Pogovor s pisateljem!
nostalgija, miks 6.4. 2008
Najbolje bi bilo , da že kar v prvih vrsticah povem, da niti slučajno nimam namena kritizirati človeka , ki želim o njem napisati nekaj misli. Pa čeprav bo moje mnenje zgledalo ravno tako. Morali bi pa vedeti, da je moje gledanje na njegov način življenja še vedno močno pozitivno v primerjavi s tem kako on sam gleda nase in na svoj “life way”!
No, vsaj opisuje ga kot takšnega, predvsem v prvi knjigi, ki je skupek kratkih zgodbic, ki avtobiografsko opisujejo njegov vsakdanjik, ki ima vedno in povsod en sam namen in motiv. Avtor ga imenuje bula. Bula je vresnici steklenica in sicer steklenica belega vina. Od začetka do konca se vse suče okoli tega in karkoli se že dogaja in zgodi, kadar akterji pridejo do “bule”, se zadeve postavijo na svoje mesto in ves prejšnji nered in vsa bednost se spremeni v znosno in prijetno bivanje…do naslednjega dne in do boja za novo…bulo!Prva in mogoče edina kritika njegove prve knjige, ki sem jo prebral se je glasila nekako :”S to knjigo je slovenska literatura dosegla svoje dno!!”Jaz sem bil potem ko sem knjigo prebral sicer mogoče tudi mnenja, da ne kipi od literarnih presežkov , vendar pa sem bil z nekaj stvarmi prijetno presenečen. Med temi bi predvsem izpostavil nedvomno in nedvoumno poštenost. Človek se v tem pisanju tako degradira, postavi v tako ničvredno luč, zavrača sploh vsako misel, da bi imel sploh kakšršnekoli kvalitete. To počne suhoparno in tako neprizadeto in predvsem brez sleherne opazne želje po tem, da bi se komu smilil , da mora človek verjeti v iskrenost teh črnih misli. Tudi o tem, da bi se avtor kakorkoli smilil sam sebi ni govora v teh zgodbah.Sicer pa je moje mnenje o pisatelju možno povedat v zgolj nekaj vrsticah. Resda sva skupaj “žulila” osnovnošolske klopi celo osemletko, skupaj špilala fusbal in verjetno počela v tistih letih še nekaj vragolij, ki jih je odnesla pozaba, vendar te otroške dogodivščine ne morejo veliko vplivati na moje razmišljenje o njegovem ustvarjanu v tem času.
Nekako v tistem času, to je dobro leto po koncu osnovne šole, sva se nekega večera čisto v začetku septembra našla na vrtu neke oštarije v Novi Gorici. Lokali so bili polni novih in starih dijakov , stanovalcev internata. Malo zgubljen in nevajen tega okolja sem bil vesel znane face in beseda je dala besedo in popoldne je prineslo večer. Z večerom je prišla tema, ki sva jo poglobila s tem, da sva se ga napila kot krave. O čem sva govorila ali kaj podobnega se mi niti ne sanja. Vem pa dve stvari. Ena je ta, da se pozneje nisva več kaj dosti družila! Druga, verjetno vsaj zanj še bolj usodna je ta, da sem se jaz naslednji dan od tistega popivanja streznil, medtem ko to njemu še vse do danes očitno ni uspelo.
Od takrat sem o njem vedel bolj malo. Včasih kakšne govorice, včasih kratka novica glede njegovih literarnih podvigov. Ti so poleg njegovih zdaj verjetno že cca. petih knjig pomenile tudi pisanje v vse mogoče rubrike od pobožnih do pornografskih zgodbic, karkoli le da je kdo za to ponudil vsaj minimalen honorar. Videl sem ga tudi sodelovati na vseh možnih TV nagradnih igrah od štiri v vrsto pa vse do milionarja.
Enkrat sem prebral intervju z njim v Dnevniku. Zelo zabaven pogovor z novinarjem je samo potrdil njegov način delovanja. sam se je opisal kot človeka, ki za silo deluje samo nekje med enim in dvema litroma vina. Moram omeniti, da je govoril konkretno o bevandi s cenenim merkatorskim namiznim in da si nisem zapomnil točnih številk. Na leto je naštel stodvajset popolnoma pijanih dni , ostale pa razdelil med zdravljenje svoje skurjenosti, pisanje zgodb in sprehajanje na grob svojega pokojnega mačka z imenom Mile Klopčič.
Dejstvo, da nekdo napiše in izda pet knjig me navdaja s spoštovanjem. Pika! Tu si ne morem nič. Lahko mi kdorkoli meče na mizo kakršnakoli dejstva in zmanjšuje ta dosežek, zame je ta možnost, da svoje pisanje lahko postaviš v polico med druge pisatelje krona vsega dela. Da lahko stvar potehtaš v rokah in jo prelistaš, da pod prsti zašumijo beli listi….ja res, spoštovanje.
