Moje čakanje!

18.04.2008 ob 09:59

Ko sem včeraj pohajal po Ankaranu sem imel debeli dve uri časa za razmišljanje. Malo sem razmišljal ob hoji, malo ob štetju maloštevilnih plovil na koprski strani, malo ob kapučinu in čakal in čakal. Sicer sem čakal mamo, da opravi zdravniški pregled v Valdoltri. Zamuda menda ni imela nič opraviti z zdravniškim štrajkom, bila je pač samo navadna zamuda. Pa me tudi ni posebno jezilo. Tuhtal sem, da je v bistvu čakanje nekako način mojega razmišljanja in življenja na sploh. V to tuhtanje sem se poglobil v tolikšni meri, da sem s tem nadaljeval še popoldne, ko sem se že veselo lotil svojega šihta! Ko sem fenomen poskušal analizirati, sem se seveda moral vrniti čim bolj daleč nazaj. Tam nekje pred osmim, devetim letom sem bil s svojimi spomini kar nekako v zadregi. Iz tistih let mi nikakor ne uspe izluščiti kaj prida detajlov. Spomnim se, da sem odklenil sosedovo lovsko psico in jo dobronamerno peljal na sprehod, potem pa so namesto, da bi me pohvalili vsi zganjali strašen cirkus. Takrat mi seveda ni bilo jasno, da bi lahko naključni mimoidoči mešanec naredil celo katastrofo. Niti sanjalo se mi ni, kaj bi lahko takega storil. Spomnim se tudi, da sem padel s trimetrskega hrasta in so me morali z rešilcem peljati v Ljubljano. Potem pa še … evo, skoraj ničesar več. Neverjetno. Morali bi slišati mojo mlajšo sestro. Kdaj mi pravi kaj o detajlih kmalu od plenic naprej. “A se spomniš?A se spomniš?”, reče vmes vsake toliko! “Vraga se spomnim !Pojma nimam!” si takrat mislim sam pri sebi, izvlečem se pa tako, kakor kdaj. Ta moj spominski blackout si razlagam s tem, da sem že takrat padel v svoj življenjski stil. V čakanje. Zagotovo sem tako intenzivno čakal,da odrastem, da se nisem imel časa pretirano ukvarjati z razmišljanjem o svojem sicer krasnem otroštvu.
Tako sem uspešno dočakal, da sem zakorakal v osnovno šolo. Ta mi ni nikoli delala težav. Bil sem vsa leta odličnjak, le pri telovadbi me je malo jezilo, ker so nas vsakič postrojili po velikosti in sem bil v najboljših časih predpredzadnji. Mater! Nisem pa delal iz vsega kakšne večje stvari. To je bil samo vmesni korak. Čakal sem na večje in pomembnejše.
Ko sem treniral fusbal ali karate, sem bil na momente, kolikor mi nese moj luknjsti spomin, še kar ambiciozen. Na kaj točno sem čakal se niti točno ne spomnim, mislim pa da v igri ni bilo kakšne Barcelone ali Manchestra. Toliko realen sem pa že bil: Verjetno sem razmišljal o Hajduku ali Olimpiji.
Moja prva kitara me je postavila na momente med zelo neučakane. Točno kateri vrh sem hotel s prijatelji osvojiti mi spet ni popolnoma jasno, vendar zagotovo vem, da je bil visok in mogočen. Pa sem se glede tega kaj hitro potolažil in ostal v dolini.
Takrat sem šel tudi v dijaški dom in v tem današnjem kontekstu mi je tisto obdobje še najbolj zagonetno. Težko boste našli med mojimi znanci kakšnega, ki bi trdil, da njegova dijaška ali mogoče študentska leta niso bila njegova najlepša v življenju ampak jaz temu čisto brez težav ugovarjam. Benti, vse mi je šlo na živce. Večina profesorjev in večina sošolcev, internat in Nova Gorica s pripadajočo burjo in dežjem vred. Ja, takrat sem pa res težko čakal,ne le vsakega petka ampak predvsem tega, da vse skupaj mine.
Vmes sem brez najmanjšega upiranja dočakal to, da sem se navadil tobaka in vzljubil pivo. Nekaj pirov je včasih pripomoglo, da se tudi kakšni deklici nisem pretirano upiral. Zanimivo, kolikokrat smo se s prijatelji vprašali ali ne bi bilo v teh krajih še več osamljenih stricev, če bi vsi imeli pamet in se izogibali alkohola. Bog ve!
No, ko sem spoznal najlepšo med njimi, sem z njo po letu dni že čakal na svojo prvo hčerkico. Prej kot sem dočakal malo štručko, sam moral odkorakati v Slavonijo v JNA. Jugoslavenska Narodna Armija. Jebemliti boga, a vam je jasno, da brez težav najdete človeka,ki trdi da se je tam doli imel fajn. Med bebavimi vodniki in napihnjenimi kapetani, ki so mi kriče dopovedovali, da sem prisegel, da je to moja dolžnost in da sem itak prostovoljno prišel služit Titu in domovini! No, mislim da nima smisla praviti kaj sem čakal vseh dvanajst mesecev!
Ko sem to dočakal, sem hkrati začel svojo fabriško kariero, ki sem ji pripisoval preveč važnosti in tisto, ki pa je bila zares važna. Seveda mislim svojo družino. Z mojo ženo sva poskrbela, da je to postala družina kot se gre. Včasih sem šel po Fari z enim otrokom v naročju, enim v vozičku, na tretjega pa sem se drl naj se drži, za božjo voljo, pločnika, porkaduš!
Za ta del mojega čakajočega življenja moram vsekakor dati veliko večje priznanje moji lepši polovici, čeprav sem se po mojem mnenju trudil po najboljših močeh. Vendar pa sem tudi zelo intenzivno čakal . Čakal sem na vsako najmanjšo priložnost, da jo pobrišem vsaj za kakšno uro med dece in spijem kakšen pir. Konec tedna sem pogosto odkolovratil na ohcet ali veselico in takrat so name čakali…..in čakali…Nazadnje je bilo potrebno, ko sem prišel, počakati še do naslednjega dne, da sem bil sposoben normalno zagovarjati svoje godčevske poti in zamude.
Sem pa v tistem času vsekakor intenzivno čakal tudi na to, da to obdobje nekako mine. Majhni otroci so sicer čudo in sreča brez primere. Imajo čisto drobne prstke in izumljajo najbolj smešne in očarljive besedice.Vendar pa sem bil, da o moji ženi ne govorim, kolikor pomnim, nekoliko utrujen!
”No, in zdaj?” sem iznenada pomislil! “Samo poglej, Dare moj, kako lepo vlečeš svoj voz!”
Bogve, če nisem medtem, ko sem kot Rodinov kip študiozno sedel med pavzo na robu palete, kakšne svoje misli tud zares na glas izrekel! Zvečer bom prišel domov in danes je ravno dan, ko me bodo čisto vse moje punce pričakale doma. pozdravile me bodo in mimogrede navrgle kakšno duhovito neumnost. To bom takoj vrnil in zagotovo bomo dobre volje. Ena mi bo pomahala z dobro oceno, druga z diplomo s tekmovanja v Hiphopu . Tudi študentka bo danes prišla . Kolokvij je opravila brez težav. In dokler bomo mogli bomo zasedali vse možne vogale kavčev, foteljev in ostalih pritiklin v vidnem polju televizorja in govorili traparije. Jaz se bom zleknil v svoj vogel in se stisnil k…..
“Kaj pa ti čakaš, jebenti!”
Iz mojega zasanjanega obraza je skočil nekdo drug, presenečen in kot ravno zbujen iz lepih sanj. Pred sabo sem zagledal rdečeličen, pegast ksiht mojega zoprnega šefa. Sireno sem očitno že pred petimi minutami popolnoma preslišal. Takrat bi moral nehati posedati in zalavfati stroj. Ko me je zmotil, so prvi impulzi, ki so stekli po mojem živčnem sistemu narekovali naj zarobantim tudi sam. Naj ga pošljem nekam, tipa nemarnega, ki mi je podrl moj prijetni sen?!
Vendar takrat se mi je pa v glavi nekaj premaknilo. Pomislil sem, kako je ob vsem kar sem še malo prej razmišljal, ta kreatura pred mano nepomembna . Kot majhna, neznatna smet na prelepi sliki, ki se mi je zarisala v možganih.
“No, kaj hudiča čakaš??” je jezno ponovil.
Moj obraz je bil takrat že najbolj prijazen od vseh kar jih imam. S prizanesljivim dobrodušnim nasmeškom sem mu odgovoril:
“Nič več, dragi majstr…” tokrat je bil smešno presenečen on!
“Nič več! Zgleda, da je to to!”

  • Share/Bookmark
 

18 komentarjev na “Moje čakanje!”

  1. pika pika pravi:

    Uh, mi smo še v fazi, ko čakamo, da postane umivanje zob in samostojno brisanje riti samoumevna rutina…
    Drugače si imel pa srečo, da si se moral deklicam upirati, razen ko si popustil pod pritiskom rujnega ;-) !

  2. 1danica 1danica pravi:

    Čakanje zna tudi presenetiti z rezultatom: ko čakaš na test, ker bo pet, pa dobiš trojko, ko čakaš, kdaj bo srednja šola postala tako blazno težka, kot so ti pravili (TAKI KOT TI, SPLOH nimajo tam kaj iskati, ker NIMAŠ DELOVNIH NAVAD!!!), potem pa ni, kdaj bo začelo boleti, ko ugrizne pes – pa te sploh ne… tako, včasi v plus in drugič v minus.

    Tiste “joj, komaj čakam, da gre dan/teden/šolsko leto… mimo sem pa bolj ali manj odmislila. Kakšen dan že, ne rečem, drugače pa vem, da bom na koncu čakala le še penzijo, takrat pa spet bolj ali manj samo eno stvar. Ne preveč nestrpno, upam.

  3. Blazz Blazz pravi:

    dve ti bosta pa pripovedovali, kako sta plesali na otvoritvi nove šole :)

  4. zdravje pravi:

    No in kdaj se je čakanje najbolj “vleklo”? ;-)
    Včeraj gotovo ne, saj si čakal le dve uri :-)

  5. kamper kamper pravi:

    Dve ure sem jaz z avtobusom potoval iz Valdoltre do Izole :lol:

  6. vlatka vlatka pravi:

    dare,

    malo si sredi čakanja zabluzil.

    Začneš z Ankaranaom, Valdoltro, pravzaprav, in končaš s svojim šefom….

    Kje je pa mama? :D

  7. vlatka vlatka pravi:

    ups…, en a je preveč…

  8. dare dare pravi:

    @pika, tisto okoli upiranja je mišljeno bolj “metaforično” :) !

    @1danica, ja vedno je cela množica variant!

  9. dare dare pravi:

    @blazz, menda je bilo napeto?! :)

    @zdravje, ne, ne , je bilo že kdaj v življenju veliko bolj “mukotrpno”!

  10. dare dare pravi:

    @kamper, razmislite , da bi s civilno samoiniciativo zahtevali nakup boljših trol!!!

    @vlatka, spisek bi moral biti še precej daljši. Tu so še prijatelji, omizje, muzikanti in , ja….seveda tudi mama. Ampak meni se pač stvari tako zapišejo in konec koncev še tako rata vse predolgo, da bi se večini ljudi sploh dalo prebirat :) !!!

  11. ditka pravi:

    dare,
    lahko začneš čakati,da boš stara ata :)
    Pa še dosti stvari lahko čakaš,ne samo mame.

  12. ditka pravi:

    ups, stari ata :)

  13. 1danica 1danica pravi:

    A vidiš? Od čakanja do pričakovanja in naprej – do napovedi! Ene so prav zanimive.
    Ampak – dajmo času čas (oziroma: poČAKAJMO)

  14. Blazz Blazz pravi:

    Ma ja…napeto. Če nebi blo tam Turka in Zvera se nihče nebi niti malo brigal…ampak ok, recimo da je blo no. :)

  15. vlatka vlatka pravi:

    dare,

    eni preberemo, drugi preletijo. Lahko je obratno, odvisno koliko nas potegne ;)

  16. dare dare pravi:

    @ditka, ja jebenti, stari ata bi bil pa res lahko enkrat v bližnji bodočnosti :) Sicer se mi to po svoje sliši nekako …ma ja no…,ampak po drugi strani, če pa bodo tako pridne kot sva bila midva z mami, so pa že skoraj malo v zamudi :) !

  17. drmagnum drmagnum pravi:

    Pravijo, da tisti ki čaka dočaka. Samo paziti moraš, da vseeno ne bi predolgo čakal.

  18. dare dare pravi:

    @doktor, tako je!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !