dare.likar@siol.net

Arhiv za Marec 2008

“Zakon” je bil!

28.03.2008 · 15 komentarjev

Že ko se je pred njegovimi še na pol spečimi rumenimi očesci zasvetlikalo široko rezilo je bilo jasno. Neizogiben konec se mu je približeval. Nobenega krika ni bilo , ki bi priklical pomoč, preprečil grozljivo dejanje. In če bi zmogel kričati, nobenega ni bilo tod okoli, ki bi slišal smrtne krče in morda še najstrašnejša stvar……nikogar ni bilo, ki bi ga brigala njegova groza.

Tako spodsekanega pri nogah ga je krvnik stlačil v prostor med druge sotrpine. V prostoru je smrdelo po lepljivih izcedkih, ki so pomešani s svežo zemljo, travo in neskončnim številom smeti in navlake polzeli med njihovimi ranjenimi telesi. Zvijal je svoje ranjene ude in nemočno čakal na muke , ki so mu jih namenili.

Pa šele začel je prav živeti. Šele dobro je začel svojo mladost. Prav malo dni je minilo odkar se je izvil iz hladnega prijema in sproščeno zadihal na prostosti. Veselil se je svojega prostora in poln energije je iztegnil svoje lepe ude. S svojimi drobnimi očmi se je že oziral proti nebu in vsak dan je že upal vse širše odpirati svoj pogled.

Eksekutor ga je privlekel na kraj njegovega skorajšnjega konca. V svojih najtemačnejših morah si ni mogel predstavljati, da ga lahko čaka kaj takega.

Z vsemi ostalimi nesrečnimi sotrpini so ga neusmiljeno zvrnili na kup. Močne roke so ga odvlekle stran od ostalih. Tedaj se je začelo neopisljivo , nečloveško mučenje. S svetlim rezilom so mu zadali še nove rane. Izgubljal je svojo mladostno trdnost in vidno venel. Krvnik ga je takrat vrgel na svetlo vlažno površino in zallil z ogromnim curkom ledene vode. Zdelo se je , da je to tisti konec. Želel bi si , da bi bil konec. Oh, kaj vse ga je še čakalo.

Vsake toliko ga je iz deroče spenjene vode prineslo na površje, kjer je lovil zrak in poskušal videti, kaj se dogaja. Videl je ostale osebe, očitno eksekutorjeve sorte, ki so željno in uživaje gledali njegovo agonijo. “Še ga daj !” so se oglašali. In res je torturo ponavljal znova in znova. Od njegove mladosti je bil tu le še uvel, ranjen, polomljen ostanek, ki je čakal odrešilnega konca. “Naj me že pokončajo!” mu je utripalo v polzavesti.

Navijači so še vedno spodbujali rablja. “Zmečkaj ga! Polij ga z vročo maščobo! Še jajca naj se cvrejo” se je slišalo nekje tam zadaj, neprizadeto in brezsrčno!

In takrat je bilo konec. Njegovo mlado življenje polno energije in zdravja se je končevalo. Tam je bil zmečkan, masten in opečen. Kot kup nesreče …in spremenjen v pravo holesterolno bombo.

Vendar pa strašno dober. Ja, regrat je pa zakon!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Moja muzika

26.03.2008 · 11 komentarjev

“Ja, kitare ti pa res ni treba kupovati!” so bile besede, ki je z njimi dobronamerno skeptično pospremila moj prvi podvig v svetu muzike moja mama, ko sem imel tam nekje sedemnajst let in sem se iznenada odločil za ta “velik” korak. Naj opozorim, da bom glede večine ugotovitev, spominov in trenutnega gledanja na te moje aktivnosti nekoliko ciničen in bi bilo mogoče dobro delati precej navednic  in smeškotov. Pogosto sem namreč prepričan, da ne bi bilo neumno , če bi takrat poslušal starše.

“Posluha nimaš pa tudi če že, bi moral mlajši začeti pa nihče najmanj pet rodov nazaj ni imel posluha in ne pomnimo, da bi kdo v žlahti sploh kdaj poskušal špilati na kakšen instrument!”

“Joj, beda od argumentov!” sem si mislil in šel v idrijski merkator in kupil kitaro melodije Mengeš in enako sta naredila tudi Milan in Iztok . Potem smo gledali v tiste razglašene kitare, ki jih nismo bili sposobni uglasiti in , ki tudi z uglašenimi nismo vedeli kaj početi. Smo jih pa imeli in dober namen tudi. Aja, pa še motiv.Ta mi sicer ni čisto jasen, šlo je pa definitivno za to, da postanemo zvezde. No, pa če že ne kakšne posebne zvezde, pa vsaj toliko, da bodo punce norele za nami. Vsaj toliko!

V tistih časih so me potem zelo boleli prsti. Koliko matranja in živcev prej kot se je sploh nekaj slišalo. Ko pa se je začelo nekaj slišati, se je začel rojevati tudi moj specifičen pristop k glasbi. Kitaro sem stalno nosil s seboj. Dejstvo, da je bilo moje znanje res minimalno, neuglašeno in največkrat neprimerno za ljudska ušesa me ni prav dosti motilo. Verjetno je motilo bolj druge in so se morali sami ubadati s to motnjo.

Z bendom smo potem zadeve le kolikor toliko uglasili in dosegli svoj višek slave. Takrat se spominjam, da si niti slučajno nisem mogel predstavljati, da bi kdaj nehali s tem početjem. Tako smo nehali v dveh letih. Moja muzika se je naslednja leta preselila v skupino “občasnih piknikarsko, oštarijskih, pijanskih brenkanj” , ki jih tudi nisem bil ravno toliko vešč kolikorkrat sem s tem svojim početjem strašil po okolici!Ko sem se “zresnil” (to sem pa obvezno moral dati v navednice ha,ha!), sem kakšno leto ali dve brenkalo skoraj popolnoma postavil v kot. Kako sem potem začel špilati s fanti, ki z njimi to počnem zdaj že slabi dve desetletji, to je pa tudi še kar hecna zadeva.

Trije tipi so špilali že prej in preprosto sem se en dan odločil, da moram nekaj početi zraven šihta. Mislim nekaj donosnega . V tem trenutku me spet lomi smeh. Šel sem v oštarijo, kjer sem domneval, da se bodo fantje ustavili in jih vprašal če me vzamejo. Najprej sem bil hladno zavrnjen, ker menda da ga že imajo, po nekaj pirih pa smo že prišli blizu. Nazadnje je izpadlo tako, da sem izrinil kitarista in smo začeli kot trio. S tistim mojim predhodnikom je v prvi sapi zgledalo še kar nesramno pa smo se nazadnje kar prijateljsko domenili. K temu je spet pripomogla pijača. Nazadnje je bil še zadovoljen da sem prišel, je imel menda preveč dela, pa žena mu je težila, pa bajto bo delal pa še samo goveje zna špilat…. Nam trem se je moral v kratkem pridružiti še četrti. Morali smo dobiti bobnarja. Matranje z nekimi ritem mašinami in podobno navlako nam je šlo na živce in to je bilo neizogibno. No, potem smo v štirih začeli. Bili smo in smo še zmeraj skupina štirih zelo povprečnih muzikantov. Ampak smo pa nabrali v teh letih fascinantno kilometrino. Tristopetdeset špilov v tako najrazličnejših luknjah , da je včasih že kar hecno. Tako nas tudi stalno spremlja stavek, ki ga je izrekel Franci (drums), ko smo enkrat igrali na neki šupi, ki jo je gospodar moral še tik pred žurom (martinovanje) pospraviti: “ Mater, kuod vse mi špilema!” Ta kilometrina nas tudi rešuje, saj je kar se tiče ostalega dela za trdno ostal v meni (in ostalih tudi) vsidran tisti pristop, ki sem ga omenil v začetku. Zelo težko namreč vadimo, težko vlagamo v muziko kaj prida dela in zelo hitro se nam zdi “še kar”!No, vendar pa lahko mirne duše trdim, da smo še kar primerna muzika za veselice (ohceti tako ali tako ni več!). Veliko igramo zadnja leta tudi privatnih zabav za obletnice in rojstne dneve. Imamo relativno širok repertoar, ki je sicer pretežno sestavljen iz starejših komadov, hrvaške muzike, kakšne novejše slovenske “popevke” nekaj starih rock’n'rollov in seveda govedine.

No, v glavnem, to je to! velikokrat sem v svojih postih omenil svoje muzikarjenje in velikokrat sem namignil, da ni to nekaj, kar bi ne vem koliko poudarjal in povzdigoval. Enkrat sem prebral od nekega višje glasbeno stoječega blogerja, da bi ukinil tipe, ki muzicirajo pa ne delajo svoje muzike. Načelno sem tipa razumel in mu dal prav, čeprav bi to zgledalo na nek način zelo čudno. Naenkrat bi bilo treba ukiniti večino že zdaj zelo okrnjenega družabnega življenja od veselic, ohceti pa do petja ob taborniškem ognju.

Jaz to zadnje čase dojemam tako, da pač pri vsaki stvari obstaja več stopenj, več stopnic. Od svetlobna leta oddaljenih simfonikov pa nekam daleč navzdol proti dnu, kjer po svojih tamburah razbijajo “muzičari” kot smo mi!

Pa se vendar, kljub temu, da se včasih devam nekoliko v nič , nimam za čisto najnižji klin na lojtri. V svoji muziki smo še vedno vsak ton, lep ali zafušan, zaigrali sami. Če ste zaslišali npr. činelo, ste bili lahko prepričani, da je nekdo na odru udaril po čineli! Nobenega ritma niso zaigrali Japonci in nobenega uvoda nismo prinesli s sabo na disketi ali čipu!

Tako da se konec koncev, ko kdaj poleti na kakšni terasi “občudujem” kakšnega one man bednika, ki z enim prstom matra svoj dragoceni synth in morebitno občinstvo še s svojim petjem, ki mu po možnosti  doda sintetični drugi glas, takrat se v bistvu sam pri sebi počutim pa kar virtuoz!

  • Share/Bookmark

Tagi: muzika · nostalgija

Ena o “Big boss-u”

21.03.2008 · 16 komentarjev

V staro kovačijo je Flavio prišel, kako bi rekli, s hribov. Sicer v teh časih ni več smiselno poudarjati geografskih značilnosti rodnih krajev, saj pravih hribovskih vasi “bogu za hrbtom” ni več kaj dosti. Vendar pa je Flavio očitno prišel iz ene takšnih. Fant preprosto ni znal hoditi po ravnem in govoriti normalne govorice. Ni znal piti gaziranih pijač in v štirinajstih dneh si ni mogel zapomniti poti na sekret.

Že tisti dan, ko je skupaj s še dvema vajencema prišel na svoj prvi šiht, je v starejših mojstrih vzbudil posmeh, nekateri bolj grobo otesani so kar brez milosti bruhnili v krohot. Flavio se je na takšen nemogoč sprejem plaho oziral in mencal in se po račje prestopal levo desno na svojih iksastih debelih nogah. Medtem sta ostala dva prižgala cigareto in se brezbrižno ogledovala po delavnici. Prav malo jima je bilo mar kako se vedejo kovači, tako ali tako nista nameravala dolgo ostati med njimi. Čakalo ju je nadaljevanje šolanja, ki ju bo pripeljalo v kakšno lepše okolje. Flavio teh misli ni mogel deliti z njima. Kvečjemu je lahko tuhtal, kako in kdaj bo končal osnovno šolo in predvsem, kako se bo navadil dela in obnašanja med temi ljudmi.

Pa ga je tista najhujša plahost kaj kmalu minila. Vpeljal se je v družbo ljudi v delavnici. Resda so njegovo ponižnost in neiznajdljivost izkoristili in kmalu je moral zjutraj kuhati možem kavico in tistim nekoliko nesramnim tudi hoditi po cigarete in jim čistiti delovna mesta. Pri tem je dajal vtis zadovoljnosti in nikoli ni pokazal kančka slabe volje, ko so ga kovači poniževali in zasmehovali. Posebno se je trudil Flavio prikupiti obema delovodjema. Na prvi izmeni to ni bilo težko. Vincencu ni bilo težko pihniti na dušo. Možakar ga je namreč rad spil kakšen glaž, kar liter recimo in novi vajenec je to urno izkoristil in majstra zalagal z vinom, šnopcom in vinjakom, da je vsak dan že pred malico smrdelo iz dedca kot iz vojaškega čevlja. Na drugi izmeni je bil šef Ivan in ni ravno toliko pil. Vsake toliko pa se vseeno ni branil kakšnega kozarca. Zelo rad pa je kdaj pa kdaj, posebno na nočni, postlal za regali in oddremal kakšno urico. Včasih je z nočne že po pol šihta mrknil domov in je kdo drug zapisal šihte v evidenco. Flavio mu je pri njegovem načinu dela s veseljem obilno pomagal. Kdaj pa kdaj mu je celo prijazno rekel naj si malo odpočije. “Bom že jaz malo pogledal”, mu je sladkobno prigovarjal.