In tako sem si nekje sam pri sebi kar nekako želel, da bi se s človekom enkrat, magari tako mimogrede, malo pogovoril. In ravno to se mi je zgodilo pred nekaj dnevi. Povedal mi je , da nov projekt izide v nekaj dnevih. To je bilo v bistvu tudi vse kar je v tem kratkem času povedal o sebi.
Nikoli nisem nameraval pisati o njem ampak k temu me je spodbudilo v bistvu ravno to, kar je takrat povedal o meni. Izjavil je, da sem ga v življenju vsaj dvakrat zelo presenetil. Čeprav to ne izgleda posebno smiselno, se je to slišalo bolj kot razočaranje, ne presenečenje. Prvi moj nerazumljiv korak je bil po njegovem , da sem takrat šel v fabriko. O tem bi se dalo razpravljati in niti ni rečeno,da se z njim ne bi strinjal, čeprav je večino svojih let preživel kot brezposeln intelektualec brez izobrazbe. Še bolj pa me je presenetil drugi del njegove izjave. Drugo fatalno, po njegovem presenetljivo neracionalno zadevo pa sem ukrenil s tem, da sem si ustvaril tako veliko družino!
Ja, to mi je pa takoj v naslednjih trenutkih zalavfalo v glavi orodja za razmišljanje in odločitev , da o tem napišem par odstavkov je bila tu.
Moram reči, da ni niti slučajno govora o užaljenosti ali čem podobnem. Njegovo razmišljanje se mi je zdelo kvečjemu nenavadno. Prvič zato, ker nisem pričakoval, da o meni sploh karkoli ve in še manj da je o tem kdaj razmišljal, drugič pa zato, ker ob vsej njegovi nekonvencionalnosti človek pač ne pričakuje, da ga v življenju lahko presenečajo takšne običajne stvari.
Kljub vsemu sem zadovoljen, da sem pisatelja pozdravil. Upam da bo čimprej priložnost, da se pogovoriva bolj po moško in rečeva kaj o pomembnih stvareh. Seveda bo moralo to “ravno tako nanesti” in le upam lahko, da ga bom našel na primerni oziroma primernejši točki med dvema “bulama” kot tokrat in da bo njegova komunikacija “le” slaba in ne maksimalno slaba!
Za konec pa samo še pozdrav. Za to si bom izposodil besedno igro iz njegovega psevdonima, ki ga je začel uporabljati pri (mogoče) četrti knjigi.
Hvala, Bogomir!
6.4. 2008 ob 21:27
Hm. Najbrž bi ga moral poznat, ma mi trenutno ne užge kdo je to…
6.4. 2008 ob 21:38
Žalostno, toda resnično, driska, hvala bogu……
6.4. 2008 ob 22:28
Tomaž!? Hudir ja, pa se mi je zdelo, ampak nisem vedel da ima tak psevdonim!
PS: Verjem al ne, enkrat sem ga pil skupaj z njim
6.4. 2008 ob 22:38
Ja, knjiga se imenuje HVALA BOGU. Na naslovnici piše torej tako: Bogomir Hvala Hvala bogu
6.4. 2008 ob 22:43
Morda bi besedilo prijetno dopolnil z omembo njegovega nahrbtnika.
6.4. 2008 ob 22:47
dare,
ti si eno ful nehvaležno bitje.
Imaš poklic, delaš, in ustvaril si si prekrasno družino. Ta je vredna za tri fakultete. In ne privoščiš ubogemu intelektualcu, da razmišlja po svoje 
Pa še spozna se na tvojo družino
P.S.
Da nisi ti malo ljubosumen?
6.4. 2008 ob 22:47
Brez dvoma je še veliko stvari, ki bi jih veljalo omeniti. Če bom kdaj imel veselje in posedel urico s Kosmotom, bom zagotovo omenil še kaj!
6.4. 2008 ob 23:04
Vlatka, nič takega. Ostali komentatorji, ki umetnika poznajo tega zagotovo ne razumejo tako. Če pa na kakšen način tudi sam pisatelj pride na mojo stran in prebere tekst, se pa tudi ne bojim, da bi bil posebno “hud”.
Predvsem pa sem želel dati poudarek na spoštovanje
!
7.4. 2008 ob 09:56
Človeško bitje je res en zapleten metafizični sistem. Tomaž pa predstavlja tisti multi-mix marginalnega intelektualca, ki lahko vzbudi občutja in izjave v smislu: “Kaj bi ta človek lahko ustvaril, tako je brihten, če le ne bi zašel na ta pota….ali pa popoln prezir in pogled zviška nanj kot na nevredni in zblojeni izmeček družbe” obenem.
In tukaj vmes med obema skrajnostima si je po mojem mnenju tudi določil svoj življenski krog, s katerim je očitno zadovoljen in iz njega črpa, kar potrebuje. Konec koncev pa tudi to nekaj velja.
Poudarek na spoštovanje je pa popolnoma na mestu, res. Kot praviš, postaviti svoje delo na knjižno polico med ostale avtorje, to je res krona vsega dela. Zanj je to definitivno, za kritike, posamezne bralce, za nas, ki ga poznamo pa rezultat vsakokratne individualne percepcije in še tisoč ostalih stvari.
V življenju res »N’kol ne bo za vse glih«, in vsaj v tem smislu je prav tako.
Biti drugačen in ostati pokončen, to danes ne zmore vsak.
LP
7.4. 2008 ob 11:30
Založba? Samozaložba?
7.4. 2008 ob 12:14
Veš, vse je nakako odvisno od tega kako človek nekoga oceni in iz tega oblikuje pričakovanja.
Najbrž ni edini, ki je v tebi videl potencial za popolnoma drugačno življenje, a presneta reč, najbrž to velja tudi zanj.
7.4. 2008 ob 21:48
@swislar, brez komentarja na tvoj komentar
@1danica, taprva vem , da je bila založba Bogataj, pozneje pa nekaj samo….in ne vem!
7.4. 2008 ob 21:57
@Nevenka, točno tako. Sem pa tudi prepričan, da ni nameraval sprožiti kakšnega večjega razmišljanja okoli človeških neizkoriščenih možnostih! Me je pa presenetilo, da je omenil te stvari glede na to, da se mi ni niti sanjalo, da spoh ve za moje delo in družino. Če prav premislim, prijetno presenečenje!
8.4. 2008 ob 06:36
Življenje te preseneti,ko najmanj pričakuješ
8.4. 2008 ob 23:10
dare,
mislila sem, da pride do tebe. Ne na tvojo stran
11.4. 2008 ob 19:44
hm..ahm…dare, a ti pošljem svojo zadnjo knjigo v recenzijo?
Ali pa jo poišči v knjižnici.
me zanima, kaj bi rekel o njej……
12.4. 2008 ob 02:42
@kamper, a ni fajn :)!
@vlatka, le vsakih dvajset let
12.4. 2008 ob 02:44
@mica, vsekakor bom dal v bližnji plan. Pa zagotovo ne zaradi recenzije. Zaradi branja, zgolj zaradi branja!
12.4. 2008 ob 06:25
ker si precej na dosegu roke, se boš lahko prikazal jeseni, ko se bo rodila nova, na mestu zločina, ko se bo predstavljala
12.4. 2008 ob 06:39
P.S. če nekomu teče roka, potem je to dar. Pa ni važno, ali je pisoči dr.mag.doc. in še kaj za zraven, ali nekdo, ki po fabrki skače z metlo in pometa. hakeljc tiči v dejstvu, ali sploh želimo ta dar, ki smo ga prinesli na svet, vnovčiti, ga razvijati, mu dati dodano vrednost. Poznam pisateljico, izjmemno, lahko bi rekla, da eno najboljših, toda kaj, ko je svoje darove brcnila v temo in se popolnoma posvetila grdi bulasti razvadi
Pa še tole: nekoč sem imela okroglo mizo z znanim slo filozofom. In ena od poslušalk je postavljala izjemno dobra vprašanja, in po končanem srečanju, me gost vpraša, kdo je bila tista ženska. pa mu povem in se ni mogel načuditi, da bi lahko nekdo, brez formalne izobrazbe “toliko vedel”.
12.4. 2008 ob 14:38
Upam ,da je bulasta razvada lahko tudi, da se lotiš kleklanja namesto pisanja
(ampak verjetno ne??) !
Sicer je pa že nedvomno res tako kot praviš. Stalno opažam med drugimi tudi pametne ljudi “dol” in bike “tam gor”. V zvezi s tem se sicer izogibam bluziti o kakršnikoli nepravičnosti, saj so mehanizmi selekcije pač vedno na vsesplošni ravni nekako nepravični, po drugi strani pa velikokrat edino logični.
Glede na tisto predstavitev pa..upam, da se bo to res zgodilo. Vsekakor namreč planiram še kaj narediti na poznavanju ljudi kot je MIca in nekateri med tistimi, ki sem jih srečal sinoči. NA tisto srečanje v ljubljanski bar sem sicer odšel z ogromno tremo in težkim srcem, pa tudi tam nisem deloval kot najbolj sproščen in razigran
pa vendar sem s tem preskočil velik zid in bom vsekakor še kaj postoril na tem področju.
14.4. 2008 ob 21:59
Verjamem, da te bo življenjska pot še pripeljala do pisatelja in pogovora z njim….saj veš, če si nekaj resnično želiš…..to tudi slej ko prej pride