Če bi si drznil pisati o tem kako se neketera opravila delijo na moška in ženska, bi zagotovo dobil nekaj nejevoljnih komentarjev. Svoja stališča bi moral zagovarjati z vsemi svojimi močmi. Prav zaradi tega se v takšne stvari tudi ne spuščam. Razen….razen , če nisem v svoje trditve popolnoma prepričan. In če je pri nas za večerjo PIZZA, (prijatelji se mi kdaj smejijo, ko pravim da grem speči dva kvadratna metra pizze ) takrat lahko brez zadržkov trdim, da je to moško delo.
Glede na povečano število prebivalcev v našem domovanju je projekt seveda sorazmerno večji, kot če bi si zadevo pripravil samo zase.
Pred leti smo si kdaj pa kdaj privoščili, da smo prinesli večerjo iz pizzerije , ki je bila poleg vsega še locirana v našem bloku in je bilo opravljeno mimogrede. Ko se je pa ta »kdaj pa kdaj« začel približevati cca. kakšnim deset tisoč SIT – om, je bilo treba potuhtati drugo varianto!
Torej….Dobro kilo moke, sol, olje in kvas (ki prej malo vzhaja) zamesim v bulo, ki jo potem deset minut premetujem po kuhinjskem pultu. Bistveno je, da se takšno testo dobro pregnete. Ko je to narejeno, vržem bulo v skledo, jo razrežem na tri ali štiri dele, ki jih malo pomažem z oljem ( da pri vzhajanju ne razpokajo). Čisto natančnega recepta sicer nimam, zato mi testo tudi ne rata vedno čisto enako. Aja, je pa vedno dobro. 
V tej fazi je dec potreben zasluženega počitka, saj je to opravilo omembe vredna telovadba. Je pa tudi dobro, da testo pustimo par ur počivati.
Ko pozneje nadaljujemo , moramo testo razvleči in po želji obložiti. Jaz največkrat prakticiram kar klasiko . Paradajz, šunka, sir, šampinjoni, kakšna oliva in (zame) eno jajce.
Ko je vse pripravljeno (še bolje pa že deset minut prej), prižgemo pečico in jo segrejemo do fula. V mojem primeru potem naložimo vanjo tri pekače, zalavfamo ventilator in prepustimo pizze toplotni obdelavi cca petnajst minut. Eko!
Ja, tako je s to rečjo. Za konec pa še sličica, ki nazorno pove, kaj ponavadi ostane od pravega, zagnanega, moškega dela:
9.2. 2008 ob 08:58
Bravo!
Ampak pri nas jo pa kar jaz spečem in kar naenkrat je to potem žensko delo.
Tekne vseeno.
9.2. 2008 ob 09:25
Dva kvadratna metra…
Kako pa razdelite tri pekače na osem delov…
9.2. 2008 ob 10:53
huhu…se mi kar sline cedije!
kam se ti je pa učeri nikam prot u cerkno mudilo?
9.2. 2008 ob 14:13
@1danica, saj so vedno tudi izjeme, samo da gre zadeva v promet, a ne?
@strojnik,matematika je kompleksna znanost! V konkretnem primeru verjetno razdelimo vse skupaj na kakšnih dvajset kosov , potem pa :”navali !”
@blazz, men tud. Zdaj ko gledam te slike, se mi zdi, da bo treba mogoče že danes ali jutri ponoviti projekt.
:
Če hitim v smeri Cerkno, ponavadi zavijem na Želinu levo za Jagršče. Za ilustracijo ti prilagam prgišče Gregorčiča
Pod trto bivam zdaj v deželi rajsko mili,
srce pa gor mi sili,
nazaj v planinski raj!
9.2. 2008 ob 16:44
Kaj si mi naredil skomine! Že zelo dolgo nisem pekla pizze.
Včasih sem jo. Imela sem najraje zlato zapečen kruhek na robu pizze.
9.2. 2008 ob 17:00
Če to Muki opazi, dobiš eno veliko kuharsko diplomo
, si pa kuhar no. 1, ni kej.
9.2. 2008 ob 17:02
zakaj skoz pišeš pizza namesto pica?
drgač pa to pomoje ni samo moško delo… pr ns jo zmerom mami speče (al pa mama no… sam večkrat mami)
9.2. 2008 ob 18:32
Ful fensi pico nardiš, stric
Jaz sem se pa ob tem spomnila na stare čase, ko smo se vnučke (& en vnuk) med počitnicami zbirali pri stari mami Na griču. Ona je tudi imela dela čez glavo, ko je morala speč cel kup palačink za najmanj 10 lačnih želodčkov ^^
9.2. 2008 ob 18:54
Pazi,da te ne zaloti varuh konkurence
9.2. 2008 ob 22:58
@nevenka, pica je menda zelo enostavna zadeva, kar v akcijo!
@grisson, za diplomo bo treba kaj bolj zahtevnega pripraviti…bom prišparal za naslednji recept
@veter v laseh. Prav pa pica. Saj lahko tudi mami . samo v naši ureditvi pač to delo pripada meni. Pa še veselje imam, zaradi vsesplošnega odobravanja.
9.2. 2008 ob 23:00
@poppy, teta draga, če se boste še kdaj zbrali na griču, bom jaz razbremenil mamo in spekel pico, ne dva , štiri kvadratne metre!
@kamper, psssst! Neprijatelj vreba sa svih strana!
10.2. 2008 ob 21:41
Če bi me ful rad na večerjo povabil imam v soboto še čas … ?
bravo, res zgleda super!
10.2. 2008 ob 21:54
sosed, ne bi smelo biti problem
!
12.2. 2008 ob 09:14
O pismo, kako slastna pizza… Da bi se jaz lotila takega projekta, bi verjetno bil v nevarnosti cel blok, ne samo domača kuhinja. Tako, da so pizzerije še vedno najbolj racionalna odločitev.
12.2. 2008 ob 12:39
jest mam srečo, da imam kamen za pico pečt v pečici in da jo lahko naštimam do 300 stopinj. Testo naj vzhaja le kakšno uro, pa samo enkrat, za razliko od kruha.
meni najljubša je pica z mozzarelo iz bizonovega mleka, svežim paradižnikom in svežo baziliko. Dol padeš.
16.2. 2008 ob 20:50
A veš, da me je kar nekaj “vleklo”, da grem še malo k tebi pogledat!
Madonca, sem lačna!
Ena dvajsetinka bi se mi zares prilegla