“Ja, kitare ti pa res ni treba kupovati!” so bile besede, ki je z njimi dobronamerno skeptično pospremila moj prvi podvig v svetu muzike moja mama, ko sem imel tam nekje sedemnajst let in sem se iznenada odločil za ta “velik” korak. Naj opozorim, da bom glede večine ugotovitev, spominov in trenutnega gledanja na te moje aktivnosti nekoliko ciničen in bi bilo mogoče dobro delati precej navednic  in smeškotov. Pogosto sem namreč prepričan, da ne bi bilo neumno , če bi takrat poslušal starše.

“Posluha nimaš pa tudi če že, bi moral mlajši začeti pa nihče najmanj pet rodov nazaj ni imel posluha in ne pomnimo, da bi kdo v žlahti sploh kdaj poskušal špilati na kakšen instrument!”

“Joj, beda od argumentov!” sem si mislil in šel v idrijski merkator in kupil kitaro melodije Mengeš in enako sta naredila tudi Milan in Iztok . Potem smo gledali v tiste razglašene kitare, ki jih nismo bili sposobni uglasiti in , ki tudi z uglašenimi nismo vedeli kaj početi. Smo jih pa imeli in dober namen tudi. Aja, pa še motiv.Ta mi sicer ni čisto jasen, šlo je pa definitivno za to, da postanemo zvezde. No, pa če že ne kakšne posebne zvezde, pa vsaj toliko, da bodo punce norele za nami. Vsaj toliko!

V tistih časih so me potem zelo boleli prsti. Koliko matranja in živcev prej kot se je sploh nekaj slišalo. Ko pa se je začelo nekaj slišati, se je začel rojevati tudi moj specifičen pristop k glasbi. Kitaro sem stalno nosil s seboj. Dejstvo, da je bilo moje znanje res minimalno, neuglašeno in največkrat neprimerno za ljudska ušesa me ni prav dosti motilo. Verjetno je motilo bolj druge in so se morali sami ubadati s to motnjo.

Z bendom smo potem zadeve le kolikor toliko uglasili in dosegli svoj višek slave. Takrat se spominjam, da si niti slučajno nisem mogel predstavljati, da bi kdaj nehali s tem početjem. Tako smo nehali v dveh letih. Moja muzika se je naslednja leta preselila v skupino “občasnih piknikarsko, oštarijskih, pijanskih brenkanj” , ki jih tudi nisem bil ravno toliko vešč kolikorkrat sem s tem svojim početjem strašil po okolici!Ko sem se “zresnil” (to sem pa obvezno moral dati v navednice ha,ha!), sem kakšno leto ali dve brenkalo skoraj popolnoma postavil v kot. Kako sem potem začel špilati s fanti, ki z njimi to počnem zdaj že slabi dve desetletji, to je pa tudi še kar hecna zadeva.

Trije tipi so špilali že prej in preprosto sem se en dan odločil, da moram nekaj početi zraven šihta. Mislim nekaj donosnega . V tem trenutku me spet lomi smeh. Šel sem v oštarijo, kjer sem domneval, da se bodo fantje ustavili in jih vprašal če me vzamejo. Najprej sem bil hladno zavrnjen, ker menda da ga že imajo, po nekaj pirih pa smo že prišli blizu. Nazadnje je izpadlo tako, da sem izrinil kitarista in smo začeli kot trio. S tistim mojim predhodnikom je v prvi sapi zgledalo še kar nesramno pa smo se nazadnje kar prijateljsko domenili. K temu je spet pripomogla pijača. Nazadnje je bil še zadovoljen da sem prišel, je imel menda preveč dela, pa žena mu je težila, pa bajto bo delal pa še samo goveje zna špilat…. Nam trem se je moral v kratkem pridružiti še četrti. Morali smo dobiti bobnarja. Matranje z nekimi ritem mašinami in podobno navlako nam je šlo na živce in to je bilo neizogibno. No, potem smo v štirih začeli. Bili smo in smo še zmeraj skupina štirih zelo povprečnih muzikantov. Ampak smo pa nabrali v teh letih fascinantno kilometrino. Tristopetdeset špilov v tako najrazličnejših luknjah , da je včasih že kar hecno. Tako nas tudi stalno spremlja stavek, ki ga je izrekel Franci (drums), ko smo enkrat igrali na neki šupi, ki jo je gospodar moral še tik pred žurom (martinovanje) pospraviti: “ Mater, kuod vse mi špilema!” Ta kilometrina nas tudi rešuje, saj je kar se tiče ostalega dela za trdno ostal v meni (in ostalih tudi) vsidran tisti pristop, ki sem ga omenil v začetku. Zelo težko namreč vadimo, težko vlagamo v muziko kaj prida dela in zelo hitro se nam zdi “še kar”!No, vendar pa lahko mirne duše trdim, da smo še kar primerna muzika za veselice (ohceti tako ali tako ni več!). Veliko igramo zadnja leta tudi privatnih zabav za obletnice in rojstne dneve. Imamo relativno širok repertoar, ki je sicer pretežno sestavljen iz starejših komadov, hrvaške muzike, kakšne novejše slovenske “popevke” nekaj starih rock’n'rollov in seveda govedine.