dare.likar@siol.net

Ciganov se nisem do zdaj še nikoli pošteno “lotil”. Nekajkrat sem jih omenil, posebno takrat ko so bili najbolj aktualni, nekajkrat nekako namignil na njihovo “kullturo” ali se kdaj bežno pošalil na njihov račun. V resnici mi je bilo jasno, da nisem ravno najkompetentnejši za resnejše razprave o njih. Predvsem to pišem zato , ker je tudi v omenjenih kratkih zapiskih jasno, da tem ljudem nisem ravno naklonjen. Pravzaprav do njih ne gojim simpatij. No, priznavam jim talent za muziko.No, vidite in te nenaklonjenosti nisem želel pretirano izpostavljati na blogu. Glede na moje izkušnje s cigani to niti ne bi bilo čisto pošteno, saj se te izkušnje skoraj ne morejo tako imenovati. Bolj bi lahko govoril o vtisu ali mogoče neosnovanemu mnenju. Nekaj res nesimpatičnih spominov na pripadnike naroda, ki o njih danes razmišljam imam iz jugo armije pa tudi tega mogoče ne bi smel posploševati. Ostanejo torej samo še stereotipi, ki sem jim dovolil, da se mi vsadijo v možgane in sodijo namesto njih.

O mojem tastu sem že pisal. Nazadnje sem ga omenjal , ko se je polomil in mimogrede lahko omenim, da še vedno težko hodi in pri tem uporablja tudi bergle. Lahko pa tudi povem, da se je samo smejal, ko sem mu pravil naj bo previden kadar okoli bajte hodijo črnolasi,šobasti temnokožci. Le z roko je zamahnil! Pospravljala sva takrat neko železje izza stare pajštve in ga spravila na kup. Da bom jaz vse skupaj zvozil do dinosa sem se ponudil. Staro železje mi ne zgleda prijetno za oči. Pa mi je vse te moje namene zvrgel. Saj vsako leto pridejo cigani , je rekel. Še kako da bodo radi peljali tiste rjaste plehe in še grodelj od stare peči in geplna bova privlekla na kup. “Ej, to bojo nakladali!” Mojemu skeptičnemu odkimavanju se je le smejal in zamahnil je s svojo suho roko.Prejšnji teden so res prišli. Tast je bil pri hiši sam. Kakšen “slučaj” , da so se prikazali ravno na enega od dveh ali treh dni v letu , ko odide tašča v dolino!! Če je kaj železja so povprašali. Stari se je z veseljem pa čeprav s težavo podal z dvema obiskovalcema za šupo. Dvakrat sta morala postati, da je za njima prikrevsal s svojimi berglami. Prav ponosno jima je pokazal železje in še staro viso , ki je vzela svoj konec parkirana za drvarnico, jim je ponujal.Vse so se možje zmenili , počasi in prijazno. Bil pa je tast nekoliko presenečen, ko je iz smeri hiše prišel še tretji član “železarske” druščine. Ko se je le ta pojavil, so se pogovori in dogovori kaj hitro končali in trojica je odšla . Prej so se še lepo zahvalili in zagotovili, da pridejo v naslednjih dneh po vse kar jim je stari pokazal. Prav fino se mu je zdelo.Precej manj fino se je počutil pozneje, ko je ugotovil, da je iz predala izginilo stotrideset eurov. V predalu, kjer to niti ni bilo tako slabo skrito on kjer povprečen človek ne bi pomislil iskati karkoli , je tip našel kuverto, kjer je možakar imel nekaj položnic in zanje pripravljen denar. Od tiste bede od njegove penzije so v tej fascinantno speljani “akciji” junaki staremu napol pokretnemu možu sunili tretjino njegovega mesečnega denarja.

“Saj si nor !” ,je rekla v polhecu in še naprej bolščala v gosto popisan papir. Kadar hočem pokazati nekaj kar sem želel narediti kot pravi pismeni izdelek, takrat celo štreno besed stiskam in jo ponudim prvemu, ki je takrat neprevidno v bližini. Bralka je tokrat odkimavala, že drugič zapored. Neuspešno je iskala junake med črkami, tropičji in……………….dolgimi presledki. Neuspešno je stikala za zgodbami in dogajanjem.“Ja, zgleda da si pa prav zares nor.!”
“Ne, draga, !” sem ugovarjal, “ norost je bolezen, jaz pa sem vsaj za osem ur na dan potrjeno dovolj zdrav!”In tam me zadnje dni, bogve če ni teh “zadnjih” dni kar veliko, res spravljajo v izrazito spodnje ovinke naše krivulje. Spomnim se pred leti, ko so predstavili logo naše firme. Valovnica, kot so jo dizajnerji poimenovali, pomeni gibalo življenja, pomeni vzpone in padce. Ja, ja ! Pred leti smo rekli, da takrat ko si bolj na dnu, da takrat jemlješ zalet in samo vprašanje časa je , kdaj se boš radostil na samem vrhuncu.Ljudi je treba priviti, ljudje so pri procesih in pri poslih odvečna neizbežna navlaka, ki mora vsled vsega tega biti vsaj maksimalno v gibanju, če že ne drugega. Moje celice morajo biti pripravljene , da sleherni watt svoje energije uporabijo za predvideni namen.

Nekje med nasmehom in belo stranjo na ekranu zastanem za trenutek in se zavem svoje smešne želje. Nenavadno se mi zdi. Ni ravno neka želja iz mojega spiska. Ni ravno nekaj kar bi bilo za karkoli koristno. Le utrujen od vseh polemik in razprav ujetih v vse te normative in pravila, sem si to zaželel. Pa ne danes , že stara misel je to, kar mi leta po zmedenih nevronih, ki razredčeni in zaspani kdaj pa kdaj komaj še dokličejo drug drugega. Ko pa sem pred pol ure vstal od svojega prijaznega omizja, sem si rekel :” Danes se bom vsedel pred tastaturo in skracal zadevo! Pa naj bo kar hoče!”Ja, želel sem si četrt ure pisanja, četrt ure malo bolj poetskih vrstic, ki zanje ne bi bilo niti malo važno ali sploh kaj pomenijo. Ne, še bolje, da nič ne pomenijo! In nihče ne bo komentiral in nihče ne bo rekel , da ni res in da je vse skupaj čisto drugače.Omizje ima svojo vsebino zgoščeno in pomenljivo. Stavke in misli je težko razvrstiti in predelati. če nisi že vnaprej odbral tematike ali dveh. Tako se ti smrt uglednega moža pomeša z nepotrebno gradnjo hipermarketa in v križišču z novo signalizacijo se zaveš, da smo tudi o semaforjih rekli nekaj besed. Govorili smo o republiki srpski, pa le zato ker je bil kolega v Bosni na smučanju. Za Kosovo nam je bilo danes vseeno in kot je omenjeni prijatelj vedel povedati , tudi Srbov v Bosni, Kosovo ni kaj prida brigalo. Madona , kako mi paše pisati tako v zaletu, ko mi je čisto vseeno, kako zgleda. In fusbal smo gledali konec tedna. Neki angleški klubi so se spopadli. Vedno pomešam imena. Ampak dobro tekmo lahko pogledam kadarkoli.In ko pozneje pustiš, da ti še enkrat skozi pomnilnik odbrzijo vse besede, ki so jih sogovorniki drug preko drugega zmetali na mizo, ko se spomniš, kaj si pozabil reči in kako o vsaki stvari veš le nekaj malega…………kolikor se spomnim…pa niti nisem prepri……

Nekaj zadnjih dni mi je postreglo z mučno krizo vsehsort navdihov. Kaj naj bi bilo temu vzrok ne bi natančno vedel, sem pa prepričan, da gre le za prehoden izbruh te nadloge. No, v tem stanju sem se lotil brskanja po svojih platntafovskih arhivih. Še kar v smeh me je spravila zgodbica, ki jo imam pravzaprav za svojo prvo “prozno” stvar. Prvič,ko mi je padlo na pamet,da nekaj napišem, sem skracal ta sestavek. Pojma nimam ali sem takrat res razmišljal o razlikah med poezijo ali prozo ali pa sem nakladal “kar tako”! No, kakorkoli že:

PROZA

Do piscev proze imam med vsemi stvarmi prav posebno spoštovanje. Seveda s tem nikakor ne želim omalovaževati svojega občudovanja do nevrokirurgov, elektronikov, radijskih voditeljev ali inštruktorjev avtošole, vendar pa imam pisatelje v tej druščini vseeno na posebnem mestu.

Predvsem mi je to spoštovanje vlilo nedavno razmišljanje o razlikah med kovanjem stihov in kracanjem proznih besedil. V tuhtanje sem vzel bolj sodobno literaturo, saj so se mi v tej razlike pogosto zdele še bolj drastične.

V primerjavi s pesmicami mora biti proza malo daljša zadeva.Ne gre,da bi napisal osem vrstic, kot v pesmi in rep že v šesti ne bi vedel o čem je začela glava, konec koncev pa bi še ugotovil, da je moje delo, čeprav brez povezave med že omenjeno glavo in repom, dobro, odlično ali celo kul in bi se z osem-vrstičnico dičil in nosil, da bi bili videti možakarji s svojimi zajetnimi knjižnimi stvaritvami zraven mene kot vajenci.

Imeti mora ta daljša zadeva osebe in kraje.Teh se v spodobni noveli, ne daj bog romanu, nabere kot bi jih naklel in zgodi se jim v kratkem času toliko nenavadnosti, da bi jih normalen človek s celo žlahto vred komaj doživel v povprečno dolgem in normalno razgibanem življenju.

Zgodba zase je tudi zgradba; glava, trup in zadek. Ne, to so žuželke. Se opravičujem. Uvod, jedro in zaključek. Ni, recimo, primerno, da se romanca podre v prvih vrsticah, v jedru zgodbe Janez (strogo hipotetično) ljubi deklico, da reva komaj preživi vse navale čilega slovenskega dedca, na koncu, malo pred kazalom, pa se mlada dva šele sramežljivo spoznata. Ne, vrstni red je treba upoštevati. Našteli smo že

kar nekaj bistvenih razlik med prozo in poezijo, je pa tu še ena. Ena ogromna. Gramatique. Bolje, jezikovna in slovnična pravila. “Kako?”, boste rekli ” mar v poeziji le-ta ne veljajo? Verjetno veljajo, vendar lahko vse morebitne pomote iznenada začnejo izgledati kot globoke metafore ali spretne besedne igrice, ki manipulirajo z bralčevimi mislimi. Ta, torej bralec, pa prikrito skomigne, pogleda levo, desno in je modro tiho,…da ne bi postal cesar nag.

Najbolje, da pristopimo k ponazoritvi (primerjave med mojim pisanjem pesmi ali proze) Recimo, da se vse, v prvem in drugem primeru, začne z idejo. Gledam potopis, reportažo o, hm, naj bo Aboriginih. Siromakom je gorje, da bog pomagaj in name to napravi vtis. In žilica mi ne da miru, treba je ta vtis zliti na papir. Pesem? Ali proza?

Poizkusimo prvo. Ko zagledam pred sabo čisto prvo sliko, npr. črnega suhljatega deda, ki sedi nemarno na goli riti pred nekakšnim bivališčem, me že zgrabi srd in slaba vest in še nekaj podobnih stvari, ki so običajne ob zgražanju zaradi krivičnosti sveta in že pišem:

Črn obraz.

Tu se ustavim in spet vržem oko na ekran, aha:

Črn pogled

Tu že postane jasno, da bo črnina vodilo. Sedaj je zadeva stvar naše presoje. Lahko naštejemo vse potencialno črne stvari daleč okoli z možakarjevimi pleči, udi in ostalimi artikli vred, lahko pa stvar napravimo neznansko globoko tako, da jo čimprej končamo. Npr.: Črn včeraj ……danes…

Pikice dajo misliti!

Črn jutri

Molčim….

Molčim je za zaključek, za razbitje monotonosti in za efekt, kot v disku tista žoga z ogledalci. Poglejmo zdaj izdelek: Aja,še naslov. Že vem;”vzhod”. Bom premislil kasneje, zakaj. Brez panike.

VZHOD

Črn obraz

Črn pogled

Črn včeraj …….danes….

Črn jutri….

Molčim.

No, to je to. To je trenutek, ko se pesnik oddahne. Izdelek je tu, seveda omejen z ustvarjalčevimi (mojimi?) literarnimi sposobnostmi, ampak vendarle. Imamo pesmico, po vseh meni znanih pravilih poezije in napisano z vsemi mojimi občutki in mislimi. Njen obseg je sicer zelo majhen, a le za neukega bralca, saj je ravno v njeni kratkosti (domnevna) globina njenega sporočila. Poleg tega pa je praviloma na eni strani knjige tako ali tako vedno le ena pesem, ne glede na to ali se na njej komaj drenja ali pa ima prostora zraven sebe še za dva recepta, tri “štacunske” spiske in trideset telefonskih številk. Naj si tu dovolim vzeti prostor za odstavek in pojasnilo, da je to razmišljanje zgolj hipotetično in tako navidezno strašno resne misli kot izrazite sarkazme namenjam zgolj in samo svojemu literarnemu “ustvarjanju”.

No, torej, imamo pesmico. Kaj pa prozno delo? Kratka novelica?

Črnega suhca z njegovo tragedijo imamo še vedno na razpolago.

Stvar pa se iznenada drastično spremeni. Treba mu je dati ime in kraju kjer živi tudi. Pa tudi ne gre,da bi bil tip na svetu čisto sam. Damo mu družbo, saj se mu samemu težko sploh kaj omembe vrednega dogaja.

Akcija! On naj bo Ryhimbo, njegova žena Brxhoma, brat Njhrib, otroci pa ….”ta mali” bo kar v redu.Naj povem, da nimam pojma kakšna imena imajo v tistem koncu, pa tudi kako se izgovarjajo ne. Sicer pa je to stvar oz problem bralca. Rojstni kraj, kjer doživlja svojo tragedijo Ryhimbo naj bo …..New(New je zmeraj kul), recimo, Yellowtree. New Yellowtree. Vas ima sicer tudi prvinsko, domorodsko ime, ampak naj se že v uvodu čuti težka, krvava, imperialistična šapa, ki stiska vrat Rhymbove familije.

Ko predstavimo vse te akterje in sceno, je verjetno najprimernejši čas, da planemo na dan z vsemi krivicami in nezgodami, ki so se zgrnili nad črnca. Kot prvo: siromaku so vzeli zemljo. Sicer zemlje nič ne rabi, ampak tega ne gre omenjati. Zaplenili so mu jo gledano na vse strani neba nekaj tednov hoda ali v civiliziranem jeziku milijon juter. Še bolje bi bilo milijon sto devet tisoč ali kaj podobnega. Prej kot bi dali literarno stvaritev, ki jo pravkar analiziramo v tisk, bi bilo nujno malo preveriti številke, da bi bile kolikor toliko verjetne. Zaradi raznoraznih nevrotikov in bolestnih pedantnežev namreč. Kakorkoli pač že izgledati mora strašno veliko. O majhnih težavah ne pišemo romanov. Po stilu sedenja črnega možička, for example mi je sicer padlo na pamet, da je Ryhimbo verjetno imetnik zlate žile in da ima težave s hrbtenico, pa o tem res ne kaže razpredati.

Problem torej imamo in to problem kot se spodobi. Sedaj se poglobimo v črnogledo glavo, ki v njej švigajo strele trpečih misli. Šele z oblikovanim karakterjem lahko naš junak začne doživljati kalvarijo, ki smo mu jo namenili. Poleg zla v podobi belega Georga in njegovih hlapcev je tu še razprtija v družini njegovega brata, mlada ljubezen, tragična smrt omembe vrednega dela njegovega sorodstva, sušno leto, pomanjkanje kuščarjev in slaba napoved bogov. Skozi vse te nesreče se moramo spretno prebiti s pomočjo stotin stavkov, ki se ne smejo, bog obvaruj, ponavljati in morajo bralca vleči naprej k naslednjemu. Na koncu morajo vse štrene, ki so se razpredle na vse strani po travnikih, hostah, hišah, med črede živali in med nogami mladih lepotic najti pot k velikemu razvozljanju. To mora biti takšno, da napravi vtis. Ne vtis ampak Vtis. Vse razprtije, pripetljaji, dogodivščine, osebe in pojavi morajo postati majhni ob velikem spoznanju novega dne, ki briše za sabo vse osebe in njihova dejanja. Ne glede na značaj konca, se pravi ali je tragičen ali srečen je pravo olajšanje in nagrada za ure (minute?) prebite s knjigo.

Očitno sem se malo spozabil. Konec koncev so to le misli o razlikah med prozno in pesniško obliko izpovedovanja, ne pa razburjanje zaradi nemarnih nepravilnosti na našem planetu.

Ja, kot že rečeno, do piscev proznih del imam pa res spoštovanje. DARE

Kot že sam naslov pove, ta moja današnja objava ni primerna za mesno predelovalno konzumerske nasprotnike, vendar pa naj že v prvih vrsticah omenim, da uboge živali nisem sam umoril. Ne, njene dele sem kupil, ko so bili že do nerazpoznavnosti razkosani in dodobra ohlajeni.Gre za mesno predelavo, ki sem se je v zimskem času lotil vsako leto. V nekaterih prejšnjih letih je bilo mesa in seveda izdelkov veliko več, pozneje pa je začelo navdušenje (posebno pri mladini) nekoliko upadati in sem predelel le manjše količine. Seveda so potem, ko je vsega zmanjkalo vsi govorili “še, še!” , jaz pa sem jim vzvišeno in arogantno namesto domačih dobrot svetoval Poli salamo !No, letos je prvič po dolgem času kazalo, da se ne bom niti lotil kolin. Pa me je že proti koncu zime kolinarsko sprovocirala moja žlahtnica, ki menda nujno rabi nekaj kil domačih klobas in nikjer ne more dobiti tako dobrih….ja, saj vem kako se to sliši.Ker nisem imel časa tuhtati kakšnih cenejših variant, sem šel v najboljšega soseda , kupil dobrih deset kil svinjskega stegna, dve kili špeha, čreva, česen , sol in poper in vse skupaj odnesel v mamino kuhinjo, kjer tradicionalno poteka moja vsakoletna mesna industrija.O klobasah se takšni domači mesarji kot sem jaz in še veliko drugih v zimskem času pogosto pogovarjamo in zanimivo je, da lahko o tem govorimo ure in ure. Pa zadeva ni ravno zakomplicirana. Pravzaprav je recept za domačo klobaso eden najenostavnejših receptov, kmalu za čajem ali kuhanjem hrenovke. Glavna skrivnost dobrega izdelka je predvsem, da uporabimo dober material , ga primerno začinimo in pazimo da ni preveč ali premalo masten. Najprej sem meso in slanino zmlel. Štiri glavice česna so se medtem sesekljane že močile v litru vode v hladilniku. Ko je bilo vse zmleto, sem maso posolil. Dobrih 20 g na kilo mesa. Poper po občutku. Na maso še zlijemo tisti liter česnove vode. (česen ponovno zalijemo in spravimo v hladilnik) Sledi najtežji del. Vse skupaj je treba namreč zelo dobro premešati in pogosto se mi je zaradi zelo mrzle mase celo zanohtalo in sem pozneje držal roke nekaj minut pod mrzlo vodo prej kot sem lahko nadaljeval.Ko je mešanje končano je za ta dan opravljeno. Maso spravimo na hladno, da počaka do naslednjega jutra.Zjutraj še enkrat zalijemo s česnovko in še enkrat dobro premešamo. Sledi “basanje”. 

Marinko je tudi dve leti pred penzijo še vedno delal v stari kovačiji. Sicer pa se je tistemu obratu samo tako reklo. Nič drugega razen imena ni ostalo v tisti bajti. No, dobro, stavba je bila ista kot pred leti, zgledala pa ni niti približno tako kot takrat. Vse drugo, kar bi še spadalo k takšnemu starinskemu imenu pa je z leti zapustilo tiste prostore. Že davno so ugasnile stare pozidane šmitne. Še Marinko se komaj spomni, katerega leta so jih odvlekli na velik kup pred kovačijo in zmetali grodljaste rešetke v kontejner. Potem so nekaj dni z macolami razbijali ognjišča in tlak ter pripravljali vse skupaj za modernejšo opremo.Seveda je bil eden redkih, ki je bil tukaj tako dolgo. V teh časih so mladi prihajali in še prej kot so se dobro spoznali je marsikdo že zapustil kolektiv. “Za tak denar se pa kar sami uganjajte v tem smradu !” je marsikateri rekel in našemu staremu znancu to ni bilo všeč. Nespoštljivosti do “njegove” kovačije ni prenašal. Pa je po drugi strani dobro vedel, da imajo mladi svoj prav in jim je privoščil, da najdejo zase boljšo in lažjo pot. “Kje bodo pa našli takšne trapone kot sva midva!” je kdaj rekel Lojzetu, staremu dolgoletnemu kolegu “ne, ne, takšnih že dolgo ne delajo več!” Seveda so dolga leta dela v istem okolju kljub temu, da se je vse že večkrat spremenilo, nosila s sabo zelo veliko spominov. Marinko je dobro pomnil, da je bilo težko od začetka cele šihte goniti kladivo v zakajenem temačnem prostoru. Vročina, slab zrak in težko orodje, vse to ga je od začetka utrujalo, da je odhajal domov popolnoma zdelan in si je le stežka odpočil. Pa se je marsičesa navadil, tudi težke stvari je znal pozneje narediti tako, da se ni toliko utrudil in svoje delo je kmalu na nek način kar vzljubil. Dobro se je spomnil svojih starih mojstrov iz prvega leta ko je bil še vajenec. Takrat za kovaškega vajenca zadeva ni bila ravno lahka. Mojstra se je bal kot hudič križa in ubogal je vse kar si je izmislil. Včasih so ga stari kovači poslali poslali po gumijasto točkalo ali škatlico kompresije v skladišče in so se potem krohotali do solz, ko je prišel osramočen nazaj … pa še brez naročenega, seveda. Če jim je bilo dolgčas, so mulcem namazali orodje s črnim šmirom ali skrili kakšen kos obleke iz garderobe. Ja, prijetni dedci so bili. Še najbolje jo je vajenec odnesel, če jim je kdaj pa kdaj prinesel liter vina. Ja, to je kar nucalo!

In nasploh je imel Marinko na tista leta bolj kot ne, lepe spomine. Predvsem spomine na velik kolektiv, na poštenost in na prijateljstvo. Težko delo je bilo veliko lažje, ker je bil vedno blizu tovariš. Ja, tovar’ši so bili takrat. Jej, jej, kako se je razvrednotila ta beseda v poznejših letih! In nobene stvari ni bilo tako težko dvigniti ali premakniti. Vedno si lahko zažvižgal na prste in je nekdo priskočil in pomagal. Ja, to so bili ljudje, ki so se poznali. Niso le delali skupaj. Skupaj so proslavljali in skupaj žalovali, imeli rojstne dneve, krste in abrahame! Vsak, ki je odšel od njih, se je vedno poslovil od vseh, čeprav teh mož ni bilo malo!

Ko so pred leti odstranili ognjišča, kar naenkrat ni bilo več toliko ljudi. V kratkem so nekaj sodelavcev spravili malo bolj na hitro v penzijo, nekateri mlajši, ki niso bili izučeni ali dovolj šolani so dobili knjižice in kovačija je dobila čisto drugo podobo.

“Racionalizacija, stabilizacija, reorganizacija” je donelo iz vsakega drugega stavka, ko so imeli zbor delavcev. Takrat je bilo govornikov vedno dovolj. Poleg direktorjev so vedno nekaj blebetali še sindikalist, kakšen referent in kakšen bogvekaj od partije. “Posodobiti moramo opremo, povečati proizvodnjo” so možakarji modro poudarjali ”in tudi vam bo laže!” so dobrohotno dodali nazadnje!

Nova oprema pa Marinku zagotovo ni olajšala dela. Marsikdaj bi raje po starem skoval kakšno klamfo, se potem vsedel, si obrisal potne kapljice s čela, na dušek izpil pol litra vode in rekel ”No, pa je!” . Ja, velikokrat se je spomnil na ta včasih vsakodnevni protokol.

Ne, zdaj pa tega ni bilo več. Kladiva sicer ni bilo potrebno goniti, hidravlika je to počela namesto njega. on pa je moral kot ura natančno in brez predaha vstavljati kose v stroj. Dolgo časa je trajalo, da se je navadil tega robotskega sistema, kot ga je imenoval. Še več časa je rabil, da se je sprijaznil s tem, da so njegovo rokodelsko znanje in izkušnje čez noč izgubile vso vrednost in ni bilo več tistega spoštljivega odnosa, ki ga je bil prej po pravici deležen.

In Marinko je spet hodil ob treh domov uničen, tako telesno kot psihično. Tista iskrica, ki jo je zmeraj nosil v kotičkih utrujenih oči se je nekam izgubila.

In še so se stvari spreminjale. Prihajale so nove mašine, prihajali so računalniki, prihajalo je vse več mladih inženirjev, pogosto so bili to vzvišeni neprijazni fantje, ki so se vedli drugače kot je bil Marinko vajen in ki jih je vse manj razumel.. Celo kakšnega posebnega znanja jim pogosto ni pripisoval. Še več, zdeli so se mu loleki, da jih svet še ni videl. No, glede tega ni bil vedno popolnoma pravičen. Fantje so pač delali svoje delo. Le naš stari prijatelj velikokrat ni mogel razumeti kaj jih v stari kovačiji sploh potrebujejo in kdo jim je dovolil, da arogantno gledajo na njegovo pošteno garanje. In tudi tovar’ši so odšli. Ja, ti ta novi so bili že iz pasme gospodov.

In pred nekaj dnevi je v delavnico prišlo nekaj novih mašin. Computer number control je pisalo nad touch screenom. Lojze je že pred časom zaprosil naj ga dajo med skladiščnike ali kamorkoli, saj se je ob vseh novotarijah dokončno vdal. Bal se je učenja novih stvari in bi tudi zbolel zaradi sekiranja in nemoči ob vseh teh spremembah.

Marinko ni imel teh težav. Imel je pa, seveda, vse druge. Glede učenja pa je vedno rad govoril:” Če se je vsak bik navadil, ni bil hudič da se ne bi tudi jaz!” In potem se je naučil tudi nove tehnologije in lahko je delal naprej. Le videl ni v delu več ničesar drugega kot samo odštevanje dni do petnajstega in mesecev do odhoda v penzjon. V delavnici ni več imel družbe. Za nekaj računalniško krmiljenimi postrojenji je bilo v celi fabriki komaj nekaj mož. In oni so morali nadzorovati izdelke, materiale, delovanje. Nakladali so izdelke v embalažo in pisali evidence. Marinko je imel čuden občutek, da ob vsem tem napredku gara bolj kot je garal v najbolj primitivno opremljeni stari kovačiji.

In spet se je zgodil sestanek.

Mladi manager je vizijo podjetja projiciral na platno. Menjavali so se grafi in slike partnerskih firm. Atraktivne grafične prikaze je spremljala prijetna zvočna kulisa in njegov izdelan govorni nastop je bil kot jagoda na kupčku smetane.

Takrat, ko je končal svoje blagodejno izvajanje je prvič v vseh desetletjih, prvič po vseh sto in bogve koliko sestankih in zborih Marinko utrujeno dvignil svojo zgubano kovaško roko in z dvema, po šolsko iztegnjenima prstoma, nakazal da bi nekaj povedal.

Veliki šef je presenečeno pogledal in obrnil glavo proti njemu, da mu je v ovratnik drage italijanske srajce ujet podbradek sunkovito poskočil. Čeprav mu je bilo v danem trenutku očitno odveč karkoli razpravljati z delavci, je narejeno prijazno rekel:” No, gospod Marinko kaj boste povedali!”

“Pravzaprav mi nekaj stvari zares ni več jasno” je hripavo začel. “Ves ta vaš napredek, vse te posodobitve in zmanjševanje stroškov! Stvari, ki smo jih včasih morali kovati skoraj vsi kovači, trideset nas je bilo kakšenkrat, vse to zdaj izdelam sam. Namesto celih kamionov koksa, ki smo jih pokurili, je zdaj dovolj nekaj kilovatnih ur pa vse laufa! A mi lahko zdaj, gospod menežer, poveste zakaj sem jaz zdaj bolj po sakramensko zmatran in zakaj imam manjšo plačo kot kdajkoli prej??”

Menežer je najprej, kot bi ga vse skupaj dodobra presenetilo, malo počakal. Potem pa je počasi začel, najprej je povedal nekaj pokroviteljsko prijaznih in razumevajočih stavkov, ki pa so postajali vse bolj ostri in strogi.

“Ne veste kakšna je borba na trgu!” Gospod je imel že pošteno zvišan ton! “Ne veste kakšen je pritisk na zmanjševanje cen. Pojma nimate kakšne so grožnje azijskih proizvajalcev! Poleg tega smo drastično posodobili proizvodnjo in opremili upravo. Kdo bo vse to plačal , gospod Marinko, kdo bo vse to plačal???”

“Ne vem “ je malodušno in čisto potiho odgovoril Marinko. Pogledal je skozi okno , kjer so bili parkirani dragoceni BMW-eji in mercedesi, last managerja in njegovih kolegov. Uvidel je, da se je brez veze sploh oglašal.

“Ne vem, kdo bo plačal, gospod!” je še rekel “ jaz ne bi!”

Ko zagledam to fotografijo se kljub temu, da po naravi menda nisem nostalgik, zbudijo čustva in spomini. Fotografija je bila posneta (dan gor ali dol) 12. maja 1983. Zadeva se je dogajala na starem placu v Idriji, šlo pa je za prvi “resen” nastop glasbene skupine Šarada. Bog se usmili, tako se je imenovala. Dogodek je bil pravzaprav prihod štafete mladosti v Idrijo, sam nastop omenjenih “rockerjev” pa je bil le majčken delček v pestrem celodnevnem dogajanju.
Tako pa nismo razmišljali štirje, ki smo bili tistih dvajset minut na odru. Na sliki Smo (z leve proti desni) Milan, Iztok in moja malenkost Dare. (to je tist blond mulc z belo kitaro! ) Nekje zadaj za bobni je še Edi, ki pa morate zanj verjeti na besedo , da je tam.
Ne mi štirje smo tisti dan in še eno ali dve naslednji leti razmišljali drugače. Videli smo se na še mnogih odrih in niti na kraj pameti nam ni padlo, da bi nas tisti blaženi adrenalinski naboj, ki nas je opajal tisti majski dan kdaj lahko zapustil.
V ta namen smo nameravali delati tudi svojo muziko. Za razliko od tistikrat dokaj znanih idrijskih punkerskih bendov (Kuzle in Šund) sem bil jaz mnenja, da moramo delati bolj rockersko muziko. Iztok je bil za malenkost bolj nagnjen k komerciali. Poleg Creamov in Uriah heep – ov smo takrat trenirali tudi pesem Stranica dnevnika od Parnih valjakov. Logično smo v svojih “modrih” mladih glavah zaključili, da bi bilo najbolje, če bi postali novi Valjak. Poleg drugega (naj mimogrede omenim, da nas ni niti najmanj motilo, da nismo znali bogve kako dobro igrati na svoje instrumente.) smo torej morali čimprej skomponirati hit in ga izstreliti med zvezde. Besedilo je bilo seveda moje delo. Pozneje smo naredili tudi muziko in …………….

…………….Ostale tri sem po tistih dveh letih vse bolj poredko videval in v teh časih je dogodek, ko kdaj popijem kofe s katerim od njih res nekaj tako …….bolj izjemnega. Vse skupaj me zelo spominja na Balaševičevo pesem, v kateri poje: “Včasih mi pomaha skozi okno avtomobila, a v ulici Jovana Cvijića se igrajo drugi mulci”
Pozabil sem tudi na vse tiste adrenaline in tudi melodija našega “megahita ” je zbledela v mojem spominu.
Ostala pa je porumenela slika, spomin na tisti dan in besedilo pesmi :

TUŽNO JE

Tužno je sam iči nočit
na željezničku stanicu
Tamo ima puno stranih lica
kasnih radnika, starih kurvi
i pospanih pijanica…..
Milicioneri dolaze svaki sat i
traže legitimaciju.

Tužno se je vozit sam
sa poslednjom trolom.
Kroz prozor gledaš
i vidiš samo tamne zgrade,
ko da je crklo sve.
I sve ti se čini crno….pa to i je!
Sreča nije daleko do tvoje stanice!

Tužno je kad spavam sam
u svom velikom krevetu.
četri blijedih zidova
i plafon siv u kog ja gledam dok ne zaspim.
Al to traje, da tamo zaspim sam
pa još i tada imam težak, težak san.

Što je više prošlo vremena i što bih više trebao zaboravit te,
tako svaki dan mi je jasnije,
da bez tebe, bez tebe, bez tebe tužno je sve!

V resnici sem imel zobarja včeraj in takoj ko sem odšel od majstra, ki mi je pol ure šaril po goflji, sem že vedel, da moram na vsak način napisati par besed o zobozdravstvu. Pa naj bo kar hoče!!

Kdor je že večkrat zašel na te moje strani, verjetno ve, da imam nekaj »pojavov«, ki se tičejo zdravstva nekoliko v želodcu. Nekajkrat sem v svojih postih izrazil kar močno nenaklonjenost ljudem in organizacijam, ki imajo vzvišeno poslanstvo, da skrbijo za zdravje in dobro počutje Slovencev.

V tistih postih lahko zasledite tudi zgražanje nad dohtarji, ki v svoji službi (na škodo nas, pacientov) šparajo moči, da lahko pospešeno ordinirajo popoldne v svojih privatnih ordinacijah. No, danes nisem mislil ponavljati teh svojih mnenj. V resnici bo to moje pisanje , kar je tudi namen, dajalo ravno nasproten vtis.

Gre za zobozdravstvo. In vidite , pri zobarjih bi, če bi me kdo vprašal, iz taprve, brez razmišljanja ukinil vse koncesije in vse »socialne » zobarje. No, mogoče bi jih pustil nekaj , ki bi nudili prvo pomoč pri hudih bolečinah.

Ko mi je pred leti »zubar« (ne nisem se zmotil ) , čistil neke kanale in potem plombiral zob je ( samo za primer) za to porabil manj kot 15 minut. Vmes nisem niti vprašati upal za injekcijo. Parkrat me je bilo od bolečine, seveda tudi zaradi njegovega hitenja skoraj konec. Tisto furijasto šlamparijo sem občutil tudi zelo kmalu, ko se mi je bolečina ponovila pa tudi ves tisti material, ki mi ga je vstavil v zob je kmalu izpadel in za to je bilo krivo , kaj naj rečem….vsehsort!!
Če ti je tak majstr vgradil kakšen nov zob ali kaj podobnega je bil račun in način plačila prav posebna zgodba. Nekaj na roko, nekaj na zdravstveno knjižico, nekaj na račun……no, dovolj o tem.

Preveč sem se spustil v šimfanje, če pomislim, da sem se to lotil pisati zaradi dobre volje in dobre izkušnje.

Od prvega dne ko sem odšel po zobozdravstvene storitve k profesionalcu, ki si za človeka vzame čas in se pri svojem delu potrudi, sem mnenja , ki sem ga napisal par vrstic više. Vse tiste socialne šintarje bi ukinil takoj in brez pogajanja!!! Omenjeno čiščenje in plombiranje je tam trajalo za spremembo uro in četrt. Človek se je za problem zavzel in ga tudi rešil. Od prvega dne, ko sem se javil pri njem je bilo konec mojih težav z zobovjem (in le-te marsikdaj niso bile majhne). In vsakič, ko je karkoli delal je sproti napisal račun in nekajkrat sem ugotovil, da je njegova ura cenejša kot ura avtomehanika.

No, kot že rečeno, pišem, zaradi dobre izkušnje. Včeraj sem bil pri omenjenemu zobarju. Dogovorjena sva bila za čiščenje kamna, vendar je medtem, ko sem čakal na dogovorjeni datum iz enega zoba izpadel košček plombe. Mimogrede mi je vstavil novo. Napisal mi je račun : 20 € za čiščenje zobnega kamna. Malo sem ga čudno gledal pa mi je razložil, da plomba pač spada pod reklamacijo. Seveda sem se strinjal. čeprav mi niti na kraj pameti ne bi padlo , da bi šest, sedem let staro zalivko , ki je izpadla iz mojih utrujenih čekanov, reklamiral! Svašta!

Spravil me je v tako dobro voljo, da mu brez zadržkov posvečam zapis!

Stari prfoks danes ni bil dobre volje. No, saj v resnici ni bil skoraj nikoli posebno dobre volje. Grdo je tako govoriti ampak čisto z lahkoto bi ga ocenili kot sitnega starega možakarja. Tudi držal se je sam zase in večini ljudi je bilo kar prav da je tako. Jaz sem se ga ponavadi trudil kar razumeti. Vse te spremembe okoli njega so postale že zdavnaj prehitre in čudno nerazumljive. Vse kar je nekoč imel rad in kar je spoštoval, se mu je zdelo, da izgublja svojo vrednost. Kje so časi, ko je še obvladal zadeve, ko je kot mladi profesor slovenskega jezika pomenil osebnost na fakulteti. Njegovo ime so študentje izgovarjali spoštljivo, marsikateri je s ponosom pripovedoval, da je njegov slušatelj.

Da mu je šlo na živce mnogo stvari je seveda jasno, bi pa tokrat omenil nekaj kar mu je bilo še poseben trn v peti. Posebno zadnje dni se mu je zdelo, da ga to še bolj mori. Seveda je gospod od nekdaj spoštoval in ljubil svoj materni jezik. Od malih nog je že prebiral knjige. Vse domače leposlovne stvaritve je poznal do potankosti. Če bi mu prebrali stavek ali dva iz katerekoli stare slovenske knjige, bi vedno znal takoj določiti avtorja in novelo ali roman kjer so bile te besede zapisane.

»Fak ej, gefa mi je živ fakn safer !« so ga besede mulčkov, ki so brskali po atlasih in učbenikih pri sosednji mizi, skoraj vrgle pokonci. Seveda bi se v miru , ki je sicer vladalo v čitalnici ustrašil tudi kakšnih bolj normalnih stavkov ampak pri tej latovščini so mu sivi lasje šli dobesedno pokonci. Obrnil se je okoli in hotel diskretno opomniti mladino na red in tudi na njihov slovar, pa se je v trenutku premislil, ko je zagledal kdo je prekinil njegov mir. Okovanega usnjenega upornika in njegovega kolega, ki so mu lasje v štirih , petih špicah štrleli v luft kot bi iz glave gledal cirkular, je raje pustil pri miru. Vstal je in momljaje sam pri sebi zapustil knjižnico.

Z obvezno bukvo pod desno pazduho je s svojo običajno počasno hojo odšel po svoji ustaljeni smeri. Šel je mimo Family shopa, mimo prodajalne čevljev La scarpa in pod izveskom discoteke Dance paradise se je obrnil levo, da prečka cesto. Prav pri vsakem omenjenem napisu seveda ni pozabil zavzdihniti in zaviti z očmi. Vse te novotarije so s svojim tujim zvenom žalile njegova čustva. Ni mogel razumeti kako lahko ljudje pozabljajo na svoje prave korenine, kako lahko tako poceni sprejemajo takšno nevredno navlako. Prižgala se je zelena.

Profesor je počasi stopil na prehod za pešce. Napravil je par korakov , vmes za sekundo postal, zavzdihnil in nadaljeval pot. Iznenada so poleg njega zaškripale gume in iz črnega beemveja se je mlajši moški zadrl: »Ej, stari, a si fuknen al kuga? Se muvaš kot da b’ majonezo gazu!«

Prfoks bi takrat zagotovo padel, če ga ne bi ujel nek drug gospod. Čeprav mu je srce razbijalo in se mu je vrtelo in čeprav je bil že skoraj v šoku, mu je vsled prisotnosti vsaj enega normalnega in urerenega someščana nekoliko odleglo. »Hvala, res hvala!« je na najboljši možni način poskušal pokazati svojo hvaležnost, človeku ki mu je pomagal. Na pločniku je še postal pri njem, da se uredi, potem pa je gospodu še prijazno rekel:
»Sej ni neč, sam video, da je bemvejc bliz pa sm te prijeo, da te onaj ne zgazi !Živio!«
Profesor je samo na pol dvignil roko v pozdrav in še nekaj časa obstal skoraj brez sape. Ja , njegovo psihofizično počutje ni bilo na zavidljivo visokem nivoju!

Ko je prisopihal v svoje stanovanje , je samo odložil zmečkani plašč in se zvrnil v naslonjač. V roke je vzel časopis in listal. Zanimalo ga je marsikaj a vseeno je bil bolj kot na vsebino glede na svojo profesionalno in tudi malo karakterno deformacijo , pozoren na jezik novinarjev, na izbor besed in na slovnico. Ker je bil za njim že kar težak dan , je bil še toliko bolj nataknjen. Brati je začel članek o lokalnem gospodarstvu a se je že s prvo vrstico spet nadaljevalo,kar ga je mučilo že cel dan. Trudil se je prebrati članek a so se mu začele v glavi mešati besede. Bilo je govora o vehemenci in sinergiji, nekaj je bilo celo eklekt…..seveda je profesor zadeve razumel. Bil je izobražen človek.
»Vse to se da povedati v lepi Slovenščini!« je momljal sam pri sebi medtem ko je mečkal časopis.

Odvrgel ga je v kot in prižgal televizijo. Možakar v parlamentu je začel svoje izvajanje. Novo presenečenje. Govoril je v zelo izrazitem narečju. Mogoče prleško ali prekmursko. No, saj ni važno. »A ne veš da si poslanec, preklemanska reč!« je zarjul v škatlo. Zdaj se je res že zelo slabo počutil.

Edina rešitev se mu je zdela ta, da zaključi s temi resnimi zadevami in pogleda malo športa. Ja , stari gospod je imel kljub svoji sitni resnosti tudi eno zelo preprosto veselje. Rad je pogledal dober hokej ali pa nogometno tekmo. Tokrat je na športnem programu našel slednjo. Naslonil se je bolj udobno, si natočil kozarec vode in se posvetil dogajanju.
Tekma je bila videti živa in komentatorja je očitno potegnilo noter: » Dober meč , odličen tim!« se je drl. Staremu je kar sapo jemalo. » bek je plasiral žogo proti centarforju! Če ta zdaj ne zadane žogo…..!«

To pa je bila kaplja čez rob! »Kako zadane, kako zadane !« se je začel neobvladano dreti in tolči s pestjo po mizi, da se je voda zlila po tleh. »Kako ….ne zadane žogo, kje je pa rodilnik, pa zadene se reče, zadene!« Možakar je prišel čisto ob glas in tudi sapo mu je jemalo. Začelo ga je tiščati v prsih in odvlekel se je do kopalnice. Tam si je omočil razgreto čelo in se komaj spravil za silo k sebi.

Ko se je umiril je sedel nazaj v svoj stol in premišljeval. Kar naenkrat je vzel v roke telefon in začel tipkati neke številke. poklical je štiri svoje starejše kolege. Da se morajo obvezno dobiti, še danes, ja še danes !

In sedli so štirje stari gospodje v kavarniški kot, naročili kavo ali kozarček dobrega vina in staknili glave. Seveda je prvi spregovoril naš profesor. drugi pravzaprav niso še niti vedeli za kaj gre.

»Gospodje!« je vzvišeno začel in vsi so pozorno prisluhnili. »Tako to ne more iti naprej. Naš ljubljeni materni jezik je v nevarnosti! Umira nam pred očmi. Uporabljati ga ne znajo niti otroci niti starši. Učitelji ne znajo vzbuditi ljubezni do tega lepega jezika. Mladina govori spakedranščino, napisi kažejo neke amerikanske parole. Še celo poslanci in novinarji nimajo odnosa, ki bi ga bilo za pričakovati! Temu moramo narediti konec!« Gospod je imel odločen izraz na obrazu in stisnjeno pest. Bil je tudi precej glasen in nekajkrat so gostje na čisto drugem koncu kavarne zvedavo pogledovali proti tistemu vogalu.
»Organizirati moramo sestanke stanovskih kolegov!« je nadaljeval »pisati proteste na televizijo, sodelovati v debatah v časopisih in še vse kaj drugega bo potrebno, da voz obrnemo v pravo smer!«

Takrat se je obrnil proti gospodom, ki so ga zbrano in odobravajoče poslušali:
»Ali ste pripravljeni na borbo !« je z dramatičnim prizvokom zaključil svoj govor.

Ostali so dvignili glave in prav tako stisnili svoje koščene pesti.

»Valda!« so vzkliknili v en glas!

Če bi si drznil pisati o tem kako se neketera opravila delijo na moška in ženska, bi zagotovo dobil nekaj nejevoljnih komentarjev. Svoja stališča bi moral zagovarjati z vsemi svojimi močmi. Prav zaradi tega se v takšne stvari tudi ne spuščam. Razen….razen , če nisem v svoje trditve popolnoma prepričan. In če je pri nas za večerjo PIZZA, (prijatelji se mi kdaj smejijo, ko pravim da grem speči dva kvadratna metra pizze ) takrat lahko brez zadržkov trdim, da je to moško delo.
Glede na povečano število prebivalcev v našem domovanju je projekt seveda sorazmerno večji, kot če bi si zadevo pripravil samo zase.
Pred leti smo si kdaj pa kdaj privoščili, da smo prinesli večerjo iz pizzerije , ki je bila poleg vsega še locirana v našem bloku in je bilo opravljeno mimogrede. Ko se je pa ta »kdaj pa kdaj« začel približevati cca. kakšnim deset tisoč SIT – om, je bilo treba potuhtati drugo varianto!

Torej….Dobro kilo moke, sol, olje in kvas (ki prej malo vzhaja) zamesim v bulo, ki jo potem deset minut premetujem po kuhinjskem pultu. Bistveno je, da se takšno testo dobro pregnete. Ko je to narejeno, vržem bulo v skledo, jo razrežem na tri ali štiri dele, ki jih malo pomažem z oljem ( da pri vzhajanju ne razpokajo). Čisto natančnega recepta sicer nimam, zato mi testo tudi ne rata vedno čisto enako. Aja, je pa vedno dobro. V tej fazi je dec potreben zasluženega počitka, saj je to opravilo omembe vredna telovadba. Je pa tudi dobro, da testo pustimo par ur počivati.

Ko pozneje nadaljujemo , moramo testo razvleči in po želji obložiti. Jaz največkrat prakticiram kar klasiko . Paradajz, šunka, sir, šampinjoni, kakšna oliva in (zame) eno jajce.

Ko je vse pripravljeno (še bolje pa že deset minut prej), prižgemo pečico in jo segrejemo do fula. V mojem primeru potem naložimo vanjo tri pekače, zalavfamo ventilator in prepustimo pizze toplotni obdelavi cca petnajst minut. Eko!

Ja, tako je s to rečjo. Za konec pa še sličica, ki nazorno pove, kaj ponavadi ostane od pravega, zagnanega, moškega dela: