ZADOVOLJNEŽ

20.01.2008 ob 11:43

Že ničkolikokrat sem omenil, da se mi očita mrakobnost in morbidnost v mojem pisanju. Menda vzbujam vse prej kot svetli pesimizem, ko tako brskam po pojavih in karakterjih v svojem okolju. Seveda lahko temu
odločno ugovarjam. Resda v marsikateri nemarnosti, ki smo ji priča sleherni dan , težko najdemo kaj pozitivnega, vendar pa vse le ni tako črno.

Naš znanec Marinko na primer: Že večkrat smo opisali njegovo vsakdanje življenje, težko mladost, garanje in boj za vsakdanje preživetje. Postavili smo ga v senco njegovega strašno uspešnega znanca in smilil se nam je jako v svoji sključeni drži na eni nižjih stopnic naše družbe.
Pozabili pa smo omeniti eno njegovih zelo pomembnih lastnosti. Gre za človeško značilnost, ki v teh časih pomeni nekaj malodane nezaslišanega, nekaj kar je zelo blizu mentalni invalidnosti in nasploh nekaj česar se je zdravo z vsemi močmi otepati dokler je to le mogoče. Ja , Marinko je bil zadovoljen .

“Kako?” boste začudeno vprašali. Mar mu ni življenje vedno kazalo le hrbet? Mar ni le izpijalo iz njega kapljo za kapljo in mu le redko ali nikoli namenilo trohico radosti? Pravzaprav je bilo menda res tako, vendar ne gledano z njegovimi očmi. Možiček si je kljub vsemu dovolil , da se je življenja veselil in da je jemal vse pojave, ki nam izgledajo primer klavrnosti, kot darove tega sveta. Najbolj se je seveda veselil svoje mnogobrojne dece. Ponosno je gledal fanta, ki je že hodil h kovaču za vajenca in z radostjo je na kolenih viškal dveletno deklico v pisanem pokrpanem krilcu. In vsi vmes, ja vsi z njegovo Mico vred so občutili njegovo ljubezen in prijaznost. Svoje nasprotje Ruperta je z njegovo kariero vred pomiloval. Še posebno če je pomislil na njegovega edinega sina, ki vidi svojega očeta enkrat ali dvakrat letno. Ponavadi za božič ali kakšen drug praznik, seveda če ni ravno na kakšni terapiji za odvajanje od bog ve česa ali pa na zbijanju prekomerne telesne zašpehanosti.

Tudi svojega dela je bil vesel. Slabo plačano, umazano garanje , ki ga je opravljal nekaj desetletij je bilo zanj ravno tako častno in človeka vredno delo kot sedenje v parlamentu. Pravzaprav je pri tej primerjavi nekoliko zavil z očmi in se pomenljivo nasmehnil, drugače pa je vse te misli, ki so včasih sprožile salvo smeha, splošno zgražanje ali pa celo pomilovanje, povedal resno in iskreno. Tudi pri delu je zlahka našel slikovito primerjavo s kravatarskim kolegom. Ko je ponosno potežkal na novo skovani izdelek, je rad rekel: ” Kaj lahko tisti tipi pokažejo konec šihta? En žakelj blebetanja, laži in sprenevedanja ali kaj?”
Če je kdaj slučajno beseda nanesla na standard, na splošno raven življenja, Marinko seveda spet ni imel kaj prida pripomb. Medtem ko so dosti bolje stoječi možje bentili in rogovilili nad državo, usodo in krivicami, je on mirno zamahnil z roko. Pred časom, ko ga je kdo še vprašal za mnenje, zadnje čase ga pri takih temah raje pustijo pri miru, je tudi glede te tematike kaj rad izjavil, da je čisto zadovoljen. Svojim začudenim poslušalcem je pojasnil : “Poglejte,” je rekel “saj imam vsega dovolj! Nikoli nisem lačen, streho imam nad glavo in še celo avtomobil sem si lahko privoščil. Pa tudi na kakšen kozarček lahko skočim ob sobotah! Česa naj bi si še želel?” Zastonj so mu možje skušali dopovedati, da bi za svoje delo moral dobiti kaj več kot le vsakdanji kruh, streha nad glavo, ki jo omenja, da pa je precej zmajana. O avtomobilu, so dejali, pa raje ne bi govorili. Stara kripa komaj še zasluži to ime.

