dare.likar@siol.net

Arhiv za April 2008

Kako protestirati?

29.04.2008 · 24 komentarjev

Težko mi je priznati pa vendar nimam druge izbire; za razliko od večine blogerjev in verjetno za razliko od nasploh večine ljudi, meni ni niti približno jasno kako bi bilo treba protestirati. Zelo evidentno je namreč, da kar lepo število problemov , ki nam pestrijo vsakdan zahteva takšen pristop. Matrajo nas delavske pravice, obmejni spori, zadnje čase spet precej govorimo o izbrisanih, nekje se borijo proti smetišču, drugje proti vetrni elektrarni ali avtocesti čez najlepšo njivo.

To so definitivno stvari, ki zahtevajo boj z dvignjenim glasom in stisnjenimi pestmi. Vendar tu nastane kar nekaj težav. Prva se pojavi že prej kot kdorkoli stori kaj v smeri tega boja. Pravzaprav je ravno ta pasivnost bistvo te prve težave. Vsevprek se sliši in bere, da nihče nič ne ukrene. »Samo poglejte kaj nam delajo, pa se nihče niti malo ne zgane!« Takrat sami sebe (ali pa mogoče vse ostale razen sebe) zmerjamo s hlapci, slovenceljni in podrepniki! Z gnusom se zgražamo nad svojim nizkotnim karakterjem in svojo bolestno preračunljivo bojazljivostjo.

 Potem pa nek sindikalist nekako le zbobna na kup nekaj tisoč nezadovoljnih delavcev. Privabi jih s parolami, obljubami in malico. Nekaj ur se na odprtem prostoru pred kamerami in množico vrstijo govorniki, ki žugajo nepravičnim sužnjelastnikom in oblastni politiki. Množica, ki jim skrbno pretuhtano leporečje blago boža slušne organe se na vsak stavek odziva s huronskimi ovacijami. Vendar pa…

Naslednji dan se izkaže, da so pobudniki in organizatorji le preračunljivi politiki, ki so z manifestacijo le opravičevali svojo eksistenco in spretno vrgli malo peska raji v oči. Izkaže se tudi, da so vsi opazili bednost samega dogajanja skupaj s preživelo populistično vsebino in rdečkarsko ikonografijo. Protest je bil , razen v očeh protagonistov, navadna farsa, bolj v škodo kot kakršnokoli korist.

Ko je kjerkoli govora o slovensko hrvaški meji, lahko tudi brez dvoma pričakujemo podobna mnenja. Nihče nima jajc , nihče ni sposoben. Zunanji minister, notranji minister, vlada, policija in vojska. Nesposobneži, da se jih dobri bog usmili. Z nami lahko dela vsak kakor se mu zahoče. Potem pa se najde nek cerkljanski bivši politik, še bolj bivši kmetijski pospeševalec in rajnki poslovnež in v stilu nogometnih navijaških skupin zažene celo reč od protesta na sporni točki na meji med dvema državama. V njihovi akciji kar mrgoli domoljubja in čustvenih besed. Vodje shoda se pogumno postavijo na okope in pozneje v svojih hripavih izjavah ne dopuščajo dvoma, da v svojem neoporečnem patriotizmu ne bi niti sekunde pomišljali, če bi bilo potrebno preliti bridko slovensko kri za tista dva hektara robidovega in akacijevega grmovja. Poguma in odločnosti, da ne moreš verjeti! Vendar pa (spet!!)……

Drugi dan se stvari spet začnejo kristalizirati. Vse skupaj je bila samo slaba, nekvalitetna burleska. Vse skupaj spada med predvolilne finte, ki bo itak mednje spadalo skoraj vse naslednje pol leta. Ves zanos , ves ta vehementno izražen patriotizem, vsa tako netipično slovenska borbenost…vse je bilo preprosto nič.

Da ne bi bilo pomote, nič od tega tudi meni ni bilo všeč. Bedno mi je bilo, ko je veliki delavski vodja v zmečkani odpeti srajci leporečil o delavskih krivicah in ni mi bilo všeč ko je svoj politični comeback gradil Marjanček na Dragonji. Ob gledanju takšnega dogajanja mi je celo tako nelagodno, da televizor ugasnem ali preklopim na drug program.

Vendar pa se mi ob navalu vseh teh kritik le poraja vprašanje : Kaj storiti in kako to izvesti? Ko me lepega dne preplavi nezadržna patriotska borbenost, kako naj problemu pristopim? Ali ne bi bilo mogoče dobro, da bi namesto vsesplošnega negodovanja najprej ob neaktivnosti potem pa še obvezno ob vsaki akciji, nekdo črno na belem napisal in podal narodu slovenskemu navodila kako se tej reči streže?!? Mogoče bi bila dovolj že strokovno izdelana zgibanka, mogoče brošurica! Jaz sem še najbolj naklonjen priročniku. Pravi pravcati knjigi, ki bi izčrpno podala jasna navodila in bi z njeno pomočjo zagotovo izbral pravo pot , ki ne bi bila niti sramotno bojazljiva niti burkaško bedna. Naslov? Brez dvoma ….KAKO PROTESTIRATI?

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno

Akrostih

24.04.2008 · 16 komentarjev

Akrostih je tista zadeva, saj veste, ko stihokleparski majster napiše pesem in potem vse prve črke verzov ali kitic dajo še eno besedo ali stavek. Še najbolje bi bilo, da vas spomnim na sonetni venec. Saj poznate, kajne? Poet tvoj nov Slovencam venec vije ….in potem vsako prvo začetnico v sonetu po vrsti preberemo in preberemo PRIMICOVI JULJI. Akrostihi, ki o njih mislim pripovedovati seveda ne spadajo v skupino takšnih veličastnih umetnin. Gre za izdelek , kot so hudomušne pesmice , ki jih pogosto izdelajo priložnostni pesnikarji za prijatelje ali sodelavce ob poroki, rojstnem dnevu ali obletnici. Akrostihi potem krasijo darila in vekomaj spominjajo obdarovanca , da mu je takrat skupina prijateljev želela SREČO ZA VSE DNI ali ČIM LAŽJE ZAKONA OKOVE.Moj znanec je bil vsake toliko žrtev te navade. Za vsak rojstni dan ali podobno traparijo ga je doletelo, da je moral spisati vsebino čestitke. In zmeraj je svoj izdelek oblikoval v akrostihu. Ponavadi mu je šlo lepo od rok.. Lep praznik Oko polno sreče Jutra rosna Zate …… LOJZETU in zadeva je bila rešena. Se je pa kdaj pa kdaj tudi kaj zataknilo. V krizi idej in navdiha me je prijatelj poklical in takrat sva skupaj poskusila stuhtati stvar, da bi bila podobna izdelku ustvarjalca njegovega slovesa.Tisti dan je pozvonil kmalu po tretji uri. Videlo se mu je, da je po šihtu in dveh ali treh flašah piva nekoliko podremal in isto je on opazil na meni. Ko sem ga vprašal kaj bi rad , je odgovoril čisto na kratko:”Dorče jih ima petdeset!!” Takoj sem razumel. Razumel sem tudi, da je za zadevo čisto zadnji čas. Prijatelja namreč dobro poznam. Domači niso komentirali mojega odhoda. Po nekaj pomenljivih pogledih pa sem slutil, da je vsem jasno, da spet gre za pomembno stvar.Sedla sva na ljubi prostorček in prej kot karkoli drugega naročila nekaj kar bi naj naju spravilo malo k sebi. Ne, kave nisva pila. Odločila sva se za pivo.Ko sva izpraznila steklenki, si obrisala brado in pošteno rignila, sva bila pripravljena . Moj soustvarjalni prijatelj je prevzel iniciativo, raztegnil na mizo kos papirja in se nadenj nagnil s svinčnikom v roki.“Kako mu je pa ime?”, sem ga pobaral.

