Nekje med nasmehom in belo stranjo na ekranu zastanem za trenutek in se zavem svoje smešne želje. Nenavadno se mi zdi. Ni ravno neka želja iz mojega spiska. Ni ravno nekaj kar bi bilo za karkoli koristno. Le utrujen od vseh polemik in razprav ujetih v vse te normative in pravila, sem si to zaželel. Pa ne danes , že stara misel je to, kar mi leta po zmedenih nevronih, ki razredčeni in zaspani kdaj pa kdaj komaj še dokličejo drug drugega. Ko pa sem pred pol ure vstal od svojega prijaznega omizja, sem si rekel :” Danes se bom vsedel pred tastaturo in skracal zadevo! Pa naj bo kar hoče!”Ja, želel sem si četrt ure pisanja, četrt ure malo bolj poetskih vrstic, ki zanje ne bi bilo niti malo važno ali sploh kaj pomenijo. Ne, še bolje, da nič ne pomenijo! In nihče ne bo komentiral in nihče ne bo rekel , da ni res in da je vse skupaj čisto drugače.Omizje ima svojo vsebino zgoščeno in pomenljivo. Stavke in misli je težko razvrstiti in predelati. če nisi že vnaprej odbral tematike ali dveh. Tako se ti smrt uglednega moža pomeša z nepotrebno gradnjo hipermarketa in v križišču z novo signalizacijo se zaveš, da smo tudi o semaforjih rekli nekaj besed. Govorili smo o republiki srpski, pa le zato ker je bil kolega v Bosni na smučanju. Za Kosovo nam je bilo danes vseeno in kot je omenjeni prijatelj vedel povedati , tudi Srbov v Bosni, Kosovo ni kaj prida brigalo. Madona , kako mi paše pisati tako v zaletu, ko mi je čisto vseeno, kako zgleda. In fusbal smo gledali konec tedna. Neki angleški klubi so se spopadli. Vedno pomešam imena. Ampak dobro tekmo lahko pogledam kadarkoli.In ko pozneje pustiš, da ti še enkrat skozi pomnilnik odbrzijo vse besede, ki so jih sogovorniki drug preko drugega zmetali na mizo, ko se spomniš, kaj si pozabil reči in kako o vsaki stvari veš le nekaj malega…………kolikor se spomnim…pa niti nisem prepri……