Z leti si je Marinko tako pridobil status nekakšnega vaškega posebneža. Pravzaprav je imel med posebneži posebno mesto, saj so vsi njegovi znanci vedeli, da je možiček odprte glave in jasne misli, kar ga ni postavljalo v družbo vaških norčkov, kot je bil Tantadruj ali Krjavelj. Niti približno ni bil primeren za to, da bi iz njega zbijali šale in ga imeli za kratek čas ob pijanskih večerih. Marinko je kljub naivnim in nerazumljivo preprostim pogledom na svoje bivanje ponavadi izgledal nekako moder in trezen mož, ki na svojo okolico gleda s posmehom in zviška . Ne boste verjeli, res je izgledal tak.

Tako so ga pač vsi pustili pri miru. Niso ga spraševali po mnenju ali silili, da komentira zadeve. To so počeli brez njega. Pri tem so povzdigovali svoj glas, da so bili kaj kmalu vsi hripavi in zaripli v obraz. Vsake toliko je kdo udaril po gostilniški mizi, da je vsebina pljuskala iz kozarcev in se pri tem še bolj drl in bentil nad svojo domnevno nesrečo.
Kljub vsemu pa so ga pred kratkim ob podobni priložnosti le pobarali po njegovem bolestnem mnenju. Ko so že primerno okajeni možaki obupavali nad vsesplošnim stanjem, nad klavrnostjo življenja in brezperspektivnostjo, se je na višku razburjenosti eden sunkovito obrnil k Marinku in se zadrl:

“Ti, ti menda trdiš da je pa v redu, a ne? Ti si pa zadovoljen. Tebi pa ne kradejo in ti ne delajo krivic. In standard imaš menda v redu, kaj?”

Marinko je reagiral mirno, kot ponavadi, čeprav je tokrat izgledalo, da je nekje na pragu jeze.
“Veste spoštovani obupanci, kako je z zadevo; Res sem zadovoljen. Vsega imam ravno dovolj. Vi pa bi šele morali biti zadovoljni. Vi imate vsega preveč. Poglejte okoli sebe, Poglejte te hiše, svetlo pločevino pred njimi in poglejte vse pisane kupe, ki jih nosite vsak dan v svoje gradove. Poleg tega, da ne pozabim, pa lahko še vsak dan zalivate svojo nečimrnost z vedri dragega vina. In veste zakaj je temu tako. Revščine še videli niste in nikoli, prav nikoli se nikomur od vas še ni naredilo v življenju nič hudega. Zato ste taki in vaše nezadovoljstvo je pravzaprav razumljivo . Nad sabo ste obupani, ja tako je to!”

Preden je kdo našel besedo, da Marinku odgovori ali ga enostavno pošlje k vragu, je še enkrat odprl usta:

“Glede tistih kupov, ki sem jih omenil pa imate prav. Tisto res ni kaj prida vredno.”
Pivski znanci so ostali nekako brez besed in se od takrat niso več vtikali v Marinkov mir, vi Spoštovani bralci, pa upam da tudi imate kanček razumevanja zanj . Človek pač trpi za zelo hudo psihozo. Diagnoza: homus contentus ali po naše : MOŽAK je ZADOVOLJEN Bog mu pomagaj! ( L.D. 1999)

  • Share/Bookmark
 

15 komentarjev na “ZADOVOLJNEŽ”

  1. 1danica 1danica pravi:

    Ne, ne! Bog pomagaj ostalim, ki tega ne znajo več!

  2. Blazz Blazz pravi:

    Vaški posebnež… jih je en par u teh naših koncih :)

  3. naivna pravi:

    Bravo, dare! Odl (5)

    tolstoj je tudi ugotovil, da je bil najsvobodnejši v zaporu … mogoče imamo samo pobrkljane vrednote?

