Nekaj zadnjih dni mi je postreglo z mučno krizo vsehsort navdihov. Kaj naj bi bilo temu vzrok ne bi natančno vedel, sem pa prepričan, da gre le za prehoden izbruh te nadloge. No, v tem stanju sem se lotil brskanja po svojih platntafovskih arhivih. Še kar v smeh me je spravila zgodbica, ki jo imam pravzaprav za svojo prvo “prozno” stvar. Prvič,ko mi je padlo na pamet,da nekaj napišem, sem skracal ta sestavek. Pojma nimam ali sem takrat res razmišljal o razlikah med poezijo ali prozo ali pa sem nakladal “kar tako”! No, kakorkoli že:
PROZA
Do piscev proze imam med vsemi stvarmi prav posebno spoštovanje. Seveda s tem nikakor ne želim omalovaževati svojega občudovanja do nevrokirurgov, elektronikov, radijskih voditeljev ali inštruktorjev avtošole, vendar pa imam pisatelje v tej druščini vseeno na posebnem mestu.
Predvsem mi je to spoštovanje vlilo nedavno razmišljanje o razlikah med kovanjem stihov in kracanjem proznih besedil. V tuhtanje sem vzel bolj sodobno literaturo, saj so se mi v tej razlike pogosto zdele še bolj drastične.
V primerjavi s pesmicami mora biti proza malo daljša zadeva.Ne gre,da bi napisal osem vrstic, kot v pesmi in rep že v šesti ne bi vedel o čem je začela glava, konec koncev pa bi še ugotovil, da je moje delo, čeprav brez povezave med že omenjeno glavo in repom, dobro, odlično ali celo kul in bi se z osem-vrstičnico dičil in nosil, da bi bili videti možakarji s svojimi zajetnimi knjižnimi stvaritvami zraven mene kot vajenci.
Imeti mora ta daljša zadeva osebe in kraje.Teh se v spodobni noveli, ne daj bog romanu, nabere kot bi jih naklel in zgodi se jim v kratkem času toliko nenavadnosti, da bi jih normalen človek s celo žlahto vred komaj doživel v povprečno dolgem in normalno razgibanem življenju.
Zgodba zase je tudi zgradba; glava, trup in zadek. Ne, to so žuželke. Se opravičujem. Uvod, jedro in zaključek. Ni, recimo, primerno, da se romanca podre v prvih vrsticah, v jedru zgodbe Janez (strogo hipotetično) ljubi deklico, da reva komaj preživi vse navale čilega slovenskega dedca, na koncu, malo pred kazalom, pa se mlada dva šele sramežljivo spoznata. Ne, vrstni red je treba upoštevati. Našteli smo že
kar nekaj bistvenih razlik med prozo in poezijo, je pa tu še ena. Ena ogromna. Gramatique. Bolje, jezikovna in slovnična pravila. “Kako?”, boste rekli ” mar v poeziji le-ta ne veljajo? Verjetno veljajo, vendar lahko vse morebitne pomote iznenada začnejo izgledati kot globoke metafore ali spretne besedne igrice, ki manipulirajo z bralčevimi mislimi. Ta, torej bralec, pa prikrito skomigne, pogleda levo, desno in je modro tiho,…da ne bi postal cesar nag.
Najbolje, da pristopimo k ponazoritvi (primerjave med mojim pisanjem pesmi ali proze) Recimo, da se vse, v prvem in drugem primeru, začne z idejo. Gledam potopis, reportažo o, hm, naj bo Aboriginih. Siromakom je gorje, da bog pomagaj in name to napravi vtis. In žilica mi ne da miru, treba je ta vtis zliti na papir. Pesem? Ali proza?
Poizkusimo prvo. Ko zagledam pred sabo čisto prvo sliko, npr. črnega suhljatega deda, ki sedi nemarno na goli riti pred nekakšnim bivališčem, me že zgrabi srd in slaba vest in še nekaj podobnih stvari, ki so običajne ob zgražanju zaradi krivičnosti sveta in že pišem:
Črn obraz.
Tu se ustavim in spet vržem oko na ekran, aha:
Črn pogled
Tu že postane jasno, da bo črnina vodilo. Sedaj je zadeva stvar naše presoje. Lahko naštejemo vse potencialno črne stvari daleč okoli z možakarjevimi pleči, udi in ostalimi artikli vred, lahko pa stvar napravimo neznansko globoko tako, da jo čimprej končamo. Npr.: Črn včeraj ……danes…
Pikice dajo misliti!
Črn jutri
Molčim….
Molčim je za zaključek, za razbitje monotonosti in za efekt, kot v disku tista žoga z ogledalci. Poglejmo zdaj izdelek: Aja,še naslov. Že vem;”vzhod”. Bom premislil kasneje, zakaj. Brez panike.
VZHOD
Črn obraz
Črn pogled
Črn včeraj …….danes….
Črn jutri….
Molčim.
No, to je to. To je trenutek, ko se pesnik oddahne. Izdelek je tu, seveda omejen z ustvarjalčevimi (mojimi?) literarnimi sposobnostmi, ampak vendarle. Imamo pesmico, po vseh meni znanih pravilih poezije in napisano z vsemi mojimi občutki in mislimi. Njen obseg je sicer zelo majhen, a le za neukega bralca, saj je ravno v njeni kratkosti (domnevna) globina njenega sporočila. Poleg tega pa je praviloma na eni strani knjige tako ali tako vedno le ena pesem, ne glede na to ali se na njej komaj drenja ali pa ima prostora zraven sebe še za dva recepta, tri “štacunske” spiske in trideset telefonskih številk. Naj si tu dovolim vzeti prostor za odstavek in pojasnilo, da je to razmišljanje zgolj hipotetično in tako navidezno strašno resne misli kot izrazite sarkazme namenjam zgolj in samo svojemu literarnemu “ustvarjanju”.
No, torej, imamo pesmico. Kaj pa prozno delo? Kratka novelica?
Črnega suhca z njegovo tragedijo imamo še vedno na razpolago.
Stvar pa se iznenada drastično spremeni. Treba mu je dati ime in kraju kjer živi tudi. Pa tudi ne gre,da bi bil tip na svetu čisto sam. Damo mu družbo, saj se mu samemu težko sploh kaj omembe vrednega dogaja.
Akcija! On naj bo Ryhimbo, njegova žena Brxhoma, brat Njhrib, otroci pa ….”ta mali” bo kar v redu.Naj povem, da nimam pojma kakšna imena imajo v tistem koncu, pa tudi kako se izgovarjajo ne. Sicer pa je to stvar oz problem bralca. Rojstni kraj, kjer doživlja svojo tragedijo Ryhimbo naj bo …..New(New je zmeraj kul), recimo, Yellowtree. New Yellowtree. Vas ima sicer tudi prvinsko, domorodsko ime, ampak naj se že v uvodu čuti težka, krvava, imperialistična šapa, ki stiska vrat Rhymbove familije.
Ko predstavimo vse te akterje in sceno, je verjetno najprimernejši čas, da planemo na dan z vsemi krivicami in nezgodami, ki so se zgrnili nad črnca. Kot prvo: siromaku so vzeli zemljo. Sicer zemlje nič ne rabi, ampak tega ne gre omenjati. Zaplenili so mu jo gledano na vse strani neba nekaj tednov hoda ali v civiliziranem jeziku milijon juter. Še bolje bi bilo milijon sto devet tisoč ali kaj podobnega. Prej kot bi dali literarno stvaritev, ki jo pravkar analiziramo v tisk, bi bilo nujno malo preveriti številke, da bi bile kolikor toliko verjetne. Zaradi raznoraznih nevrotikov in bolestnih pedantnežev namreč. Kakorkoli pač že izgledati mora strašno veliko. O majhnih težavah ne pišemo romanov. Po stilu sedenja črnega možička, for example mi je sicer padlo na pamet, da je Ryhimbo verjetno imetnik zlate žile in da ima težave s hrbtenico, pa o tem res ne kaže razpredati.
Problem torej imamo in to problem kot se spodobi. Sedaj se poglobimo v črnogledo glavo, ki v njej švigajo strele trpečih misli. Šele z oblikovanim karakterjem lahko naš junak začne doživljati kalvarijo, ki smo mu jo namenili. Poleg zla v podobi belega Georga in njegovih hlapcev je tu še razprtija v družini njegovega brata, mlada ljubezen, tragična smrt omembe vrednega dela njegovega sorodstva, sušno leto, pomanjkanje kuščarjev in slaba napoved bogov. Skozi vse te nesreče se moramo spretno prebiti s pomočjo stotin stavkov, ki se ne smejo, bog obvaruj, ponavljati in morajo bralca vleči naprej k naslednjemu. Na koncu morajo vse štrene, ki so se razpredle na vse strani po travnikih, hostah, hišah, med črede živali in med nogami mladih lepotic najti pot k velikemu razvozljanju. To mora biti takšno, da napravi vtis. Ne vtis ampak Vtis. Vse razprtije, pripetljaji, dogodivščine, osebe in pojavi morajo postati majhni ob velikem spoznanju novega dne, ki briše za sabo vse osebe in njihova dejanja. Ne glede na značaj konca, se pravi ali je tragičen ali srečen je pravo olajšanje in nagrada za ure (minute?) prebite s knjigo.
Očitno sem se malo spozabil. Konec koncev so to le misli o razlikah med prozno in pesniško obliko izpovedovanja, ne pa razburjanje zaradi nemarnih nepravilnosti na našem planetu.
Ja, kot že rečeno, do piscev proznih del imam pa res spoštovanje. DARE