Napotki za komentatorje
v afektu 10.3. 2008
Na blogih je poleg pisanja postov nadvse pomemben tudi prispevek komentatorjev. Po nekaterih namigih je to sploh smisel pisanja blogov. To namreč, da se ljudje odzivajo in odobravajo ali pa neusmiljeno zavračajo naša mnenja. Po večino blogerji komentiramo drug drugega. Večinoma imamo na svojih straneh spisek ljudi, ki so nam všeč oziroma, ki so nam s svojim ustvarjanjem in razmišljanjem blizu. So pa med nami tudi komentatorji, ki so samo to. Javljajo se na poste in tam napišejo svoja mnenja.
Sem pa opazil, da so pristopi in motivi za to početje vsaj na videz zelo različni. Najbolj pogosto se mi zdi komentiranje v smislu opozarjanja na svojo prisotnost. To počnemo zelo pogosto in s tem skrbimo, da tudi blog ostaja pri življenju. Nekateri s tem pretiravajo in komentirajo tudi takrat , ko niti slučajno nimajo česa povedati.
Takšni komentarji so kombinacija kratkih medmetov, pozdravčkov in katerega od razpoložljivih smajlov.
V nasprotju s temi pa obstajajo tudi komentatorji, ki se na naše poste odzivajo z dolgimi , vsebine polnimi zapisi. Pri takšnih se včasih sprašujem, zakaj ne pišejo vseh svojih mnogobrojnih misli v svoj blog. No, zgleda da jim tako paše.
Tudi v sami dinamiki in pristopu so med komentatorji velike razlike. Med prijaznimi, šaljivimi in tistimi, ki so se mimogrede oglasili s pozdravčkom, so mi najbolj zanimivi takšni, ki se v virtualni svet prihajajo dobesedno borit. Kjerkoli se pojavijo , se razvije polemika , ki izvrže iz svojih dolgih monologov vsa , tudi najbolj skrajna stališča. Verjetno sicer govorjenje o osebnih zamerah in prepirih ni smiselno, vendar pa velikokrat zlahka dobimo ravno takšen vtis.
Tisto, kar pa me je v bistvu navedlo, da sem se lotil pisanja o komentiranju pa je nek čisto tretji pojav. Gre za to, kako si kot obiskovalec nekega čisto drugega bloga sprejet. Gre za to, kako avtorji reagirajo na komentarje, ki jim niso všeč. V mislih nimam samo takšnih, ki nasprotujejo avtorju in zavračajo njegova razmišljanja. Gre tudi za takšne, ki se jim ne zdijo na dovolj visokem nivoju, mogoče preneumni ali pa preveč neresni. Dobrohotni komentator , posebno če je iz skupine osebkov s počasnejšim paljenjem, lahko šele po daljšem času pogrunta, da je obravnavan kot cepec. Takrat si še zaželi, da bi ga na dotičnem blogu raje nesramno ignorirali, kot mu to delajo marsikje drugje. Seveda se marsikje zgodi, da mu kakšen bolj energičen in dovolj vzvišen avtor tudi kar direkt pove, da naj ne hodi več blizu. Sicer je to kljub neprijetnemu občutku za malenkost bolje a počuti se vseeno nekoliko užaljen in nerazumljivo in nepravično se mu zdi, da so ljudje do njega takšni.
No, ravno zaradi tega imam predlog. Gre za povsem tehničen dodatek na vaše strani. Poleg števcev, povezav, reklam , blogorol in avatarjev bi avtorjem, ki ne marajo na svojih straneh sebi nedoraslih komentatorjem svetoval nekaj znakcev, ki bi zadevo mogoče zlahka uredili.
Z grafiko sicer nisem prav posebno spreten in bom le nekako nakazal kako bi po mojem to lahko zgledalo.
S prvim znakom bi se resni , angažirani blogerji, ki svoje energije ne kanijo trošiti za to, da bi se ljudje okoli njih zabavali rešili neresnežev.
Zelo koristna bi bila tudi oznaka, ki bi nezaželjenost sporočala vsem, ki bi radi komunicirali umirjeno, brez pretiranih bojnih polemik.
Mučno patetiko bi zajezili z oznako, ki bi solzave puhloglavce zaustavila še prej kot bi se lotili svinjati po vaših postih.
Za najpomembnejšo oznako pa menim, da bi marsikdo med vami moral nalepiti sledečo. Sporočala bi, da mora komentator, ki si je dovolil vstopiti na blagoslovljeno zemljo, imeti zadovoljivo velik inteligenčni koeficient.
Seveda so tu mogoče različne stopnje.
Upam, da bodo gospodje razmislili o mojih predlogih in tako spravili to zmedo v red in laže in bolj na nivoju zaživeli svoje blogersko življenje.
10.3. 2008 ob 21:24
Saj bi kaj napisala, pa nisem prav sigurna, da bo v redu…
10.3. 2008 ob 21:29
1danica, kako? Saj nisem inštaliral nobenega znakca ?!
10.3. 2008 ob 21:49
Hehe … super zapis! Ker si z lahkoto predstavljam, v katero kategorijo spadam kot komentatorka, samo odgovorček.
Velikokrat si tudi sama rečem, ko nasujem traktat, eh, zakaj nisem raje napisala blog, ampak je poanta ravno v možnosti konverzacije. Jaz svoje bloge pač oblikujem, da povem na neko temo tisto, kar hočem zajet v neko celoto, pri komentarju gre pa za pojasnilo ali odziv na zapis drugega in je njegov smoter, da se pač razvije dialog. Tako jaz razumem prednost bloga. Da spoznavam ljudi in njihove poglede, ne iščem samo topline in občutka, da obstajam in zato fliknem en pozdravček pod blog … hehehe … oziroma tisoč pozdravčkov na dan, na vse strani.
Zato tudi tisto, kar nekateri imenujejo prepir, jaz imenujem polemika in s polemičnimi ljudmi nimam nikoli nesporazumov, ker preprosto vodijo dialog ali se pa umaknejo, če se jim ne ljubi na primer. Najbolj smešni so meni tisti, ki konstantno bentijo čez domnevne prepirljivce, sami pa porabijo tri dni komentiranja, da domnevnega prepirljivca samo blatijo, mu podtikajo negativne etikete in se skratka vojskujejo z najbolj podlimi prijemi, medtem ko domnevni prepirljivec skuša parirat z argumenti in vsebino. Neverjetno!
10.3. 2008 ob 21:53
Ja, obstaja dalog in obstaja polemika, kar nekaj je pa tudi prepira. Od “Jaz grem!” do “J…..e se!” Tega ne morem uvrstiti med polemiko ali kakšen vsaj kolikor toliko (čisto malčk) kulturen dialog .
10.3. 2008 ob 21:57
jaz pa … se imam za skor-nekomentatorja.
se ravnam po pravilu, da mi ni treba pisat svojih mnenj.
da o tem, kaj pričakujem na svojem blogu od komentatorjev sploh ne začnem pisat. never anding story.
10.3. 2008 ob 22:05
@1danica:
Seveda tega ne moreš uvrstit med polemiko, saj ni polemika, je pa ene vrste dialog, ki pove, da se nekdo počuti ogroženega in namesto, da bi se zamislil, ker ne more parirat sogovorniku, začne udrihat po njem. Ampak udrihanje niti slučajno ni rezervirano na vulgarne izraze! Tudi vulgarnost je lahko zgolj vkomponirana v vsebino kot slog. In leporečno blatenje in šikaniranje, ki se jasno izmika vsebini, je popolnoma enako pritlehno, kot če nekomu preprosto rečeš: “Jebi se!” No, jaz sem v tem primeru za “Jebi se!”, vsaj skrajšamo muke in se ne sprenevedamo.
10.3. 2008 ob 22:19
Nisem rekla, da to ni dialog, ampak da ni “kakšen vsaj kolikor toliko (čisto malčk) kulturen dialog”. Mogoče zato, ker to res ni moj stil in ponavadi skušam tudi tako močna čustva izraziti z manj motečimi močnimi besedami. Ali sem pa tiho in grem. Ampak ponavadi ne, preveč rada govorim.
10.3. 2008 ob 23:21
No, drage dame! Da ne bo pomote, še enkrat ponavljam, da se mi vse variante zdijo čisto v redu. Po svoje prav občudujem nekatere kako se znajo (znate) postaviti za svoja stališča. Vehementno in argumentirano,kar zahteva poleg energičnosti tudi veliko razgledanosti in znanja pisane ga jezika. (!?!) Jaz se v posebno veliko takšnih polemik nisem spustil , ker imam običajno občutek, da se mi ne ljubi.Lahko da gre v bistvu za pomanjkanje katere druge od naštetih kvalitet
. Ponavadi napišem en komentar in to je to. No, mogoče pa mi le ni nihče še stopil na pravi žulj.
)
Tudi ostali pristopi mi kot že rečeno,ne grejo ravno na živce. Če se kdo rad pozdravlja po internetu in ima za to dovolj sogovornikov, so what?
Edino to pa lahko priznam, da me je za ta post spodbudil zelo konkreten primer, ko je avtor napadel komentatorja kot totalno budalo, ki nima kaj delati na njegovemu blogu. (Moram prav preveriti, če je upošteval njegove besede
11.3. 2008 ob 09:03
Prebral sem že nekaj postov na temo komentarjev in komentatorjev s strani avtorjev, ki jih redno berem, spoštujem in cenim. In vsak od njih ima poanto. Tudi s tvojo se povsem strinjam, mislim da ni hujšega kot aroganten avtor, ki zviška gleda na svoje bralce, kot da so drugorazredni uporabniki spleta. in to le zato, ker pač nimajo njegovega ‘imena’ in/ali slovesa. Bog ne daj da bi se zameril komu od ‘velikih’. Z njimi v rokavičkah.
Ampak ob takšnih zapisih se hkrati začnem spraševati v katero skupino sodim sam in na kakšen način si razlagate moje komentarje. Kaj lahko rečem? Naj zapišem, kar mislim ali bom narobe razumljem? kako bo vse skupaj izpadlo? … Včasih se mi zdi, da na silo ustvarjamo neka toga pravila komentiranja, kar pa je po moje zgrešeno. Na ta način zgolj omejujemo, namesto da bi spodbujali debato.
Itak vsi kometiramo (tudi) zato da smo opaženi. Saj smo konec koncev družabna bitja in prav je, da nam opaženost/branost do neke mere godi. In če nekdo napiše “bravo, dober zapis!” - pa naj. Tudi to da avtorju posta določeno informacijo. dalje, če kdo odda esej - meni osebno je kompliment, da sem nekoga pripravil do razmisleka, ki se mu ga zdi vredo zapisati in pustiti na mojih straneh… edino kar me res moti je to, kar moti tudi tebe - aroganca (nad)blogerjev.
na, pa sem spet v kategoriji tadolgih…
11.3. 2008 ob 09:46
Skoraj vedno zgrešim poanto posta.
Ne zdi pa se mi smiselno prepričevati nekoga,da nima prav. Tudi ne vidim smisla v prepiranju med komentatorji,ki je včasih že neprimerno odraslim ljudem.
Ne vem zakaj imam občutek,da smo vsi skupaj malo trapasti
11.3. 2008 ob 19:25
@sosed, kolikor meni nese pamet, spadaš ti med “tavredu” in dolgost je kvečjemu še en plus.
@ditka, zelo blizu tistega si kar me je v bistvu najbolj navedlo k temu pisanju. Če malo zgrešiš poanto in pokomentiraš malo mimo, to ne bi smela biti taka reč. Konec koncev je blogov in postov veliko in marsikaj preberemo na hitro in reagiramo s taprve…in evo .mimo. Če se to zgodi komu pri meni, bo brez dvoma deležen pojasnila, če pa tako deluješ na območju +130 , pa padeš v blogersko nemilost !
11.3. 2008 ob 19:35
Dare,kaj si pa jedel danes?
