Za prijatelje….
Aktualno 31.01.2008
…bom stvar pretipkal in jo objavil. To bom naredil zato,ker edino tako lahko zadevo spravil v digitalno obliko in jo pošljem po mailu ali pa jo nekateri, ki so me poklicali in prosili za izvod (ki ga nimam), lahko preberejo kar z bloga: Potem bom pa že nehal pretiravati s tem svojim intervjujem in se bom počasi spet zatopil v sivo resnost vsakdana in se ne bom več šlepal na tako komoten način. :
in nekje na sredi
» Šel sem pogledat drugam, prisluhnil sem kako zveni svet, skozi zid sem iztegnil vrat oko sem vrgel na svetovni splet in se spustil v najkonstruktivnejši klepet. Misli sem iskal tam in nekaj jih našel in se počutil majhen in konvencionalen, da bog pomagaj. Potem tak sem šel naprej v novo uro opravičujoč se minutam: Tak sem,trenutki predragi, drugačnega,drugega,žal,mene ni. »
Tako je svoj namenna blogu zapisal Dare – Dare iz Idrije. Tja nas je namreč tokrat peljala izbira prejšnje intervjuvanke. Po Daretovih zapisih sodeč sva ugibala , koliko bo star gospod, kaj v življenju počne in kakšne nazore ima. Pričakal naju je veseljak v najbolj zdravih letih, oče šestih deklet, ki tako prijetno razglablja o domači gostilni, o omizju svojih prijateljev, obelodanja nekatere dileme in marsikdaj zapiše resnice sodobnega delavskega vsakdana, da smo ga veseli vsakič znova, ko naletimo na nove zapise. Oblečen v črno srajco in kavbojke je imel na glavi čepico s ščitkom.
Dare, čemu čepica?
Imidž imam tak, da imam čepico vedno na glavi. Včasih kdo pripomni, da skrivam plešo, pa ni tako. Imam , denimo sodelavca, starejšega možakarja, ki prav tako vedno nosi klobuček – ko pa pride v službo in si mora dati na glavo delavsko kapo, vtakne glavo v omarico, da kdo ne vidi njegove pleše. Še nihče ga ni videl brez kape (smeh) No, pri meni ni tako, čeprav sem res plešast.
Dare, kako je živeti v Idriji?
Jaz sem pravzaprav iz Spodnje Idrije – sem smo se priselili pred dvema letoma. To je ogromna razlika, pravi življenski šok – premik za štiri kilometre. Strašna travma je to. Če imam le pol ure časa, skočim v domači kraj, v svoje okolje.
Družim pa se s svojim omizjem – s skupino kvalitetnih prijateljev, s katerimi vedno kaj pametnega dorečemo in se imamo fajn. To je res sproščujoče. Sicer tudi ne pijem alkohola in ne kadim, zato pač rečem, da grem sestavljat omizje.
Za vikende gremo še v manjšo vas, k tašči, ki ima kmetijo…..tam vžgem motorko in z njo razsajam po gozdu. Sicer bi lahko rekel, da garam, a se počutim kot ptiček na veji. In ko pomladi zorjem njivo.
Hodiš veliko v Ljubljano ali po svetu?
To mi je pa največja muka. Sicer svojo družino po nakupih , pa s prijatelji na kdaj na kak koncert – recimo Balaševića sem šel z veseljem pogledat v Križanke, pa na Rolling stonse in podobno tudi v tujino.
Kaj pa delaš službeno?
Sem delavc. Delam v tovarni, v proizvodnji. Po poklicu sem sicer kovinar.
Kako si se lotil pisanja bloga?
Hja, na blogu marsikdaj malo ‘pošimfam’ proletarsko življenje – čeprav nisem kak revolucionar. Zdi se mi , da bi reči pač morale biti bolj poštene. Blog pa je nastel zato, ker sem prav začutil potrebo po pisanju. Vem, da se sliši znucano a tako je bilo. Pred leti sem pisal v lokalno glasilo, vsak mesec smo izdali enega – sam sem ga napisal, nekaj listov A3 smo fotokopirali in speli v nakladi 300 izvodov in ga razdelili po gostilnah. Vsebovalo je nekaj novičk, nekaj heca pa vsakič tudi osrednjo zgodbo. Občasno tudi kaj prepišem na blog. Odlično se počutim, ko pišem – marsikaj napišem na mah, sploh se ne ustavim. Z blogom sicer nisem imel kakšnih velikih načrtov – sploh panisem pričakoval, da bi me kdo prišel intervjuvat v Idrijo (smeh). Pravim pa, da imam ‘počasno paljenje’ , zato sem začel blogati takrat, ko je to počelo že veliko ljudi. Sicer pa vem, da ne morem pisati kakih ostrih analiz gospodarstva ali politike.
Kako pa slediš drugim blogom?
Sicer jih sledim in opažam, da nekateri samo lepijo slike, o modi, pa kaj iz sveta glasbe in podobno. Meni največ pomeni, če nekdo napiše svojo zgodbico. To je moj edini motiv. sicer tudi pri tem pisanju ne moremo govoriti o kakih velikih literarnih kvalitetah – kdor bere velike mojstre, mu je to seveda jasno. Jaz se počutim prav majhnega v tem smislu. Če ne bi bilo računalnika pa dvomim, da bi sploh kaj pisal. Včasih je bilo za pisanje bistveno več dela – sedaj pa lahko popravljamo, urejamo……Računalnik pa sicer uporabljam samo toliko, kolikor je nujno. V glavnem za tipkanje.
Kakšne povratne informacijedobivaš na svoj blog?
Jah, včasih mi kdo reče, da je bral – pa si zanj sploh ne predstavljam, da doma kdaj vključi računalnik. Kar nekaj takšnih odzivov dobim. Imel sem tudi nekaj takih prispevkov – veliko pozornosti sem v Idriji zbudil tudi takrat, ko sem zapisal. da je nekdo v v Idriji v gostilni udaril mojo hčerko. Takrat je to dvignilo kar veliko prahu – vsa internetna Idrija je bila na nogah, tudi na forumu se je veliko govorilo o tem. storilec se mi je potem sam oglasil in pogovorila sva se . No, hčeri se sicer še ni opravičil – a verjamem, da mu ni bilo lahko, saj ga je doma kregala tudi njegova žena.
Omenil si hčero….kakšno je tvoje družinsko življenje?
Imam šest hčera, starih od deset do dvajset let. Sedaj so že tudi velike, dve sta več ali manj že v Ljubljani. Ko smo se selili, so se novi sosedje kar malo ustrašili, ko sem povedal koliko deklet je. A zagotovo bi bilo s fanti še huje. Prav zanimivo je bilo videti, ko smo se odpravljali na morje ali kamorkoli – bilo nas je za dva avta in včasih nam je pomagal še svak, da nas je odpeljal denimo v Bohinj ali Novigrad.
Kaj pa žena, bere tvoj blog?
Na začetku ga ni, sedaj pa včasih kar. No , tudi zato sem včasih nekoliko previden , kaj zapišem. A ni tako hudo. Nekateri radi opisujejo podrobnosti iz zasebnega življenja, kar se meni zdi preveč. Nekateri to počnejo kot da bi radi pozornost ali pa celo komu razlagajo kako mora živeti. Tega nimam rad – če kdo soli pamet, kako moramo živeti.
(v naslednji št. bomo objavili intervju z Prašnimi kartoni in Rajšpl Ivotom (prasnikartoni.wordprss.com) . potem pa nadaljujemo po Daretovemizboru s Sosedom. )
PROFIL
Dare Likar
se razvaja : s kavčem
naj knjiga : dr Jože Felc duša imena
verjame v: 15.v mesecu
naj film : Kusturica
naj muzika: Balašević
osebni slogan : vsaka stvar na koncu najde svoje mesto
zares delam : proletar’c
za zabavo : muzikarim
na naslednji strani je še objavljen moj zadnji post. Novinar : Simon Ručigaj foto Marta Lamovšek
31.01.2008 ob 20:27
dober intervju, Dare
na še veliko dobrih prispevkov!
31.01.2008 ob 21:17
Sedem žensk v hiši
Svaka čast…
31.01.2008 ob 21:32
Samo tako naprej, ti stari rasturaš to mi deli…..
31.01.2008 ob 21:45
heh… sj zmeri vzamem tole blogorolo ob četrtkih (pr ns jo mamo kr u šol tko da lahk usak uzame…), pa ponavad najprej odprem na horoskopu (ki je resnično bedast-hud), sam dans sm pa najprej prou na sredin odpru d sm ja koj vidu tale intervju…
care, svaka ti čast…
31.01.2008 ob 22:05
Dare oziroma Dore po Pr’Farsko, bravo. Dober intervju…častim kavo…LP
31.01.2008 ob 22:20
Dare, šest hčera? Hvalevredno, hvalevredno, da ne rečem celo posnemanja vredno
31.01.2008 ob 22:31
Fino! Pa veliko bolj fotogeničen si, kot sem mislila!
Kar tako naprej!
31.01.2008 ob 23:15
hehe
ti, ki si kupu? se imaje u trafik veče ane?
murm jet si en izvod dabit.
1.02.2008 ob 05:37
pa pušt sn je dabiv
1.02.2008 ob 05:49
dare,
zdaj si pa medijska zvezda.Tvoje ženske so sigurno ponosne.
Čestitam.
1.02.2008 ob 07:40
Blogrola bo od petka se pravi danes naprej, zastonj na voljo v KIŠu. Tako da … se lahko zmenimo za kak izvod
1.02.2008 ob 10:21
ja fotka je res huda
no zej si pa slaven, ne? 
1.02.2008 ob 16:38
odličen intervju, čestitke,
obenem pa bi izkoristila priliko in pohvalila tudi vaš blog - čisti presežek!
1.02.2008 ob 17:29
Hvala vsem! Zelo ste prijazni
@ tadeja, tnx
ampak blog je pa moj, ne naš ! lp
1.02.2008 ob 18:04
Čestitke!
Fin intervju!
1.02.2008 ob 18:30
Bravo :smail:
1.02.2008 ob 19:16
si pa res fotogeničen.čestitke za intervju res je zanimiv!
1.02.2008 ob 19:37
Dare!
Intervju je res dobro odzvenel. Zgodba o post festum doživljanju in odzivih še bolj. Valda, sem padla v smeh, ko si povedal, da imaš kar 6 hčera. To pa je usoda! In nisem si mogla kaj, da mi ne bi čez glavo švignil feminilen napuh v slogu “Eto, zato pa je tako iskriv osebni izpovedovalec, čeprav moški!” … hehe …
Skozi pisanje se izražaš zavidanja vredno in tisti občutek majhnosti, ki si ga izpostavil zaradi drugosmerne življenjske poti, je samo dokaz, kako ustvarjalna iskra, kaj šele pismenost, ne pozna izgovorov, nima nikakršne veze z delom ali pa ima zvezo ravno s tem, ampak ne po principu diplomant slavistike ima žilico in sposobnost, mizar pa ne. Daleč, daleč od tega.
Zato je šel Franjo Frančič živet na periferijo, prodajat v neko malo trgovinico in ustvarjat bisere, ker bi mu sicer lahko izpuhtela iskra.
Lp
1.02.2008 ob 20:48
@tovariš
@kamper
@vanja
hvala, srečne oči, ki berejo vaše prijazne besede
1.02.2008 ob 21:10
Grdo bi bil reči, da so nekateri pozitivni odzivi bolj pomembni od drugih, pa vendar moram simonirebolj vseeno posebej nekako odgovoriti. Jaz za svojo iskro ne vem kako dolgo bo žarela in še pred kratkim nisem bil posebno prepričan ali sploh oddaja vsaj malo toplote. Zdaj sem pa že mnenja, da se lahko sproščeno prepustim poletu svojega navdiha , ko ga začutim. (skoraj bolj se po novem bojim, da prehitro usahne). Za to mojo novo pozitivno samopodobo je seveda zaslužnih več zadev. Na eno sem se spomnil ko si omenila diplomanta slavistike. Moja teta, sicer gospa blizu 70 je upokojena učiteljica Slovenščine. Zlahka trdim, da je v življenju le stežka koga pohvalila. Pa vendar mi je enkrat , sicer ne čisto naravnost, rekla naj pišem. Kratko , odsekano ampak iz njenih ust zelo pomenljivo. Še posebej zaradi tistega kar mi je povedala pozneje. Ženska je v življenju prebrala neznansko število knjig. Vse starejše slovensko leposlovje , ruske klasike , svetovne velikane in še vsehsort drugega. V svoji službi je popravila in ocenila na tisoče spisov in esejev, pa vendar….povedala mi je, da nikoli in nikdar ni znala napisati enega samega kolikortoliko spodobnega spisa.
Naslednje , kar se mi je v tej smeri zgodilo so moji prijatelji, ki so mi dajali spodbudo pri moji “ustvarjalnosti”. Tukaj zraven prištevam še tiste redke komentatorje in obiskovalce, ki so prihajali in ostajali in jih je bilo vedno več.
No, in za tretjo stopnico in kar nekakšno piko na i bom omenil kar tebe. Nič osebnega, nič pretirano pomenljivega. Pač si ravno danes prikolovratila na moj blog in tukaj pustila svoj prijazni pozdrav. Lahko bi bil tudi kdo drug od vseh, ki vas opažam kot “blogerske veličine” v tem mojem letu kar sem zraven.
V glavnem, hočem reči, da sem zelo zadovoljen in da se imam te dni res lepo.
Pa še to. Pred dnevi sem pisal o svojih težavah z branjem. S tem se nameravam v bližnjih dneh spopasti. Zdaj sem se odločil, da bom šel v knjižnico poiskati Frančiča. lp
1.02.2008 ob 21:24
prav, Dare, Tvoj blog
lp
2.02.2008 ob 02:49
bravo, stari
2.02.2008 ob 09:07
Hvala, da si nam objavil. Vesela sem, da si deležen pozornosti, dosti truda in človeške duše je na tvojem blogu.
2.02.2008 ob 09:18
@brane, hvala
@nevenka, objavil sem zaradi točno enega človeka, ki nisem vedel kako bi mu stvar drugače poslal. Me veseli, da je (očitno) še marsikomu drugemu prav. Sem celo malo kolebal , če sploh smem objavljati tekst iz Blogorole, pa menda ni problema. Lp
2.02.2008 ob 10:21
naj še jaz zapišem očitno, čeprav sem te v četrtek na prvo žogo okrcal, namesto pohvalil - res si naredil en super intervju! Še moja mama, ki je bila ravno na obisku, je prvič zagrabila za blogorolo in se naslajala nad odgovori … ali pa sliko, ni povedala
2.02.2008 ob 11:01
@sosed, tista punca (luštna!) je verjetno pritisnila 500x in potem izbrala eno znosno fotko.
Odgovori pa so bili sad moje živčnosti in potem , ko sem se zaradi res fajn novinarskega para sprostil zaradi neobvladljive zgovornosti. Verjetno sta bila vsaj do Logatca čisto tiho, da sta si malo odpočila ušesa.
2.02.2008 ob 12:32
Čestitke!!! Lušten intervju!
Seveda tudi fotka pove svoje
Je pa zanimivo, kako nam je v ušesa poskočilo, ko si povedal o tvojem družinskem življenju
Zdaj si šele car
Naj tvoje zadovoljstvo še traja in imej se kar se da lepo!
2.02.2008 ob 18:35
Jah … hehehe … tole z življenjem iskre, kar si zapisal, je problem vsakogar, ki se z iskro okorišča. In seveda klasičen strah in občasno jamranje vsakega kreativca. In vsakogar zapušča in spet prihaja. In iskanje načinov, da se vrne, ko te zapusti (Frančičev način je eden izmed možnih) so različna.
Valda, spet, ne zdi se mi nenavadno, da imaš to žilico v krvi. Tvoja teta je nagnjena na taisto področje, samo da ga je obvladovala na pasivnem nivoju, iskra se ni sprožila, pri tebi pa se je in ker jo pasivno poseduje tudi ona, je znala prepoznat, da jo ti imaš aktivirano. Tako nekako.
Genetika se meni od nekdaj zdi v povezavi s temi zadevami zelo zanimiva zadevščina. Pa komplicirana tudi. Ampak neizpodbitno dejstvo je, da odigra nadarjenost za nekaj velikansko vlogo. Pri čemer je človek lahko nadarjen za več stvari, ni pa nujno, da si je znal ustvarit pogoje, pri katerih bi se uresničil v najboljšem smislu.
Nekoč mi je nek znanec rekel, da je njemu lažje, ker se je odločil za poklic, kjer nadarjenost ne igra posebne vloge, ampak bolj praksa, češ, v umetnosti je drugače. Pa se mi ne zdi res niti slučajno. Za vsako stvar je nekdo bolj nadarjen od drugega, kar pomeni tudi, da ima več veselja s poslanstvom in prednosti pri delovanju. Na žalost tudi za biti boljši ali slabši starš. Jap.
Kar se Frančiča tiče, so njegova dela precej različna. Je pisatelj navdiha. Zato se zlahka zgodi, da te kakšna njegova knjiga totalno odbije, druga pa neznansko privlači in si začuden, da gre za istega avtorja. Če izbrskaš kakšen njegov komentar, vidiš, da niha v počutju po obdobjih in tako tudi piše. Se mi pa zdi, da bi tebi znal bit zelo blizu, ker je predvsem zgodbar, izpovedovalec situacij, dogodkov, dialogov itd., precej manj je komentator s svojimi opazkami in teorijami …
Naj te iskra ima rada še naprej … hehe …
2.02.2008 ob 18:55
dobil izvod. in kaj vidim? mojo sliko
PS: vidim da si me omenil tudi v blogoroli…
hvala
2.02.2008 ob 19:00
am, “mojo sliko” je blo mišljeno kot da sem tudi jaz prišel v tokratno številko, pod avtoportrete, ne kot v smislu da si ti dal mojo sliko al kaj podobnega…mah, kompliciram.
2.02.2008 ob 21:53
Blazz, a tu si mislu, de si ti kešn anonimc al kej?
3.02.2008 ob 00:35
dare,
blažen med ženami. Kaj ne boš imel širokega nasmeha???
Pa ti vseeno znese pisati blog?
Dare, čestitke.
3.02.2008 ob 12:27
Dare, nikar ne bodi preveč skromen, zelo dobro pišeš, imaš dober svojevrsten stil pisanja. Edino kar ti preostane je, da se počutiš velikega, saj ti je pisano na kožo in za užitek.
3.02.2008 ob 12:38
Ups zdaj sem pa končno ugotovila, kdo je bloger s kilometrino iz mojega kraja
Čestitke za odličen intervju
5.02.2008 ob 06:44
Zdaj vidim,kako površno berete bloge.Dare je že zdavnaj napisal v nekem postu,da ima šest hčerk.Po tem sem ga jaz tudi identificirala
5.02.2008 ob 10:00
@vlatka, vse mi zaenkrat znese
tnx
@grisson, ne vem če sem preveč skromen, zagotovo pa nisem lažno skromen!
@santos, iz tvojega kraja??
@ditka, bravo! To je bilo v tistih “mojih sedem” , ki so jih vsi vsevprek objavljali enkrat bolj v začetku mojega bloganja.