“Ja Dorče, saj menda ja veš!?”

Seveda sem vedel, vendar se mi je zdelo, da Dorče ne more biti prav čisto tapravo ime. Posebej pri nekaterih pa je treba biti okoli takšnih malenkosti še posebej previden. Sicer pa tudi drugim nisva nikoli čestitala z njihovimi vzdevki.

“Darko !” je brez najmanjšega dvoma izjavil.

“A si prepričan?”

“Kako pa naj bo drugače?”, me je čudno pogledal.

“Ja , saj imaš kar prav.” , sem se strinjal. Kako naj bo drugače.

Po odpravi te, manjše dileme, je kolega spet prijel v roko pisalo in v stolpcu napisal šest debelih, mastnih črk:

D A R E T U

Ko je izdelal to okostje najine umetnije, se je zmagoslavno dvignil iz svojega ustvarjalskega položaja in si oddahnil: ” Pavza!!”

Kaj pomeni najina pavza je razumela tudi oseba na drugi strani šanka in obnovila istrošeno vsebino najinih čaš. Pavzo sva raztegnila v dve, se menila o vsehsort zadevah, politiki, športu. Tudi nekaj mladenk, ki so se prizibale mimo naju sva predelala v najinih bistroumnih mlinih. Po vsem tem sva se počasi spomnila zakaj sva sploh prišla. Otresla sva z najinima, že rahlo dremavo delujočima glavama in se spoprijela s praznim papirjem.

” Dragi Dorče kaj res minilo je že tol’ko let” je napisal v eni sapi in me zmagoslavno pogledal. Zgledalo je da bo lahko. Potem je prišla črka A. Malo sva pomislila , še malo pomislila, spila eno rundo in spet premišljevala in podpirala težki glavi zdaj z levo zdaj z desno. Potem sva preskočila A. Sva se odločila , da bova z njo opravila na koncu. Modro odločitev sva primerno obeležila s štampeljnom štoka. Z ostalimi črkami sva bila dokaj uspešna. Vseeno pa so nama z vsem piljenjem in predelavami vzele dve ali tri ure. Zunaj se je stemnilo in tudi nama se je na momente nekoliko temnilo. Kljub pozni uri sva bila o tem, da bova končala najino delo trdno prepričana. Povedala sva klapi za šankom, s katero sva se zapletla v polurni razgovor, da imava pomebnejše delo. Dvignila sva se v resen sedeč položaj, si zavihala rokave in nagnila vsak pol krigla hladnega piva. Menda ti nič ne osveži možganov bolj kot malo hladne pijače.

“A!” je rekel kolega.

“Ja, A!” sem mu pritrdil.

In sva tuhtala.

In spet je on, tokrat čisto potiho rekel:”A!”

Jaz sem tokrat samo pokimal.

In spet sva tuhtala.

Takrat je iznenada na široko odprl gobezdalo in razširil pogled. Pričakoval sem veličastno besedno zvezo s pričakovano prvo črko. Prijatelj pa na moje presenečenje ni nič rekel. Odprtino si je pokril z dlanjo, skočil pokonci in odslalomiral proti sekretu. Od tam se ga je potem nekaj minut slišalo. Spuščal je živalske krike.

Ko je prišel nazaj, ga nisem spraševal kaj mu je bilo. Spet sva razmišljala. Enkrat vmes me je malo zmanjkalo . Takrat je navdih preplavil glavo mojega znanca in v hipu me je prebudilo:

“Arabec!!!” je vzkliknil.

Krvavo sem ga pogledal in tudi on je takoj spoznal, da ideja le ni tako dobra. Žar v njegovih očeh prepredenih s tankimi rdečimi žilicami je spet upadel in spet sva se prepustila vse bolj malodušnemu razmišljanju. Po Arabcu je ptišel še Aristokrat, Antibiotik in Ananas vendar Dorčeta nisva nikakor mogla povezati z njimi.

Počasi sva se začela vdajati. Kot je navada pri mnogih vdajajočih se Slovencih sva zraven pila in z gnusom opazovala svet okoli sebe.

Ura je postala pozna in oštir naju je napotil domov. Komaj sva ga pregovorila še za zadnji napitek . Bila sva žejna kot hudič.

Depresivna in na bridko smrt misleča reveža sva odkolovratila proti domu. Vmes sem se ob nekaj spotaknil in telebnil po tleh. Ne vem kako morajo ljudje puščati vseh sort stvari po pločnikih. Potem se je zgodilo nekaj nenavadnega. Ravno malo prej kot naj bi se najina pot ločila me je preplavilo nekaj kot dobra volja in ljubezen do slovenskega ljudskega izročila in zapel sem v tiho noč:

“Al me, al me boš kaj rada imela?”

“Kaaaj ?!”, je poskočil kolega, “kaj si rekel?”

“No, saj ne bom več”, sem ga poskušal pomiriti.

“Ne to, besedilo, na A se začne, na A”, je hitel jecljati.

Obstal sem in volovsko zrl v njegovo navdušenje, on pa se je vsedel na blatni pločnik in nemudoma ,z nekaj težavami sicer, nakracal med ostale verze še nekaj hieroglifov. Obraz se mu je takrat raztegnil v bedasto blaženo podobo. Voščil mi je nekaj kot lahko noč in se v križišču obrnil v smeri proti svojem domu. Tam kjer pot skrene v nekaj deset metrov dolg blagi vzpon do njegovega bivališča, se je ustavil se zravnal in paradno dvignil iztegnjeni kazalec v zrak. Z nenavadno jasnim in močnim glasom se je zadrl:

“Le kdor premaga sam sebe, temu stena prepusti zmago!!!”

In odšla sva spat.