11.3. 2008 ob 19:57
Dobro napisano, to s prečrtanimi klovni in ostalimi simboli je res duhovito. Meni se zdi, da ogromno zvem o avtorjih bloga ravno v tem, kako odgovarjajo na komentarje. Nekateri so res visoki, drugi vse skup jemljejo bolj za hec, tretji zelo za res. Sama komentatorje zelo cenim in v veselje mi je, če idejo mojega zapisa vsebinsko nadgradijo ali pa ovržejo, če imajo dobre argumente. Se pa tu in tam najde kaka sitnost, ki bluzi in provocira, ponavadi čisto off topic, ker ima mogoče 5 minutk časa preveč in mu/ji je zabavno lifrat oslarije na en tuj blog… Take pa sama brez slabe vesti napizdim.
11.3. 2008 ob 20:14
Jaz sem za osebnostno zrelost. Med temi, ki jih najavaš, je sicer temu najbližje IQ, a vseeno preozek.
Komentarji ponavadi zrcalijo samega avtorja. Le ti so podobni njegovim zapisom, kar je nekako logično.
Žal se konstruktivna debata v komentarjih vse premalo razvije, kar kaže na komunikacijske veščine blogerjev, ki so žal pomanjkljive. Osebno pogrešam primerno distanco, upoštevanje različnosti mnenj in podajanja svojega nestrinanja brez uporabe zaničevanja, degradacije, na drugi strani pa pretirana uporaba tez brez argumentiranih osnov.
11.3. 2008 ob 20:43
@levinja, nezdrave stvari kot ponavadi !
@Marija, ja to je pač takšen kraj, kjer si to lahko dovolimo. Meni osebno še najmanj gredo v račun tisti klasični anonimci, ki jih kar razganja od poguma in modrosti ….ampak seveda samo ko so skriti za neznanim nickom.
@morska, res je. Odnos je pogosto zelo čuden z ene ali druge strani. S tega stališča bi bilo nekakšno sito prav zares zelo umestno. Nekdo si pač želi na svojem blogu resno razpravo pa pride vrli šaljivec in jo brez težav s puhlimi provokacijami spelje v čisto drugačne vode. Aja, ne smemo pozabiti, da se nenazadnje da komentarje tudi brisat!
11.3. 2008 ob 20:57
Zelo redko kdaj komentiram nekje, kjer mi gre vsebina na živce. Enostavno odidem. Dvomim, da bi z komentarjem karkoli pametnega dosegel…
11.3. 2008 ob 22:15
Kakšno nalepko mi boš pa prilepil danes
11.3. 2008 ob 22:46
Dobro si naštudiral tele “oznake”
Jaz vedno pravim tako: če nekomu nekje ni všeč, so zato na tipkovnici tipke in 1,2,3, imamo možnost takoj odit drugam. To, da nekateri “svinjajo” in se delajo pomembne po blogih, je pa druga pesem.
11.3. 2008 ob 23:10
@strojnik, dvom je upravičen. Težko je s pametjo iti nad neumnost!
@kamper, moral bi nalepiti prečrtan avtodom. Pa mi ne pade na pamet. Tukaj so vsi dobrodošli, nekateri ste pa še posebno!
@zdravje, točno to sem stalno pravil. Posebno na svojem blogu je vsak dovolj “šef” da lahko počisti kar tja ne paše.
lp !
11.3. 2008 ob 23:38
Strinjam se z Morsko, kar se tiče pomanjkanja konstruktivnih pogovorov, ki bi se razvili in da komentarji pač, logično, vedno pričajo o komentatorju. Vendar bi dodala še nekaj.
Nadpovprečno površnost pri sodbah. Ja, sem spadajo tudi neargumentirane trditve, vendar padajo tudi sodbe na same komentatorje, ki so dobesedno iz riti privlečene na ravni nekih vtisov, ki niti vtisi niso, ampak navadna tekmovalnost, potem se pa floskule kar razširijo po papagajsko kot nova moda.
Namesto da bi več dali na vsebino in se je držali. Kako neki, če bi bil pa vsak samo glaven na vasi, kar tako, ker je pač On ali Ona … hehe …
Jaz do komentatorjev nikoli nisem napadalna, kaj šele žleht, ker bi na primer menila, da so pod IQ nivojem (kot je omenil Dare neke primerke). Res pa je, da ne razumem tistega reka o licu, pa nekaj … da nastaviš še drugega, pa to … hehehe … če se poskusi naslajat nad mano kdo s kakšno pištolco, jaz odgovorim kar s topom, ker njegov pristop dojema, da si take komunikacije neznosno želi. Jaz pa neznosno rada ljudem ustrežem … hehe … Čudi me samo ena zadeva, zakaj potem jokajo, godrnjajo, šimfajo in so sploh blazno bogi, ker je tista naduta Simona tako nesramna. Bah! Infantilno. Komično pa tudi.
11.3. 2008 ob 23:42
Sem se prepoznal in se samo-okvalificiral, Dare!
Trikrat lahko ugibaš, kateri znak sem ti pripisal, za ta moj komentar.
12.3. 2008 ob 00:33
@simonarebolj, jaz po mojem redko površno sodim. To pravim zato, ker sodbe sploh niso moj način. Če v nekaj nisem prepričan, potem to z besedami zelo jasno pokažem. Svoje mnenje opremim z besedami “verjetno, po mojem, kolikor meni nese” ! Normalna reakcija na takšno neagresivno podajanje mnenja bi bila po mojem mnenju (
) v ravno tako umirjenem tonu. Če ni sicer tudi ni zelo narobe, ampak komunikacija lahko postane zelo nesmiselna. Težko je namreč kategorično zagovarjati nekaj , za kar si še pred trenutkom trdil, da v to sicer nisi prepričan. S takšnim neprepričanim in površnim mnenjem lahko tudi samo daješ vedeti sogovorniku, da nimaš nič proti temu, da predstavi svoje argumente in da se zlahka pustiš poučiti in sprejeti drugačno mnenje ali vsaj kompromis.
Drugačen odziv je pričakovati kadar v komentarju robantijo izrazi kot “nikoli, vedno, zagotovo in definitivno zazihr” , ki so poleg tega še podčrtane, okrepljene ali napisane z VELIKIMI črkami.
No, zdaj pa malo preveč teoretiziram. Ljudje smo pač različni in celo pri pisanju, kjer imamo dovolj časa za razmislek in tehtanje, celo takrat ne moremo iz svoje kože. Tvoj način pa je po mojem opažanju tak, da se mu zlahka reče značilen oz. razpoznaven. Ravno to pa menda tukaj pomeni največ!
12.3. 2008 ob 00:35
@bin, sori, zmeda, pojma nimam kaj točno imaš v mislih! JA, edino mogoče, da si malo za hece! Samo, naj bo jasno: jaz klovna nisem prečrtal!
12.3. 2008 ob 06:35
dare,
jaz svoj 130+ raje uporabljam v realnem življenju ,na blogih pa se mi ni treba dokazovati
Ob branju nekaterih pametnjakovičev in vseznalcev se lahko samo nasmehnem in si mislim svoje, potem pa kliknem in grem drugam.
12.3. 2008 ob 07:50
no, ja, če sem odkrita, imam tudi jaz spisek “najbolj priljubljenih”
So pa na tem spisku…hm…taki in drugačni. Niso vsi tiste sorte, ki bi bili “za ožent”…
Moram pa priznati, da me v prvi vrsti (pri komentiranju) pritegne tematika. Zlasti še, če nekdo piše o stvareh na zelo drugačen način kot razmišljam sama.
To mi je zanimivo, zato se rada ustavim in kakšno rečem.
Kar pa- po izkušnjah sodeč- nekaterim ni všeč in potem je ogenj v strehi.
Konec koncev zna biti dolgočasno komentirati zgolj in samo tam, kjer pišejo tisti, ki razmišljajo do pičice enako.
Tudi v realnem življenju je bolj žgečkljivo imeti prijatelje, ki so mičkeno drugačni, kajti šele potem so skupne debate vroče in žgečkljive v svojih mislih.
Je pa res, da ne znam biti “kratka” in to je problem.
Prav tako sem, prosto po Blitzu- rahlo konservativna
kar je tudi hudič svoje vrste.
Pa rada se hecam, tukaj in tudi drugače. In potem izbruhne medgalaktični spopad, če naletim na totalno anti-humorne sogovornike
12.3. 2008 ob 14:18
Neč se sekirat, Dare, saj sem se sam pocahnal!
Kakor se je meni zdelo! 
)
Drugače sem pa precej tako kot mica nastrojen. Da je dolgcajt, če samo v en rog z drugimi trobiš. (Ena od glavnih “funkcij” partnerja je ta, da se imaš s kom pričkat.
12.3. 2008 ob 20:45
kdaj poizkušam bit zabaven (izpadem idiotsko), moji komentarji se kdaj šlivijo, kdaj ne… itak pa se komentira tud za pozornost oz reklamo… (primer: tale komentar)
12.3. 2008 ob 21:51
Komentarji se izživljajo v vse smeri, kar ni nič narobe, narobe je da nekateri to izkoriščajo za nestrpne komentarje, ki kdaj nimajo s samo temo bloga niti malo veze.
12.3. 2008 ob 23:06
dare,
-
kul 
12.3. 2008 ob 23:07
P.S.
in si misli svoje
12.3. 2008 ob 23:22
@bin, nič sekirat. Nalimaš znakec (prekrižana sekira) in eko. Nikoli in nikdar se ne bomo vsi v vsem, bogvaruj, strinjali. It’s a wonderfull world!
@vetervlaseh,dobra reklama….kupim
!
@tovariš, med vsemi ljudmi je pač tudi določen procent zagrenjenih tipov, ki se sproščajo skozi sitnost in nesramnost. Saj jim ni lahko!
@Vlatka, karkoli se zgodi, še vedno si , če že drugega ne, lahko mislimo svoje.
13.3. 2008 ob 16:11
ej… lihk neki sm se spomnu… k eni ljudje pač “živijo” za komentarje na svojem blogu (če jih je čim več je pa itak vsem ušeč)… a potem tisti ljudje med komentarje na svoje objave štejejo tudi svoje komentarje ali ne?
13.3. 2008 ob 17:14
Ker se jih ne šteje “peš”, sigurno! Potem pa odgovoriš vsakemu posebej, vsakemu samo z eno besedo ali z enim smeškotom, enim pa celo dvakrat, vmes pokomentiraš še lasten komentar - pa je! Statistika ena a! Poznaš koga?
13.3. 2008 ob 23:36
dare,
malo sem se pohecala.
Saj sam veš, da vedno napišem kaj. In vedno izhajam iz napisanega.
Če mi to včasih ne znese, pa tudi povem
14.3. 2008 ob 20:29
Dare, ker si bil tako prijazen in si stopil v moj dom ( blog) ti obisk vračam. Blog je zame ena velika oštarija, kjer vsi (na daljavo) pijemo kafe in se pogovarjamo ( seveda komentiramo) zadeve, ki jih odpre…moderator. Tudi na kavo ne gremo vsi z vsakim. Nekateri so nam nikoli vidni znanci…
(tri pike sem prilepil, ker čakam (prečrtan) znakec zame
14.3. 2008 ob 20:38
@zoranovo, dobra primerjava. Sicer jaz vseeno odhajam v prostem času v pravo oštarijo k pravemu omizju, vendar pa tudi tukaj ni slabo predvsem pa je družba povečini kar v redu. Znakcev za omejitev pa jaz zagotovo ne bom lepil….sem vsakega vesel. lp
14.3. 2008 ob 20:45
@Dare, v kvizu, kamor si se prijavil
smo dobili nagrajence. Ker nisem Gorenjec (šala) je takšen način debate na daljavo dober zaradi nižjih stroškov (prevoza in pijače) ;). Sicer so mi pa všeč daljši komentarji na objave.