  4. kamper kamper pravi:

    To mi je pa nekako znano,pred leti sem imel navado,da sem na vprašanja kako sem,odgovarjal super,pa so vsi samo zavijali z očmi,jaz sem se jim pa smejal :smile:

  5. vetervlaseh vetervlaseh pravi:

    pozitiv vabrejšan… :D
    sj drugač je pa tko edin prou…

  6. dare dare pravi:

    Ta tekst sem objavil zaradi tega, ker je po zadnjeh dveh objavah mogoče začelo komu zgledati, da sem nezadovoljnež, ki hoče vsevprek jamrati zaradi svojega finančnega stanja. To nikakor ni res. Zaenkrat dokaj dobro vlečemo naš voz. Malo s pomočjo omenjenih nizkih plač, malo s pomočjo tistega kar po zakonu primakne država, malo na črno pa gre vse skupaj naprej. Seveda pa to ne bi smel biti razlog, da lahko tako popolnoma razvrednotijo naše delo. Naše sem zapisal zato, ker nas je (ponavljam) zelo veliko!

  7. edinstveni pravi:

    kdor z malim zadovoljen ni velikega vreden ni (tako je bilo tako je in tako bo ostalo )

  8. vlatka vlatka pravi:

    Ko se sprijazniš z življenjem, ki ga živiš, si lahko najsrečnejši človek na svetu.
    (Moja misel.)

  9. edinstveni pravi:

    vlatka ce bi se jaz tvoje mosli drzal bi ze bil dva metra pod zemljo (moja izkusnja)

  10. ditka pravi:

    dare,
    Meni je zadosti,da imam toliko denarja,da lahko grem v trgovino in kupim kar potrebujem. Tričetrt stvari,ki so na policah itak ne kupujem.Težko mora biti tistim,ki mislijo,da si bodo z denarjem lahko kupili tudi srečo in zadovoljstvo.
    Srečo je treba iskati drugje,ne v denarju.
    Mislim pa ,da imaš ti doma dovolj razlogov za zadovoljstvo.

  11. vlatka vlatka pravi:

    edinstveni,

    sem mislila nekoliko drugače, kot si ti razumel.

    V življenju so tudi borbe, so odpovedovanja, so lažnjivosti, so prerekanja, so matranja, so hinavščine, je revščina, itd…, a če se z vsem tem sprijazniš, kar moraš vse početi, da preživiš, preživiš dosti lažje.

    To sem mislila. Potrebuješ še kakšno razlago? Z veseljem ti ustrežem. :)

  12. GRiSON GRiSON pravi:

    Oh, Dare, da bi le bilo na svetu še veš takih bolanih čudakov, potem bi imelo življenje res smisel. Ne morem ravnodušno mimo tvojega pisanja, vedno pravim, vsak mlad človek, bi moral obiskati Indijo. Pa ne zato da bi izkusil tamkajšno revsčino, zato da bi spoznal njihovo srečo. Ljudje v kratkih hlačah, brez čevljev in z umazano raztrgano srajco, brez pretiranega denarja, polni veselja in sreče na njihovi obrazih. Njihove oči kar žarijo od zadovoljstva.

  13. edinstveni pravi:

    vlatka eni se stem sprijaznejo drugi pa probajo na tem podrocju neki naredit

  14. zdravje pravi:

    Enkratna diagnoza, kaj češ še drugega ;-)

    Če se malo ozrem po ljudeh v moji bližini, mirno lahko rečem, da jih je veliko, ki jim ni nikoli dovolj. Pa mi ob tem vedno “pade” v glavo misel: Zadnja srajca nima žepov.. ;-)

  15. bin pravi:

    Kamper je zapisal:/… sem na vprašanja kako sem,odgovarjal super,pa so vsi samo zavijali z očmi …/

    Poznam to. Vendar se ne dam! Ena preprosta filozofija mi ne pusti. Kadar te vidijo žalostnega, jeznega, potrtega, so prijatelji žalostni, sovražniki pa veseli. Tvoje veselje in zadovoljstvo pa razveseli prijatelje in užalosti sovražnike!

    Zakaj bi torej prijatelje žalostili? :)

    O tem, kaj pravzaprav potrebujemo, pa govori že stara pravljica o zdravilni moči srajce človeka, ki mu na tem svetu nič ne manjka. Ni je imel! ;)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !