Tudi v vsemu okoli bližnjih ameriških volitev vprašanje vojne v Iraku predstavlja verjetno glavno vprašanje. Pravi zagovorniki so očtno samo še najkonzervativnejši republikanci , ki so si pravilo, da morajo “suport USA trups” pač vsadili v možgane.

No pa ne mislim preveč analizirati omenjenega dogajanja. To delajo pametnejši in bolje obveščeni ljudje pač bolje od mene.

Hotel sem omeniti nekaj drugega. Zdi se mi namreč. da sem ob omenjeni peti obletnici po radiu prvič slišal takšno novico. “V Iraku je v teh letih umrlo nekaj sto tisoč Iračanov in 4000 ameriških vojakov!”

Saj ne , da ne bi podatkov o žrtvah slišal že večkrat ampak presenetil me je vrstni red. Kljub očitno večjem številu se je po mojem število civilnih in ostalih Iraških žrtev navajalo na drugem mestu. Še posebno je bilo očitno to od začetka. Prvi padli Ami je bil itak zvezda dneva in podobno je bilo z vsemi v prvih desetih dneh. pozneje so se marinci in ostali Američani sicer preselili v statistiko, vendar pa so bili v poročilih vedno na prvem mestu.

Lahko pa tudi, da se mi je to samo zdelo, saj moram priznati, da o ubogem ljudstvu kljub katastrofalnemu dogajanju nisem prav pogosto razmišljal. Posebno ni v naši navadi, da bi pri takšnih stvareh razmišljal o konkretnih človeških usodah. Ne vem, mogoče ne najdemo z njimi nobene skupne točke, ničesar kar bi nas kakorkoli poistovetilo z njimi in njihovim trpljenjem.

O nekih drugih ljudeh pa sem te dni res nenavadno veliko razmišljal. O njihovi brezizhodni situaciji, o njihovem nedvomnem duhovnem in kulturnem porazu. O fizičnem in psihičnem trpljenju. Pa so, nenavadno, ti ljudje še bolj daleč stran in celo na videz še bolj drugačni od nas.

Tako me je pobaral kolega Marjan na šihtu neki dan : ” Nekam zamišljen mi deluješ Dare!”

“Benti!”, sem rekel” a veš, da sem pogruntal, da se počutim kot Tibetanec!”

S pogledom je namignil, da bi bilo dobro mojo ugotovitev malo pojasniti.

“Ja veš!” sem začel “ tukaj delam za to svojo stružnico, v zakotju, odmaknjen od drugih, imam golo lobanjo in prijazen obraz….in če bi se spomnil komu kaj upirati , bi me zlomili kot pičko!”