Pustite ga, naj diha!
črkar 6.03.2008
Kot sem menda že omenil, sem imel enkrat v življenju (mogoče bom kdaj ugotovil v katerem času je bilo to ) fazo, ko sem mislil, da lahko pišem verze. Ja, kar pesmice bi pisal. Po stari navadi večine takšnih “poetov” me je zdaj, leta kasneje, malodane groza ko kaj preberem. Pa ne ravno pri vseh. Ta, na primer me je spravila v smeh. Pa nikar me ne sprašujte kaj sem imel v mislih. To bi tudi sam rad vedel!
PUSTITE NAJ DIHA
Novih dvajset pesmi bom napisal,
novih dvajset sprehodov in
novo prgišče opravičil za nedelo neopravičljivo.
V kozarec bom natočil spet meglo iz svojih žil
in družno bova spila ostanek
na sedmini moje domišljije.
In knjigo bom položil pod shrambo spominov,
lajšala bo noč počitka,
slabo vest bo obtežila,da bo tam ostala,
a z mano šlo bo pojasnilo:
Kaj je s tem fantom?
Je vodstveni delavec?
Politik?
Sprevrženec?
Bioenergetik ali ekolog?
Samo poet je-
Pustite ga naj diha.Zaljubljeno ima srce.
6.03.2008 ob 09:25
oja, poznam to grozo in široko odprte oči, ko preberem kaj izpred 20ih let.
“na sedmini moje domišljije”…hudo dobro
6.03.2008 ob 17:20
Upam, da ti pustijo dihati…
Drugače pa groza ob prebiranju res ni potrebna… kajne?
6.03.2008 ob 20:15
Prava stvaritev, ob branju sem si te kar predstavljal, sicer še malo bolj okrašenega s plavimi kodri (pihlni) takrat, leta eksperimentalne “dekadence” verjetno…
6.03.2008 ob 22:26
Ah, Dare,
še preden sem prišla do konca, sem vedela, da te je dajala zaljubljenost.
Luštkano
7.03.2008 ob 07:28
Srce je tisto tapravo
7.03.2008 ob 19:28
Oh, krasno, srce že ve, kako in kaj