Naslednje jutro je bilo podoba nečesa kar bi v svojem opisovanju najraje kar preskočil. Nikoli namreč nisem bil pristaš literarnih smeri, ki opisujejo najtemnejše strani našega bivanja. Najprej sva , kot po dogovoru, oba zamudila skoraj uro. Do malice sva bila od vsega dela sposobna edino poslušati šefa, ki je nama nekaj trobil okoli redu in podobnih banalnosti. Malicati so šli ostali brez naju. Midva sva se že ob besedi hrana prijela za želodce in z drugo dlanjo pokrila usta, ki so kljub skrbi za higieno vztrajala pri suhem, lepljivem okusu po postanih pomijah. Po deseti uri sva poskušala prijeti za kakšno delo vendar ni bilo uspeha. Stvari so nama padale iz rok in še povečevale najino depresivnost. Potem je prišel trenutek, ki bi se ga običajno bistveno bolj veselila. Bili smo povabljeni, da proslavimo tisto nesrečno petdesetletnico, jebem-lijeja…

Vsi so bili tam. Na sredi je bil Dorče in na mizo so prinesli darilo. Sedaj je bil na vrsti moj prijatelj. Na darilo je položil čestitko in v roke prijel list papirja s tistim nesrečnim pesniškim izdelkom. Oboje nama je lično stipkala šefova tajnica. Dorčetu je čestital in se pri tem nekako nasmehnil. Nasmeh je izgledal tako, kot da bi z njim hotel utajiti, da je pravkar stopil na žebelj ali sedel v koprive. Tedaj se je gromko odkašljal in začel:

Dragi Dorče kaj res minilo je že tol’ko let

Al res že srečal te bo Abraham?

Ravnokar ,se zdi , smo tukaj se spoznali

Ej , da nazaj se je vrniti nam!

Trčimo s kozarci zdaj na tvoje zdravje Uživaj z nami nasmejan.

Sledil je aplavz in vsi so nazdravili. Z največjim veseljem so si vsi začeli točiti domačega vina in se lotili prigrizkov. Le midva s kolegom sva se držala bolj ob strani. Čakala sva samo tiste najzgodnejše ure, ko bova lahko prijazno, brez zamere zapustila prizorišče in odšla domov. Tedaj je pristopil Dorče:

“Dobro sta to sestavila!”, je dobrodušno rekel in pri tem odobravajoče prikimal. Zatem je malo počakal in dodal par besed, ki so zvenele tako kot da hoče poudariti kako je to zelo nepomembno, ” le ena malenkost je ! Izidor sem. !”

Ko je kolega to slišal je spremenil barvo v temno rdečo nianso, ki je običajno ni na paleti človeških odtenkov. Razširil je oči in zgledalo je, da bo počil. Vendar se je zadržal. Se obrnil in jadrno odkorakal skozi vrata. Stopil sem za njim:

“Ja, kako se pa vedeš? Takšne malenkosti ti pa ja ne bo zameril.” , sem ga poskušal pomiriti.

“Kakšna zamera, kakšna malenkost, bik! Ti sploh ne razumeš!” je zasikal:

IZIDOR SPLOH NIMA A

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Sori, ni prehoda!

22.04.2008 · 19 komentarjev

Če hočejo ljudje zapreti pot do svoje domačije , imajo lahko za to zelo različne razloge.

Lahko so preprosto ozkosrčni zahojeni bedaki, ki jim je padlo na pamet nekaj, kar lahko samo oni razumejo kot nekaj pametnega in samoumevnega.

Lahko so to ljudje, ki se zaradi svoje izkušnje ali prirojenih strahov počutijo na kakršenkoli način ogrožene.

Lahko pa so antiglobalisti.

Prve je bolj težko komentirati. Enemu takšnih sem se brez haska enkrat trudil dopovedati, da ni nič slabega v tem, če mimo njegove bajte vsake kvatre prikolesari kakšen bajker ali prisopiha prešvicani pohodnik, ki s svojimi palicami res ne more narediti omembe vrednih sledi v po njegovem strašno ogroženo pešpot.Namigoval sem tudi , da bi moral takšne stvari celo podpirati in spodbujati, saj imamo vsi otroke in bogdaj, da bi kolesarili in se rekreirali, ne pa se zastrupljali s kakšno porkerijo…ne, nič ni koristilo. “Tam po Lublan naj se pojajo!” je bil njegov končni komentar!Do takšnega bednega razmišljanja tudi nimam nobene milosti. To so ljudje, ki jim privoščim , da bi potem, ko bi stran od sebe odpodili vse ljubitelje narave , športa, lova , gobarjenja in podobnih reči , ostali v svoji bajti čisto sami in bi na stara leta obupano stokali kako nihče ne pride na obisk ali vsaj mimo njihovega doma!

Poznal pa sem tudi možaka iz tiste druge skupine, ki je bil njega dni zelo prijazen čisto do vsakega, ki je prišel mimo bajte. Saj v bistvu tudi zdaj ni do ljudi veliko drugačen, le nekako previden je postal in nerad vidi, da se neznanci potikajo v njegovi bližini. To je posledica neprijetne izkušnje, ki je na vasi in bolj v samoti in povrh vsega še pri bolj starih ljudeh še bolj močno izražena. On zapornice ni fizično postavil, le v glavi se mu je izoblikovala.

Antiglobaliste pa sem poimenoval stare nonote v vaški oštariji. Vaška oštarija je zelo specifičen ambient. Predvsem je tam običajno manj gostov, kot (npr.) v Joe Penasu natakarjev. So pa to možakarji, ki so v lokalu del dogajanja, del opreme in bi brez njih oštarija zgledala kot opuščena avstroogrska karavla. Tudi oni ne gradijo zapornic. Ne, oni samo zamahnejo z roko. Zamahnejo z roko , ko kdo omeni džamijo in zamahnejo z roko, ko je govora o tem, da bi v vas napeljali internet. Podobno zamahnejo z roko tudi, če jim kdo omeni globalizacijo. Verjetno takrat pomislijo na antiglobalistične aktiviste, ki se spopadajo s policaji v mestih, kjer potekajo sestanki voditeljev bogatih držav.“Doma naj poskrbijo, da bo red pa jim ne bo treba razsajati po svetu!” je eden preprostih in na videz neinteligentnih komentarjev.

“Saj itak gre samo za več d’narja v čimmanj žepov!” sledi odgovor, ki me kar nekako preseneti!

“No, in kaj bi vi predlagali?”   poskusim malo provocirati.

“Cesto je treba zapreti, pa naj gre kdo še malo peš!” je zaključil stari mož in odločnim besedam ni bilo moč ugovarjati.

  • Share/Bookmark

Tagi: miks · v afektu

Moje čakanje!

18.04.2008 · 18 komentarjev

Ko sem včeraj pohajal po Ankaranu sem imel debeli dve uri časa za razmišljanje. Malo sem razmišljal ob hoji, malo ob štetju maloštevilnih plovil na koprski strani, malo ob kapučinu in čakal in čakal. Sicer sem čakal mamo, da opravi zdravniški pregled v Valdoltri. Zamuda menda ni imela nič opraviti z zdravniškim štrajkom, bila je pač samo navadna zamuda. Pa me tudi ni posebno jezilo. Tuhtal sem, da je v bistvu čakanje nekako način mojega razmišljanja in življenja na sploh. V to tuhtanje sem se poglobil v tolikšni meri, da sem s tem nadaljeval še popoldne, ko sem se že veselo lotil svojega šihta! Ko sem fenomen poskušal analizirati, sem se seveda moral vrniti čim bolj daleč nazaj. Tam nekje pred osmim, devetim letom sem bil s svojimi spomini kar nekako v zadregi. Iz tistih let mi nikakor ne uspe izluščiti kaj prida detajlov. Spomnim se, da sem odklenil sosedovo lovsko psico in jo dobronamerno peljal na sprehod, potem pa so namesto, da bi me pohvalili vsi zganjali strašen cirkus. Takrat mi seveda ni bilo jasno, da bi lahko naključni mimoidoči mešanec naredil celo katastrofo. Niti sanjalo se mi ni, kaj bi lahko takega storil. Spomnim se tudi, da sem padel s trimetrskega hrasta in so me morali z rešilcem peljati v Ljubljano. Potem pa še … evo, skoraj ničesar več. Neverjetno. Morali bi slišati mojo mlajšo sestro. Kdaj mi pravi kaj o detajlih kmalu od plenic naprej. “A se spomniš?A se spomniš?”, reče vmes vsake toliko! “Vraga se spomnim !Pojma nimam!” si takrat mislim sam pri sebi, izvlečem se pa tako, kakor kdaj. Ta moj spominski blackout si razlagam s tem, da sem že takrat padel v svoj življenjski stil. V čakanje. Zagotovo sem tako intenzivno čakal,da odrastem, da se nisem imel časa pretirano ukvarjati z razmišljanjem o svojem sicer krasnem otroštvu.
Tako sem uspešno dočakal, da sem zakorakal v osnovno šolo. Ta mi ni nikoli delala težav. Bil sem vsa leta odličnjak, le pri telovadbi me je malo jezilo, ker so nas vsakič postrojili po velikosti in sem bil v najboljših časih predpredzadnji. Mater! Nisem pa delal iz vsega kakšne večje stvari. To je bil samo vmesni korak. Čakal sem na večje in pomembnejše.
Ko sem treniral fusbal ali karate, sem bil na momente, kolikor mi nese moj luknjsti spomin, še kar ambiciozen. Na kaj točno sem čakal se niti točno ne spomnim, mislim pa da v igri ni bilo kakšne Barcelone ali Manchestra. Toliko realen sem pa že bil: Verjetno sem razmišljal o Hajduku ali Olimpiji.
Moja prva kitara me je postavila na momente med zelo neučakane. Točno kateri vrh sem hotel s prijatelji osvojiti mi spet ni popolnoma jasno, vendar zagotovo vem, da je bil visok in mogočen. Pa sem se glede tega kaj hitro potolažil in ostal v dolini.
Takrat sem šel tudi v dijaški dom in v tem današnjem kontekstu mi je tisto obdobje še najbolj zagonetno. Težko boste našli med mojimi znanci kakšnega, ki bi trdil, da njegova dijaška ali mogoče študentska leta niso bila njegova najlepša v življenju ampak jaz temu čisto brez težav ugovarjam. Benti, vse mi je šlo na živce. Večina profesorjev in večina sošolcev, internat in Nova Gorica s pripadajočo burjo in dežjem vred. Ja, takrat sem pa res težko čakal,ne le vsakega petka ampak predvsem tega, da vse skupaj mine.
Vmes sem brez najmanjšega upiranja dočakal to, da sem se navadil tobaka in vzljubil pivo. Nekaj pirov je včasih pripomoglo, da se tudi kakšni deklici nisem pretirano upiral. Zanimivo, kolikokrat smo se s prijatelji vprašali ali ne bi bilo v teh krajih še več osamljenih stricev, če bi vsi imeli pamet in se izogibali alkohola. Bog ve!
No, ko sem spoznal najlepšo med njimi, sem z njo po letu dni že čakal na svojo prvo hčerkico. Prej kot sem dočakal malo štručko, sam moral odkorakati v Slavonijo v JNA. Jugoslavenska Narodna Armija. Jebemliti boga, a vam je jasno, da brez težav najdete človeka,ki trdi da se je tam doli imel fajn. Med bebavimi vodniki in napihnjenimi kapetani, ki so mi kriče dopovedovali, da sem prisegel, da je to moja dolžnost in da sem itak prostovoljno prišel služit Titu in domovini! No, mislim da nima smisla praviti kaj sem čakal vseh dvanajst mesecev!
Ko sem to dočakal, sem hkrati začel svojo fabriško kariero, ki sem ji pripisoval preveč važnosti in tisto, ki pa je bila zares važna. Seveda mislim svojo družino. Z mojo ženo sva poskrbela, da je to postala družina kot se gre. Včasih sem šel po Fari z enim otrokom v naročju, enim v vozičku, na tretjega pa sem se drl naj se drži, za božjo voljo, pločnika, porkaduš!
Za ta del mojega čakajočega življenja moram vsekakor dati veliko večje priznanje moji lepši polovici, čeprav sem se po mojem mnenju trudil po najboljših močeh. Vendar pa sem tudi zelo intenzivno čakal . Čakal sem na vsako najmanjšo priložnost, da jo pobrišem vsaj za kakšno uro med dece in spijem kakšen pir. Konec tedna sem pogosto odkolovratil na ohcet ali veselico in takrat so name čakali…..in čakali…Nazadnje je bilo potrebno, ko sem prišel, počakati še do naslednjega dne, da sem bil sposoben normalno zagovarjati svoje godčevske poti in zamude.
Sem pa v tistem času vsekakor intenzivno čakal tudi na to, da to obdobje nekako mine. Majhni otroci so sicer čudo in sreča brez primere. Imajo čisto drobne prstke in izumljajo najbolj smešne in očarljive besedice.Vendar pa sem bil, da o moji ženi ne govorim, kolikor pomnim, nekoliko utrujen!
”No, in zdaj?” sem iznenada pomislil! “Samo poglej, Dare moj, kako lepo vlečeš svoj voz!”
Bogve, če nisem medtem, ko sem kot Rodinov kip študiozno sedel med pavzo na robu palete, kakšne svoje misli tud zares na glas izrekel! Zvečer bom prišel domov in danes je ravno dan, ko me bodo čisto vse moje punce pričakale doma. pozdravile me bodo in mimogrede navrgle kakšno duhovito neumnost. To bom takoj vrnil in zagotovo bomo dobre volje. Ena mi bo pomahala z dobro oceno, druga z diplomo s tekmovanja v Hiphopu . Tudi študentka bo danes prišla . Kolokvij je opravila brez težav. In dokler bomo mogli bomo zasedali vse možne vogale kavčev, foteljev in ostalih pritiklin v vidnem polju televizorja in govorili traparije. Jaz se bom zleknil v svoj vogel in se stisnil k…..
“Kaj pa ti čakaš, jebenti!”
Iz mojega zasanjanega obraza je skočil nekdo drug, presenečen in kot ravno zbujen iz lepih sanj. Pred sabo sem zagledal rdečeličen, pegast ksiht mojega zoprnega šefa. Sireno sem očitno že pred petimi minutami popolnoma preslišal. Takrat bi moral nehati posedati in zalavfati stroj. Ko me je zmotil, so prvi impulzi, ki so stekli po mojem živčnem sistemu narekovali naj zarobantim tudi sam. Naj ga pošljem nekam, tipa nemarnega, ki mi je podrl moj prijetni sen?!
Vendar takrat se mi je pa v glavi nekaj premaknilo. Pomislil sem, kako je ob vsem kar sem še malo prej razmišljal, ta kreatura pred mano nepomembna . Kot majhna, neznatna smet na prelepi sliki, ki se mi je zarisala v možganih.
“No, kaj hudiča čakaš??” je jezno ponovil.
Moj obraz je bil takrat že najbolj prijazen od vseh kar jih imam. S prizanesljivim dobrodušnim nasmeškom sem mu odgovoril:
“Nič več, dragi majstr…” tokrat je bil smešno presenečen on!
“Nič več! Zgleda, da je to to!”

  • Share/Bookmark

Tagi: moje

Speedy goes to Joe Pena’s

13.04.2008 · 26 komentarjev

Z energijo , ki to definitivno ni in po dežju, ki to pa še kako je in so brisalci v borbi z njim bedno orožje, me je felicia počasi peljala proti beli Ljubljani. Na povabilo soseda me je čakal večer v baru Joe Pena’s v centru prestolnice. Z občutki človeka, ki se redko “spopada” s spoznavanjem novih ljudi in navezovanjem zanj netipičnih novih socialnih stikov, predvsem pa z občutki, ki so značilni za ljudi, ki delajo ravno iz napačnih zadev “celo reč” sem počasi vijugal v tisto smer.Vmes sem se enkrat ustavil in tudi potem ko sem parkiral bolida pri maxiju, sem zelo nevehementno krenil proti Nami. Tudi tam sem za aklimatizacijo naredil še en krog, v neki luknji spil kofe in si zagotovil vsaj akademske četrt ure zamude. Pozneje sem dodal še četrt, saj v Penasu nisem zaboga vedel kam naj se dam in koga naj vprašam če je morebiti bloger. Nekaj o srečanju blogerjev sem vprašal natakarico in zdelo se ji je smešno.Ker nisem želel s svojim humorjem zabavati osebja za šankom sem vseeno zaokrožil po lokalu in pri edini za skupino zrihtani (dolgi) mizi vprašal tam stacionirana deca, če je kateri od njiju sosed. Bil je in tadrugi je bil strojnik. Strojnika sem si predstavljal drugače pa se zaboga nisem mogel spomniti kako . Verjetno sem imel v glavi sliko sitnih inženirjev, ki bluzijo po naši fabriki.

Ko sem prebil to oviro in svojo tremo sem se parkiral na stol , ki sem si ga okupiral za cel večer. To pravim zato, ker sem bil eden redkih, ki niso menjavali svoje pozicije in kontaktirali s čimveč ljudi. Jaz bom to počel šele od tretjega srečanja naprej.

Naj mimogrede še povem za nepoučene, da sem bil tisti artikel nekje pri začetku omizja, ki je imel (bolj ali manj) največ let in (definitivno) najmanj las. Sicer pa sem zagotovo deloval za številko slabše kot sem se v resnici počutil. Zame je bilo namreč s tem, da sem se tam namestil in vsaj za silo navezal malo pogovora z ostalimi, opravljeno kar veliko dela.

Samo vzdušje je bilo za kakšne “globje vsesplošne razprave” in tudi za moje navade nekoliko preveč dinamično in prehrupno, vendar pa vsekakor še vedno zelo prijetno. Treba je pač razumeti , da ta preklop iz lokala , kjer moje omizje vegetira v “saloonu”, ki v Moriconijevemu ritmu med svojimi debatami le vsake toliko opazi prihod osamljenega jezdeca skozi nihajna vrata.

V tem smislu sem prijaznega smajlija poleg sebe tudi vprašal, če imajo v Ljubljani premalo oštarij, ker je ta tako do amena nabasana. To moje vprašanje je označila kot tipičen idrijski humor.

V celem večeru smo se predstavili (spoznali?!) s približno dvajsetimi blogerji. Nekaj sem jih poznal po imenu, nekaj manj po pisanju, dva ali tri celo po videzu. Mene so po imenu mojega bloga poznali trije ali štirje in nasploh je postalo v pogovorih jasno, da je cela ta blogarija precej široka zadeva in da težko izluščiš prave stvari in se seveda tudi težko, v kolikor to sploh želiš, prebiješ do večjega števila bralcev.

Sicer pa menda kakršnokoli promoviranje ni izgledalo eden od namenov tega druženja.

Opazil sem predvsem veliko pozitivne energije ( po domače dobre volje) in domnevno ( nič nisem slišal) debat polnih vsebine!

Kakorkoli že…večer sem preživel in niti slučajno nisem za sekundo pomislil, da mi je žal, da sem se “ojunačil” in se podal v Pena’s. Sicer to ni doživetje, ki bi si ga želel ponoviti takoj naslednji teden, vendar imam pa lep namen po nekem času še početi kaj podobnega. S to razliko seveda, da bom v bodoče že dobro vedel kje je bar in kje je miza in da bom enkrat takrat že jaz tisti, ki bo nekomu predstavil blogerja z njegovim nickom vred.

Ob pol dveh sem spet vžgal škodo in se odpeljal proti Idriji. Šel sem po stari cesti, saj itak tudi po avtobanu ne bi peljal več kot šestdeset. Skoraj celo pot je scalo kot iz škafa pa tudi nasploh se mi ni vozilo posebno hitro. Malo sem razmišljal o vsem skupaj. Ugotovil sem, da sem se v celem večeru pa le naučil nekaj stvari.

Zdaj naprimer vem, da je srečevanje eno od obveznih sestavin bloganja. Vem tudi, da ko si enkrat bloger, potem si to za zmeraj. To sem ugotovil zaradi tistih, ki iz različnih razlogov ne pišejo več pa zaradi tega nič manj ne spadajo v to skupino.

In še to me je prešinilo, da Blogarija konec koncev pa le je “cela reč” !

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno

ROCK POCARJI

9.04.2008 · 27 komentarjev

Še en lep dan v Sloveniji a kje so zlati časi , ko smo srečni bili

Našim se vladarjem , vse v redu zdi a ko narod strada oni kopljejo kosti,

so delavci na cestah več za hrano dnarja ni, spet smo narod hlapcev a smo se zato boril

a se mi sanja al se mi le zdi, da tu pri nas nekaj močno smrdi?

Še en lep dan v Sloveniji a kje so zlati časi , ko smo srečni bili

Naši partizani so nas osvobodil, zdaj radi bi ta beli zgodovino spremenil,

še bog nas bo zapustil, če navmo pridni bli ,vrnimo mu gozdove,……….blablablabla

Res se mora nekaj posebnega zgoditi, me nekako posebno zbosti v ušesa in male možgane da se odločim pokazati tako negativno mnenje o glasbeniku ali glasbeni skupini. Poleg vseh Wernerjev, Dobričev , Brendijev in Koradov, penzionistov Domiceljev, Helen in še cele horde ljudi, ki delajo nekakšno muziko in z njo nastopajo po Sloveniji je mogoče na prvi pogled nekoliko presenetljivo, da se obregam ob (vsaj) tehnično dobro skupino. Mislim , hočem reči, da menda obvladajo svoje instrumente, čeprav po drugi strani špilajo neke starinske , baje prave rockerske grife.

Vendar pa je pravzaprav ravno v tej domnevni kvaliteti vzrok mojega gneva. Ne morem verjeti, da dobri glasbeniki delajo nekaj tako zanikrnega. Bedna populistična besedila za svoj prodor med ljudi zlorabljajo neke himnične prijeme iz zgodovine. Poenostavljena sporočila so napisana v primitivnem stilu (ko smo srečni bli ??!?) in podkrepljena z vso mogočo spremljajočo ikonografijo in oznakami. Petje je seveda primerno paradno in koreografija polna stisnjenih pesti in borbenih (partizanskih ?? ) pogledov proti svetli svobodi.

Klinarjeva farsa bi zelo verjetno šla precej neopaženo mimo mene, če ne bi tip v svoj projekt potegnil cele množice znanih slovenskih glasbenikov, ki so (vsaj do zdaj) vsak po svoje pri meni uživali določeno mero spoštovanja. Daleč nejteže sem v burkaškem revolucionarnem bendu razumel prisotnost Zorana Predina in v zadnji pesmi še Gojca, ki je med našimi igralci vseskozi eden mojih favoritov.

Velik minus, gospodje, zelo ceneno!

Zagotovo si veliko njihovih poslušalcev domišlja, da se zlahka lahko poistovetijo z vsebino njihovih pesmi in , da je moje današnje pisanje kakorkoli povezano z zgodovinskimi dejstvi ali s svetlimi ideali neke revolucije . Moji pogledi na zgodovino so brez dvoma zelo strpni do enih, drugih in tretjih da vem, da takšno burkaško spodbujanje oživljanja nekih časov ni niti najmanj inteligentno početje.

Škoda dobrih kitaristov in pevcev in vsakega kosa plastike, ki nanj snemajo takšno šaro!

( PS ….ni bogve kaj od zapisa ampak zadeva me je ,posebno potem, ko sem en ali drug komad slišal petič, šestič to dopoldne, res nekoliko razjezila! Kriza  bedna jedna! )

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · v afektu

Pogovor s pisateljem!

6.04.2008 · 22 komentarjev

Najbolje bi bilo , da že kar v prvih vrsticah povem, da niti slučajno nimam namena kritizirati človeka , ki želim o njem napisati nekaj misli. Pa čeprav bo moje mnenje zgledalo ravno tako. Morali bi pa vedeti, da je moje gledanje na njegov način življenja še vedno močno pozitivno v primerjavi s tem kako on sam gleda nase in na svoj “life way”!

No, vsaj opisuje ga kot takšnega, predvsem v prvi knjigi, ki je skupek kratkih zgodbic, ki avtobiografsko opisujejo njegov vsakdanjik, ki ima vedno in povsod en sam namen in motiv. Avtor ga imenuje bula. Bula je vresnici steklenica in sicer steklenica belega vina. Od začetka do konca se vse suče okoli tega in karkoli se že dogaja in zgodi, kadar akterji pridejo do “bule”, se zadeve postavijo na svoje mesto in ves prejšnji nered in vsa bednost se spremeni v znosno in prijetno bivanje…do naslednjega dne in do boja za novo…bulo!Prva in mogoče edina kritika njegove prve knjige, ki sem jo prebral se je glasila nekako :”S to knjigo je slovenska literatura dosegla svoje dno!!”Jaz sem bil potem ko sem knjigo prebral sicer mogoče tudi mnenja, da ne kipi od literarnih presežkov , vendar pa sem bil z nekaj stvarmi prijetno presenečen. Med temi bi predvsem izpostavil nedvomno in nedvoumno poštenost. Človek se v tem pisanju tako degradira, postavi v tako ničvredno luč, zavrača sploh vsako misel, da bi imel sploh kakšršnekoli kvalitete. To počne suhoparno in tako neprizadeto in predvsem brez sleherne opazne želje po tem, da bi se komu smilil , da mora človek verjeti v iskrenost teh črnih misli. Tudi o tem, da bi se avtor kakorkoli smilil sam sebi ni govora v teh zgodbah.Sicer pa je moje mnenje o pisatelju možno povedat v zgolj nekaj vrsticah. Resda sva skupaj “žulila” osnovnošolske klopi celo osemletko, skupaj špilala fusbal in verjetno počela v tistih letih še nekaj vragolij, ki jih je odnesla pozaba, vendar te otroške dogodivščine ne morejo veliko vplivati na moje razmišljenje o njegovem ustvarjanu v tem času.

Nekako v tistem času, to je dobro leto po koncu osnovne šole, sva se nekega večera čisto v začetku septembra našla na vrtu neke oštarije v Novi Gorici. Lokali so bili polni novih in starih dijakov , stanovalcev internata. Malo zgubljen in nevajen tega okolja sem bil vesel znane face in beseda je dala besedo in popoldne je prineslo večer. Z večerom je prišla tema, ki sva jo poglobila s tem, da sva se ga napila kot krave. O čem sva govorila ali kaj podobnega se mi niti ne sanja. Vem pa dve stvari. Ena je ta, da se pozneje nisva več kaj dosti družila! Druga, verjetno vsaj zanj še bolj usodna je ta, da sem se jaz naslednji dan od tistega popivanja streznil, medtem ko to njemu še vse do danes očitno ni uspelo.

Od takrat sem o njem vedel bolj malo. Včasih kakšne govorice, včasih kratka novica glede njegovih literarnih podvigov. Ti so poleg njegovih zdaj verjetno že cca. petih knjig pomenile tudi pisanje v vse mogoče rubrike od pobožnih do pornografskih zgodbic, karkoli le da je kdo za to ponudil vsaj minimalen honorar. Videl sem ga tudi sodelovati na vseh možnih TV nagradnih igrah od štiri v vrsto pa vse do milionarja.

Enkrat sem prebral intervju z njim v Dnevniku. Zelo zabaven pogovor z novinarjem je samo potrdil njegov način delovanja. sam se je opisal kot človeka, ki za silo deluje samo nekje med enim in dvema litroma vina. Moram omeniti, da je govoril konkretno o bevandi s cenenim merkatorskim namiznim in da si nisem zapomnil točnih številk. Na leto je naštel stodvajset popolnoma pijanih dni , ostale pa razdelil med zdravljenje svoje skurjenosti, pisanje zgodb in sprehajanje na grob svojega pokojnega mačka z imenom Mile Klopčič.

Dejstvo, da nekdo napiše in izda pet knjig me navdaja s spoštovanjem. Pika! Tu si ne morem nič. Lahko mi kdorkoli meče na mizo kakršnakoli dejstva in zmanjšuje ta dosežek, zame je ta možnost, da svoje pisanje lahko postaviš v polico med druge pisatelje krona vsega dela. Da lahko stvar potehtaš v rokah in jo prelistaš, da pod prsti zašumijo beli listi….ja res, spoštovanje.

In tako sem si nekje sam pri sebi kar nekako želel, da bi se s človekom enkrat, magari tako mimogrede, malo pogovoril. In ravno to se mi je zgodilo pred nekaj dnevi. Povedal mi je , da nov projekt izide v nekaj dnevih. To je bilo v bistvu tudi vse kar je v tem kratkem času povedal o sebi.

Nikoli nisem nameraval pisati o njem ampak k temu me je spodbudilo v bistvu ravno to, kar je takrat povedal o meni. Izjavil je, da sem ga v življenju vsaj dvakrat zelo presenetil. Čeprav to ne izgleda posebno smiselno, se je to slišalo bolj kot razočaranje, ne presenečenje. Prvi moj nerazumljiv korak je bil po njegovem , da sem takrat šel v fabriko. O tem bi se dalo razpravljati in niti ni rečeno,da se z njim ne bi strinjal, čeprav je večino svojih let preživel kot brezposeln intelektualec brez izobrazbe. Še bolj pa me je presenetil drugi del njegove izjave. Drugo fatalno, po njegovem presenetljivo neracionalno zadevo pa sem ukrenil s tem, da sem si ustvaril tako veliko družino!

Ja, to mi je pa takoj v naslednjih trenutkih zalavfalo v glavi orodja za razmišljanje in odločitev , da o tem napišem par odstavkov je bila tu.

Moram reči, da ni niti slučajno govora o užaljenosti ali čem podobnem. Njegovo razmišljanje se mi je zdelo kvečjemu nenavadno. Prvič zato, ker nisem pričakoval, da o meni sploh karkoli ve in še manj da je o tem kdaj razmišljal, drugič pa zato, ker ob vsej njegovi nekonvencionalnosti človek pač ne pričakuje, da ga v življenju lahko presenečajo takšne običajne stvari.

Kljub vsemu sem zadovoljen, da sem pisatelja pozdravil. Upam da bo čimprej priložnost, da se pogovoriva bolj po moško in rečeva kaj o pomembnih stvareh. Seveda bo moralo to “ravno tako nanesti” in le upam lahko, da ga bom našel na primerni oziroma primernejši točki med dvema “bulama” kot tokrat in da bo njegova komunikacija “le” slaba in ne maksimalno slaba!

 Za konec pa samo še pozdrav. Za to si bom izposodil besedno igro iz njegovega psevdonima, ki ga je začel uporabljati pri (mogoče) četrti knjigi.

Hvala, Bogomir!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks · nostalgija

N’KOL NE BO ZA VSE GLIH (socialno ekološko fantastični triler!)

2.04.2008 · 16 komentarjev

Vsak človek preprosto ni borec. Še bolj natančno…večina nas ni takšnih. Veliko ljudi se s težavami sprijazni, nekateri kar tako , drugi iščejo za to vdanost v stvari opravičila in olajševalne okoliščine. Posebni so nekateri modeli, ki se stalno ponašajo s svojo načelnostjo in se radi trkajo po prsih, kako vedno vsakemu povejo vse v obraz potem pa taisti junaki v vsaki kočljivi situaciji najprej skrijejo svojo glavo v množici in najbolj spodvihajo rep.

Marinko je znal peljati svoje delavsko življenje po neki zmerni poti. Znal je doseči, da so ga pustili pri miru in ni dovolil, da se ravno vsak usaja nad njim a bil je sprijaznjen z realnostjo in ni robantil zaradi vsake malenkosti, ki je zgledala kot da je naperjena proti njemu. Vedel je, da ni pametno takoj skočiti pokonci, saj takšne stvari le takoj zgledajo tako strašne pa kmalu malo izgubijo ostrino. Marsičemu pa se tudi človek pač prilagodi. Tudi ni Marinko pretirano rogovilil , ko je leta in leta gledal, kako se bohotijo novopečeni bogataši, ki so se zaredili na preteklih žuljih njegovih rok in rok njegovih tovarišev. Svoj status je imel pač za tistega , ki mu pripada in želel je le v miru delati in za to dobiti takšno plačilo, da je lahko s svojo družino živel svoje skromno življenje.Za svoj moto je že v začetku vzel besede, ki mu jih je povedal stari kovaški mojster, ko je bil njegov vajenec. Rekel je nekako tako:” Marinko, to si zapomni…..n’koli ne bo za vse glih!”V njegovih mladih letih je še marsikdo drug kazal strinjanje s to logično modrostjo. Tako je pač svet narejen, so si mislili in pogosto le skomigali z rameni, ko so gledali spiske plačilnih list, kje je direktor imel štirikrat večjo plačo od kovačev. Čisto sprejemljivo je bilo , da je gospod prišel na šiht ob osmih in da se je pripeljal s komaj pet let staro lado. Kovači so takrat že dve uri mlatili po razgretem železju in njihovi bicikli in nekaj mopedov so bili že poltretjo uro parkirani pod nadstreškom , čisto zraven direktorjevega avtomobila. V tistih časih je direktor v svojo pisarno še prihajal skozi kovačijo in pozdravil je Janeza, Franca, Lojzeta in Marinka. Ja, potem je pa odšel po stopnicah, v svoji pisarni se je zleknil v stari usnjen naslonjač in tajnica Tinca mu je pet minut kasneje pristavila za kavo. Marinko je včasih pogledal proti njegovi kancliji in hudomušno pripomnil “Tovar’ši , vedeti morate nekaj…n’kol ne bo za vse glih!” To je vedno povedal tako, kot da je do tega prišel ravno zdaj ,pred nekaj trenutki in da je tokrat prvič izdavil ta stavek.

Črna in sajasta je bila v tistih letih kovačija a okoli nje je bilo vse zeleno in drevored topolov in trepetlik je krasil dovozno pot.

Kakor so se nabirala leta njegovega kovaškega staža, tako se je tudi okoli njega marsikaj spreminjalo. Tudi fička si je kupil enkrat v tistem času in marsikateri njegov kolega se je ponosno vozil z lado ali stoenko. Direktor pa ni več niti pomislil na lado. Pa tudi ni bilo več govora o direktorju. Ne, direktor je bil zdaj menedžer in imel je svojo ekipo. Svoje svetle pisarne so imeli v nadstropju bele hiše, ki je bila sezidana ločeno od črne kovačije. Ne , ne, pred tisto bajto so bili zdaj parkirani dragoceni avtomobili, ki si o njih delavci niso dovolili sanjariti. Črni in srebrni lepotci so se vsak dan očiščeni in spolirani bohotili na posebnem parkirplacu pred belo bajto in niti pomisliti ni smel kovač, da bi kakšenkrat parkiral svojo rjasto škatlo tam zraven. Včasih je moral Marinko v gužvi zapeljati svojega fičaka na robnik ali v travo. Ko je zapiral vrata je s pogledom ošinil na pol prazen vipovski parking.

”Ja, konec koncev, kaj hočemo…..za vse glih itak n’kol ne bo!”

In niso se le najvišji preselili v gornje štuke. Ne, tudi z ostalimi so delavci izgubili stik. Začelo se je s karticami in čipi. Novotarije , ki so od začetka vzbujale nekaj posmeha in nekaj začudenja so v kratkem postale pomemben in za te možakarje težko sprejemljiv del življenja. Digitalna koda je nadomestila Jožico v vratarnici in sitnega Feliksa, ki je prejšnja leta popisoval komade konec šihta. Nikoli si ne bi nihče mislil, da ga bodo kdaj lahko pogrešali, če ga ne bo več ob dveh videti, kako živčno sitnari med mašinami! Tudi šefa proizvodnje so nadomestile kamere in počasi ni bilo tam nikogar več razen delavcev. Oni so sicer zdaj delali na novih strojih, vse je piskalo in se svetilo. Senzorji so skrbeli za pravilno delovanje in fotocelice so preprečevale, da bi kdo vtaknil kakšen ud v orodje in se poškodoval! Marinku se je zdelo, da ga spreminjajo v nekakšnega robota. Delo mu je začelo presedati in svojo modrost si je le še potiho kdaj zašepetal v tolažbo. Mlajši so postajali nervozni in lahko bi zamerili , če bi slišali njegovo blebetanje o tem “kako ne more biti za vse glih!”

V tistih dneh so pocrkale ribe v rečici, ki je tekla tod mimo. Lojzetu so pomrle tri družine čebel in topoli so začeli vse prezgodaj izgubljati liste.

Kako ni ‘za vse glih ‘ je Marinko še kako začutil v naslednjem desetletju, ko je gledal med par minutnimi pavzami v rdeče vetrovno nebo. Najvišji so se že zdavnaj odmaknili iz doline. Na vrhovih hribčkov so domovali v svojih zastraženih trdnjavah. Marinko je kljub svojim petinsedemdesetim letom še vedno hodil v obrat. Ukinili so mu že pred leti možnost upokojitve, zdravje pa mu je za tisto kar je delal za čuda še služilo. Nekaj tistega čuda je bilo verjetno tudi v kemiji, ki jo je zaužil med šihtom. O, kje je bila že tista Ančkina kuhinja s pasuljem in vampi? Pa tako radi so kdaj pojamrali, da je kaj zasmodila ali presolila? Ja, to je bila še ena lepa stvar, ki je izginila v lepih letih, ki so nepreklicno minili. A ljudi je bilo v tovarni več kot kdaj prej. Vendar se skoraj niso poznali med sabo. Še svojega dela niso poznali. Po programu, ki jih je zjutraj čakal na terminalu so začeli svoj proces in na koncu odšli izmučeni domov, ne da bi vedeli kaj je bil njihov izdelek in kam je vse skupaj šlo. Delavci pa so padali v apatijo in vse revnejše je postajalo njihovo življenje. Tiste dni je Marinko zadnjič izjavil svojo “n’kol ne bo za vse glih” in malo je manjkalo, da ni nekaj fantov skočilo v njega. Namesto tega so se podali po hribu, da pokažejo “onim” , da tako pa ne gre več naprej. Ni jih bilo nazaj in v fabriko tudi ne.

Enega so menda videli še kasneje a je le vodeno buljil , ko so hoteli izvedeti kaj se je zgodilo.

Vroče je bilo že vse mesece v letu, viharji so se menjavali s povodnjo in zrak je smrdel po žveplu! Človek je že zdavnaj zamudil z reševanjem svoje vrste. Delavske množice so v svoji apatiji in pod prisilo še vedno delale svoja bedna dela. Horde revežev, zadrogiranih , uničenih ljudi je čakalo na svoj neizogibni konec po zapuščenih ulicah.

Najvišji so v svojih gradovih gojili svoje dragocene iluzije. Za obzidji so si ustvarili umetni raj iz umetnega zelenja in prav takšnih rož. Ogromni stroji so skrbeli za blagodejno klimo pod gigantskimi steklenimi kupolami. Zastraženi in ograjeni so se opajali s svojimi blodnjami. Edina družba in edini ljudje, ki so jim smeli blizu so bile mlade izbrane lepotice in horda oboroženih stražarjev, ki je branila njihov paradiž. Delavci jih niso nikoli videli. Le tu in tam se je kateri pokazal na monitorju v fabriki in povedal nekaj floskul o boljši prihodnosti in svojem trudu za napredek:

Zunaj kupol je degeneriran svet jemal svoj bridki konec!

Marinko je prižgal cigareto. tega ni storil že precej let in zelo čudno je zgledal , starec kot je bil, ko se je nekako histerično mučil s kajenjem. Kadilo se je okoli njegove sive glave in kadilo se je iz jaškov in iz špranj na pobočju rjavega hriba. Trepetlike in topoli so zeleneli le še v njegovem ostarelem spominu. Le nekaj strohnelih drevesnih kadavrov je ležalo na bregu nekdanje rečice, ki se je že zdavnaj spremenila v kanal poln rdečkastega blata.

Kot na smrt obsojen se je počutil, ko je vlekel svoj čik.

In takrat se je streslo. Počilo je in na bregu za njim je zagorelo. Prek neba se je zarisal šop rdečih črt in iznenada se je zrak neznosno segrel. Padel je po tleh. Le nekaj deset metrov dalje je zazijala seženj široka razpoka. Čutil je , da se tla pod njim dvigajo in prijel se je za ograjo. Pogledal je proti hribu in malo prej kot je telebnil na hrbet je videl velikansko svetlo kupolo kako se ruši s svojih širokih stebrov in goreča drsi proti dolini.

Takrat je oglušujoče zagrmelo in vrglo Marinka po tleh. Ko se je dim razkadil, je bil skoraj do pasu vkopan v vročo žlindri podobno materijo. Peklo ga je in od črnih cunj se je kadil smrdeč dim. Le dober meter od sebe je zagledal še enega človeka. Vse naokoli se je širilo neopisljivo pogorišče in razsulo. Marinku je zgledalo kot , da sta z nesrečnikom zadnja preživela na tem svetu.

Kljub šoku in bolečinam je bolj pozorno pogledal nesrečnika. Razširil je pogled. Bil je sam najvišji. Črn kot kovač, opečen in razmršen. Z armanijevih cunj so mu visele zaplate in odkrivale skurjeno kožo .

“Ti?Saj ne morem verjeti!” je hripavo skoraj zašepetal.

“Kaj’!” je bevsknil najvišji. Kljub bednemu položaju je v njegovem glasu zvenelo vprašanje, kaj se ga ničvrednež sploh upa ogovarjati.

“Poglej se!” je z zadnjimi močmi grčal Marinko” Ne morem verjeti…celo življenje…vsa ta leta…sem se motil!”

Najvišji je v šoku in grozi zmogel le še nekakšen vprašujoče zaničevalen pogled.

Potem je le še zamolklo zacvrčalo!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar