire, da pač tudi on greši, da ga pritiskajo od zgoraj ali kaj podobnega. Tako na to gledam predvsem zaradi tega, ker dobro vem kako težko zna biti njihovo delo.
Sicer pa moram še enkrat ponoviti, da tako sprejemam sposobne ljudi, ne tistih, ki že drugi dan po sprejemu strašne funkcije govorijo o celem fabriškem procesu v izključno prvi osebi in pazljivo izbirajo srečneže, ki so vredni, da jih pozdravijo, ko jih srečajo v svojem proizvodnem carstvu.
Ko sem bil sam šef dvajsetim dedcem na štancariji sem s svojo funkcijo propadel na celi črti in to vsaj zaradi dveh stvari. Prva je bila bolj simboličnega pomena. Če se mi je na primer zgodilo, da me je v oštariji ali kjerkoli pač že kdo vprašal kaj sicer delam, takrat sem vedno nekaj mencal. Pa da nekaj rihtam, pa da štancarjem šihte pišem , pa da….sranje totalno. Niti na kraj pameti mi ni padlo da bi se junaško izprsil , se dvignil na prste in jasno in glasno, tako da bi poleg njega slišali še vsi ostali v radiusu pol vasi, izjavil da sem ŠEF! Ja , to je bila prva fatalna napaka.
Druga, bolj praktična in še za eno številko bolj usodna pa se tiče ravno današnje teme. Decom nisem znal lepo brezkompromisno ukazati. Ti delaj to, ti to in ti to! Konec, pika! Ne nič takega nisem govoril. Vedno so bile zraven prijazne in nepotrebne besede: “ Ali bi? Pa samo danes! Se ravno mudi, pa bi mogoče…..!” Če sem se kdaj odločil, da bom res neomajen, sem si v glavi sestavil cel scenarij in še ko sem šel proti tipu, ki bi mu moral ukazati manj priljubljeno opravilo, sem v glavi ponavljal besede, ki sem si jih zamislil. In potem je tip, še preden sem do konca povedal, začel nekomu psovati cel spisek ženskih sorodnic in pljuvati po tleh in že sva nekaj barantala. Ja, to ni bil ukaz, da bi ga pisali ravno z veliko začetnico.
Uradno sem zamenjal delo zaradi nekih zdravstvenih zadev, neuradno pa, med nami, je ravno v zgornjih vrsticah vse dovolj natančno opisano!!
Zatorej so me k temu razmišljanju navedli ljudje, ki so ukazovanje obvladali do potankosti in niso dovolili ne čustvom, ne občutkom, da bi jih zmotili v tem njihovem delu. Ne bi spet vlačil iz zgodovine Stalina in njegovih ukazov, niti ne bi razglabljal o paraoficirju, ki je brez zadržkov ukazal, da v Srebrenici “niti kokoš ne sme ostati živa!” Ne, takšnih stvari ne bi obujal. V zgodovino se mi ne ljubi vračati!
Sem pa te dni poslušal novice o ljudeh nekje v Aziji. Preko dva milijona prebivalcev v nam povečini ne posebno znani državi potrebuje pomoč. Nekaterim je edino od vsega ostalo, da do riti v rjavi brozgi med plavajočimi trupli čakajo, da umrejo od lakote , črevesnih bolezni ali, da jih zalije še kakšen meter višja voda.
Druga varianta bi bila, da v državo v čimkrajšem času spustijo delavce združenih narodov, rdečega križa , humanitarnih organizacij in raznih prostovoljcev, ki bi pripeljali vsaj najnujnejše potrebščine in zdravila. Ljudem bi pomagali, da se vsaj za silo postavijo na noge in mogoče zagledajo nekaj svetlega v črni temi, ki jih je objela.
Pa pride general in izda ukaz:” V mojo državo pa že ne smete!!!” O njegovih motivih in razlogih ne bom modroval.
No, zdaj pa, spoštovani, naredimo majhno primerjavo. “Šef” Dare , ki ga je s tira spravilo že prgišče srbijanskih kletvic ali general Than Shwe, ki se mu ni niti slučajno zatresla roka, ko je podpisal smrt tisočev svojih ljudi.
Temu se pa že lahko reče ukaz!!!