Ali razumem napredek?
nostalgija 18.3. 2008
Napredek ima vedno več obrazov. Nekaterim ljudem pomeni vedno nove izzive, v novotarijah najdejo veselje in vsako novo stvar pograbijo takoj ko se pojavi. Nikoli ne dovolijo, da bi jih tehnične pridobitve prehitele, da bi jih , kakor radi rečemo, čas povozil in bi drugi imeli pred njimi najnovejši tip telefona, računalnika ali kakšne druge tehnike.Nasproti njim so ljudje, ki se jim zdijo vse te “pridobitve” predvsem zelo nepotrebne. Čisto dobro se počutijo s svojimi starimi navadami in najmanj si želijo kakršnihkoli tehničnih novosti, saj jim še stare, ki jih imajo ne pomenijo prav veliko. To so ponavadi pripadniki malo starejše generacije. Včasih ti ljudje posedajo pri omizjih in se nostalgično pogovarjajo o starih časih. Pogosto omenijo kako je bilo življenje bolj v redu , ko ga nismo še spravili v takšne neobvladljivo hitre obrate. Seveda imajo po svoje prav. Življenje smo z vsemi mogočimi načini komunikacije preprosto spustili z vajeti. V dir smo ga pognali s tem da smo stalno z nekom povezani, z svojimi hitrimi prevoznimi sredstvi in še drugimi sto stvarmi, ki jih menda preprosto moramo imeti, pa nam v končni fazi le zakomplicirajo vsakdan.Ko pride tehnično osveščeni tip iz prvega odstavka skozi vrata, nostalgični tipi pri omizju zavijejo z očmi in pomilujoče in zviška premeljejo njegov bedni način življenja. Sicer pa moram priznati, da se mi njegov sistem res ne zdi bogve kako dober. Možakar že ob prihodu z nekom komunicira. Slušalko ima kar fiksno montirano za ušesom. Medtem ko naroča kavo, ki se mu pozneje ohladi ker je nima časa posrkati, se ukvarja s tipkanjem nekih sms-ov. Kasneje nekaj žoka po najnovejšem dlančniku, zraven pa ima cajteng odprt na strani kjer so neke tabele in borzni podatki. Moji fantje še vedeli niso do zdaj za tiste strani, časopis prenehajo brati že na strani, kjer je sudoku, križanka, nagica in dva vica! Po tej strani pa se prijazno posvetijo svojim prijateljem.
K razmišljanju o nekaterih vidikih tehničnega napredka me je navedel možakar, ki je na svoji strani razmišljal predvsem o tem , kako veliko se je v njegovem življenju na tem področju spremenilo. S tem se seveda več kot strinjam. Vendar pa sem predvsem nameraval razmišljati o nekem drugem pojavu. Zanima me koliko sploh razumemo delovanje stvari, ki nam delujejo v rokah in z njimi zlahka počnemo stvari, ki so se pred leti dogajale samo v boljših znanstvenofantastičnih filmih. Ali smo upravičeno arogantni do ljudi, ki jim niti slučajno ni jasno nič okoli računalnikov, spleta, komunikacij, ISDN, ADSL, UMTS in še stotin drugih kratic in šifer?
Prav lahko sam sebe pošteno vprašam koliko mi je jasno, kaj se v resnici konkretno dogaja v tistih škatlicah in škatlah, kaj prisili aparat, da se nekaj pod pokrovom zgane, da na ekran nariše sliko, da se poveže z nekom v npr. Avstraliji in , da mi v bajto pripelje trgovino , banko in hčerko, ki v nekdaj oddaljeni Ljubljani komunicira preko mesendžerja??
Če nam v teh časih karkoli okoli tega ni jasno, nam tega ni treba praviti okoli. Zadevo lahko preprosto uporabljamo in se delamo pametni. Bistvo delovanja naj razumejo pa drugi!
Včasih so ljudje radi svoje čudenje nad tehniko izražali bolj odkrito in niso tako skrivali svoje nevednosti.
Ravno včeraj ko sem na spletni banki plačeval račune sem se spomnil legendarne ženice iz mojega kraja, ki jo večkrat omenimo kadar je tematika podobna današnji. Mamca, bog ji daj večni mir, je že na stara leta prodala hišo. Ne vem točno zakaj in kako vendar je bajto prodala. Ljudje, ki so jo kupili so ji zanjo našteli denar v gotovini in ona ga je v novem stanovanju imela spravljenega tako rekoč v nogavici. Ko so jo svojci nekaj časa prepričevali, da naj vendarle nese denar na banko ali pošto, se je , stežka sicer, le zganila. Odnesla je svoje bogastvo na poštno hranilnico. Po enem tednu se je na taisti pošti spet pojavila in kategorično zahtevala svoj denar. Z velikimi težavami so v dveh urah le spravili na kup toliko gotovine , ga ji našteli in postavili pred njo na pult. “Ne, ne, !” je rekla “le spravite ga nazaj. Saj ga ne bom vzela. Samo videti sem hotela če ga še imate!”
Posebno zanimivi so bili menda odzivi na prve radio aparate. Medtem, ko je zdaj v vsaki bajti vsaj deset zadev, ki lahko predvajajo glasbo, od radiev, discmanov, mp 3 in mp 4, računalnikov in dvd-ejev, je pred nekaj desetletji pomenil čisto navaden radioaparat , deset kil težka škatla na elektronke , ki je še najbolje lovila motnje in škripanje, pravo revolucijo. Zastonj je govoriti, da je bila stvar zelo draga in tudi tega, da so jo starejši po večini sprejeli zelo skeptično ni treba omenjati.
In spet sem pri starih nonah. Ob radiu se je ponavadi zvečer, ko je bil sprejem najboljši in ko je bilo sploh nekaj programa, zbrala cela družina. Le stara mama je sedela v zapečku in se mrko držala, ko so drugi tiščali glave k nepotrebni škripajoči škatli. Kakšno urico je še potrpela, potem pa je vzrojila: “ Zdaj pa le ugasite tisto!” Bila je očitno zelo nejevoljna ! “Zdaj bi pa že tudi oni radi šli spat!”
No pa so se kot vedno tudi skeptiki sprijaznili in sprejeli takšne stvari. Koliko so vse skupaj razumeli je pa drugo vprašanje. Kljub vsemu je bila neka ženica zelo vesela in prijetno presenečena, ko so jo za devetdeseti rojstni dan poklicali z lokalnega radia in ji zaželeli zdravja in še veliko let. Nazadnje so ji ponudili še, da si izbere glasbeno željo. To se ji je zdelo pa že preveč. No, pa vendar so jo nazadnje prepričali, naj si nekaj izbere. “Ja, dobro, če že mora bit pa naj bo ena od Slakov”, je rekla in dodala prošnjo:” samo, prosim, ne preveč na glas!”
Takšni biserčki se mi zdijo v teh časih smešni in preprostost teh ljudi lahko zgleda včasih hecna in nerazumljiva. Če pa le malo bolj premislim, se pa zlahka spet vprašam. Ali je meni vsaj malo jasno kako to vse skupaj gre???
18.3. 2008 ob 09:44
t. i. “napredkov” je več vrst. Nekateri zdrsnejo mimo nas dokaj neopazno.
V nekatere smo vrženi- in moramo zaplavati.
Zgoraj si opisal nekaj luštnih zgodbic, tudi jaz poznam nekaj takih, zlasti iz nočnega “čukanja”.
Moram pa priznati, da so se starejši /recimo/ veliko hitreje prilagodili evrom kot mlajši. Verjetno zato, ker imajo 56 ur/dan časa, da kupčkajo denar sem in tja
18.3. 2008 ob 14:07
Jaz osebno rada izkoristim, kar lahko, marsikaj pa vodi (in zapelje tudi mene) v same neumnosti. Nisem arogantna do tistih, ki vedo manj o tem kot jaz - ker pač nisem in ker je tudi onih drugih veliko, ki vedo več. Pa tudi zate ne verjamem, da si, čeprav si to zapisal v prvi osebi.
Jezijo me pa ljudje, ki te zadeve potrebujejo, a se jim ne ljubi. Ljudje, ki jim mora biti popolnoma jasno, na primer, kako je z elektronsko pošto, pa tudi čisto dostopna jim je, potem jih moraš pa po telefonu poklicati, da si jim nekaj poslal.
Od zgodbic o nopvotarijah poznam jaz tole:
Družina gleda televizijo, nek lep film se vrti, nonca mora pa nekam iti (WC, opravek, delo, res ne vem) in pravi: “Ugasite, da bom potem gledala naprej.”
LP
18.3. 2008 ob 17:21
Zabavne zgodbice:).
Sam ne poznam kakšne take “novotarijske” zgodbice, velikokrat pa govorijo starši in stari starši, kako so hodili k drugim gledati TV, ker je bil samo eden takrat v bloku, pa kako so teli in teli imeli prvi telefon. Danes zabavno poslušati, takrat pa je bilo verjetno še kako normalno.
18.3. 2008 ob 22:19
Danes bom v “eno danico” podrezal.
/,,, Ugasite, da bom potem gledala naprej. …/
Saj današnji televizorji to dopuščajo! Le, da ne ugasneš, temveč zaustaviš predvajanje. Kadar se “cesar vrne”, pa se film nadaljuje tam, kjer si ga prej ustavila.
Drugo pa o e-pošti!
Je res nujno, da bi si na “compu” tako naštimal, da me bo vsaka prispela pošta “po glavi udarila”? Tega ne maram! Kadar imam čas, pravzaprav, kadar si ga vzamem, pregledam svoje poštne predale, sicer pa lahko v njih mirno čaka, naj si bo darilo ali bomba. Tehniko imam za to, da bo ona meni služila, ne da bom jaz njej.
Ne zameri, 1danica, nisi nič kriva, samo dobro iztočnico si mi ponudila.
18.3. 2008 ob 23:08
Začaran krog… začaran krog..
Vedno bilo, je, bo.
Ljudje smo pač taki
18.3. 2008 ob 23:27
Ni kaj zameriti, tako pač je!
A se spomniš časov, ko so samo v najbolj fensi filmih uporabljali telefone brez žic? Samo kakšen vrhunski obveščevalec, še prej pa kriminalec, ga je imel pa celo v avtu? Samo v znanstveno fantastičnih filmih so se lahko tudi videli, ko so se pogovarjali…
Druga plat tega: na tv3 ponavljajo Bgeverly Hills 90210. Tam že kar precej operirajo z računalniki, mobiteli so pri njih še bolj nerodni, vendar so kar pogosti. Kdaj smo že to gledali? Pred kakšnimi 25-imi let? In koliko smo vedeli o enem in drugem? Hmmm…
Aja - in za kaj vse smo bili prikrajšani zaradi tega? Ni bilo tako hudo…
19.3. 2008 ob 08:26
ja, tehnični napredek lahko pripelje do družbenega (in predvsem družabnega) nazadovanja!
mene najbolj skrbi dejstvo, da glede nihče ne ve, kam nas bo pripeljala neka tehnična noviteta in kakšne spremembe po povzročila. o tem ni veliko debate in premalo se razpravlja. kaj hočem reči? recimo ko je nekdo dobil idejo, da izdela osebni računalnik, se mu verjetno niti sanjalo ni, da bo to popolna revolucija družbe kot celote. podobno je z vsemi večjimi izzumi in bojim se, da so izajdbe za človeka vse manj koristne, če že ne nevarne…
19.3. 2008 ob 11:25
@Mica, v bistvu se mi zdi prav škoda, da tako pazimo , da kakšne kapitalne ne userjemo. Tako nastaja dosti manj takšnih simpatičnih zgodbic, čeprav smo včasih ravno tako nevedni , kot so bile takrat tiste stare mame!
@1danica, jaz sem še pred dobrim letom vztrajal brez mobilca. Potem sem le pogruntal, da ni problem v meni ampak, da so se stvari okoli mene spremenile tako, da zadevo resnici na ljubo res potrebujem.
19.3. 2008 ob 11:33
@tovariš, skupinskega gledanja dnevnika se tudi sam še kako dobro spomnim. To je bilo npr. v letih ‘70 - ‘72. V tistih letih so potem počasi vsi nabavili škatle. Nekje po 75-etem pa so počasi začeli tudi vsi kupovati barvne televizorje. Pri nas je bil menda prvi cca. letnik 76 gorenje strašno težak in strašno drag (kar nekaj delavskih plač!!).
@bin, verjetno je 1danica imela v misllih ženico, ki je bolj slabo razumela delovanje televizije, kot ti.
Lahko pa mirne duše priznam, da marsikatere možnosti sodobnih komunikacij tudi sam ne poznam.
19.3. 2008 ob 11:42
@blazz, še sreča, da smo ljudje vsehsort , a ne?
@Sosed, glede družabnega življenja se ne bi mogel bolj strinjati in če se že lahko na vse drugo navadim , se ravno na to ne morem. Če si pri gostilniškem omizju nekdo brez sramu in zadržkov brez vzame deset minut za klepet po telefonu, mi je dobesedno slabo. Ne bi rekel , če bi šlo za nekaj nujnega , kar pa traja bistveno manj časa.
Pred kratkim sem videl tipa, ki je prišel v lokal s punco pa mu je pozvonil telefon in frajer se je naslonil nazaj in se menil s svojim kolegom nekaj o aluminijastih feltnah, o konjskih močeh o mišelinovih gumah o…..da ne govorim…mislim ej , pol ure. Tisto bitje nasproti njega je zgledalo kot kup nesreče in še meni, ki ju nisem niti poznal in sem bil pravzaprav porinjen v bližino dogajanja je bilo nerodno. Mislim, beda totalna!!
19.3. 2008 ob 21:39
Ampak, “tisto bitje” je pa mogoče vseeno srečno, da ima takega “tipa”? Raje kot kakšnega loleka, ki še mobija nima, kaj šele, da bi o alu-feltnah nakladal.
19.3. 2008 ob 22:53
dare,
se bom samo na naslov “naslonila”. Ga razumem, če mi je do tega in ker mi omogoča boljše “komuniciranje” in povezave. Sama sem pa še vedno kmečko dekle
20.3. 2008 ob 06:34
še to: napredek imam- po svoje- zelo rada. Niti pomisliti ne smem, da bi prala na roke, da bi kuhala na šporgertu na drva in da ne bi imela telefona
V zadnjih cca 7 letih lahko delam od doma- če tako nanese- ker imam na računalniku vse “pripomočke”, ki mi to vajo dopuščajo. Niti pomisliti ne smem, da bi za vsako pasjo figo dirkala 20 km daleč.
20.3. 2008 ob 20:42
Zadrege z moderno tehnologijo - čisto iz današnjih dni (poznam tudi vic na to temo, ampak tole je čisto zares) - kolikokrat odgovarjate komu, ki ne govori z vami?
Sin nekaj reče, ga ne slišim dobro, že kričim proti sobi: “Kaj praviš?” Tudi drugič ga ne slišim: “Daj, sem pridi, če bi kaj rad, imaš ravno toliko daleč, kot jaz tja”… Pa mogoče še tretjič, potem le pride: “Daj, pusti, da se v miru zmenim z …” s komer koli že… po mobiju seveda.
Podobno se mi včasih zgodi v službi, podobno se zgodi komu drugemu ob meni… včasih je že prav smešno.
20.3. 2008 ob 21:31
To pa tudi mene muči, 1danica!
Še posebno zato, ker sem malo naglušen. Kar tečno je včasih, ko ne vem, ali naj bi še enkrat vprašal, ali bi vse skupaj pustil mimo.
26.3. 2008 ob 17:23
No, ne rečem, da kakšna “novotarija” ne pride prav, samo pretiravati pa tudi ni treba. Nekateri še v stranišče ne morejo brez mobitela, a ni to mal kriza??
26.3. 2008 ob 17:37
Mojemu sodelavcu se je to maščevalo - mobi mu je padel v školjko in naslednjega je nosil ovitega v plastično folijo. Pa ga ne več - najbrž ga je laže puščati pred WC-jem.
26.3. 2008 ob 17:48
1danica,
No, da nekdo nese mobi s seboj v stranišče, je pa meni, milo rečeno: prismojeno. Gotovo ga tvoj sodelavec nese tudi v spalnico in ga ima na nočni omarici
26.3. 2008 ob 17:58
Kdo bi vedel?