Hudodelec

3.02.2008 ob 08:30

Sodnih palač nisem prav dostikrat videval od znotraj. Hvala bogu! Zelo si želim, da se to tudi v bodoče ne bi spremenilo. Prav zagotovo pa tega nikoli ne moremo vedeti. Še posebno v teh časih ne. Ne zdi se mi še prav dolgo tega, ko smo se posmehovali raznim zgodbicam iz Amerike, kjer so se ljudje zaradi najbolj bizarno nesmiselnih peripetij tožarili in iztožili nemarno velike denarje zaradi malodane smešnih dogodkov in pahnili posameznike ali cela podjetja v bankrot. V spominu mi je ostala tožba, ko je babnica ugonobila mačka v mikrovalovki potem pa s pomočjo spretnega odvetnika dobila mastno odškodnino, ker izdelovalec ni napisal v navodilih, da aparat ni namenjen za sušenje domačih živali. No, vidite, in predrage Amerikance, prebivalce obljubljene dežele onkraj morja, smo začeli v teh stvareh kar lepo dohajati. Ni nam več dovolj , da se vsak tretji prebivalec Slovenije tožari zaradi pol metra zaraščenega obronka ali pa zaradi sto evrov v nepravičnem testamentu. Ne, poleg teh preprostih, primitivnih pravd smo kar lepo začeli tudi bolj sodobno Amerikaidno prakso. To počasi ampak vztrajno vodi v degenerirano družbo, kjer ljudje ne bomo več mogli normalno, sproščeno komunicirati, kjer bomo pretehtali vsako napisano besedo, kjer se ne bomo upali deliti ženskam komlipentov in kjer se bomo bali požvižgavati med hojo ali pobožati otroka, ki nam bo odprl vrata.

Tisti dan sem vstopil na sodišče iz prav posebnega razloga. Hotel sem videti kaj se dogaja mojemu znancu, ki mu sodijo v tisti dvorani. Bil je moj stari prijatelj Marinko. Že samo po sebi se mi je zdelo neverjetno, da se je znašel v takšnih težavah. Prijjazen in dobrodušen kot je vedno bil.

Vsedel sem se v klop bolj zadaj. Tam je bilo že kar nekaj ljudi. Tam je bilo nekaj mladih deklet, ki so pritajeno klepetale in se vsake toliko sikajoče zahihitale, da so ostali obračali glave in zavijali z očmi. Ocenil sem, da so študentke prava. Tudi nekaj fantov , ki so sedeli bolj zadaj so dajali takšen, vendar trenutno bolj resen vtis. Tam je sedelo tudi nekaj znanih ljudi, Marinkov sosed Tone, dva ali trije njegovi sodelavci in seveda Mici, njegova ženička.

Nenadoma je to sejemsko vzdušje prekinil prihod spoštovanih sodnikov, tričlanske porote in odvetnikov. Gospodje so bili oblečeni v dolga škrlatna ogrinjala, v rokah so nosili aktovke in mape , izpod obrvi pa so jim streljali strogi pogledi, ki so kazali njihovo spoštovano moč. Še sreča, sem pomislil, da nimajo na beticah še tistih angleških lasulj, ki zgledajo, kot bi ovci odtrgal fliko krzna z riti in si jo posadil na glavo.

Poleg advokata, ki naj bi obtoženca branil je v sodno dvorano pricapljal tudi Marinko. To je možakar krepko preko sedemdesetih let sicer dober in običajno optimistično razpoložen. Vedno je bil skromen pa vendarle ponosen in pokončen mož. Vse tisto malo v življenju je prigaral in zaslužil. Nikoli ne bi nikomur ničesar vzel in predvsem, nikoli ne bi nikomur storil kaj žalega. A danes je zgledal čisto drugače, sključen in boječe raztresen. Prav hudo mi je bilo , ko sem ga videl takšnega.

Ko so se vsedli na svoja cenjena sedišča vsi glavni člani tega meni nejasnega procesa, je sodnik prebral nekaj glavnih stvari. Na mojo osuplost sem šele takrat zvedel , da je Marinko obtožen fizičnega napada. »Ja !«, sem si mislil »to pa moram videti!«

Potem je nekaj na kratko prebral Marinkov branilec, starejši odvetnik, nekoliko zdelanega videza s sinje šekastim nosom in rdečimi očmi. Določili so mu ga po službeni dolžnosti. Za Marinkovo penzijo se te dni ne dobi advokatov.
Nasproti sedeči mož je za te uvodne besede porabil nekoliko več časa in tudi splošen vtis je dajal drugačen. Žugal je z iztegnjenim kazalcem in nejeverno odkimaval ob opisovanju strašnega zlodela drobnega starca.

Poklicali so pričo. Priča je bila kar v bistvu kar žrtev sama. Ko je tip prikorakal v dvorano mi je skoraj vzelo sapo. Meter devetdeset in najmanj sto kil težak mladec, ki bi brez težav dobil službo kot bodyguard.

Njegov odvetnik ga je začel spraševati, kako se je vse skupaj zgodilo. Mladec je povedal kako je bil napaden. Iznenada in potuhnjeno je bilo menda. Spretni odvetnik ga je spodbujal in ob nekaterih njegovih besedah, ki so bile vredne sonetov nesreče, so ljudje v dvorani presunjeno vzdihnili. Posebno mučni so bili dokazi. V dokaz o poškodbi je gospod predložil kopico izvidov, ki so bili polni zloveščih latinskih diagnoz. Za konec svojega prvega izvajanja je predložil še sliko ranjene glave ubogega napadenca. Ko je fotko na monitorju tretjič povečal, se je res pokazala manjša modrica nekje na desni strani čela.
Branilec je atleta potem nekaj spraševal o času dogodka in o njegovih vsakdanjih navadah in hitro mu je zmanjkalo idej , tako da se je utrujeno vsedel nazaj zraven obtoženca.

No, in tudi obtoženi Marinko je kmalu prišel na vrsto. Stopil je na sredo dvorane in se krčevito prijel ograjice pred prostorom za priče. Visoki odvetnik ga je začel zelo na hitro spraševati in mu pokladati besede na usta. Priganjal ga je pri vsakem odgovoru in vse besede zmedenega možička so bili v stilu: »no ja, hm, ne vem » Če je hotel povedati daljši stavek, ga je osornež prekinil, mu jemal besedo in peljal zadevo po svoje naprej.

Mislil sem, da bo Marinkov zastopnik postavil kakšno stvar na svoje mesto. Pa sem se motil. Sicer se je mož očitno trudil. Prijazno je začel in postavil je nekaj vprašanj, ki so Marinka pomirila in zgledal je za trenutek bolj gotov sam vase.

»No, gospod , pa opišite sam dogodek!« je rekel v tistem trenutku. Prav razveselil sem se tega vprašanja, saj do sedaj še ni bilo niti približno jasno za kaj gre! Marinko je začel nekaj o tem kako je butnil tipa in kako se je ustrašil…
»Potem je pa on……«
»Hop, ugovarjam, ni povezano s primerom, ni RELEVANTNO!!!«
Tožilec je zagnal cel kraval in spet je padlo v vodo upanje, da bom zvedel kaj se je v resnici sploh zgodilo. Sledilo je še nekaj formalnosti, nekaj nerazumljivega branja ter kratek zaključek branilca in za spoznanje daljši od gospoda na nasprotni strani. Vsega skupaj smo bili tam že kar blizu treh debelih ur. Sodnik nas je takrat poslal ven iz dvorane in očitno je bilo, da se bliža bridka odločitev.

Na širokem hodniku sem stopil kar takoj do Marinka. Sedel je sam na klopi, utrujen in ubog. Mici je odšla že domov, njegov nesposobni odvetnik pa v pritličje na dva deci. Marinko pa je sedel tam kot bi bil zapuščen od ljudi, boga in pravice. Imel je tisti starčevski pogled , ko imaš občutek da se bodo iz oči zdaj zdaj vsule solze po suhih zgubanih podočnjakih.
»Za božjo voljo, Marinko, kaj se je zgodilo?« sem povprašal.
»Verjemi, da mi je komaj kaj bolj jasno kot tebi!« je hripavo odgovoril. » edino to mi je jasno, da bom zaradi nečesa ob par penzjonov, saj drugega tako ali tako nimam, da bi mi vzeli.
»Ja no, pa kako ti je padlo na pamet , da si skočil na takšnega deca, madona!«
Odkimal je in zavil z očmi ob teh mojih , očitno neumnih besedah.
»Ma kaj skočil, saj veš da nisem nikoli v življenju nikomur nič storil. Tema je bila, slišal sem nekakšen hrup pa sem šel pogledat. Ko sem sem prišel dol po stopnicah in stopil okoli vogla, sem treščil z glavo v tistega orjaka. Vidiš to je to. Da me je on potem zbrcal in oklofutal mi pa še povedati ne pustijo.«
»Ježeš, moj Marinko!« sem še naprej zmajeval »če je meni kaj jasno!! Ja, kaj si pa delal pri tipu?!«

»A res ne razumeš, bedak« je skoraj skočil pokonci in požugal mi je s svojo stisnjeno koščeno pestjo. » A ne razumeš? Saj je bilo v mojem kevdru!«

  • Share/Bookmark
 

23 komentarjev na “Hudodelec”

  1. kamper kamper pravi:

    Curia pauperibus clasta est. — “Sodišče je za siromake zaprto.”

  2. 1danica 1danica pravi:

    Ja, kmalu se nam bodo take godile, res.
    K sreči še vedno srečaš ljudi, ki dtugače mislijo. Zadnjič sem naparkirišču odprla vrata, potegne burja – in se odprejo predaleč, tja v sosednji avto. Svetla novejša Octavia takoj dobi zeleno črto od mojega starška Accenta. Pa počakam, povem človeku, je malo pogledal in rekel: ah, to bo pri poliranju šlo dol!

    Ressmo torej bliže tožarjenju na veliko, res je pa tudi še kar nekaj normalnih in celo dobrih ljudi. Upam samo, da pri vsej počasnosti sodišč ne bodo ravno pri najbolj trapastih bolj pohitela.

    Tu pa še link do res absurdnih DOBLJENIH tožb – tista o odškodnini za ugriz psa (pod 4) je prav podoben temu, kar je doživel ubogi Marinko.

    http://www.interesting-people.org/archives/interesting-people/200111/msg00206.html

  3. strojnik strojnik pravi:

    Ne mi samo rečt, da je zgodba resnična., ker če je, me ne bo čudilo, če lepega dne nekdo res zminira kakšno sodnijo… :?

  4. dare dare pravi:

    @kamper , za siromake je vse malo drugače, kot za ostale!

    @1danica, očitno je bil tip z oktavijo dobričina, kot je bil tisti s felicijo v Lj http://daretovblog.blog.siol.net/2007/12/13/voznja-po-ljubljani-je-bum/

    @strojnik, pojma nimam če je resnična, se pa bojim da je približno tako. Lahko pa precej zagotovo trdim, da če dobiš vlomilca v svoji bajti, da mu po zakonu ne smeš storiti tistega kar ti (verjetno) prvo pade na pamet! jebi ga!

  5. GRiSON GRiSON pravi:

    Upam, da zgodbe še nisi končal in da se še nadljuje. Je pa res, da je celo naše velespoštovano sodišče čisto skregano z logiko. Pa saj je vsakemu janosno, da lahko dobro zabeljeno hrano, zakuhajo le sposobni odvetniki. Vse skupaj je ena velika zabava, saj ni res, pa je.

  6. ditka pravi:

    na žalost je zmeraj bolj denar sveta vladar. Če imaš denar,lahko počneš skoraj vse.Pred kratkim je sodišče tudi mene razočaralo.
    Se pa včasih sprašujem ali so me starši pravilno vzgajali za današnji svet.Učili so me,da je treba delati in biti pošten.Isto jaz učim svoja otroka. Se mi pa zmeraj bolj dozdeva ,da bi bilo bolje,da bi jih učila kako lagati in o ob tem ne zardevati.Kako goljufati,se znašati nad drugimi ljudmi…Delati pa čim manj,saj od poštenega dela nimaš niti za pošteno preživljanje sebe in družine.

  7. vlatka vlatka pravi:

    dare,

    morda so izmišljene samo osebe, v resnici se to dogaja.

    Najbolje je imeti odprta vrata, na na njih listek: postrezite si, me ni doma dokler ste tu ;)

  8. Blazz Blazz pravi:

    Heh. Se dogaja…
    Moj foter je že par let nazaj, ko sem bil še čisto majhen, prodal enga psa nekemu prijaznemu možakarju ki je bil sicer sprevodnik na avtobusih.
    Iz Tolmina semizdi da je bil.

    No, ta človek je delal hišo. Psa je imel v pesjaku, njegovo posestvo pa je bilo ograjeno!
    “Duoplh mriže”, bi se reklo!

    In so sosedovi mulci hodil dražit tega psa… vsak dan. Pa so z količki po pesjaki tovkli, pa vpili vanj itd… Pa jih je možakar odganjal pa ni nucalo.
    Nekega dne so spet pršl, pes je skoču, zatič je popustu in hop je skoču iz pesjaka.

    Frocovje je šlo u dir, in ko je tazadn plezau čez ograjo ga je pes ugriznu za rit. Menda je imel nekaj malo modrega in strgane hlače. In prijazna ter uvidevna soseda je vložila tožbo in ubogega možakarja iztožila za debel miljon sedemsto tisoč tolarjev.

    Ker so sosedovi mulci preplezali ograjo in dražili zaprtega psa!

    Ni treba posebej omenjat, da se je gradnja hiše kar zavlekla…

  9. vetervlaseh vetervlaseh pravi:

    ma kam gre ta svet… jest se tem bedarijam iz Amerike nism nkol smejou, zmer kadar kkšno takolo slišm se bl razjezim kt ne…

    pa tale sm se tud… :D (tko d si zgleda dost realistično napisou…)

  10. bin pravi:

    Pravijo, da smo za to glasovali takrat na “plebiscitu”.

    Z veliko večino za. :mrgreen: Jaz sem pa že znal dobro brat, pa nisem nič takega videl, na tistem listku. Sem samo tisto o pravični, pošteni in ljudem prijazni ureditvi nove države dojel. In sem bil z vsem srcem “za”. :)

  11. swislar pravi:

    “Znucana” krilatica pravi, da je pravica slepa. O tem je bilo prelitega že mnogo črnila in izrečenih preveč besed. Včasih se ti res zazdi, da je dandanašnje bolje biti “hvatač krivina” in očitno lažje priti skozi. Ditka, razumem tvojo dilemo glede “učenja” otrok o laganju, se tudi sam sprašujem, ko razmišljam o tem. Nenazadnje se mi zdi, da je ta način “učenja” dejansko v naši družbi vse pogostejši. Dolgi delovniki, pomanjkanje časa in to….Pozabljamo na tiste male, dobre stvari, ki pripomorejo k privzgoji določenih vrednot. Neobstoj in popolna ignoranca določenih vrednot, izdatno okrepljena z zadostno količino (ne)zasluženega denarja, predvsem pa ZGLED v družini…..in verjetno osebku ni težko ustvariti drame, kakor jo je atletski mladec v tem postu….dobro zadeta realnost naše družbe…

  12. dare dare pravi:

    @Grisson, to je po mojem never ending story.

    @Ditka, kaj naj dodam?!

    @vlatka, ikzekli

  13. dare dare pravi:

    @blazz, dober primer. Eden od milijon, na žalost.

    @vetervlaseh, to res niso zabavne stvari. Če imaš smolo in padeš v ta mlin, takrat pa sploh ne!

  14. dare dare pravi:

    @bin, tudi to je eden od načinov gledanja na tragično bedo medčloveških odnosov, vendar bi verjetno tvoj proti takrat bolj malo spremenil. Ali pa proti vseh nas. Ko se nameni svet kreniti v eno smer, ga je težko požlajfati. Kar lahko naredimo sami, vsak posebej se v eni generaciji ne more kaj prida poznati. :) Mogoče bodo naši pravnuki začutili , da se počasi spreminja na bolje.( Pa sem to kar tako napisal, ne da bi v to kaj prida verjel!!)

    @swislar, dobro mnenje.
    Na tisti sliki ‘visoko nad Torontom’ te nisem mogel spoznati po čevlju, se mi je pa vse skupaj zdelo še kar adrenalinsko. Mogoče bi mi za naslednji izziv vseeno dal še kakšen namig glede tvoje identitete?!

  15. swislar pravi:

    Dare, sem se prav malo nasmejal – “te nisem mogel spoznati po čevlju”…je bilo kar precej adrenalinsko, poseben občutek, stopiti na steklen pod CN Tower-ja v Torontu (553.33 m)….
    OK, naslednji izziv si mi napol nakazal kar sam…omenil si čevelj…ti kaj pomeni Bigfoot?

  16. nevenka nevenka pravi:

    Ja, saj…tako kot je že Kamper pripisal. Moram priznati, da še nisem slišala odvetniškega zagovora na sodišču, takega kot se spodobi. Menda so res samo v ameriških filmih.

  17. swislar pravi:

    Menim, da so se zagovori a la ameriški filmi že kar dobro vkoreninili tudi v naši praksi (tipo medijsko bolj ali manj izpostavljeni advokati), je pa res, da je “vstopnica v klub” precej zasoljena in rezervirana za tiste, ki imajo dovolj (preveč).
    Da bi užil takšno pravno zaščito pro bono je za navadnega smrtnika skorajda utopično pričakovati, razen določenih izjem, ki smo jim bili pred kratkim priča in so se za ključne akterje fantastično razpletli, vsaj če pomisliš na končni benefit najbolj znane Slovenske družine iz rodu Sintov.
    Malo ironično, če pomislim, kako zelo sem sam zadovoljen, ko mi taista država povrne preveč plačano dohodnino (na račun otrok…..).
    Sam smatram, da so odvetniki po znanju, še posebej t.i. case studies že zdavnaj prekosili stanovske kolege iz vrst tožilstva in sodstva, kakor tudi policije.
    Pred časom, že kar precej časa nazaj, je bil zelo odmeven primer, ko se je moški zrelih let bojda “sam urezal oziroma zabodel v srce” medtem, ko si (jima) je pripravljal večerjo oziroma hotel odrezati kos kruha. Kakor je postalo pozneje znano, je bila zadeva dokaj hitro rešena.
    Malo čudno, kajne.
    Morda je šlo za uporabo ekskluzijskega pravila Fruit of a poisonous tree oziroma Sadež zastrupljenega drevesa(http://en.wikipedia.org/wiki/Fruit_of_the_poisonous_tree)…napako pa največkrat povzroči policist, ki v preveliki vnemi, da bi postal lokalni Sherlock Holmes ali vsaj Hercule Poirot “okuži” dokaze, in de facto onemogoči, da bi se na tej podlagi sploh lahko zgradil primer.
    To so primeri iz realnega življenja, ki so hočeš nočeš postali del naše družbe. Rešitev, rabiš torej denar in vrhunskega odvetnika, ali pa imaš srečo, in ti diletantski varuh zakona naredi “uslugo” in ti v postopku krši katero od fundamentalnih pravic.
    Za navadnega smrtnika pa je dokaj logična in morda ne tako daleč stran od resnice misel, da ga je njegova t.i. pravna država pustila na cedilu in da zaščito nudi samo bogatim in tistim z dobrimi zvezami….

  18. dare dare pravi:

    …se pravi, razen če imaš srečo in si tako skrajen primer , da ti vrhunski odvetnik priskoči na pomoč, ker v tebi vidi možnost krasne samopromocije???

  19. swislar pravi:

    …bi se težko ne strinjal s tem….

  20. tovaris tovaris pravi:

    Problem je v temu, da se nad temu, kako sodišča počasi delajo, pritožujejo ravno tisti, ki tožijo za vsak kakec, ki ga vidijo na cesti. In tako nastane takšna ureditev kot je sedaj.

  21. GRiSON GRiSON pravi:

    Sodniki, pa še naprej pravijo, “bojte se malih lopovov”. Potem takem naj plača revež za vese grehe ki jih je storil.

  22. zdravje pravi:

    Ja, če nimaš denarja za dobrega odvetnika, si zagotovo “pogorel”.
    Res, le kam drvi ta svet…. samo še denar, denar….. :-(

  23. dare » Blog Archive » Konkreten primer pravi:

    [...] mu je ostalo zapisano v sivih celicah kakšne težave je imel zato, ker se je v lastni bajti branil nasilnega vlomilca, da bi še kdaj lahko spoštoval [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !