(Oziroma Zvezde tajnega društva PVC ali Zelo prosto po gospodu Ingoliču, ki je bil tiste čase tovariš in se zdaj mogoče obrača v grobu, mogoče pa tudi ne, saj konec koncev kdo je možu kriv, da ni imel blage veze o vsesvetovnem spletu in ostali globalni ropotiji in mu njegova tovaršija ni ušla z vajeti obvladljivega lokalnega delovanja) Torej:

Kot je od nekdaj navada pri ljudeh, posebno mladih, da se poskušajo za svoje veselje, za svoj hobi spomniti kakšno vsaj malo posebno , izvirno zadevo, so tudi štirje fantiči v svojem razigranem dolgčasu potuhtali nekaj čisto novega. V resnici tega niso ravno tuhtali. Bolje bi bilo , če bi rekli, da je enemu od njih iznenada kapnilo.
Tisti, ki je bil med njimi najboljši za izumljanje nepomembnih a najzanimivejših idej je lepega dne na enemu od sestankov na nenavaden način prekinil monotonost dogajanja. Treba je povedati, da so omenjeni sestanki v skladu s svojo neorganiziranostjo in odsotnostjo dnevnega reda izgledali kot druščina smrkavcev, ki ležijo kot krave na in okoli klopce v mestnem parku in običajno ne skrbijo za drugo kot za lastno dihanje in občasno spremembo lege…v izogib odrevenelosti udov.

»Vrečka!« , je skoraj neobvladano glasno kriknil prvi od njih!

Ostali so planili pokonci in hiteli fantino spraševati kaj mu je, a ima kakšen napad, a mu je slabo in podobne reči.

»Vrečka« je še enkrat nekoliko bolj umirjeno ponovil in pokazal na zmečkano plastično boršo, ki je visela na bližnji vrbi in ni bila za to okolje prav popolnoma nič posebnega.
»Začeli bomo zbirat vrečke!«

Njegovo nerazumljivo obnašanje so komaj nekako spravili na normalen nivo in se začeli pogovarjati o njegovi strašni ideji. Medtem so že sneli omenjeno vrečko , jo poravnali in jo poimenovali temeljni kamen nove organizacije. Bila je reklamna PVC vrečka z znakom ene od štacun in ljubeče so jo spravili , se odpravili proti svojemu štabu, ki je bil tajno in nedostopno skrit v zapuščenem kevdru stare bajte in tam so jo pripeli na častno mesto. V naslednjih dneh so ves prosti čas namenili sestankom in dogovarjanju o pravilih svoje nove aktivnosti. Določili so predsednika, tajnika in še nekaj , da so pač dobili vsak svojo funkcijo.

Dali so si tudi zveneče ime: Tajno društvo Pe-Ve-Ce!!!

Naslednje dni so začeli prinašati v klet veliko kosov podobne embalaže kot je bila tista z vrbe. Morala pa je biti vsaka različna in vsaka je morala imeti svojo zgodbo in svoj pomen. Še vedno je bila katera sneta z grma, druga celo izvlečena iz smetnjaka, celo doma so izpraznili predale in so mame robantile, da kar naenkrat ni nikjer nobene vrečke več. Najbolj so uživali, ko so pravili kako so jih pokradli sošolcem, ki so v njih nosili copate in trenirke potem pa so slednje dobili razobešeno v garderobi ali ko so kakšni noni med čakanjem na avtobus stresli iz borše kar je nakupila in zbežali s plenom, babnica pa je le nemočno žugala za njimi.
Ja , PVC ejevstvo je dobilo velike razsežnosti.
Svoje popolne ilegalnosti so se kljub napetemu vzdušju in vsesplošnem zgražanju ljudi kmalu naveličali. To so sklenili rešiti z internetno stranjo, kjer so predstavili društvo in pod psevdonimi tudi sami sebe in svojo dejavnost. Za morebitne odzive so tudi zalavfali pravi pevecejevski forum.
Ej, to pa je zadevo postavilo na glavo.
Kar naenkrat se je pojavilo ogromno vrečkarjev v bližnji in daljni okolici. Nekateri so to zbirateljstvo imeli za lastno veselje, drugi so bili pač samo simpatizerji tistih štirih, ki zanje kmalu marsikdo ni več vedel da so stvar začeli.
In enkrat takrat so se pojavile tudi PE-Ve-Ce zvezde.

To so bili vrečkarji z veliko začetnico. Znali so zavladati v tej sredini. Nič več niso govorili o društvu, o zbirateljstvu in podobnem. Zvezdniki so omenjali subkulturo, poslanstvo in ideologijo. Na netu so predstavljali slike svojih vrečk in kdor je količkaj dal nase je poskušal nabaviti enake ali vsaj podobne. Na forumih so imeli ti ljudje največ sogovornikov. Vsakdo je želel komentirati, sodelovati ali vsaj kaj ponižno vprašati. Pri tem je ubogi anonimnež upal, da ga vrečkarske veličine ne bodo javno sesule in mu vzele vse možnosti da bi se jim kdaj vsaj približal. Včasih jo je srečno unesel tako, da so ga na forumu lepo ignorirali, če se mu je nasmehnil veliki bog PVC sreče pa so mu veliki kdaj celo namenili kratek odgovor. Tega je mali član potem z njegovim visoko pokroviteljskim tonom vred z ljubeznijo sprintal, povečal in nalimal nad posteljo!

Zvezdniki so svojo prvotno dejavnost stalno nadgrajevali. Hoteli so se pojavljati, hoteli so reševati probleme drugih, hoteli so aplavz in potrditev.

In potem je prišel veliki dan. Ogromna množica je bila tam. Vrvelo je in se prerivalo čim bliže dogajanju vse kar je kaj dalo nase. Bili so tam vsehsort ljudje. Bili so upognjeni starci ,mularija in ženske srednjih let. Študentje in delavci so prišli v velikih skupinah. Tudi predstavnike političnih skupin je bilo opaziti in farovške skavte tudi. množica je valovala in čakala kaj se bo zgodilo.

In takrat so na oder prišle zvezde. Najsvetlejša med njimi je stopila k mikrofonu in po prvem in drugem plosku se je razlegel gromki aplavz. Komaj je zvezda lahko začela s svojim govorjenjem. Pravila je o svojih začetkih , o ideji o viziji . Zraven je pokala frise, ki so jasno dajali vedeti da so lahko vsi tisti v množici srečni da so majhen del vsega tega pompa. Seveda ni pozabila neusmiljeno prekritizirati sramotno povprečno vrečkarsko srenjo, njihovo nagnusno naklonjenost pogrošni merkatorski in podobni šumeći embalaži. Z odporom je govorila o tistih, ki kopičijo svoje zbirke brez vsebine, zgolj zaradi svijega primitivnega veselja. Ja, res, zvezda je obvladovala situacijo.

Takrat pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. V ves ritem dogajanja je nekdo brez milosti usodno posegel.
Bil je to majhen nesramen mulc sredi množice. Prisegel bi ,da se mi je zdel čisto podoben tistemu smrkavcu, ki je v neki drugi zgodbi kao edini videl cesarjeva jajca in ravno v tistem je izkoristil trenutek , ko je vse vrvenje in bučanje malo upadlo in pocukal očeta za rokav:
»Fotl, fotl!!« je sitno vpil.
»Kaj je mulc?« ga je stari končno in še bolj sitno vprašal.
»Fotl, jaz ne vem kaj je to PEVECE!«

Zaslišal se je vsesplošni krik osuplosti. Ljudje so se spogledali in začeli so dajati vtis kot , da vsak skriva nekaj prepovedanega. Fantiču so sledili pijančki, ki so zamahnili z roko , pljunili predse in zamahnili z roko. » Za pit to že sigurno ni!« so rekli in odmarširali.« takoj za njimi so odkorakali skavti, ki niso videli povezave z naravo in potem počasi še cele horde običajnih ljudi, ki so si hiteli priznavati neke stvari in med množico je zavel vetrič olajšanega vzdušja.

Zvezda je na odru poskušala vsa rdečična in jezna nekaj popravljati a je tehnik že izključil zvočnike in nič več se ni dalo storiti.

Tisti štirje fantje z začetka pa še vedno zbirajo vrečke!