Speedy goes to Joe Pena’s
13.04.2008 ob 12:50Z energijo , ki to definitivno ni in po dežju, ki to pa še kako je in so brisalci v borbi z njim bedno orožje, me je felicia počasi peljala proti beli Ljubljani. Na povabilo soseda me je čakal večer v baru Joe Pena’s v centru prestolnice. Z občutki človeka, ki se redko “spopada” s spoznavanjem novih ljudi in navezovanjem zanj netipičnih novih socialnih stikov, predvsem pa z občutki, ki so značilni za ljudi, ki delajo ravno iz napačnih zadev “celo reč” sem počasi vijugal v tisto smer.Vmes sem se enkrat ustavil in tudi potem ko sem parkiral bolida pri maxiju, sem zelo nevehementno krenil proti Nami. Tudi tam sem za aklimatizacijo naredil še en krog, v neki luknji spil kofe in si zagotovil vsaj akademske četrt ure zamude. Pozneje sem dodal še četrt, saj v Penasu nisem zaboga vedel kam naj se dam in koga naj vprašam če je morebiti bloger. Nekaj o srečanju blogerjev sem vprašal natakarico in zdelo se ji je smešno.Ker nisem želel s svojim humorjem zabavati osebja za šankom sem vseeno zaokrožil po lokalu in pri edini za skupino zrihtani (dolgi) mizi vprašal tam stacionirana deca, če je kateri od njiju sosed. Bil je in tadrugi je bil strojnik. Strojnika sem si predstavljal drugače pa se zaboga nisem mogel spomniti kako . Verjetno sem imel v glavi sliko sitnih inženirjev, ki bluzijo po naši fabriki.
Ko sem prebil to oviro in svojo tremo sem se parkiral na stol , ki sem si ga okupiral za cel večer. To pravim zato, ker sem bil eden redkih, ki niso menjavali svoje pozicije in kontaktirali s čimveč ljudi. Jaz bom to počel šele od tretjega srečanja naprej.
Naj mimogrede še povem za nepoučene, da sem bil tisti artikel nekje pri začetku omizja, ki je imel (bolj ali manj) največ let in (definitivno) najmanj las. Sicer pa sem zagotovo deloval za številko slabše kot sem se v resnici počutil. Zame je bilo namreč s tem, da sem se tam namestil in vsaj za silo navezal malo pogovora z ostalimi, opravljeno kar veliko dela.
Samo vzdušje je bilo za kakšne “globje vsesplošne razprave” in tudi za moje navade nekoliko preveč dinamično in prehrupno, vendar pa vsekakor še vedno zelo prijetno. Treba je pač razumeti , da ta preklop iz lokala , kjer moje omizje vegetira v “saloonu”, ki v Moriconijevemu ritmu med svojimi debatami le vsake toliko opazi prihod osamljenega jezdeca skozi nihajna vrata.
V tem smislu sem prijaznega smajlija poleg sebe tudi vprašal, če imajo v Ljubljani premalo oštarij, ker je ta tako do amena nabasana. To moje vprašanje je označila kot tipičen idrijski humor.
V celem večeru smo se predstavili (spoznali?!) s približno dvajsetimi blogerji. Nekaj sem jih poznal po imenu, nekaj manj po pisanju, dva ali tri celo po videzu. Mene so po imenu mojega bloga poznali trije ali štirje in nasploh je postalo v pogovorih jasno, da je cela ta blogarija precej široka zadeva in da težko izluščiš prave stvari in se seveda tudi težko, v kolikor to sploh želiš, prebiješ do večjega števila bralcev.
Sicer pa menda kakršnokoli promoviranje ni izgledalo eden od namenov tega druženja.
Opazil sem predvsem veliko pozitivne energije ( po domače dobre volje) in domnevno ( nič nisem slišal) debat polnih vsebine!
Kakorkoli že…večer sem preživel in niti slučajno nisem za sekundo pomislil, da mi je žal, da sem se “ojunačil” in se podal v Pena’s. Sicer to ni doživetje, ki bi si ga želel ponoviti takoj naslednji teden, vendar imam pa lep namen po nekem času še početi kaj podobnega. S to razliko seveda, da bom v bodoče že dobro vedel kje je bar in kje je miza in da bom enkrat takrat že jaz tisti, ki bo nekomu predstavil blogerja z njegovim nickom vred.
Ob pol dveh sem spet vžgal škodo in se odpeljal proti Idriji. Šel sem po stari cesti, saj itak tudi po avtobanu ne bi peljal več kot šestdeset. Skoraj celo pot je scalo kot iz škafa pa tudi nasploh se mi ni vozilo posebno hitro. Malo sem razmišljal o vsem skupaj. Ugotovil sem, da sem se v celem večeru pa le naučil nekaj stvari.
Zdaj naprimer vem, da je srečevanje eno od obveznih sestavin bloganja. Vem tudi, da ko si enkrat bloger, potem si to za zmeraj. To sem ugotovil zaradi tistih, ki iz različnih razlogov ne pišejo več pa zaradi tega nič manj ne spadajo v to skupino.
In še to me je prešinilo, da Blogarija konec koncev pa le je “cela reč” !
13.04.2008 ob 13:32
Hehe, pravi “idrijsko humoren” zapis. Tvojim spoznanjem bi dodala, da leta in količina las najbrž nista pomembni, vsaj ne za funkcijo blogerja
Hrup in gneča pa je motil tudi tiste, ki smo morda nekoliko mlajšega nastanka, a ne toliko, da bi bili na to imuni.
13.04.2008 ob 13:44
Zdaj me pa res vedno bolj firbec matra, kako bi en pravi “strojnik” moral zgledati…
Drugič moramo vsekakor izbrati manj hrupen lokal, da se bo dalo pogovarjati dlje, kot do prvega soseda, z normalno pivo in prepovedati paparaze…
13.04.2008 ob 13:56
@morska, še eno olajšanje
!
@strojnik, a zdaj boš rekel, da ti nisi taprav !?!
13.04.2008 ob 14:32
Dare, čisto razumem tvoja deviška čustva ob prvem srečanju z fizično obliko blogerjev (pa še zobe imajo
)! Meni je bil tak Bložič, sploh, ker sem takrat še samo komentirala na dveh ali treh blogih. Naslednje srečanje sem pa že komaj čakala.
!
p.s. Strojnik je pa tudi mene presenetil, pričakovala sem poosebljeno disciplino. Strojnik, brez zamere
13.04.2008 ob 16:26
Dare, lepo da si prišel in poklepetal z nami ter pustil za omizjem delček tega idrijskega humorja. Jup, tudi jaz sem ga zasedil!
13.04.2008 ob 20:00
ja no, dare, a mogoče ni res???
mene je idrijski humor vedno navduševal! tud zarad tega zato rada pridem v idrijo!
13.04.2008 ob 20:18
Preživel si pa le in to celo prav luštno
13.04.2008 ob 21:17
@pika, torej ni skrbi za naprej ? !
@sosed, nisem vedel, da sploh obstaja ta žanr ?!
13.04.2008 ob 21:20
@
, kako bi potem šele prfarski štosi zažgal. (fara=spodnja idrija)
@kamper, očitno sem kaveljc in pol!
14.04.2008 ob 08:11
Dare, če so to naše največje skrbi, bomo še dolgo in veselo tlačili to zemljo
!
14.04.2008 ob 13:36
Hehe, pogumno dare… si se odloču da greš
Enkat sm šou jest brez tebe, tadrugič ti brez mene… na ta tritga greva pa ukap!
14.04.2008 ob 13:39
Čeprav, ti šment, se sekiram ker nisem šel tut na tega. Vidim, da je bla sama izbrana druščina tam. No ja, pa drugič!
14.04.2008 ob 22:12
Glavno, da te idrijski humor ni zapustil in da si se imel lepo!
14.04.2008 ob 22:59
@blazz, pozlatile ti se reči!!
Glede elite ne vem, mora že biti če ti praviš. Vem pa, da me je ena bjonda blogerka spraševala po tebi. Bi rekel da Mojca pa nisem čisto prepričan.
@zdravje, saj če bi me vabili na kakšen festival resnosti in pametnega govorjenja bi pa verjetno našel kakšen izgovor in bi moj zic ostal prazen.
14.04.2008 ob 23:10
zgornji zapis me je spomnil na neko anekdoto (verjetno sem jo že kdaj povedala
), ko me je eden od nedeljskih gostov radovedno pobaral, kakšna izgledam, da bo vedel, katero pocukati za rokav.
Žal se revežu ubogemu ni niti malo sanjalo, s kakšno specialistko za čarovniške hece ima opravka, pa mu rečem, da naj se oglasi pri tisti, ki bo imela najdaljše in najlepše noge. Na srečo imamo v službi res eno tako…in ko pride skozi vrata, jo opazi in se nameri – ne da bi pogledal ostale-naravnost k njej.
Razočaranja, ki se mu je zapisalo na obrazu, po tistem, ko mu ona s prstom pokaže na mojih cca 160 cm, ne bom nikoli pozabila
15.04.2008 ob 00:10
No, jaz se prav veliko nisem opisoval na Blogu, sem pa pogosto pisal o kovačih in kakšnem gozdarju. Mogoče je zaradi tega kdo mislil, da bi moral biti Dare dvametrska ljudina !?
15.04.2008 ob 06:57
Dare, cm gor ali dol, ne igra vloge
15.04.2008 ob 07:13
Mica – hvala za razumevanje. Mislim pa, da večina žensk še vedno misli da kak centometer dol igra zelo veliko vlogo.
15.04.2008 ob 07:16
seveda tako mislijo. Ker nimajo pameti…tam, kjer je potrebno.
kaj meni koristi, če ima kdo cm v idealnih merah, če je pa trapast kot noč in se z njim nimam kaj pogovarjati?!
Skratka, kot vidiš, so mi cm bolj pomembni pri ..hm…dolžini jezika”
če tukaj štima, sem srečna
15.04.2008 ob 07:32
Bjond blogerka? Moja je bila ja, hehe.
15.04.2008 ob 22:48
dare,
ni videti nekega posebnega navdušenja, kot je vladalo pri srečanju blogerjev na Bordonovi domačiji. To že lahko priznaš
15.04.2008 ob 22:50
P.S.
in da smo se režali skoraj vsi do solz od smeha.
No, ja. Verjetno je bilo krivo vreme.
Pa drugič več sreče.
15.04.2008 ob 23:45
Ja , nič, Vlatka, kaj naj rečem. Če si prepričana, da je bilo tako , potem je pač ena proti nič. Najbolje , da se enkrat nekje najdemo vsi skupaj, pa slabo vreme gor ali dol .
lp
16.04.2008 ob 07:25
Včasih imam podobne občutke, in se zabetoniram na svoj stol ter ga čuvam do konca le zase
.
17.04.2008 ob 23:29
dare,
ja, ni kaj, drugič bo treba na Ptuj.
17.04.2008 ob 23:31
dare,
rezerviraj se pri “mijau”, pa bo vse v redu.