Štafeta mladosti
nostalgija 15.2. 2008
Ko zagledam to fotografijo se kljub temu, da po naravi menda nisem nostalgik, zbudijo čustva in spomini. Fotografija je bila posneta (dan gor ali dol) 12. maja 1983. Zadeva se je dogajala na starem placu v Idriji, šlo pa je za prvi “resen” nastop glasbene skupine Šarada. Bog se usmili, tako se je imenovala. Dogodek je bil pravzaprav prihod štafete mladosti v Idrijo, sam nastop omenjenih “rockerjev” pa je bil le majčken delček v pestrem celodnevnem dogajanju.
Tako pa nismo razmišljali štirje, ki smo bili tistih dvajset minut na odru. Na sliki Smo (z leve proti desni) Milan, Iztok in moja malenkost Dare. (to je tist blond mulc z belo kitaro! 
) Nekje zadaj za bobni je še Edi, ki pa morate zanj verjeti na besedo , da je tam.
Ne mi štirje smo tisti dan in še eno ali dve naslednji leti razmišljali drugače. Videli smo se na še mnogih odrih in niti na kraj pameti nam ni padlo, da bi nas tisti blaženi adrenalinski naboj, ki nas je opajal tisti majski dan kdaj lahko zapustil.
V ta namen smo nameravali delati tudi svojo muziko. Za razliko od tistikrat dokaj znanih idrijskih punkerskih bendov (Kuzle in Šund) sem bil jaz mnenja, da moramo delati bolj rockersko muziko. Iztok je bil za malenkost bolj nagnjen k komerciali. Poleg Creamov in Uriah heep - ov smo takrat trenirali tudi pesem Stranica dnevnika od Parnih valjakov. Logično smo v svojih “modrih” mladih glavah zaključili, da bi bilo najbolje, če bi postali novi Valjak. Poleg drugega (naj mimogrede omenim, da nas ni niti najmanj motilo, da nismo znali bogve kako dobro igrati na svoje instrumente.) smo torej morali čimprej skomponirati hit in ga izstreliti med zvezde. Besedilo je bilo seveda moje delo. Pozneje smo naredili tudi muziko in …………….
…………….Ostale tri sem po tistih dveh letih vse bolj poredko videval in v teh časih je dogodek, ko kdaj popijem kofe s katerim od njih res nekaj tako …….bolj izjemnega. Vse skupaj me zelo spominja na Balaševičevo pesem, v kateri poje: “Včasih mi pomaha skozi okno avtomobila, a v ulici Jovana Cvijića se igrajo drugi mulci”
Pozabil sem tudi na vse tiste adrenaline in tudi melodija našega “megahita ” je zbledela v mojem spominu.
Ostala pa je porumenela slika, spomin na tisti dan in besedilo pesmi :
TUŽNO JE
Tužno je sam iči nočit
na željezničku stanicu
Tamo ima puno stranih lica
kasnih radnika, starih kurvi
i pospanih pijanica…..
Milicioneri dolaze svaki sat i
traže legitimaciju.
Tužno se je vozit sam
sa poslednjom trolom.
Kroz prozor gledaš
i vidiš samo tamne zgrade,
ko da je crklo sve.
I sve ti se čini crno….pa to i je!
Sreča nije daleko do tvoje stanice!
Tužno je kad spavam sam
u svom velikom krevetu.
četri blijedih zidova
i plafon siv u kog ja gledam dok ne zaspim.
Al to traje, da tamo zaspim sam
pa još i tada imam težak, težak san.
Što je više prošlo vremena i što bih više trebao zaboravit te,
tako svaki dan mi je jasnije,
da bez tebe, bez tebe, bez tebe tužno je sve!
15.2. 2008 ob 20:04
Ooooooh!!
15.2. 2008 ob 20:29
@1danica, aaaaaah!
15.2. 2008 ob 20:42
kje so tisti časi???
15.2. 2008 ob 20:44
@vanja, daaaaleč!
15.2. 2008 ob 22:29
Jaz sem kupil kitaro,po enem tednu je ostala brez strun pa sem jo z dobičkom zamenjal za gramofon,pa še dve plate od bitlov sem dobil zraven
15.2. 2008 ob 23:39
Malo prepozno in malo predaleč ste bili, da bi te poznal. Takrat sem svojo “rock kariero” že zaključil. Družina, služba, selitev! Tudi mi se samo občasno srečamo, po dva naenkrat, in kakšno o starih časih rečemo.
“Proud Mary” od CCR mi pa še vedno “zažge srce”!
Bogato dediščino puščajo take stvari. V srcu, ne v denarnici!
16.2. 2008 ob 02:03
Moj stric rock star!!
16.2. 2008 ob 08:02
wow
16.2. 2008 ob 08:21
Takrat so zame na podstrešju igrali Pankrti. Mi pa smo spodaj šravfali motorje.
16.2. 2008 ob 15:32
@kamper, življenje je trgovina
!
@bin, saj to ne bi smelo zveneti, kot da smo bili znani. Le v naših glavah je bilo naše početje nekaj velikega. In fajn smo se imeli. Left a good job in the city pa še vedno odšpilam kdaj pa kdaj!
@poppy, tvoj stric ni star (eng) je pa ratal malo star (slo)
@mile , no, no
@grisson, Pankrti so bili good choice. Čeprav jaz takrat tega nisem hotel vedeti
!
16.2. 2008 ob 19:58
Hvala enako, dare!
Lepo je pa bilo, kajne? Še danes so lepi spomini!
16.2. 2008 ob 21:21
Prošlo je vremena, ane
Ja, sej drugače ne more bit, svet se vrti in mi z njim
16.2. 2008 ob 21:34
samo, da nije tužno !
16.2. 2008 ob 22:10
He, he, ni tužno in ružno tudi ne!
17.2. 2008 ob 00:15
Meni to deluje zelo pesimistično in črno. Bljak
17.2. 2008 ob 11:53
vlatka, kje si videla pesimizem in črnino? Če misliš besedilo pesmi, tam je samo nekaj prave (najstniške) žalosti. Ostalo je pa samo majhna zgodbica o tem kako vse mine. In takšnih zgodbic je preveč, da bi smeli dovoliti, da nas vsaka posebej žalosti!
17.2. 2008 ob 13:47
Jaz sem štafeto celo nosil. Mi je skoraj na tla padla, ko so mi jo dali, saj nisem pričakoval, da je tako težka. Moram še nekje slike imeti…
17.2. 2008 ob 18:31
to je plac moje mladosti.Sigurno sem nekje v množici,čeprav se tega dogodka ne spominjam.
17.2. 2008 ob 19:00
carji… jest najbrž še tolk daleč nebom nikol prešu…
17.2. 2008 ob 21:04
@strojnik, zanimiv podatek. In kako te je doletela takšna čast? To je le bil takrat privilegij izbrancev!
@ditka, videl te nisem , mogoče si bila kje bolj zadaj
@vetervlaseh, ne daj se. Cilji so nedosegljivi samo, ko jih sami naredimo takšne
17.2. 2008 ob 21:25
He. Če si hodil na pomorsko šolo, ni bilo težko biti med boljšimi. V bistvu sem verjetno imel najmanj neopravičenih, če se prav spomnim. In pa mogoče je bilo to preden je razrednik dokončno obupal, da bi me med komuniste spravil…
Sem jih pa potem slišal, ker je nisem nosil pred sabo, ampak sem jo dvignil nad glavo. Kje je že to…
17.2. 2008 ob 22:10
Bravo stari, še vedno sem mnenja, da bi bil to pravi hit v bivši Jugi…si napisal, da ti je razen besedila vse ostalo zbledelo…ni problema, melodija še živi, bi mi verjetno ratalo skupaj spraviti še solo..
Si pa nisem mislil, da bom še kdaj videl Miletovega Tajfuna - najpripravnejši bas na svetu..dobro, dobro…
p.s.
Dare, vprašanj o identiteti verjetno ni več, kaj?
17.2. 2008 ob 22:44
Spomnim se tajfuna pa eco gibsonke pa icotovega SG ampak ti, prjatu, me pa lih mal je…….
18.2. 2008 ob 10:38
Dare, po vsem napisanem, posebno v tem blogu bi ti sedaj lahko svetoval, da se tipkovnice dotikaš z azbestnimi rokavicami, tako je vroče…ampak bojda azbest škoduje zdravju:)
Tvoj post omenja Šarado. Naj ti za konec ponudim še jaz eno. Še namig, v njej se skriva moja identiteta in razmišljaj Pr’Farsko.
Dva deci vina
18.2. 2008 ob 11:08
Strinjam se s Swislar-jem! Jaz bi k obujeni skladbici pomagal s svojo terco (v kolikor je sploh potrebna)
LP
18.2. 2008 ob 11:54
@Mohor, tvoja terca bi prišla altroke prav, v tistih časih , ko je moral Ico sam prepevati vse, pa sploh.
18.2. 2008 ob 13:07
OK, vdam se, zrajcali ste me, prijavil sem se… Ja, Dare moj, polno je še spominov, čustev, kdo ve, kako bi se končalo, če bi nadaljevali… Kljub vsem dejstvom, ki si jih navedel in s katerimi se definitivno strinjam, še vedno trdim, da sploh nismo bili tako slabi, za tiste cajte, seveda. Bili smo zaljubljeni v muziko, bili smo klapa, pravi frendi in to je bilo… enostavno čudovito in žal neponovljivo… In z nami je bila praktično cela Fara!!!Spomni se tistega najstniškega lebdenja v oblakih, čudovitih žurov, ki smo jih uprizarjali, petkov, ko smo komaj čakali izstop iz avtobusov in ponavadi še s polno torbo umazanih cunj tebi, na vaje, kakor smo pravili…, zvečer pa h Kromarju, kjer nam je Rajki postregel z “žlahtnim” Vipavcem. Tam smo šele modrovali!!!!
Ampak, še vedno, ko primem v roke akustiko, kar je redko, še redkeje primem SG, od katere se, mimogrede, nisem in ne bom ločil, VEDNO jo zaigram in zapojem. Vse je ostalo, akordi, spremljava, solaža, besedilo…. itak se tega ne da pozabiti…. Če se bo kaj dogajalo, sem zraven, pa posnemimo še eno fotografijo za Dan mladosti na starem placu, dvajset in toliko let pozneje…
18.2. 2008 ob 13:27
Ej, Ico moj, temu pa res lahko rečem lepo presenečenje. Sicer moram reči, da moja rubrika “nostalgija” ni namenjena pričakovanju, da bom obudil nekaj, kar je že zdavnaj utonilo v prijetnem spancu v objemu spominov. Bi se pa dalo o tistem času marsikaj povedati, a ne? In mogoče tudi bom kaj povedal, samo na navdih še počakam
!! Mimogrede, pošiljam ti še en E-mail, da še nekaj rešimo…mimogrede 
!
18.2. 2008 ob 13:29
swislar, I’m fucking thinking!!!
18.2. 2008 ob 13:37
@swislar, kaj tako vroče. Samo da me ne iščeta Hasanefendič in Rahimovski?!?!
18.2. 2008 ob 15:38
Dare, ne ne…, Aki&Co te samo lepo pozdravljata…
Vroče, ne le vroče, sedaj bi se ti moralo pa že pokaditi izpod tipk…stari modreci so dejali, odgovor leži tik pred tvojimi očmi…
18.2. 2008 ob 23:11
Torej swislaru jedan
! Kolikor meni nese moje razmišljanje, si lahko samo Štuc…junior! Za to govorita samo dve (meni!!) stvari! Prva je ta ,da tako dobro poznaš tiste cajte, druga pa seveda tvoja hčerkica,ki o njej pišeš na tvojem blogu. Vse ostalo me je kvečjemu maksimalno zavedlo. Niti slučajno se mi ni sanjalo , da v življenju pišeš blog in celo poezijo. Nič mi ni bilo znano, da še kaj brenkaš in nič nisem vedel o tvojih potovanjih in podobnem. Za piko na i si mi postregel z enigmo : DVA DECI VINA…misli po prfarsko. Sicer zdaj nekako najdem asociacijo, čeprav si z njo nisem pomagal. Uganko sem vzel kot pravo šarado oziroma anagram. Še najboljša (po prfarsko) rešitev je bila DIC AD IVANE, kar pa me ni vodilo nikamor 
. Seveda obstaja še ena varianta in sicer da sem usekal mimo. V tem primeru se brezpogojno predam in ne bom tuhtal več nič…sploh. Lep pozdrav!
19.2. 2008 ob 09:07
Lirko, reče se ika na pi, NE pika na i….
19.2. 2008 ob 10:41
Dare, čestitam, dokazal si, da Pr’Farci znamo razmišljati
.
Res pa je, da so tisti časi že zeloooo oddaljeni, ampak kot mulo takrat sem bil ful navdušen, da sem lahko poslušal vaje, vam prinesel kako pivo iz “kijeudra” in seveda kdaj pa kdaj omočil tudi svoje grlo. Nenazadnje sem se tako še z glasbo spoznaval.
Kot je zgoraj moj DNK kolega Ico dejal, bili so posebni časi, pričakovanje petkov, skupnih trenutkov (zame je to pomenilo, da sem se počutil vsaj par let starejši…) in v spomin nanje sva parkrat še celo skupaj zaigrala in zapela Šaradin hit…tako, ob posebnih priložnostih….
Po spletu okoliščin se je pri meni nahajal tudi posnetek komada Bez tebe, vendar sem ga oddal “mlajšemu” bratu, ker se mi je kot lead vocal zdel bolj primeren naslov za hrambo tega “megahita”, kakor ga imenuješ.
Z mojo enigmo pa sem mislil predvsem prfarski izraz za dva deci vina oz. štuc, ki mu nato dodaš še del nadaljnje besede…… Tako, da si na koncu zadel Bull’s eye.
Lep pozdrav in še mnogo ustvarjalnega navdiha.
p.s.
V komentarju na intervju sem te povabil na kavo, to moram še izpolniti…
19.2. 2008 ob 14:12
Mi smo imeli pa bend Štaubzukr, pa dlje kot pred garažo nismo prišli
pojma nimam kakšna je bila naša muzika, bolj punk najbrž…ker je bil pevec brez posluha…
vi ste bili videti hudo zaresni in najbrž ste imeli take sanje…lepo je moralo biti, čeprav so se kasneje razblinile, a ti Dare, si ostal pri muziki, saj to je veliko vredno…to je bila štafeta iz tvoje mladosti, si jo predal kar sam sebi
19.2. 2008 ob 17:50
Poezija je polna presenečenj…punkerica…neverjetno!
Moja muzikarija veš pa ni tista, iz tistih takratnih sanjarjenj!