Delavnica se je precej širila tiste dni, prihajali so novi stroji in naročila in ravno v času omenjenega uvajanja našega malega hribovca je z vrha prišla komanda, da je treba uvesti redno tretjo izmeno. To je bilo kar hitro urejeno. Zaposlili so nekaj mož in z uprave je tajnica Marija prinesla spisek in ga urno pripela na desko pri vratih. Možje so si novost z zanimanjem skočili pogledat in takrat so od prvega do zadnjega onemeli. Ma, ne onemeli, odprtih ust so buljili v podatke na papirju. Naj razume kdor hoče, kovači, ne stari ne mladi, tega res niso mogli dojeti. Pod naslovom delovodja je bil namreč napisan nihče drug kot po njihovem največji nesposobnež, ki je dihal zrak kovačije. Ja, Flavio je bil njihov novi šef.

Ko so se zjutraj zbrali v kovačiji, možje niso prav vedeli kaj naj si mislijo. Kar nekako tiho so bili in čakali, da se lotijo šihta. Flavio je stal ob svoji novopridobljeni pisalni mizi in dajal vtis čisto drugačnega človeka kot prejšnje čase. Glavo je dvignil, postal je višji in se izprsil. Celo stal je manj iksasto kot prej. Predvsem pa se očitno niti malo ni ustrašil svoje nove funkcije, kot da bi jo že dolgo pričakoval. Prvi se je okorajžil eden starejših kovačev in prekinil morečo tišino:”Sedaj nam pa verjetno ne boš več kuhal kofeta, Flavio?” Nekaj se jih je kislo nasmehnilo. “Točno tako,” je jasno odgovoril vprašani, “pa s tem ne bo zadrege, veste. Kave tukaj sploh ne bomo več kuhali. Za to imate čas doma. Tu ste zato da delate!” “Boš videl, mulc!” je skočil pokonci isti kovač a ga je novi šef nekako ignorantsko preslišal in utišal s svojim govorjenjem. Le s kotičkom očesa ga je ošinil, kot da ga je mimogrede spravil v spomin in nadaljeval: “Predvsem pa se šiht začne ob šestih, ne četrt ali pol ure pozneje. Kdor tega ne razume, bo razumel pa petnajstega.!” Možje so ostali brez besed in počasi so se odpravili na svoja delovna mesta. Pa jim je napihnjenec tudi to namero preprečil. Šef, da določi kaj bo kdo delal, je rekel in poslal kovače delat čisto druga opravila kot so jih bili vajeni. Zmeda, ki jo je sprožil s svojim nastopom pa je bila točno tisto, kar je želel.

Po tistem jutra niso več dišala po kavi in ura je do sekunde točno zagospodarila v delavnici. Možje so se ločili od svojih delovnih mest, ki so se jih nekateri navadili v desetletjih trdega dela. Pozabili so lahko na pavze in celo malicati včasih niso mogli v miru. Predvsem pa so se nehali pogovarjati in si pomagati. Flavio se je po Stalinsko obdal z dvema, tremi podrepniki, kakršnih ni težko najti v povprečju našega mirnega, ponižnega ljudstva. Ljudje so se tako počasi začeli bati drug drugega, nekateri so zgubljali živce, spet nekateri robantili in grozili. Te zadnje je Flavio hitro spravil v red. Mimogrede je v imenu plemenite dolžnosti in splošnega dobrobita takšnim jeznežem podtaknil neizpravno orodje ali pripravo in jih pozneje obtožil, da so krivi za nastalo škodo. Pogosto je napihnil čisto vsakdanje napake pri delu in se tako znebil neprijetnih, pa čeprav marljivih in sposobnih delavcev.

Posebno se je zavzel za svojo konkurenco, ki jo je videl v Vincencu in Ivanu. Začel se je vmešavati v njuno delo in iznenada prihajati na njune šihte. Brez težav je na enem takšnih obiskov uspel ob zahtevanem spremstvu varnostnika dobiti Vincenca dovolj okajenega, da je moral domov in pozneje pred disciplinsko. Podobno je opravil z Ivom. Komisiji je predložil pet ali deset datumov, ko je Ivan šiht prespal ali pa ga predčasno zapustil. Za vse je, nenavadno, imel potrebne priče, ki so bile očitno po slučaju prisotne ob dogodkih. In glej ga zlomka! Bile so te priče ravno izmed tistih podrepnih članov kolektiva. Nenavadno! Oba možakarja sta zaradi dolgega staža in starosti sicer ostala v delavnici a sta nadaljevala kariero z metlo in vozičkom.

Tako je še bolj zrasel naš Flavio. S šefom proizvodnje sta postala malodane enakovredna sodelavca. Ing. Feliks mu je lahko popolnoma zaupal in Flavio mu je to vračal tako, da je opravil precej njegovega dela. Velikokrat je inženirju prinesel načrte ali delovne naloge samo v podpis. Enkrat je tako vtaknil v kup dokumentov navodilo za taljenje v veliki peči. Nekako se je slučajno zmotil in namesto nekaj minut, napisal čas nekaj ur. Inženir je zadevo podpisal, Flavio je poskrbel za striktno upoštevanje in rezultat….pet ali šest milijonov škode. Feliks ni niti počakal na zasedanje komisije. Udaril je po mizi, pljunil Flaviu v ksiht in jadrno zapustil prostore..za vedno.

Flavio se zaradi pljunka ni dosti sekiral. Ja, nizkotnost, to je pa res obvladal.

No, in takrat je Flavio postal pravi big boss. Njegova pot navzgor je zgledala od daleč tako neoporečna in zaslužena, da je užival od nadrejenih vso podporo. Tudi količina izdelkov se je nekoliko povečala in tudi to je bil zanj pomemben plus. Slabše kvalitete in velikih škod na strojih in orodjih zaradi pretiranega tempa, slabih delovnih odnosov in odhajanja dobrih, izkušenih delavcev ni nihče hotel opaziti.

Ja možje so odhajali iz kovačije. Flaviu se ni dalo upreti. Še najhujše kar se mu je kdo upal storiti so bili napisi na sekretu, kjer so pisci grafitov pisali grdobije o Flaviu in njegovi družini in poreklu ali spolni usmerjenosti. Eden takšnih grafitov je psoval nesrečno njegovo mater, ker ga ni utopila v prašičjih pomijah prej kot je začel smraditi ta svet.

Marinko je po svoji stari navadi dokaj dobro prenašal situacijo. Izogibal se je konfliktov in velikokrat je obdržal v sebi, ko ga je imelo, da bi nadrl pokvarjenca in ga prijel za kravateljc. Le sam sebi je moral priznati, da ta kreatura vpliva na njegovo življenje veliko bolj kot bi bilo pametno in da je njegova drža le na videz tako pokončna, v resnici pa na bolj spodnji meji ponosa. A Marinko je bil pač takšen človek. Bal se je za svoje delo in skrbel je za veliko družino, ki mu je pomenila vse. In še nekaj! Znal se je veseliti majhnih stvari. Ene takšnih se je potroštal neko ponedeljkovo jutro. Na začetek šihta je čakalo nekaj novih fantov. To je bil, kot že rečeno, vsakdanji pojav, saj so se delavci zaradi pokvarjenega ozračja menjavali kot potniki na trolejbusu. “Marinko,samo poglej tistega bednika!” je posmehljivo z vzvišenim tonom rekel Flavio, ki je ravno takrat prišel mimo. Pokazal je na malega debelušnega novinca, ki je preplašeno stal malo stran od drugih. Videlo se je, da je prišel s hribov. Marinko je na videz brezbrižno vzel na znanje njegovo pripombo in pogledal je omenjenega siromaka, nekje v sebi pa je občutil nekakšno otročjo radost in imelo ga je da bi bruhnil v smeh. Pa je bil kar tiho. Je že vedel zakaj. L.D.

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Irak, Tibet in moje misli

21.03.2008 · 5 komentarjev

Te dni mineva pet let odkar so Amerikanci napadli Irak. Tam so nasprotno od tistega kar so napovedovali , naredili cirkus, da se bog usmili. Namesto blitz kriega, ki bi stvari v štirinajstih dneh postavil na svoje mesto, se je zadeva zavlekla na pet let in ji milo rečeno ni videti konca. Tudi motivi in vzroki za agresijo so dobili v tem času druge podobe. Vse bolj se izkazuje, kar so pametnejši osebki seveda vedeli že prej, da vse skupaj poteka zaradi ekonomskih motivov in da je rajnki Sadam le kolateralna žrtev lastnega neprimernega obnašanja. Ameriški armiji tudi vloge good gaja v celi zadevi ne pripisuje skoraj nihče več. Tudi tisti Iračani , ki so v začetku vojne videli neko upanje, da bi lahko po Sadamu normalneje zaživeli , delali svoje stvari in skrbeli za svoje družine, so potuhtali, da so jim Jenkiji samo razsuli domovino in poleg svoje agresije povzročili še državljansko vojno.

Tudi v vsemu okoli bližnjih ameriških volitev vprašanje vojne v Iraku predstavlja verjetno glavno vprašanje. Pravi zagovorniki so očtno samo še najkonzervativnejši republikanci , ki so si pravilo, da morajo “suport USA trups” pač vsadili v možgane.

No pa ne mislim preveč analizirati omenjenega dogajanja. To delajo pametnejši in bolje obveščeni ljudje pač bolje od mene.

Hotel sem omeniti nekaj drugega. Zdi se mi namreč. da sem ob omenjeni peti obletnici po radiu prvič slišal takšno novico. “V Iraku je v teh letih umrlo nekaj sto tisoč Iračanov in 4000 ameriških vojakov!”

Saj ne , da ne bi podatkov o žrtvah slišal že večkrat ampak presenetil me je vrstni red. Kljub očitno večjem številu se je po mojem število civilnih in ostalih Iraških žrtev navajalo na drugem mestu. Še posebno je bilo očitno to od začetka. Prvi padli Ami je bil itak zvezda dneva in podobno je bilo z vsemi v prvih desetih dneh. pozneje so se marinci in ostali Američani sicer preselili v statistiko, vendar pa so bili v poročilih vedno na prvem mestu.

Lahko pa tudi, da se mi je to samo zdelo, saj moram priznati, da o ubogem ljudstvu kljub katastrofalnemu dogajanju nisem prav pogosto razmišljal. Posebno ni v naši navadi, da bi pri takšnih stvareh razmišljal o konkretnih človeških usodah. Ne vem, mogoče ne najdemo z njimi nobene skupne točke, ničesar kar bi nas kakorkoli poistovetilo z njimi in njihovim trpljenjem.

O nekih drugih ljudeh pa sem te dni res nenavadno veliko razmišljal. O njihovi brezizhodni situaciji, o njihovem nedvomnem duhovnem in kulturnem porazu. O fizičnem in psihičnem trpljenju. Pa so, nenavadno, ti ljudje še bolj daleč stran in celo na videz še bolj drugačni od nas.

Tako me je pobaral kolega Marjan na šihtu neki dan : ” Nekam zamišljen mi deluješ Dare!”

“Benti!”, sem rekel” a veš, da sem pogruntal, da se počutim kot Tibetanec!”

S pogledom je namignil, da bi bilo dobro mojo ugotovitev malo pojasniti.

“Ja veš!” sem začel “ tukaj delam za to svojo stružnico, v zakotju, odmaknjen od drugih, imam golo lobanjo in prijazen obraz….in če bi se spomnil komu kaj upirati , bi me zlomili kot pičko!”

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Ali razumem napredek?

18.03.2008 · 19 komentarjev

Napredek ima vedno več obrazov. Nekaterim ljudem pomeni vedno nove izzive, v novotarijah najdejo veselje in vsako novo stvar pograbijo takoj ko se pojavi. Nikoli ne dovolijo, da bi jih tehnične pridobitve prehitele, da bi jih , kakor radi rečemo, čas povozil in bi drugi imeli pred njimi najnovejši tip telefona, računalnika ali kakšne druge tehnike.Nasproti njim so ljudje, ki se jim zdijo vse te “pridobitve” predvsem zelo nepotrebne. Čisto dobro se počutijo s svojimi starimi navadami in najmanj si želijo kakršnihkoli tehničnih novosti, saj jim še stare, ki jih imajo ne pomenijo prav veliko. To so ponavadi pripadniki malo starejše generacije. Včasih ti ljudje posedajo pri omizjih in se nostalgično pogovarjajo o starih časih. Pogosto omenijo kako je bilo življenje bolj v redu , ko ga nismo še spravili v takšne neobvladljivo hitre obrate. Seveda imajo po svoje prav. Življenje smo z vsemi mogočimi načini komunikacije preprosto spustili z vajeti. V dir smo ga pognali s tem da smo stalno z nekom povezani, z svojimi hitrimi prevoznimi sredstvi in še drugimi sto stvarmi, ki jih menda preprosto moramo imeti, pa nam v končni fazi le zakomplicirajo vsakdan.Ko pride tehnično osveščeni tip iz prvega odstavka skozi vrata, nostalgični tipi pri omizju zavijejo z očmi in pomilujoče in zviška premeljejo njegov bedni način življenja. Sicer pa moram priznati, da se mi njegov sistem res ne zdi bogve kako dober. Možakar že ob prihodu z nekom komunicira. Slušalko ima kar fiksno montirano za ušesom. Medtem ko naroča kavo, ki se mu pozneje ohladi ker je nima časa posrkati, se ukvarja s tipkanjem nekih sms-ov. Kasneje nekaj žoka po najnovejšem dlančniku, zraven pa ima cajteng odprt na strani kjer so neke tabele in borzni podatki. Moji fantje še vedeli niso do zdaj za tiste strani, časopis prenehajo brati že na strani, kjer je sudoku, križanka, nagica in dva vica! Po tej strani pa se prijazno posvetijo svojim prijateljem.

K razmišljanju o nekaterih vidikih tehničnega napredka me je navedel možakar, ki je na svoji strani razmišljal predvsem o tem , kako veliko se je v njegovem življenju na tem področju spremenilo. S tem se seveda več kot strinjam. Vendar pa sem predvsem nameraval razmišljati o nekem drugem pojavu. Zanima me koliko sploh razumemo delovanje stvari, ki nam delujejo v rokah in z njimi zlahka počnemo stvari, ki so se pred leti dogajale samo v boljših znanstvenofantastičnih filmih. Ali smo upravičeno arogantni do ljudi, ki jim niti slučajno ni jasno nič okoli računalnikov, spleta, komunikacij, ISDN, ADSL, UMTS in še stotin drugih kratic in šifer?

Prav lahko  sam sebe pošteno vprašam koliko mi je jasno, kaj se v resnici konkretno dogaja v tistih škatlicah in škatlah, kaj prisili aparat, da se nekaj pod pokrovom zgane, da na ekran nariše sliko, da se poveže z nekom v npr. Avstraliji in , da mi v bajto pripelje trgovino , banko in hčerko, ki v nekdaj oddaljeni Ljubljani komunicira preko mesendžerja??

Če nam v teh časih karkoli okoli tega ni jasno, nam tega ni treba praviti okoli. Zadevo lahko preprosto uporabljamo in se delamo pametni. Bistvo delovanja naj razumejo pa drugi!

Včasih so ljudje radi svoje čudenje nad tehniko izražali bolj odkrito in niso tako skrivali svoje nevednosti.

Ravno včeraj ko sem na spletni banki plačeval račune sem se spomnil legendarne ženice iz mojega kraja, ki jo večkrat omenimo kadar je tematika podobna današnji. Mamca, bog ji daj večni mir, je že na stara leta prodala hišo. Ne vem točno zakaj in kako vendar je bajto prodala. Ljudje, ki so jo kupili so ji zanjo našteli denar v gotovini in ona ga je v novem stanovanju imela spravljenega tako rekoč v nogavici. Ko so jo svojci nekaj časa prepričevali, da naj vendarle nese denar na banko ali pošto, se je , stežka sicer, le zganila. Odnesla je svoje bogastvo na poštno hranilnico. Po enem tednu se je na taisti pošti spet pojavila in kategorično zahtevala svoj denar. Z velikimi težavami so v dveh urah le spravili na kup toliko gotovine , ga ji našteli in postavili pred njo na pult. “Ne, ne, !” je rekla “le spravite ga nazaj. Saj ga ne bom vzela. Samo videti sem hotela če ga še imate!”

Posebno zanimivi so bili menda odzivi na prve radio aparate. Medtem, ko je zdaj v vsaki bajti vsaj deset zadev, ki lahko predvajajo glasbo, od radiev, discmanov, mp 3 in mp 4, računalnikov in dvd-ejev, je pred nekaj desetletji pomenil čisto navaden radioaparat , deset kil težka škatla na elektronke , ki je še najbolje lovila motnje in škripanje, pravo revolucijo. Zastonj je govoriti, da je bila stvar zelo draga in tudi tega, da so jo starejši po večini sprejeli zelo skeptično ni treba omenjati.

In spet sem pri starih nonah. Ob radiu se je ponavadi zvečer, ko je bil sprejem najboljši in ko je bilo sploh nekaj programa, zbrala cela družina. Le stara mama je sedela v zapečku in se mrko držala, ko so drugi tiščali glave k nepotrebni škripajoči škatli. Kakšno urico je še potrpela, potem pa je vzrojila: “ Zdaj pa le ugasite tisto!” Bila je očitno zelo nejevoljna ! “Zdaj bi pa že tudi oni radi šli spat!”

No pa so se kot vedno tudi skeptiki sprijaznili in sprejeli takšne stvari. Koliko so vse skupaj razumeli je pa drugo vprašanje. Kljub vsemu je bila neka ženica zelo vesela in prijetno presenečena, ko so jo za devetdeseti rojstni dan poklicali z lokalnega radia in ji zaželeli zdravja in še veliko let. Nazadnje so ji ponudili še, da si izbere glasbeno željo. To se ji je zdelo pa že preveč. No, pa vendar so jo nazadnje prepričali, naj si nekaj izbere. “Ja, dobro, če že mora bit pa naj bo ena od Slakov”, je rekla in dodala prošnjo:” samo, prosim, ne preveč na glas!”

Takšni biserčki se mi zdijo v teh časih smešni in preprostost teh ljudi lahko zgleda včasih hecna in nerazumljiva. Če pa le malo bolj premislim, se pa zlahka spet vprašam. Ali je meni vsaj malo jasno kako to vse skupaj gre???

  • Share/Bookmark

Tagi: nostalgija

Turoben dan

16.03.2008 · 10 komentarjev

Turobnost dneva, klavrn razgled skozi zarošeno okno in hladne megle , ki se vlečejo po grapi , ki jo edino vidim med vogali sosednjih stavb. Vse te slike se mi le stežka skupaj zdrenjajo v utrujeno glavo, v utrujene nenaspane možgane. Črna kava in pljusk mrzle vode opravijo nekaj poslanstva in povzročijo druge negativne učinke, slabost v želodcu in akutni šok potencialno še aktivnih sivih celic!Takšni nesimpatični opisi so pri meni lahko kvečjemu uvod v malodušno nedeljsko objavo, ki poskuša nekaj storiti s klinično mrtvim navdihom. Ta trenutek tudi počnem točno to. Blogersko okolje je namreč zelo neaktivno te dni. Objave se pojavljajo na več minut kot ponavadi in komentarji prav tako. In vse skupaj na mojo otopelo razmišljanje ne deluje nič drugače, kot bi bilo za pričakovati.Dvomim, da sem v svojem zdravstveno oporečnem stanju sposoben karkoli premakniti v pozitivno smer.Po kitari sem mlatil skoraj do štirih zjutraj. Če pravim, da sem mlatil, to pomeni tudi to, da si je gospod, ki nas je najel zamislil, da bomo igrali samo govedino in smo synth, bobne in Francita pustili doma! Tega si moja starorockerska duša pred leti ne bi mogla niti predstavljati, zdaj pa mi je glede tega popolnoma vseeno. Tip si je za svojo šestdesetletnico pač tako zamislil in izpadlo je čisto v redu. Po svoje mi je pa to še boljše, saj mi ni treba celo noč popolnoma nič tuhtati, Še najhujše kar bi se mi lahko zgodilo  je to, da bi pozabil kakšen verz besedila. Pa tudi to je malo verjetno saj so v našem repertoarju same “klasike”!   :)    No , tudi postregli so nas gosposko in veliko so plesali in skoraj vsak komad nagradili z aplavzom. Pa še veliko svojega programa so imeli. To, a veste , je tisto, ko jubilantu berejo kao šaljive pesmice in ga spominjajo na dogodke iz njegovega življenja, zraven mu prinašajo darila in počnejo še vsehsort neumnosti. Tokrat je bilo vse skupaj še kar na nivoju in predvsem je še kar dolgo trajalo, tako da ni bilo treba ravno neprekinjeno škripati . Pa še to naj pohvalim dedca, da nam je dal vsakemu po dvajsetaka več kot smo računali.

Ko kdaj potožim kakšnemu znancu, da me vse skupaj prav po živalsko zdela in da ni več tako kot včasih , ko smo po špilu čakali kakšno uro, da so Pr far odprli oštarije in smo še celo nedeljo godli za kakšnim šankom, takrat mi vsak skoraj brez izjeme takoj navede razlog : ” EMŠO, stari, EMŠO!”

Turobnost nedelje, moja utrujena glava, spraševanje samega sebe če je vredno in še mnogo podobnih misli se preriva pod mojim pokrovom. Nič, šel bom še kakšno uro pod kovter, pokril se bom čez glavo, pod moj teniški komolec, ki ni nikdar igral tenisa, bom dal blazino in odsanjal bom še eno rundo.

Medtem se bo mogoče vse uredilo. Veter bo razpihal meglo. svež pomladni zrak bo napolnil naša pljuča in le še ostanki nedavnega dežja bodo kapali od vrbovih vej.

Spotoma pa bo mogoče oživela še druščina na spletu. Začeli bomo spet pisati bloge , komentirati in replicirati. Reševali bomo probleme in se zabavali.

Naši možgani bodo čisto na novo spočiti!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno

Piti ali ne piti?!

13.03.2008 · 26 komentarjev

Kdor je že večkrat izgubljal svoj dragoceni čas na teh mojih straneh je v mojih zgodbicah lahko opazil, da sem rad zelo prizanesljiv do alkohola. Zelo rad včasih omenim kakšnega konzumanta, ki mu njegovega srkanja opojnih pijač nikakor ne štejem v slabo. To je v teh časih stališče, ki nima posebno veliko možnosti za uspeh v debatah. Nasprotniki, tako tisti kar tako, kot tudi goreči aktivni borci proti alkoholu se nasproti takšnega obravnavanja alkoholizma postavijo z nekaj klasičnimi, tradicionalnimi argumenti, ki jim tudi sam ne vidim možnosti ugovarjanja.Nikoli na primer ne bi mogel zagovarjati človeka, ki se opija v gostilni in potem omamljen doma rogovili in pretepa svoje trezne družinske člane. Nekateri v tem početju vztrajajo dolga leta in neizbrisno zaznamuje življenje otrok in svoje partnerice. Ne, takšnega početja pa Dare res ne more zagovarjati. Imam pa okoli takšnih tipov vedno en zadržek. Vedno sem bil prepričan, da so ti suroveži problematični ne glede na to ali so trezni ali pijani, le pod vplivom maliganov se jim te njihove anomalije odvežejo, ventili popustijo in evo cirkus v hiši. Z drugimi besedami…tip je surovina in amen!Še manj bi bilo mogoče iskati karkoli pozitivnega v tem, da se pijani ljudje spravljajo za volan in na cesto. Tam v svojem stanju z zamegljenimi čutili in oporečno razsodnostjo ogrožajo življenja ostalih, normalnih udeležencev v prometu. Neredko zaradi prepočasnih reakcij ali slabe koordinacije povzročijo hude in tudi najhujše nesreče. Ne, alkohol na cesti pa res ne bi smel imeti mesta.Tudi stalnega, vsakodnevnega popivanja, ki povzroča cel kup težav, od preobremenjenega družinskega proračuna, do veliko preveč nekoristno izgubljenih ur pa seveda v skrajni točki do odvisnosti, ne odobravam.Tukaj pa pridemo do tistih, ki jih rad kdaj pa kdaj omenim in , ki se mi zanje zdi, da jim nimam česa očitati. Pa ne le to! Celo bi si upal trditi, da nihče ne bi smel imeti pravice biti kritičen do njih. Prav te dni se veliko govori o Planici. V tipični slovenski novinarski maniri, ko je veliko bolj zanimivo, kadar se nad ljudmi in stvarmi zgražamo, kot pa kadar jih hvalimo, zelo velikokrat slišimo negodovanje in jamranje zaradi cele trume veseljakov, ki okupirajo štante v dolini pod Poncami .

No, vidite in takšni napadi na ljudi, ki so si privoščili malo pijače na svoj prosti dan , takšne zadeve me pa res pripravijo do tega, da se pivcem postavim v bran. Enkrat sem v zelo podobni tematiki napisal, da so ti možje doma pustili zadovlj(e)ne žene, privezanega psa in dovolj drv . Predvsem pa so si ta izlet privoščili po omembe vrednemu številu delovnih dni. Na športno pivski izlet so odšli s svojim denarjem in plačali so vse potne , prehrambene in seveda pivske stroške.

Pijačo so si pošteno in zasluženo privoščili zato ker jim tako paše. Prijal jim je sadjevček takoj zjutraj, kuhano vino v jutranjem hladu, pozneje pa mogoče liter , dva vina ali pa mogoče nekaj flaš rosno hladnega piva. Neobremenjeno in z veseljem so se prepustili užitkom, ko jim je pijača stekla po grlu. Takrat se niso niti spomnili na spakovanje z imenom pivska kultura, niti pomislili niso , da bi jim pijača lahko kakorkoli škodovala in še na kraj pameti jim ni padlo, da pijejo zato ker “kdor ne pije ni Slovenc!”. Še na pamet jim ni padlo, da bi pozneje v , denimo, malce okroglem stanju koga premikastili ali razbili pol stanovanja. Niti najmanjše variante ni , da bi v svojem ne ravno brezhibnem gibanju kakorkoli ovirali promet in ostalim povzročali težave. Jaz jim želim “na zdravje!”

 In na zdravje želim včasih tudi prijateljem pri mojem omizju. Tudi tam kdaj pa kdaj kateri popije kakšen pirček več. In včasih je miza prav prijetno obložena z rdečimi in zelenimi steklenicami. Tam ob popivanju  analiziramo vseh sort dogajanja in ljudi. Tudi bogate menedžerje, ki kdaj pa kdaj s ponarejenim spakovanjem srkajo draga butična vina. Na enem zadnjih omizij smo nekaj takšnih gospodov prav pošteno vzeli v analizo. Dodobra smo premleli kako živijo in kaj vse imajo. Ko smo jih obdelali pa je le prišel tudi čas za optimizem in upanja polna ugotovitev :” ja, česa pa menda tudi nimajo?!”  “ Tega”, je čustveno in pomenljivo pokazal na mizo polno prijateljev in pijače moj prijatelj Mohor “tega tukaj pa ne morejo imeti!”

Pa še ena stvar me spravi nekoliko v obrate v povezavi z alkoholom. Zadevo bi mogoče lahko poimenoval kar statistika. Rezultati raziskav, ki jih po mojem naročajo ljudje, ki jim boj proti alkoholu in ukvarjanje z alkoholiki in njihovimi žrtvami daje vsakdanji kruh, so si vedno znova zelo podobni. Vedno znova izvemo , da se število pivcev in popitega alkohola povečuje in da smo na samem vrhu po vseh teh pokazateljih.

Ja, to me pa res vedno znova pretrese.

In vedno znova se vprašam isto. Kje ste bili, banda piflarska pred dvajsetimi ali trridesetimi leti?? Ste tiščali svoje zahojene glavine med bukve in si niste vzeli pol ure časa, da bi skočili v oštarijo ? Saj ne bi bilo treba oditi od doma pozno zvečer. Ne, takrat ste lahko šli ven ob devetih zjutraj, mimo pijanega hišnika, na stopnicah ste srečali okajenega poštarja in v križišču je stal opiti policaj. V zakajeni oštariji ste izpadli zelo , zelo čudni, ko ste naročili dva deci jabolčnika. Čudno so vas pogledali od treh ali štirih miz, kjer so že ob tej jutranji uri sedeli nadelani dedci. Da ne govorim, kakšna je bila podoba ob sobotah in nedeljah. Pojdite danes med tednom šteti pijance po gostilnah, dragi analitiki!

Da tudi ne govorim o količinah alkohola, ki se ga je dan za dnem predihalo v fabrikah…pa ne le v proizvodnjih prostorih. Zelo zanimive spomine imam na srednjo šolo. Brez težav trdim, da mi je vsak drugi profesor vlival moje kovinarsko znanje v glavo pogosto popolnoma pijan. Da ne govorim o nebrojnih veselicah , ki jih je bilo ,tako na pamet, desetkrat več kot jih je dandanes in mladinskih klubih in diskotekah. Vse te prireditve in “ustanove” so služile enemu in edinemu cilju……vsesplošnemu in popolnemu opijanju. Kje so vse te veselice danes, draga statistika? Zakaj vraga so v tistih časih pri vsaki kmečki bajti naredili letno dvesto litrov šnopca in vsega prodali ali popili? Danes kvečjemu še kak stari nono scmari dvajset litrov tepkovca in ga komaj odda pa še tistega večino porabijo stare mamce, da vanj namočijo arniko ali hermeliko! Da ne govorim o tem kako “obvezno” je bilo pri odraščanju sprejeti konzumiranje alkohola, kot pogoj za vključitev v “normalno “ družbo. Danes vidim zelo veliko mladine piti sokove in veliko manj njih , ki se napijejo kot krave.

Mater boh, mi je odleglo. Ja, to me je pa res nekoliko mučilo. V drugačnih okoliščinah bi šel po tem olajšanju na dva deci, vendar so zdaj pač takšni časi, kako naj rečem , nenaklonjeni alkoholu. Aja, pa še nekaj je! A sem vam že pravil? Alkohola pa ne pijem!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · omizje · v afektu

Napotki za komentatorje

10.03.2008 · 37 komentarjev

Na blogih je poleg pisanja postov nadvse pomemben tudi prispevek komentatorjev. Po nekaterih namigih je to sploh smisel pisanja blogov. To namreč, da se ljudje odzivajo in odobravajo ali pa neusmiljeno zavračajo naša mnenja. Po večino blogerji komentiramo drug drugega. Večinoma imamo na svojih straneh spisek ljudi, ki so nam všeč oziroma, ki so nam s svojim ustvarjanjem in razmišljanjem blizu. So pa med nami tudi komentatorji, ki so samo to. Javljajo se na poste in tam napišejo svoja mnenja.

Sem pa opazil, da so pristopi in motivi za to početje vsaj na videz zelo različni. Najbolj pogosto se mi zdi komentiranje v smislu opozarjanja na svojo prisotnost. To počnemo zelo pogosto in s tem skrbimo, da tudi blog ostaja pri življenju. Nekateri s tem pretiravajo in komentirajo tudi takrat , ko niti slučajno nimajo česa povedati.
Takšni komentarji so kombinacija kratkih medmetov, pozdravčkov in katerega od razpoložljivih smajlov.

V nasprotju s temi pa obstajajo tudi komentatorji, ki se na naše poste odzivajo z dolgimi , vsebine polnimi zapisi. Pri takšnih se včasih sprašujem, zakaj ne pišejo vseh svojih mnogobrojnih misli v svoj blog. No, zgleda da jim tako paše.

Tudi v sami dinamiki in pristopu so med komentatorji velike razlike. Med prijaznimi, šaljivimi in tistimi, ki so se mimogrede oglasili s pozdravčkom, so mi najbolj zanimivi takšni, ki se v virtualni svet prihajajo dobesedno borit. Kjerkoli se pojavijo , se razvije polemika , ki izvrže iz svojih dolgih monologov vsa , tudi najbolj skrajna stališča. Verjetno sicer govorjenje o osebnih zamerah in prepirih ni smiselno, vendar pa velikokrat zlahka dobimo ravno takšen vtis.

Tisto, kar pa me je v bistvu navedlo, da sem se lotil pisanja o komentiranju pa je nek čisto tretji pojav. Gre za to, kako si kot obiskovalec nekega čisto drugega bloga sprejet. Gre za to, kako avtorji reagirajo na komentarje, ki jim niso všeč. V mislih nimam samo takšnih, ki nasprotujejo avtorju in zavračajo njegova razmišljanja. Gre tudi za takšne, ki se jim ne zdijo na dovolj visokem nivoju, mogoče preneumni ali pa preveč neresni. Dobrohotni komentator , posebno če je iz skupine osebkov s počasnejšim paljenjem, lahko šele po daljšem času pogrunta, da je obravnavan kot cepec. Takrat si še zaželi, da bi ga na dotičnem blogu raje nesramno ignorirali, kot mu to delajo marsikje drugje. Seveda se marsikje zgodi, da mu kakšen bolj energičen in dovolj vzvišen avtor tudi kar direkt pove, da naj ne hodi več blizu. Sicer je to kljub neprijetnemu občutku za malenkost bolje a počuti se vseeno nekoliko užaljen in nerazumljivo in nepravično se mu zdi, da so ljudje do njega takšni.

No, ravno zaradi tega imam predlog. Gre za povsem tehničen dodatek na vaše strani. Poleg števcev, povezav, reklam , blogorol in avatarjev bi avtorjem, ki ne marajo na svojih straneh sebi nedoraslih komentatorjem svetoval nekaj znakcev, ki bi zadevo mogoče zlahka uredili.

Z grafiko sicer nisem prav posebno spreten in bom le nekako nakazal kako bi po mojem to lahko zgledalo.

S prvim znakom bi se resni , angažirani blogerji, ki svoje energije ne kanijo trošiti za to, da bi se ljudje okoli njih zabavali rešili neresnežev.

Zelo koristna bi bila tudi oznaka, ki bi nezaželjenost sporočala vsem, ki bi radi komunicirali umirjeno, brez pretiranih bojnih polemik.

Mučno patetiko bi zajezili z oznako, ki bi solzave puhloglavce zaustavila še prej kot bi se lotili svinjati po vaših postih.

Za najpomembnejšo oznako pa menim, da bi marsikdo med vami moral nalepiti sledečo. Sporočala bi, da mora komentator, ki si je dovolil vstopiti na blagoslovljeno zemljo, imeti zadovoljivo velik inteligenčni koeficient.
Seveda so tu mogoče različne stopnje.

Upam, da bodo gospodje razmislili o mojih predlogih in tako spravili to zmedo v red in laže in bolj na nivoju zaživeli svoje blogersko življenje.

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

Z nasiljem je hudič!!

7.03.2008 · 29 komentarjev

Z nasiljem je hudič. Ko kdo svojo nadvlado in svojo fizično moč izkorišča za to , da povzroča drugim bolečino jih muči in ustrahuje, takrat mi vedno pade na pamet isto. Ja, to je definitivno najnižja možna točka odnosov med ljudmi!Kadar na teveju pred objavo posnetka napovedovalec pove, da je vsebina kruta in da ogleda ne priporočajo vsakomur, takrat bi bilo vsaj zame dokaj modro, da bi preklopil na kakšen drug program. Bolje bi bilo, če bi preklopil na TV petelin (pa tudi če bi tam nastopal Verner) ali pa če bi pet minut potrpel ob American supermodel (alikajže) !Če pa posnetek vseeno pogledam, potem o videnem zagotovo razmišljam še dolgo časa. Slike se mi zelo trdno usidrajo v možgane. Lahko si dopovedujem, da je videno pravzaprav nekaj vsakdanjega na mnogih koncih sveta. Razlika je pravzaprav le v tem, da je tokrat nekomu uspelo dogajanje posneti in ga , mogoče kljub riziku, poslati po svetu.

Sinoči so pri dnevniku pokazali ravnanje paznikov z arestanti v Ruskih zaporih. Prispevek ni vseboval posebno veliko komentarjev. Lahko smo sami razmišljali kaj se dogaja. Kaj ali kdo zapoveduje nabildanemu uniformirancu, da udriha z metrsko gumijevko po suhljatemu , vklenjenemu , že do kraja ponižanemu fantu z obrito lobanjo , ki na kolenih ali zvit na tleh joče, da naj nehajo, ker ne more več.

Verjetno bi bilo brezprednmetno ugotavljati, da je Rusija nasploh nenavadno kruta dežela. Brezpredmetno zato, ker se takšne stvari zagotovo dogajajo marsikje po svetu! A tam v deželi, kjer so živeli Puškin , Lermontov in Dostojevski, kjer so v pesmi in besede znali zliti največ duše in čustev. Prav tam so vedno znali tudi nenavadno dobro uničevati soljudi. Psihopatski Leninovi ukrepi in grozljive Stalinove mahinacije, ko so pomorili milijone nedolžnih soljudi, pod pretvezo nekih nesmiselnih obtožb strpanih v sibirska taborišča. Rusi so v bitki za Leningrad pošiljali neoborožene fantiče v ogenj in jih , tiste ki so prišli nazaj , postrelili kar sami. Pred časom so poročali o krutih razmerah v vojski, ki so prišle na dan šele, ko so morali fantu, ki so ga mučitelji pustili obešenega za noge na mrazu, odrezati pol telesa. No in sedaj še posnetek iz zapora.

Takšen teror ima zame poleg tega, da je že tako ali tako grozen, še eno strašno lastnost. Nehumanost je vgrajena v sistem. Takšno ravnanje je nekomu dano kot pravica in to pravico nekateri znajo hitro razumeti kot dolžnost. (V tem kontekstu mi seveda kot največji mrak človeštva pade na pamet holokavst. ) In še nekaj je strašljivo. Očitno nikoli ne zmanjka ljudi, ki so to sposobni ali,  se bojim, celo željni delati.

Ne vem sicer kaj zdaj v tem razmišljanju pomeni to, da takšnih slik ne prenašam najbolje. Da se mi preveč vtisnejo v spomin in da težko neham razmišljati o njih. Je to pomehkuženost ali bolna naivnost? Nerealen odnos do vsakdanjih pojavov. Ali bi moral presekati to svojo občutljivost in si v kratkem času ogledati in prebrati čimveč o krutosti sveta. Bi se potem utrdil? Ali bi celo mogoče sčasoma razumel krvnike?

Ja, dragi sapiensi, mi smo pa res poden!!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · miks · v afektu

Pustite ga, naj diha!

6.03.2008 · 6 komentarjev

Kot sem menda že omenil, sem imel enkrat v življenju (mogoče bom kdaj ugotovil v katerem času je bilo to ) fazo, ko sem mislil, da lahko pišem verze. Ja, kar pesmice bi pisal. Po stari navadi večine  takšnih “poetov”  me je zdaj, leta kasneje, malodane groza ko kaj preberem. Pa ne ravno pri vseh. Ta, na primer me je spravila v smeh. Pa nikar me ne sprašujte kaj sem imel v mislih. To bi tudi sam rad vedel!

PUSTITE NAJ DIHA

Novih dvajset pesmi bom napisal,

novih dvajset sprehodov in

novo prgišče opravičil za nedelo neopravičljivo.

V kozarec bom natočil spet meglo iz svojih žil

in družno bova spila ostanek

na sedmini moje domišljije.

In knjigo bom položil pod shrambo spominov,

lajšala bo noč počitka,

slabo vest bo obtežila,da bo tam ostala,

a z mano šlo bo pojasnilo:

Kaj je s tem fantom?

Je vodstveni delavec?

Politik?

Sprevrženec?

Bioenergetik ali ekolog?

Samo poet je-

Pustite ga naj diha.Zaljubljeno ima srce.

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar