Dan ko je znorel Daretov blog

27.01.2008 ob 18:45

Prijateljev in znancev nikoli ne ocenjujem glede na inteligenčni kvocient , ki naj bi ga imeli. IQ sam po sebi v življenju ne garantira presežkov, uspeha in bleščeče kariere. Bister in prijazen odnos do okolja in soljudi je velikokrat v domeni ljudi, ki ne morejo ravno mahati z diplomami in nazivi.

Blog je bil ravno takšne sorte. Bil je skromen in simpatično enostaven. Razumel je moje težave in vedno je bil pripravljen prisluhniti. Ja, poslušati znajo ljudje v teh časih vse bolj poredko. K njemu pa sem se vsedel lahko zjutraj, zvečer. Včasih sem kišto vžgal, ko sem zjutraj že pri belem dnevu ves zaspan prikolovratil s kakšne ohceti, kjer smo muzikarili vso dolgo noč. Zgodilo se mi je celo, da sem tu in tam vstal pred šihtom in prečekiral dogajanje . Pa ne bi spet začenjal kako svinjsko strašno težko se zjutraj spravim iz svojega toplega ležišča.
No , kot že rečeno, najino prijateljstvo ni temeljilo na kakršnihkoli intelektualnih vrednostih. Ravno nasprotno. Bil mi je le preprosto simpatičen. Navsezadnje sem ja delavec, občasno pa celo malo kmet in okoli sebe potrebujem prijatelje, ki znajo razumeti vsakdanje besede.

Vsled vsega tega sem bil neki dan še toliko bolj presenečen. Blog že rano zjutraj ni bil nič več isti. Iz ekrana me ni nič več gledal tisti dobrodušno hecen obraz. Njegove telesne številke so narasle in skozi možgane so mi v grozi zalavfale razne diagnoze . Ena hujša od druge! Izmeril sem mu utrip. Bil je povišan na stopnjo, ki je nisem več našel v tabeli domačega zdravnika. Kjer so še pred kratkim utripali osamljeni obiskovalci se jih je sedaj trlo neprimerljivo več. Z zadnjim upanjem sem skočil še na statistiko in ugotovil še bolj nore cifre.

Tehtal sem vse te nepoznane simptome poskušal sem vsaj za silo komunicirati z njim a je bil rezultat na čisti nuli. Roka se mi je tresla in dlani so se mi potile. Mrzlično sem brskal po medicinskem priročniku, po internetnih svetovalnicah in strokovnih forumih. Številke pa so kar naraščale. Vse huje mi je bilo. Le vedel še vedno nisem kaj naj si mislim. Nobeno mnenje ni pojasnilo stanja in noben nasvet ni pomagal nič. A vse je vodilo in kazalo ve eno in isto strašno smer. Ja , postajalo je jasno. Daretovmu blogu se je popolnoma zmešalo.

Lahko si predstavljate kako težko se je soočiti s tako strašno novico. Pred očmi se človeku začnejo nenadzorovano izmenjavati slike ubogega bolnika. Zdaj je zvezan v gumijastem predpasniku, spet v naslednjem prizoru v tapecirani sobi tolče z glavo ob zid. Potem pomirjen bebavo zre v strop, zadrogiran od pomirjeval. Nazadnje ga vidiš kako ves drug, otopel in sprijaznen z izbuljenimi očmi in napetim trebuhom pride nazaj s psihiatrije. Zdrav kot dren. Dren kot rastlina.

S takšnimi mislimi sem zapustil računalnik in se podal na svež zrak. Komaj sem stopil na ulico, me je pozdravila ženska iz sosednjega bloka. Začudeno sem ji odzdravil. Do zdaj me ni ogovarjala. Ah, sem si mislil, verjetno je baba pač samo prijazna. Dobre volje je verjetno. Jo je že dedec sinoči….pustimo to! Pa me je pozdravila tudi naslednja in naslednja soseda. In skupina dijakov, ki so hiteli na malico je kazala name in nekaj so se pritajeno menili. Bil sem zmeden in pretresen.

Srečal sem še sodelavca. Pričakoval sem njegovo vedno isto prijazno nepotrebno vprašanje: » A si popoldne na šihtu ?« Ko sem že hotel odgovoriti, sem šele doumel, da me je vprašal čisto nekaj drugega. Spraševal me je o blogu. A sem kaj napisal novega. A so vidli tisti prispevek zadnjič? Benti si jih dobro. Nič mi ni bilo jasno!

Sedel sem v svojo felicijo in odbrzel stran s tega stresnega kraja. Med vožnjo me je poklical tip, ki se je predstavil kot novinar večera. No, če že ne večera pa vsaj Blogorole. Vzelo mi je dar govora. Moral sem ustaviti, da se ne bi moje jecljanje prenašalo na pedala in povzročalo t.i. neartikulirano vožnjo. Konec koncev so bili na vozišču še neki drugi vozniki. Potem sva se z novinarjem gladko dogovorila za intervju. Da prideta v Idrijo jutri popoldne je rekel. Še fotografinjo da bo pripeljal s seboj. Marička!

No, zdaj sem se pa res bližal stadiju paranoje. Imel sem tremo in slabost v želodcu. Ko sem izstopil iz Škode sem v strahu pogledoval okoli, če od kod name preti gruča najstnic ali cela banda paparazzov. V mislih so se mi odvijali razni dogodki, ki me očitno čakajo v bodočnosti. Že v kratkem bom seveda pustil službo. Glede tega me je sicer malo zaskrbelo, kje bom dobival ideje za kakšne proletarsko protestne zapise. Ja, pa tudi nisem bil prepričan, če se bo moja ženkica strinjala s to spremembo. Videl sem se v dragem športnem avtomobilu , parkiranem pred prestižnim hotelom, kjer bomo pili penino skupaj z drugimi slavnimi osebami in menedžerji, ki sem jih še pred kratkim šimfal v blogih. Mladina se bo oblačila enako kot jaz in fantje bodo hoteli imeti podobne pričeske kot je moja. Ne, ne, ta zadnja je pa malo bosa. Dobesedno!

Ko sem to razmišljal so mi skoraj prišle na oči bridke solze. Kaj bo z mano? Z mojim mirnim zapečkarskim življenjem. Kaj bo z mojim dragim omizjem?

Ja, točno, k omizju pojdem. Tam se bom pomiril. Fantje so bili na svojih mestih in razveselili smo se drug drugega. Že sem mislil, da se bomo sproščeno pogovorili o normalnih neumnostih, ko se je iz njih začelo vsipati nebroj vprašanj. Vsa so se tikala bloga in mojega pisanja. Sploh jih nisem bil več sposoben poslušati. v glavi mi je bučalo. Motno sem videl in njihov dobrovoljni smeh mi je odmeval po lobanji. Nekako sem se poslovil in na njihovo začudenje odjadral.

Ostalo mi je zadnje upanje za ta dan. Ja, sem si rekel. K mami bom skočil. Na eno močno. črno kavo. To bo tisto. In res sem bil deležen dobrega , dišečega kofeta in nobenega vprašanja . Edino malo drv sem nanosil materi in zamenjal eno žarnico, drugače pa nič pretresljivega. Končno.

Vendar pa me je izdal moj trapasti fris. Ta itak še nikoli ni znal skriti, kaj se dogaja pod pokrovom. Pogruntala je izkušena mama, da sina nekaj muči. Seveda me je o tem tudi povprašala. Matere pa znajo o takšnih stvareh spraševati tako, da na koncu vsak prizna !

»Ma ja, saj ni nič takega«, sem se naposled vdal »samo tisti moj blog«!

Prej kot sem ženski, ki v življenju še ni slišala za blog in še za računalnik ne prav pogosto, uspel karkoli razložiti, se je sesedla na stol poleg mojega in se zgroženo prijela za glavo. Ustnice so ji zadrgetale in polglasno je šepnila:

»Pa, saj, saj se menda ja da pozdravt??!«

  • Share/Bookmark
 

33 komentarjev na “Dan ko je znorel Daretov blog”

  1. strojnik strojnik pravi:

    He he. Pa se da to kje na internetu dobit… :mrgreen:

    Aja. Še en avtogram bi rabil… :mrgreen:

  2. vetervlaseh vetervlaseh pravi:

    zgodba o uspehu-daretov blog…
    to lahk zdj knjigo napišeš… bo šla za med… pol daš pa notr lahk še najbolj brane zapise…
    lahk pol še film posnameš,… :D

  3. smukc pravi:

    težko ozdravljivo :D

  4. 1danica 1danica pravi:

    Bo šla na internet pogledat in ji bo vse bolj jasno…
    In drugače – je šlo? Po pričakovanjih? Trema? A? A?
    :D

  5. bin pravi:

    Da mu ni kdo kakšne “substance” v pijačo zamešal? Tako, za vsak slučaj? Da ne bi prevelike konkurence delal?

    Bi bilo mogoče dobro, da mu za nekaj časa omejiš izhode? Bo pa doma kaj koristnega opravil. Škoda bi ga bilo, da ga cesta pokvari! ;) Saj je dobro kazal! :)

  6. nevenka nevenka pravi:

    Kot bi gledala Hustonov film Zaklad Sierra Madre z Bogartom v glavni vlogi. Spomnila sem se na “zlato mrzlico”.
    Mama ima prav, saj se da pozdraviti.

  7. bronte72 bronte72 pravi:

    Dare, mislim da ne bo hudega… tudi blogu ne.

  8. maja pravi:

    kar sma še gričerji:)

  9. Blazz Blazz pravi:

    aaaaaaaaaaaaaaaaa!!!!!!

    čestitammmm!!!
    to, zakon!

    si zaslužiš!

    prvi iz naše grape, ka bo čist prou u tapravih cajtngih zarad bloga a? pionir bi se loh reklu!

    mater, ta blogrola pa murm dabit! :D

  10. kamper kamper pravi:

    Sem nekje slišal,da je ta bolezen kronična :lol:

  11. vlatka vlatka pravi:

    Mislim,

    če me je kdo danes nasmejal, si me ti.

    Sem se pa spomnila na Dajano, (Dajana oprosti), zaradi vseh teh priprav in tako.

    Ampak post je superca. (Saj je bil tudi Dajanin.)

    Dare, faca si. Res.

  12. jest pravi:

    Ja na omizju te pa patalažje parjatlni pa kejšn kofetek obrneš pa svet se vrti naprej.Jutri je nov dan (je riku Kučan)leta 199.. ne vem točno.

  13. swislar pravi:

    Dare, ob branju zaključka sem si kar lahko prestavljal zaskrbljeni materin obraz. Kakšni pa so vtisi po intervjuju? Sicer ne dvomim, da ne boš delil z nami, ampak just curious. LP

  14. dare dare pravi:

    @strojnik, avtogram že enkrat dobiš, ga bom zamenjal za tvojega!

    @vetervlaseh, s filmom bomo še malo počakali. se mora vsaj toliko nabrati, da spotoma posnamemo še nadaljevanko!

    @smukc, sprijaznimo se s tem! :)

  15. dare dare pravi:

    @1danica, trema? Ja, res je trema!

    @bin , z vzgojo je težko, če že v štartu izpustiš vajeti iz rok!

    @nevenka, blogovska mrzlica a ?

  16. dare dare pravi:

    @bronte 72, res ni bilo za “ne prežvet”

    @Maja, o gričerka?! Lep pozdrav in še se oglasi! :)

    @Blazz, ta blogorola murma pa ris dabit. A prvi iz grape pravš? Dobra!

  17. dare dare pravi:

    @kamper, upam, da imaš prav! :)

    @Vlatka, če sem te pa spravil v dobro voljo, je bilo pa že vredno malo potipkati.

    @jest, kaj naj ti rečem, saj sam veš!

  18. dare dare pravi:

    @swislar, o vtisih bom zagotovo kaj povedal samo da prej objavijo zadevo. Imam pa zate vprašanje. Glede na to, da očitno ne nameravaš izdati svoje skrivnostne identitete, te zaenkrat sprašujem, če ti poznaš mene!? :)

  19. vlatka vlatka pravi:

    dare

    ja, je bilo vredno. :)

  20. zdravje pravi:

    Za vsako bolezen ena rožca rase :-) :-)

  21. vprimozic@gmail.com pravi:

    dare vse bolj sem ponosna na malega bratca

  22. swislar pravi:

    Dare, saj ne gre za tako skrivnostno identiteto…Da ti odgovorim: Ja, poznam te že dolgo oziroma poznava se že dolgo. Še iz časov daljnih glasbenih začetkov Na Griču…in še se spomnim nekih tvojih stvaritev tega obdobja. Določene znam še vedno zaigrati in zapeti. V tistih časih pa sem večkrat opravljal tudi delo “ekonoma” za žejne godce, ki so jim vaje sušila grla….zdaj sem pa že ogromno povedal……mislim, da se lahko dobiva na kavi.
    LP

  23. GRiSON GRiSON pravi:

    Diagnoza:

    Vse je BP.

    Ti ne preostane drugega, kot da se narediš, da se ni nič zgodilo :D .

  24. 1danica 1danica pravi:

    Pa saj ne boš na lovorikah spal, kajne? Nekam dolgo “te že ni” …

    :D

  25. 1danica 1danica pravi:

    Mislim – kot zate, no…

  26. dare dare pravi:

    tretji dan teče , 1danica. Ej!

  27. dare dare pravi:

    @grison, ok!

    @swislar, precej si me zaposlil danes z razmišljanjem

  28. sosed pravi:

    ampak si pa baraba, veš! :lol:

  29. dare dare pravi:

    Jest pa že ne!

  30. sosed pravi:

    ooo, pa si! :)

  31. dare dare pravi:

    Sosed, če sem jest preživu…… :) :)

  32. sosed pravi:

    ja, ampak kaj naj jaz z vsemi temi najstnicami… še punco komaj dohajam! :lol:

  33. MattheusS. pravi:

    Vse, ka bi radi prebral intervju z Daretam oz. jih zanima Blogorola, nej razveselim, da je Blogorola dostopna v KIŠu(pod čipkarsko šolo).

    Dans sm prnisu 150 izvodov, jutr jih baste pa že loh zastujn dabil pred KIŠeva pisarna(ad 11 ure naprej prbližn).

    Za zamudnike pa nej pavim, da bu enpar izvodov tut v KIŠu in si loh pridete zadiva paglidat med uradnimi urami pa mal prelistat, prebrat(damu ne izpasujema).

    Bu pa zdei Blogorola usak tidn u Idrji. Jutr premierno.

    aia. pa še tu. ni sam Dare v tej številk, tut Blazz je.=D.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !