Spomnim se nekega časa, ko sem bil tako kot še mnogi drugi takrat , prepričan da sem poet. Ko sem pozneje kdaj prebral tiste pesmi me je bilo pri večini “komadov” malodane groza. Ne vem, katerega leta me je zadnjič prijelo napisati nekaj v verzih. Upam, da ta sprememba ne pomeni kaj slabega!

NEIZREČENE

Prav vse sem poznal,
bili smo si blizu in
z njimi sem znal
biti skoraj na ti.

Vse same prave za Njo sem odbral,
prijazne in nežne in lepih oblik.
Take , ki znajo povedati
jasne stvari,

neomahljive in hitre,
brez sramu in zadrege,
brez prikritih laži.

Postavil sem drugo za drugo
v predpisani red,
v vrste brezhibne brez krivin in razpok
in z resnim korakom nagnal jih na pot.

Z resnim kot zmore ga le pravi mož
ne vihravo kobacav majhen otrok
In prišla strumna je četa vse do vrat,

…………….tam pa spet ista stvar, spet isti cmok!

Marsikateri moj znanec me je že povprašal zakaj hudiča kvasim te svoje neumnosti in jih potem dajem na svetlo v Platntafu. Seveda za to ne bi iskali kakšnega posebno velikega razloga. “Zakaj pa ne?” , bi bil ponavadi moj odgovor.

Pri današnjem sestavku pa temu ni tako. To danes je izpolnitev nekakšnega mojega dolga in sicer že precej starega, ki seže tja daleč v leta mojega kratkotrajnega šolanja. Enkrat v tistih letih sem dobil (pa ne samo jaz) nehvaležno nalogo, da v spisu napišem:” Kaj je kultura”. Oddal sem čisto popolnoma prazen list. Presenečena je bila profesorica in presenečen sem bil sam, ampak tako je bilo. Na papir nisem mogel spraviti niti enega kolikor toliko spodobnega stavka o tej témi. Bil sem seveda za svoj prazen izdelek tudi primerno stimuliran. Ženska mi je dala enko, ker ničle ni imela na razpolago. Pozneje sem sicer zadevo brez posebnih težav spravil v pozitivne vode, takrat pa preprosto ni šlo. Še sedaj ne vem kaj je bilo vzrok. No, od takrat nosim v svoji glavi to vprašanje in se počutim kar nekako dolžan, da nanj odgovorim, po svojih najboljših močeh seveda.

Pa sem , ne boste verjeli, spet v zadregi. Glede na to, da naj bi se moje pisanje ujemalo z našim praznikom osmega februarja, sem moral obiti nekatere zvrsti kultur in subkultur. Kar na hitro sem zavrgel misel, npr. na koruzo. Sicer je to nedvomno kulturna rastlina, vendar tako ne bi nikamor prišel. V smislu poštenosti do ostalih kulturnih zeli bi moral potemtakem tveziti tudi o krompirju, rdeči pesi, konoplji in tisočih drugih vrst.

Potem sem se poglobil v starodavne, eksotične in vseh sort manj znane kulture po svetu. Vse sem ovrgel. Ponekod so imeli stvari sicer kar v redu urejene, vendar se je povsod našla kakšna malenkost, ki je zbila ceno njihovi tako zvani kulturi in jo postavila v opozicijo mojim humanističnim pogledom glede te tematike. V Grčiji so svojo vzorno demokracijo in visok nivo umetnosti okrnili s svojimi sužnji in nekoliko neprimernim odnosom do njih. V južni Ameriki so Inki in Maji tudi imeli kar solidno ureditev pa se mi ni kaj prida dopadlo, da so zaradi vsake suše, deževja ali kakšne druge muhe njihovih bogov obredno klali nedolžne mladenke, ker naj bi se zaradi tega menda morale zmanjšati njihove vremenske in podobne tegobe. Afriške kulture mi tudi niso delovale posebno sofisticirano. Predvsem me je motil njihov jedilnik.

Fizkultura tudi ni prišla v poštev. Mogoče kdaj drugič. Kam bomo spravili v ta naš Platntaf toliko pisanja, če obdelamo vse športne zvrsti, vse športnike, olimpiade, sokole, rekreacijo, aerobiko, fitnes in mogoče še drnač batšejpr?

Bežno sem še vrgel oko v enciklopedijo in na internet, če slučajno med častilci sonca, vode, satanov in bogov obstaja kakšen “kult ure” pa nisem našel nič pomembnega.

Tako sem po zelo kratkem postopku zelo omejil. Omejil sem se tematsko, časovno in celó krajevno. Odločil sem se namreč, da bom razmišljal zgolj o kulturi v ožjem smislu, o tisti v današnjih časih in v naših krajih. Kako naj se sedaj lotim te težke naloge?

Razmišljal sem in razmišljal. Odobraval sem, da ne jemo surovega mesa in hodimo po predpisanih poteh, da ne pljuvamo v cerkvah in da ne opravljamo potrebe v javnosti, sem pa močno dvomil, da bi bilo teh par misli dovolj za pošten platntafovski članek. V svoji stiski sem se odločil za akcijo. Odpravil sem se na prizorišče prave kulture. Na mesto kjer se je najžlahtneje razdajala kulture žejnemu slovenskemu človeku. Šel sem na strahovito visoko umetniško predstavo. Šlo je za nekakšno bolj moderno glasbeno- recitatorsko stvaritev. So pač ravno tisto takrat premogle kulturne ustanove v moji bližnji okolici. Saj menda niste pričakovali, da bom potoval po celi deželi zaradi par stavkov. V glavnem; na takem kraju sem si mislil bom pa ja dobil vtis kaj in kako je s to ubogo kulturo.

Začelo se je po pričakovanju. Gospodje glasbeniki in recitatorji so se razporedili po odru, se nekoliko uglasili nakar je tisti, ki je stal spredaj pred vsemi sunkovito dvignil obe roki, strupeno pogledal ansambel in dal znak za začetek. Takrat je nekaj zaškripalo, da me je spreletelo po celemu telesu. “Ubogi godec”, sem pomislil” toliko ljudi ga posluša, on pa tako zamoči!” pogledal sem prizanesljivo proti nesrečnemu goslaču, da bi mu s svojim tolerantnim sprejemanjem njegove smole dal poguma za boljše nadaljevanje. Pa ni dajal gospod prav nobenega vtisa, da potrebuje tolažbo! Kje pa! Vzneseno in zamaknjeno je nadaljeval s svojim uho trgajočim početjem in tudi spredaj stoječi šef je nemoteno krilil z obema rokama. Bil sem več kot zbegan. Ko so po nekaj minutah muzikanti nekoliko utihnili, sem si malo oddahnil in napel ušesa kajti zgledalo je, da bo recitator podal svoj nastop. Pričakoval sem seveda kakšen lep liričen verz, Minattija ali pa Kosovela. Recitator pa je stopil na prste in se zadrl kot bi ga iz bridke kože dajali:” SMRT!” “O madona”, sem se ustrašil in se skoraj sesedel na svojem zakotnem stojišču “zgleda , da je nekoga navilo prav sredi predstave!” Takrat so spet godci napeli svoje loke čez očitno slabo uglašene violine. Neokusno se mi je zdelo, da godejo, če niso še niti odnesli umrlega nesrečnika. Moja zbeganost je bila na vrhuncu. Ko so recitatorji prišli spet na vrsto so se namreč najprej histerično zasmejali in takoj nato povedali nekaj stavkov, ki jim zaboga nisem vedel niti približnega pomena. Mrtvec je bil pa očitno še vedno v dvorani. Potem so se izmenjevali glasbeniki s svojim kregajočim škripanjem in recitatorji z nesmiselnimi govorancami, da sem pozabil na preminulega in se svojemu zanikrnemu počutju navkljub spomnil po kaj sem sploh prišel. Zavrgel sem misel, da bi se vmešal v očiten prepir recitatorjev. Ni se mi namreč zdelo fer, da se trije močni dedci derejo in znašajo nad suhljatimi ženicami, ki so stale s svojimi rdečimi platnicami vrsto pred njimi. Skoncentriral sem se torej na orkester in na gledalce, saj tam nekje bi moral biti odgovor na moje bistveno vprašanje. V tistem trenutku se je zadeva približala koncu. Grmelo je in treskalo kar nekaj časa, potem počasi pojenjavalo, se še parkrat malo razhudilo, spet poniknilo in na koncu je bil strahoten bum. In konec. Takrat je nastala popolna, blagodejna tišina. trajala je nekaj dolgih sekund. Z zanimanjem sem spremljal kaj se bo zgodilo. In takrat je tišino prekinil gospod v prvi vrsti. Bil je tako nekako, kako naj rečem, bolj odličen gost. Planil je možakar pokonci in vse svoje nedvomno navdušenje pokazal z energičnim aplavzom. Takrat me je za trenutek prešinilo:” Pa menda ni za vraga, samo on kulturen? ” V tistem so na moje olajšanje enako ravnali vsi v prvih dveh ali treh vrstah, kjer je bilo očitno skoncentriranega ogromno posluha in čuta za kulturo. Kot dobro uvežbana častna četa so po vzoru prej omenjenega odličnega gospoda skočili pokonci in ploskali in ploskali in zraven kimali in se gledali med sabo in zopet odobravajoče ploskali. To so počeli toliko časa, da so godci, ki so prej dobrohotno utihnili, spet zaigrali nekaj not, ki se za moja neuka, preprosta ušesa spet niso posebno ujemale druga z drugo. Ko je bilo konec, se je vse skupaj še enkrat ponovilo, potem pa smo se odpravili na zrak, na domove , za šanke in k svojim mislim. Jaz sem se spravil k slednjim. Pa veste, spoštovani, da spet nisem vedel pravih odgovorov. Vendar sem se potrudil narediti povzetek. Vsaj ne bo ves krvavi trud zastonj. Sploh pa si to tudi dolgujem.

Torej; Po mojem je kultura zelo nerazumljiva stvar, ki se na trenutke zelo grdo sliši. Vse pa se očitno popolnoma spremeni, če si čisto spredaj. Dare

Sodnih palač nisem prav dostikrat videval od znotraj. Hvala bogu! Zelo si želim, da se to tudi v bodoče ne bi spremenilo. Prav zagotovo pa tega nikoli ne moremo vedeti. Še posebno v teh časih ne. Ne zdi se mi še prav dolgo tega, ko smo se posmehovali raznim zgodbicam iz Amerike, kjer so se ljudje zaradi najbolj bizarno nesmiselnih peripetij tožarili in iztožili nemarno velike denarje zaradi malodane smešnih dogodkov in pahnili posameznike ali cela podjetja v bankrot. V spominu mi je ostala tožba, ko je babnica ugonobila mačka v mikrovalovki potem pa s pomočjo spretnega odvetnika dobila mastno odškodnino, ker izdelovalec ni napisal v navodilih, da aparat ni namenjen za sušenje domačih živali. No, vidite, in predrage Amerikance, prebivalce obljubljene dežele onkraj morja, smo začeli v teh stvareh kar lepo dohajati. Ni nam več dovolj , da se vsak tretji prebivalec Slovenije tožari zaradi pol metra zaraščenega obrunka ali pa zaradi sto evrov v nepravičnem testamentu. Ne, poleg teh preprostih, primitivnih pravd smo kar lepo začeli tudi bolj sodobno Amerikaidno prakso. To počasi ampak vztrajno vodi v degenerirano družbo, kjer ljudje ne bomo več mogli normalno, sproščeno komunicirati, kjer bomo pretehtali vsako napisano besedo, kjer se ne bomo upali deliti ženskam komlipentov in kjer se bomo bali požvižgavati med hojo ali pobožati otroka, ki nam bo odprl vrata.

Tisti dan sem vstopil na sodišče iz prav posebnega razloga. Hotel sem videti kaj se dogaja mojemu znancu, ki mu sodijo v tisti dvorani. Bil je moj stari prijatelj Marinko. Že samo po sebi se mi je zdelo neverjetno, da se je znašel v takšnih težavah. Prijjazen in dobrodušen kot je vedno bil.

Vsedel sem se v klop bolj zadaj. Tam je bilo že kar nekaj ljudi. Tam je bilo nekaj mladih deklet, ki so pritajeno klepetale in se vsake toliko sikajoče zahihitale, da so ostali obračali glave in zavijali z očmi. Ocenil sem, da so študentke prava. Tudi nekaj fantov , ki so sedeli bolj zadaj so dajali takšen, vendar trenutno bolj resen vtis. Tam je sedelo tudi nekaj znanih ljudi, Marinkov sosed Tone, dva ali trije njegovi sodelavci in seveda Mici, njegova ženička.

Nenadoma je to sejemsko vzdušje prekinil prihod spoštovanih sodnikov, tričlanske porote in odvetnikov. Gospodje so bili oblečeni v dolga škrlatna ogrinjala, v rokah so nosili aktovke in mape , izpod obrvi pa so jim streljali strogi pogledi, ki so kazali njihovo spoštovano moč. Še sreča, sem pomislil, da nimajo na beticah še tistih angleških lasulj, ki zgledajo, kot bi ovci odtrgal fliko krzna z riti in si jo posadil na glavo.

Poleg advokata, ki naj bi obtoženca branil je v sodno dvorano pricapljal tudi Marinko. To je možakar krepko preko sedemdesetih let sicer dober in običajno optimistično razpoložen. Vedno je bil skromen pa vendarle ponosen in pokončen mož. Vse tisto malo v življenju je prigaral in zaslužil. Nikoli ne bi nikomur ničesar vzel in predvsem, nikoli ne bi nikomur storil kaj žalega. A danes je zgledal čisto drugače, sključen in boječe raztresen. Prav hudo mi je bilo , ko sem ga videl takšnega.

Ko so se vsedli na svoja cenjena sedišča vsi glavni člani tega meni nejasnega procesa, je sodnik prebral nekaj glavnih stvari. Na mojo osuplost sem šele takrat zvedel , da je Marinko obtožen fizičnega napada. »Ja !«, sem si mislil »to pa moram videti!«

Potem je nekaj na kratko prebral Marinkov branilec, starejši odvetnik, nekoliko zdelanega videza s sinje šekastim nosom in rdečimi očmi. Določili so mu ga po službeni dolžnosti. Za Marinkovo penzijo se te dni ne dobi advokatov.
Nasproti sedeči mož je za te uvodne besede porabil nekoliko več časa in tudi splošen vtis je dajal drugačen. Žugal je z iztegnjenim kazalcem in nejeverno odkimaval ob opisovanju strašnega zlodela drobnega starca.

Poklicali so pričo. Priča je bila kar v bistvu kar žrtev sama. Ko je tip prikorakal v dvorano mi je skoraj vzelo sapo. Meter devetdeset in najmanj sto kil težak mladec, ki bi brez težav dobil službo kot bodyguard.

Njegov odvetnik ga je začel spraševati, kako se je vse skupaj zgodilo. Mladec je povedal kako je bil napaden. Iznenada in potuhnjeno je bilo menda. Spretni odvetnik ga je spodbujal in ob nekaterih njegovih besedah, ki so bile vredne sonetov nesreče, so ljudje v dvorani presunjeno vzdihnili. Posebno mučni so bili dokazi. V dokaz o poškodbi je gospod predložil kopico izvidov, ki so bili polni zloveščih latinskih diagnoz. Za konec svojega prvega izvajanja je predložil še sliko ranjene glave ubogega napadenca. Ko je fotko na monitorju tretjič povečal, se je res pokazala manjša modrica nekje na desni strani čela.
Branilec je atleta potem nekaj spraševal o času dogodka in o njegovih vsakdanjih navadah in hitro mu je zmanjkalo idej , tako da se je utrujeno vsedel nazaj zraven obtoženca.

No, in tudi obtoženi Marinko je kmalu prišel na vrsto. Stopil je na sredo dvorane in se krčevito prijel ograjice pred prostorom za priče. Visoki odvetnik ga je začel zelo na hitro spraševati in mu pokladati besede na usta. Priganjal ga je pri vsakem odgovoru in vse besede zmedenega možička so bili v stilu: »no ja, hm, ne vem » Če je hotel povedati daljši stavek, ga je osornež prekinil, mu jemal besedo in peljal zadevo po svoje naprej.

Mislil sem, da bo Marinkov zastopnik postavil kakšno stvar na svoje mesto. Pa sem se motil. Sicer se je mož očitno trudil. Prijazno je začel in postavil je nekaj v prašanj, ki so Marinka pomirila in zgledal je za trenutek bolj gotov sam vase.

»No, gospod , pa opišite sam dogodek!« je rekel v tistem trenutku. Prav razveselil sem se tega vprašanja, saj do sedaj še ni bilo niti približno jasno za kaj gre! Marinko je začel nekaj o tem kako je butnil tipa in kako se je ustrašil…
»Potem je pa on……«
»Hop, ugovarjam, ni povezano s primerom, ni RELEVANTNO!!!«
Tožilec je zagnal cel kraval in spet je padlo v vodo upanje, da bom zvedel kaj se je v resnici sploh zgodilo. Sledilo je še nekaj formalnosti, nekaj nerazumljivega branja ter kratek zaključek branilca in za spoznanje daljši od gospoda na nasprotni strani. Vsega skupaj smo bili tam že kar blizu treh debelih ur. Sodnik nas je takrat poslal ven iz dvorane in očitno je bilo, da se bliža bridka odločitev.

Na širokem hodniku sem stopil kar takoj do Marinka. Sedel je sam na klopi, utrujen in ubog. Mici je odšla že domov, njegov nesposobni odvetnik pa v pritličje na dva deci. Marinko pa je sedel tam kot bi bil zapuščen od ljudi, boga in pravice. Imel je tisti starčevski pogled , ko imaš občutek da se bodo iz oči zdaj zdaj vsule solze po suhih zgubanih podočnjakih.
»Za božjo voljo, Marinko, kaj se je zgodilo?« sem povprašal.
»Verjemi, da mi je komaj kaj bolj jasno kot tebi!« je hripavo odgovoril. » edino to mi je jasno, da bom zaradi nečesa ob par penzjonov, saj drugega tako ali tako nimam, da bi mi vzeli.
»Ja no, pa kako ti je padlo na pamet , da si skočil na takšnega deca, madona!«
Odkimal je in zavil z očmi ob teh mojih , očitno neumnih besedah.
»Ma kaj skočil, saj veš da nisem nikoli v življenju nikomur nič storil. Tema je bila, slišal sem nekakšen hrup pa sem šel pogledat. Ko sem sem prišel dol po stopnicah in stopil okoli vogla, sem treščil z glavo v tistega orjaka. Vidiš to je to. Da me je on potem zbrcal in oklofutal mi pa še povedati ne pustijo.«
»Ježeš, moj Marinko!« sem še naprej zmajeval »če je meni kaj jasno!! Ja, kaj si pa delal pri tipu?!«

»A res ne razumeš, bedak« je skoraj skočil pokonci in požugal mi je s svojo stisnjeno koščeno pestjo. » A ne razumeš? Saj je bilo v mojem kevdru!«