Naj kar v prvi vrstici povem, da bi bilo smiselno pričakovati dokaj zmeden post. Zakaj tako? Predvsem zato, seveda, ker sem tudi sam dokaj zmeden. Zjutraj sem moral (spet) veslati v Ljubljano in (hvala bogu) kmalu tudi nazaj. To mi že v štartu zmede možganske tokove, ki že tako ali tako menda ne delujejo vedno stoprocentno po programu.

No, in kolikor že to samo po sebi ni dovolj za zmedo v moji trudni glavi, sem vseskozi med vožnjo tja in nazaj še poslušal naš nacionalni radijski program. In oni so to stanje še poslabšali. Zmeda namreč vlada tudi pri njih. Vsaj meni vse skupaj tako deluje. Čisto so namreč pomešali vrstni red novic. Od nekdaj sem vajen, da so novice razporejene po pomembnosti. Če se recimo pri polni brzini čelno zagonita dva polna vlaka in umre tristo ljudi je normalno pričakovati, da bo novica objavljena pred tisto, da v biatlonu naši niso nastopili. Če nekdo ustreli, bogvaruj nesreče, predsednika države bi človek pričakoval, da se to omeni takoj v začetku in ne šele potem , ko Pečenko počasi in jasno zrecitira , da bo takšno uscano vreme trajalo še najmanj teden dni.

Vendar pa, danes sem predvsem poslušal strašansko pomembne novice o dveh veledogodkih. Prvo in najbolj prvo je bilo nakladanje o Jelinčičevi stranki. Par poslancev, ki so bili tudi izvoljeni v parlament je iznenada pogruntalo, da bi lahko svoje komfortne stolice uspeli zamenjati za še boljše. Seveda ne vem koliko so tisti stoli zmajani in istrošeni , koliko se z njih vidi na govorniški oder in koliko imajo morebiti drugih pomankljivosti. Oni to zagotovo vedo in so svoje poteze z uporabo zakonitosti politične trgovine skrbno premislili. Do tukaj bi še nekako šlo. Vsi vemo da je politika menda kurba in to poleg vsega niti ne kakšna kvalitetna. Ne , to je stara, izrabljena, pristaniška putana za uporabnike z znižanimi kriteriji.

Bolj je novica postala butasta potem, ko je spoštovani novinar začel naštevati razloge za to atraktivno politično dogajanje. Ja, menda so se fantje (in ena punca, ja!) v soboto dobili na žuru, ki ga je zrihtal šef za svoj rojstni dan. Tam so se skregali! To med vrsticami pomeni seveda , da so se ga tudi napili kot krave. Za piko na i pa je nekdo še ozmerjal enega bolj eminentnih članov z zmerljivko, ki sama po sebi niti ni tako grda vendar zveni kot pomanjševalnica in kot taka zmanjšuje njegovo pomembnost. Saj bi še kamen popizdil!
(tukaj je , verjetno slučajno, na radiu zazvenela pesem Novih fosilov ‘E, moj Saša!’ )

Ja, mislim, lepo vas prosim! In jaz naj kot pošten in zvest poslušalec vse to kupim??

Ko so se srhljive vesti okoli tega le iztekle je prišla na vrsto naslednja v nebo vpijoča pomembnost. Na radiu so govorili o razprodajah, Nikar naj kdo ne misli, da so v dveh stavkih omenili, da bodo po štacunah nekaj časa prodajali cote in ostalo kramo po nižji ceni! Kje pa!? To so povedali na dolgo in na široko. Opisali so vsa pravila, ki jih morajo upoštevati trgovci in ki morajo nanje biti pozorni kupci. Poudarjali so vse o negativnih izkušnjah iz preteklih let. Žugali so morebitnim kršiteljem in navajali bridke kazni za nemarne prekrške. V studio so povabili predstavnike štacunarjev in inšpektorje. Tudi o varstvu potrošnikov so govorili in o načinu kako se izogniti pretirani gneči. To zadnje bi lahko tudi mene vprašali!

In spet je vse skupaj trajalo in zmeda v moji glavi tudi ni pojenjala!

Potem pa so prišle na vrsto majhne , manj pomembne novice. Vseh si nisem niti zapomnil, mi je pa v uho padlo, da se bo nekaj najbolj osnovnih živil podražalo za en četrt svoje cene. Mleko, olje, moka, makaroni! Najbolj vsakdanji in nepogrešljivi artikli. Ampak to še ni vse (bi rekel tip iz TV prodaje) !! Kasneje bodo sledile še nove in nove.

V tej fazi sem se pa res spraševal nekaj stvari. Ali so gospodje res zamešali vrstni red novic ali jaz nekaterih zadev niti malo ne razumem?! Ali mogoče ne dojamem , kaj vse imata tisti prvi dve še skrito med vrsticami.

Tako se zdaj sprašujem: Ali so podražitve, ki nas na lestvici od evropskega počasi pomikajo proti arabskemu standardu samo majhna začasna težavica, ki bo njeno odpravo med prioritete svojega programa uvrstila novoustanovljena poslanska klapa Lipa. S pomočjo svoje modrosti in ljubezni do naroda slovenskega bo s to malenkostjo opravila mimogrede.

Druga možnost, ki se je prikradla v moje nezbrane možgane pa je, da nisem podrobno poslušal kaj vse ponujajo razprodaje. Ali bo mogoče tam kupiti 40 % cenejši štrom in komunalo. Ali bo mogoče tam dobiti nenavadno poceni gimnazijske ekskurzije in študentske nastanitve v prestolnici. Ali bo mogoče kakšen črpalkar točil bencin po predlanski ceni?

Ja , bogve kaj vse sem preslišal. Vsekakor bi moral biti s svojim kritiziranjem previden, če že stvari poslušam in potem še dojamem le na pol.

Na radiu in teveju se pa ja spoznajo…na politiko…razprodaje….cene makaronov…in kakopak na prioritete tudi.

Tako kot sesuvanje siolovega blogosa tudi vsa ta novoletno praznična šara ni v prid tistemu kar tukaj pričakujem zase. No, če še nisem omenil, na teh straneh obrajtam predvsem pisanje, ki je vsaj v principu avtorsko in takšne stvari pri blogerjih tudi berem in občudujem. Vsa ta navlaka okoli srečnih , zdravih in dobromislečih je ohromila vso ustvarjalno in globokoumno atmosfero kot tričetrt metra snega ohromi nedostopno domačijo kilometer in pol oddaljeno od Jagršč, ki zanje že tako ali tako skoraj nihče ne ve kje so! Nobene znosne debate, niti sledu o pametnih tematikah, niti najmanjše možnosti, da bi se pošten uporabnik, zdolgočasen od neznosno dolgega novoletnega urlauba , delal vsaj malo pametnega.

Tako sem se odločil , da jutri pošteno posežem v svoj ritem. Kišti ne bom privoščil , da bi me bila kaj prida deležna ampak bom storil nekaj čisto drugega.

Celega programa ne bom splaniral. Nezanimivo. Bom pa po kosilu definitivno nekaj storil. Poln nepojasnenih adrenalinskih impulzov se bom vsedel v svojo Felicio in se podal cele štiri kilometre nizvodno. Tam bom parkiral na čisto običajnem parkirplacu, izstopil in se napotil na še bolj običajno mesto. Saj pravim , da mi ni jasno tisto o adrenalinu!

Ko se bomo posedli v svoj dragi kotiček, v zimskih mesecih jako nekomfortno, premrzlo in brez omenjenih gostov neprijazno zakotje, uporabljeno za boj proti kadilskim omejitvam, se bo na videz začel spet isti proces. Seveda se bomo pozdravili, prijazno in z duhovitimi kot vedno osveženimi pripombami. Nov vic, nova sveža fora! Ne, to ne bo moglo čakati. Morebitna vprašanja o aktualnih zadevah bodo tudi imela prioriteto. In potem umiritev situacije , naročanje pijače in šele pravi začetek!

Če bo kdo omenil ’srečnga pa zdravga’, ga bomo gledali kot zelenega psa. »A je bil spet nov let , al kej?« , Angleži razturajo s fusbalom. Ne me zajebavat. Če gre mleko za četrrt cene gor, ga pa ne bomo pili več. Bogve katerega leta je kdo od nas zadnjič popil kozarec mleka. Bljak! A ste gledal novoletni program. »Ja, jebenti, a pol je nov let ali ne? » Benazir Buto so ustrelil. Divjaško. verjetno bo kdo pripomnil, da bi jo lahko samo prebutali.
Eden od nas se mi zdi smešen, ker na koncu stavka reče: »a razumeš?« »Jutri bo menda medlo, a razumeš?« mislim, meni je neznosno smešno. Tadrugmu zaštopa dar govora, če se lotimo o politiki. Hecno! Ne bo o tem in pika! Ko spije luna kakšen mali laški pir več začne govoriti, da se nima časa ukvarjati z nami. Dobra pripomba!
Če pride do zadrege glede tematik, kar je mogoče bolj od začetka, bomo črpali iz nostalgije. »dok je bilo Tita, bilo je i šita!« je kdaj rekel Mohor. Ne on se ne da. Jutri bo moral po praznikih na šiht. Spet bo sanjal o penziji…..kje je še to.

Ljudje, ki se dolgo in domnevno tudi dobro poznajo se pogovarjajo na načine, ki se oblikujejo in nastajajo več časa in nazadnje postanejo izdelani in polni pravil in zanimivih značilnosti. Sproščenost, ki vlada v takšni družbi je nastajala, se godila in mehčala dolgo časa in kljub temu, da te moje definicije ne izgledajo ravno vzor iskrene spontanosti, lahko obstaja samo na ta način.

In ko bom napolnil dušo z modrostjo, ki bo skupaj z dimom polnila naš hram, bom najavil svoj odhod. Fantje bodo reagirali hladno in zaničevalno. »A zdej pa greš, tip zahojen??« bo kdo pripomnil. Pokazal jim bom v fakič oblikovan sredinec in vprašal, če bi kaj povedali po mikrofonu!! Pobje pri sosednji mizi bodo čudno pogledali zaradi nenavadno neprijaznih besed. »Ja, saj konec koncev smo te pa že tudi precej siti!« bo Mohor siknil za piko na I.

Ja, rad imam te moje znance! Tako so prijazni!

Ja, jutri bom šel k mojemu OMIZJU!

Sinoči sem delavno in zelo uspešno preživel silvestrovanje. Škripali smo v Žireh na placu. Poleg mraza in trdih prstov sem trpel predvsem zaradi abnormalno veliko nehumano močne pirotehnike. Uporaba le-te se je toliko povečala, da to pa res ni več v mejah normale. In sploh ni več vezana na obeležitev polnoči,ne, to poka da kar stresa zemljico cel dan in celo noč. Tega veselja nisem nikoli razumel, razumem pa, da so te stvari, če drugega ne, postale veliko prepoceni.

OGENJ

Že večkrat sem kje slišal ali prebral, da je ogenj menda največji izum človeka. To se mi je vedno zdelo nekoliko čudno. Sam sem si zadevo predstavljal drugače. Mislim, da se je vse skupaj z ognjem zgodilo bolj samo od sebe. Ogenj je človeku “podarila” strela, kakšen bojevit ognjenik ali pa samorodni gozdni požar in domnevam, da se ga pračlovek od začetka ni kaj prida veselil. Ponavadi mu je požgal skromno imetje in ga za nameček še osmodil po kosmatih plečih.

Revež se ga je zato bal in ga pripisoval z vsem grmenjem in bliskanjem vred nečemu višjemu in mogočnejšemu tam zgoraj. Potem pa se je počasi zgodilo. Ko se je prvič ojunačil in prinesel goreče krepelo v svoj brlog je počasi spoznaval njegove boljše lastnosti. Med prvimi ga je pritegnila toplota, kar v milijon let dolgi ledeni dobi ni bilo brez pomena. Od začetka je imel težave z distanco, saj je ob vsakem hujšem mrazu stopil kar na sredo ognjišča in ga je reveža opeklo, da je presunljivo kričal kot mamut. Potem se je seveda vsled evolucije svojega razuma navadil sedeti primerno stran od plamenov in se veseliti njih blagodejnosti. Po tistem je tudi ostajal vsak dan bistveno dalj časa pokonci saj je ogenj poleg toplote oddajal tudi svetlobne žarke.

Naslednji korak v napredku pri uporabi ognja je spadal v skupino kulinaričnih reform. Bilo pa je po mojem nekako takole: Utrujeni pračlovek je z lova prinesel trideset kil težko stegno predpotopne zverine in ga podal prababi, da bi z njim nahranila jokajočo deco. Samici se v radostni hitrici spodrsne in mesnina ji cepne ravno na sredo žerjavice. Ko možakar to vidi, se v pravičnem besu dvigne in babnico jadrno vžge s svojo osebno oborožitvijo po kuštrasti glavi. Revica se zvrne vznak kot snop, on pa ne izgublja časa in jo hiti še malo otipati s svojo gorjačo. Medtem se stegno seveda smodi in peče v bridki žerjavici. Ko se družinski nesporazum nekako konča, možakar v svoji varčnosti potegne meso iz žerjavice in sklene kljub zasmojenosti in slabemu videzu jed tudi konzumirati. Ko zagrize v skurjeno večerjo pa presenečen ugotovi, da je meso postalo okusnejše, mehkejše in da je prijetno toplo. Babi bi se v teh časih mogoče celo opravičil, takrat pa opravičevanja in podobnega balasta še ni bilo v besediščih.

Ljudje so pozneje uspeli obvladati ogenj in ga vzdrževati v goriščih, da jih je grel, jim svetil in jim služil. Naučili so se ga celo sami narediti. Najprej so to delali s kresanjem dveh kamnov ali drgnjenjem kosov lesa. Enkrat davno v zgodovini pa so pogruntali tudi fosfor in vžigalice.
Kot kažejo raziskave zgodovinarjev, so bili najbolj odprte glave za take stvari Kitajci. Izumili so tudi zelo gorljivo stvar, ki ji pravimo smodnik. So tudi začetniki pirotehnike, saj so znali že davno, davno delati prave ognjemete. To so seveda delali samo za praznike. Druge dni so se vojskovali in smodnik jim je tudi v te namene prišel zelo prav.

V srednjem veku so ogenj uporabljali tudi v kazenskem pravu. Posebno primeren je bil za uničevanje čarovnic in heretikov. Če je kdo tiste dni trdil, da zemlja ni v sredini vesolja in da ni ploščata je imel lepe možnosti, da ga doleti ravno takšne sorte kazen.

Vštric z domnevnim napredkom so ljudje ogenj vse bolj uporabljali. z njim so topili rude in ulivali kovine. Iz njih so delali puške in topove in iz teh je spet gorelo.
V preteklosti velja omeniti še enega gospoda. Ime mu je bilo Alfred Nobel. Ta gospod je spravil izredno veliko ognja na zelo majhen prostor. Svoj izum je poimenoval dinamit in v štartu menda ni bil mišljen za uničevanje ljudi. Stvar se je seveda sprevrgla in vse skupaj je še kako gorelo. Gospod Nobel je zelo obogatel in še sedaj talajo njegov z ognjem zaslužen denar najzaslužnejšim zemljanom. Vsako leto ga, zanimivo, nekaj dajo tudi tistemu, ki je največ storil za mir.

V tistem času je bil ogenj že zelo obvladan in tisti, ki so ga imeli več so ga pridno uporabljali za uničevanje drugih. Bile so vojne takšne in drugačne, prišla je prva svetovna in ogenj je pokončal toliko ljudi, da so bili vsi ostali prepričani, da se kaj takega ne more ponoviti. Druga svetovna morija jim je vse njihovo upanje na hitro zvrgla. Trajala je štiri leta in nekajkrat presegla številko uničenih življenj. Končala se je tako, da so Ameri na Japonskem zakurili dva največja ognja kar si jih lahko zamislimo.

Poleg vojn in morij moramo ognju priznati tudi nekaj domnevno dobrih podvigov. Tako je na primer zagnal prvi parni stroj in sprožil industrijsko revolucijo. Da je to le domnevno dobra stvar pravim zato, ker pogosto dvomim v to. Najhujši dvomi se mi porajajo v zgodnjih jutrih, ko krmežljav in brezvoljen korakam proti fabriki. Ja, takrat si res mislim; Kaj mu je bilo tega treba?

No, to je moja varianta zgodovine ognja. Vem, spoštovani, spet sem malo naložil, kaj morem? Na takšno razmišljanje me je pravzaprav napeljalo dejstvo, da imamo ljudje tako zelo radi bliskanje, pokanje in plamene.
Tako gori in grmi stalno na raznoraznih koncih sveta. Kjer ni eksplozij granat in vlada dolgočasen mir si ljudje sami pripravijo pokanje. Vsaj za praznike kot stari Kitajci. Kupijo si petardo, jo prižgejo, da oglušujoče poči in že se jim razpotegne zdolgočasni ksiht v radostni nasmeh. Vidijo, da je kul in kupijo še petard in raket in napravijo ognjemet in poka in se bliska in živelj naš je praznično radosten. Le tu in tam kateremu odnese par prstov, kakšen uhelj ali pa mu za immer ugasne pogled na ta svet. Tistih nekaj od takrat naprej ne prižiga več ognja. Jih je izučilo. Ampak samo njih. V očeh ostalih so nesrečniki samo nerodneži podobni tisti babnici v predpotopni votlini. Njim se to pač ne more zgoditi.
Ker si delovni narod ne more privoščiti več kot za sto mark pirotehnike (povprečno), za to poskrbi oblast in pripravi ljudstvu ples okoli totema in ognjene strele preko neba. Majhne turistične vasi porabijo za takšen špas nekaj sto tisočakov, sosednje zaradi zdravega rivalstva še malo več, v večjih središčih pa se zneski vrtoglavo dvignejo nekam med oblake.
Tako smo pri omizju pred kratkim zelo laično računali kaj bi lahko postorili, če bi imeli čisto vsak tolar, ki je zgorel in počil v prazničnih dneh. Mnenja so bila različna. Nekateri so menili, da bi lahko zvrtali tisto ubogo luknjo skozi Trojane, drugi da bi lahko obnovili Posočje, tretji spet, da bi lahko zgradili celó pediatrično kliniko. Jaz se po svoji stari navadi spet nisem strinjal. Po mojem bi lahko naredili kvečjemu polovico. Ja, pol pa drugo leto! (za Platntaf pred nekaj leti Dare.)