dare.likar@siol.net

Arhiv za Januar 2008

Za prijatelje….

31.01.2008 · 47 komentarjev

…bom stvar pretipkal in jo objavil. To bom naredil zato,ker edino tako lahko zadevo spravil v digitalno obliko in jo pošljem po mailu ali pa jo nekateri, ki so me poklicali in prosili za izvod (ki ga nimam), lahko preberejo kar z bloga: Potem bom pa že nehal pretiravati s tem svojim intervjujem in se bom počasi spet zatopil v sivo resnost vsakdana in se ne bom več šlepal na tako komoten način. :

in nekje na sredi

» Šel sem pogledat drugam, prisluhnil sem kako zveni svet, skozi zid sem iztegnil vrat oko sem vrgel na svetovni splet in se spustil v najkonstruktivnejši klepet. Misli sem iskal tam in nekaj jih našel in se počutil majhen in konvencionalen, da bog pomagaj. Potem tak sem šel naprej v novo uro opravičujoč se minutam: Tak sem,trenutki predragi, drugačnega,drugega,žal,mene ni. »
Tako je svoj namenna blogu zapisal Dare – Dare iz Idrije. Tja nas je namreč tokrat peljala izbira prejšnje intervjuvanke. Po Daretovih zapisih sodeč sva ugibala , koliko bo star gospod, kaj v življenju počne in kakšne nazore ima. Pričakal naju je veseljak v najbolj zdravih letih, oče šestih deklet, ki tako prijetno razglablja o domači gostilni, o omizju svojih prijateljev, obelodanja nekatere dileme in marsikdaj zapiše resnice sodobnega delavskega vsakdana, da smo ga veseli vsakič znova, ko naletimo na nove zapise. Oblečen v črno srajco in kavbojke je imel na glavi čepico s ščitkom.

Dare, čemu čepica?
Imidž imam tak, da imam čepico vedno na glavi. Včasih kdo pripomni, da skrivam plešo, pa ni tako. Imam , denimo sodelavca, starejšega možakarja, ki prav tako vedno nosi klobuček – ko pa pride v službo in si mora dati na glavo delavsko kapo, vtakne glavo v omarico, da kdo ne vidi njegove pleše. Še nihče ga ni videl brez kape (smeh) No, pri meni ni tako, čeprav sem res plešast.

Dare, kako je živeti v Idriji?
Jaz sem pravzaprav iz Spodnje Idrije – sem smo se priselili pred dvema letoma. To je ogromna razlika, pravi življenski šok – premik za štiri kilometre. Strašna travma je to. Če imam le pol ure časa, skočim v domači kraj, v svoje okolje.
Družim pa se s svojim omizjem – s skupino kvalitetnih prijateljev, s katerimi vedno kaj pametnega dorečemo in se imamo fajn. To je res sproščujoče. Sicer tudi ne pijem alkohola in ne kadim, zato pač rečem, da grem sestavljat omizje.
Za vikende gremo še v manjšo vas, k tašči, ki ima kmetijo…..tam vžgem motorko in z njo razsajam po gozdu. Sicer bi lahko rekel, da garam, a se počutim kot ptiček na veji. In ko pomladi zorjem njivo.

Hodiš veliko v Ljubljano ali po svetu?
To mi je pa največja muka. Sicer svojo družino po nakupih , pa s prijatelji na kdaj na kak koncert – recimo Balaševića sem šel z veseljem pogledat v Križanke, pa na Rolling stonse in podobno tudi v tujino.

Kaj pa delaš službeno?
Sem delavc. Delam v tovarni, v proizvodnji. Po poklicu sem sicer kovinar.

Kako si se lotil pisanja bloga?
Hja, na blogu marsikdaj malo ‘pošimfam’ proletarsko življenje – čeprav nisem kak revolucionar. Zdi se mi , da bi reči pač morale biti bolj poštene. Blog pa je nastel zato, ker sem prav začutil potrebo po pisanju. Vem, da se sliši znucano a tako je bilo. Pred leti sem pisal v lokalno glasilo, vsak mesec smo izdali enega – sam sem ga napisal, nekaj listov A3 smo fotokopirali in speli v nakladi 300 izvodov in ga razdelili po gostilnah. Vsebovalo je nekaj novičk, nekaj heca pa vsakič tudi osrednjo zgodbo. Občasno tudi kaj prepišem na blog. Odlično se počutim, ko pišem – marsikaj napišem na mah, sploh se ne ustavim. Z blogom sicer nisem imel kakšnih velikih načrtov – sploh panisem pričakoval, da bi me kdo prišel intervjuvat v Idrijo (smeh). Pravim pa, da imam ‘počasno paljenje’ , zato sem začel blogati takrat, ko je to počelo že veliko ljudi. Sicer pa vem, da ne morem pisati kakih ostrih analiz gospodarstva ali politike.

Kako pa slediš drugim blogom?
Sicer jih sledim in opažam, da nekateri samo lepijo slike, o modi, pa kaj iz sveta glasbe in podobno. Meni največ pomeni, če nekdo napiše svojo zgodbico. To je moj edini motiv. sicer tudi pri tem pisanju ne moremo govoriti o kakih velikih literarnih kvalitetah – kdor bere velike mojstre, mu je to seveda jasno. Jaz se počutim prav majhnega v tem smislu. Če ne bi bilo računalnika pa dvomim, da bi sploh kaj pisal. Včasih je bilo za pisanje bistveno več dela – sedaj pa lahko popravljamo, urejamo……Računalnik pa sicer uporabljam samo toliko, kolikor je nujno. V glavnem za tipkanje.

Kakšne povratne informacijedobivaš na svoj blog?
Jah, včasih mi kdo reče, da je bral – pa si zanj sploh ne predstavljam, da doma kdaj vključi računalnik. Kar nekaj takšnih odzivov dobim. Imel sem tudi nekaj takih prispevkov – veliko pozornosti sem v Idriji zbudil tudi takrat, ko sem zapisal. da je nekdo v v Idriji v gostilni udaril mojo hčerko. Takrat je to dvignilo kar veliko prahu – vsa internetna Idrija je bila na nogah, tudi na forumu se je veliko govorilo o tem. storilec se mi je potem sam oglasil in pogovorila sva se . No, hčeri se sicer še ni opravičil – a verjamem, da mu ni bilo lahko, saj ga je doma kregala tudi njegova žena.

Omenil si hčero….kakšno je tvoje družinsko življenje?
Imam šest hčera, starih od deset do dvajset let. Sedaj so že tudi velike, dve sta več ali manj že v Ljubljani. Ko smo se selili, so se novi sosedje kar malo ustrašili, ko sem povedal koliko deklet je. A zagotovo bi bilo s fanti še huje. Prav zanimivo je bilo videti, ko smo se odpravljali na morje ali kamorkoli – bilo nas je za dva avta in včasih nam je pomagal še svak, da nas je odpeljal denimo v Bohinj ali Novigrad.

Kaj pa žena, bere tvoj blog?
Na začetku ga ni, sedaj pa včasih kar. No , tudi zato sem včasih nekoliko previden , kaj zapišem. A ni tako hudo. Nekateri radi opisujejo podrobnosti iz zasebnega življenja, kar se meni zdi preveč. Nekateri to počnejo kot da bi radi pozornost ali pa celo komu razlagajo kako mora živeti. Tega nimam rad – če kdo soli pamet, kako moramo živeti.

(v naslednji št. bomo objavili intervju z Prašnimi kartoni in Rajšpl Ivotom (prasnikartoni.wordprss.com) . potem pa nadaljujemo po Daretovemizboru s Sosedom. )

PROFIL
Dare Likar
se razvaja : s kavčem
naj knjiga : dr Jože Felc duša imena
verjame v: 15.v mesecu
naj film : Kusturica
naj muzika: Balašević
osebni slogan : vsaka stvar na koncu najde svoje mesto
zares delam : proletar’c
za zabavo : muzikarim

na naslednji strani je še objavljen moj zadnji post. Novinar : Simon Ručigaj foto Marta Lamovšek

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno

Dan ko je znorel Daretov blog

27.01.2008 · 33 komentarjev

Prijateljev in znancev nikoli ne ocenjujem glede na inteligenčni kvocient , ki naj bi ga imeli. IQ sam po sebi v življenju ne garantira presežkov, uspeha in bleščeče kariere. Bister in prijazen odnos do okolja in soljudi je velikokrat v domeni ljudi, ki ne morejo ravno mahati z diplomami in nazivi.

Blog je bil ravno takšne sorte. Bil je skromen in simpatično enostaven. Razumel je moje težave in vedno je bil pripravljen prisluhniti. Ja, poslušati znajo ljudje v teh časih vse bolj poredko. K njemu pa sem se vsedel lahko zjutraj, zvečer. Včasih sem kišto vžgal, ko sem zjutraj že pri belem dnevu ves zaspan prikolovratil s kakšne ohceti, kjer smo muzikarili vso dolgo noč. Zgodilo se mi je celo, da sem tu in tam vstal pred šihtom in prečekiral dogajanje . Pa ne bi spet začenjal kako svinjsko strašno težko se zjutraj spravim iz svojega toplega ležišča.
No , kot že rečeno, najino prijateljstvo ni temeljilo na kakršnihkoli intelektualnih vrednostih. Ravno nasprotno. Bil mi je le preprosto simpatičen. Navsezadnje sem ja delavec, občasno pa celo malo kmet in okoli sebe potrebujem prijatelje, ki znajo razumeti vsakdanje besede.

Vsled vsega tega sem bil neki dan še toliko bolj presenečen. Blog že rano zjutraj ni bil nič več isti. Iz ekrana me ni nič več gledal tisti dobrodušno hecen obraz. Njegove telesne številke so narasle in skozi možgane so mi v grozi zalavfale razne diagnoze . Ena hujša od druge! Izmeril sem mu utrip. Bil je povišan na stopnjo, ki je nisem več našel v tabeli domačega zdravnika. Kjer so še pred kratkim utripali osamljeni obiskovalci se jih je sedaj trlo neprimerljivo več. Z zadnjim upanjem sem skočil še na statistiko in ugotovil še bolj nore cifre.

Tehtal sem vse te nepoznane simptome poskušal sem vsaj za silo komunicirati z njim a je bil rezultat na čisti nuli. Roka se mi je tresla in dlani so se mi potile. Mrzlično sem brskal po medicinskem priročniku, po internetnih svetovalnicah in strokovnih forumih. Številke pa so kar naraščale. Vse huje mi je bilo. Le vedel še vedno nisem kaj naj si mislim. Nobeno mnenje ni pojasnilo stanja in noben nasvet ni pomagal nič. A vse je vodilo in kazalo ve eno in isto strašno smer. Ja , postajalo je jasno. Daretovmu blogu se je popolnoma zmešalo.

Lahko si predstavljate kako težko se je soočiti s tako strašno novico. Pred očmi se človeku začnejo nenadzorovano izmenjavati slike ubogega bolnika. Zdaj je zvezan v gumijastem predpasniku, spet v naslednjem prizoru v tapecirani sobi tolče z glavo ob zid. Potem pomirjen bebavo zre v strop, zadrogiran od pomirjeval. Nazadnje ga vidiš kako ves drug, otopel in sprijaznen z izbuljenimi očmi in napetim trebuhom pride nazaj s psihiatrije. Zdrav kot dren. Dren kot rastlina.

S takšnimi mislimi sem zapustil računalnik in se podal na svež zrak. Komaj sem stopil na ulico, me je pozdravila ženska iz sosednjega bloka. Začudeno sem ji odzdravil. Do zdaj me ni ogovarjala. Ah, sem si mislil, verjetno je baba pač samo prijazna. Dobre volje je verjetno. Jo je že dedec sinoči….pustimo to! Pa me je pozdravila tudi naslednja in naslednja soseda. In skupina dijakov, ki so hiteli na malico je kazala name in nekaj so se pritajeno menili. Bil sem zmeden in pretresen.

Srečal sem še sodelavca. Pričakoval sem njegovo vedno isto prijazno nepotrebno vprašanje: » A si popoldne na šihtu ?« Ko sem že hotel odgovoriti, sem šele doumel, da me je vprašal čisto nekaj drugega. Spraševal me je o blogu. A sem kaj napisal novega. A so vidli tisti prispevek zadnjič? Benti si jih dobro. Nič mi ni bilo jasno!

Sedel sem v svojo felicijo in odbrzel stran s tega stresnega kraja. Med vožnjo me je poklical tip, ki se je predstavil kot novinar večera. No, če že ne večera pa vsaj Blogorole. Vzelo mi je dar govora. Moral sem ustaviti, da se ne bi moje jecljanje prenašalo na pedala in povzročalo t.i. neartikulirano vožnjo. Konec koncev so bili na vozišču še neki drugi vozniki. Potem sva se z novinarjem gladko dogovorila za intervju. Da prideta v Idrijo jutri popoldne je rekel. Še fotografinjo da bo pripeljal s seboj. Marička!

No, zdaj sem se pa res bližal stadiju paranoje. Imel sem tremo in slabost v želodcu. Ko sem izstopil iz Škode sem v strahu pogledoval okoli, če od kod name preti gruča najstnic ali cela banda paparazzov. V mislih so se mi odvijali razni dogodki, ki me očitno čakajo v bodočnosti. Že v kratkem bom seveda pustil službo. Glede tega me je sicer malo zaskrbelo, kje bom dobival ideje za kakšne proletarsko protestne zapise. Ja, pa tudi nisem bil prepričan, če se bo moja ženkica strinjala s to spremembo. Videl sem se v dragem športnem avtomobilu , parkiranem pred prestižnim hotelom, kjer bomo pili penino skupaj z drugimi slavnimi osebami in menedžerji, ki sem jih še pred kratkim šimfal v blogih. Mladina se bo oblačila enako kot jaz in fantje bodo hoteli imeti podobne pričeske kot je moja. Ne, ne, ta zadnja je pa malo bosa. Dobesedno!

Ko sem to razmišljal so mi skoraj prišle na oči bridke solze. Kaj bo z mano? Z mojim mirnim zapečkarskim življenjem. Kaj bo z mojim dragim omizjem?

Ja, točno, k omizju pojdem. Tam se bom pomiril. Fantje so bili na svojih mestih in razveselili smo se drug drugega. Že sem mislil, da se bomo sproščeno pogovorili o normalnih neumnostih, ko se je iz njih začelo vsipati nebroj vprašanj. Vsa so se tikala bloga in mojega pisanja. Sploh jih nisem bil več sposoben poslušati. v glavi mi je bučalo. Motno sem videl in njihov dobrovoljni smeh mi je odmeval po lobanji. Nekako sem se poslovil in na njihovo začudenje odjadral.

Ostalo mi je zadnje upanje za ta dan. Ja, sem si rekel. K mami bom skočil. Na eno močno. črno kavo. To bo tisto. In res sem bil deležen dobrega , dišečega kofeta in nobenega vprašanja . Edino malo drv sem nanosil materi in zamenjal eno žarnico, drugače pa nič pretresljivega. Končno.

Vendar pa me je izdal moj trapasti fris. Ta itak še nikoli ni znal skriti, kaj se dogaja pod pokrovom. Pogruntala je izkušena mama, da sina nekaj muči. Seveda me je o tem tudi povprašala. Matere pa znajo o takšnih stvareh spraševati tako, da na koncu vsak prizna !

»Ma ja, saj ni nič takega«, sem se naposled vdal »samo tisti moj blog«!

Prej kot sem ženski, ki v življenju še ni slišala za blog in še za računalnik ne prav pogosto, uspel karkoli razložiti, se je sesedla na stol poleg mojega in se zgroženo prijela za glavo. Ustnice so ji zadrgetale in polglasno je šepnila:

»Pa, saj, saj se menda ja da pozdravt??!«

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Vse najboljše dragi BLOG

25.01.2008 · 21 komentarjev

Spet občutim evforično radost. Vedel sem in pričakoval, da se bo to zgodilo pa vseeno. Prav res me to spravlja v maksimalno dobro voljo. Ja, daretovblog je dočakal svoj prvi rojstni dan.

Enkrat sem bral članek o pasjih letih. Avtor je zapisal, da se pes v enem letu postara za osemnajst človeških let. To velja seveda samo za prvo leto. Potem se kuža stara nekje pet, šest naših let v enem pasjem. Tistih prvih osemnajst je avtor utemeljil s tem, da pes v tem letu spolno dozori in se nauči večino tistega kar potem zna celo življenje.

To varianto sem brez zadržkov povzel tudi v zvezi z mojim blogcem. Tako bom prvi rojstni dan jemal tudi kot njegovo polnoletnost. V tem letu so se odvile po mojem vse faze. Najprej se je blogec pricmeril na blogosvet in niti sanjalo se mu ni, da je le eden od ogromnega števila podobnih in da je njegova vloga strašno anonimna. Prav vse si je narobe predstavljal. Seveda je tudi delovati začel bolj bedasto. Pa nič hudega , saj je bil anonimen! Pri prvih korakih so ga našli prvi prijatelji in naučil se je tudi sam iskati njih. Sprva so bili to bližnji kolegi njegovega starega in naključni mimoidoči. Nekateri so ostali, drugi imajo bolj pametne opravke. Pozneje so se izluščili tisti, ki je z njimi lahko na svoj način izmenjaval mnenja in se debate z njimi vedno veselil.

Počasi se je nekoliko okrepil in pridobil na samozavesti. Postajal je bolj sproščen in marsikaj si je upal, kar mu prej ni padlo na pamet. V svojem pubertetnem obdobju si je celo dovolil nekoliko pojamrati ali pa vehementno prekritizirati kaj okoli sebe. Doumel je, da je lahko blog tudi siten, da je lahko tudi žalosten ali žleht. To je njegova stvar. Če se potem bolje počuti….ja, to je njegova stvar.

No, in zdaj si odrasel. Upam, da to ne pomeni, da si na pragu obdobja, ko bo začela pri tebi prevladovati resnost in ne bo več prostora za hece in šegavost. Glede tega ti svetujem, da se zgleduješ po gospodarju. Kje je že njegovih osemnajst pa je še vedno tako otročji.

Ja, dragi blog….vse najboljše!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Polpismen

23.01.2008 · 44 komentarjev

Prva vrstica se mi vede še čisto normalno in z drugo tudi še ni prav veliko narobe. Pogumno berem naprej. Po tretji mi pogled in možgani preskočijo cel odstavek. Naenkrat se znajdejo čisto pri dnu. Ponovno grem na začetek . postopek ponovim enkrat, dvakrat…. V tej fazi že napol podzavestno barantam sam s sabo…Bi se še trudil? Je stvar pomembna?
Če jo določim za pomembno , če vem da je vredna truda , se zberem , včasih se z obema rokama primem za svojo okroglo glavurino in se počasi prebijam naprej. Ko pridem do konca, so stavki spravljeni nekje v zmedeni glavi. Čez dan se mi svaljkajo med drugim razmišljanjem. Junaki teh zgodb dobivajo obraze. Če veliko razmišljam o tem , potem vem, da je bila zadeva dobra in sem vesel, da jo imam!

Odkar relativno veliko časa prebijem tukaj med blogi, se mi je kar nekajkrat zgodilo, da me je ta »nevšečnost« v mojih namenih pošteno motila. Kakopak? To ni zadeva, ki bi bila lahko v korist!
Površno prebran zapis ali napol pregledani odzivi komentatorjev so bili včasih razlog, da sem napisal svoj komentar, ki je usekal mimo ali pa povedal kaj kar je povedal že avtor in to bolje kot sem to storil jaz.
Nekajkrat sem po branju dobrih zapisov poskušal namigniti, da sem sicer prečital vso stvar a sem imel težave , ker ni odstavkov in komaj da sem krotil vse podatke in množico oseb v zgodbi.
Prav neprijetno mi je bilo, ko je avtor moje pripombe vzel kot kritiko in kdaj celo dodal kakšen presledek ali kako drugače preoblikoval tekst.
Še najslabše sem jo v svojih očeh odnesel, ko sem z nespretnimi pripombami namesto besed o svoji polpismenosti izdavil nekaj kar je zgledalo kot, da bi bil kdo lahko navsezadnje še celo srečen, da sem prebral njegov post. Križana gora!

Najtežja literatura, mogoče zato, ker je v mojih letih to edino »obvezno branje«, so navodila za uporabo. Ni važno ali gre za televizor ali mesoreznico. Če je treba v tisti knjižici prebrati dve strani in po navodilih nekaj zmontirati ali sprogramirati….ne , ni da bi govoril. Lahko za primer omenim videorekorder. Deset let sem imel aparat in nisem znal nastaviti timerja, da bi se mi nekaj posnelo. Ko sem enkrat po toliko letih le imel potrebo , da bi uporabil to strašno funkcijo , sem poiskal navodila, da bi težavo rešil. Pa mi ni bilo treba. Pomagala mi je hčerkica. Štiri leta je imela takrat.

Vzroki? Nisem posebno prepričan. Zdravila? Za kemijo , ki jo konzumiram pravi dohtarca, da ni močna in da ne bi smelo biti težav.
Enkrat sem gledal po teveju dokumentarec o disleksiji. Benti, sem si rekel. Mogoče je pa to! Vrstice se mi mešajo, zaporedje mi dela težave. Za trenutek sem postal kar nekam boljše volje. Pa se mi je prikradla od nekod dilema. Ali ni to prirojena zadeva. Ali lahko to dobiš z leti? Saj sem pred časom ja požrl precej knjig. Prebral sem Kersnika pa Tavčarja, Kosmača in celo Cankarja kakšen komad. Še Rusa se nisem ustrašil nobenega.

Ja prav zanimalo me je , če se lahko to pojavi z leti! Že vem, sem si rekel, šel bom pogledat na net! Takoj sem našel članek o tem. Pa nisem bil z njim nič na boljšem.

Dve tri vrstice je bilo v redu….potem pa…………

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

Oštarijska SMRT

22.01.2008 · 72 komentarjev

In res se je zgodilo. Odšla je naša oštarija. Bajta kjer smo preživeli velik (pogosto prevelik) del svojih najboljših let ( ki še trajajo, seveda)! Kjer smo za svojim omizjem leta in leta reševali neznansko velike in pomembne dileme. Kjer smo komentirali politično dogajanje, ki se je vedno znova izkazalo v primerjavi z našo združbo za majhno, nepomembno in kratke sape. Tam smo obdelali športne vzpone in padce. Se drli kot živali ob uspehih fusbalistov in se tolažili ob mračnejših časih! Tam kjer se je ob našem omizju zvrstila cela horda mladih natakaric. Kjer se je menjalo na stotine vrst pijač, ki smo jih kupovali zdaj že v tretji valuti. Ja, menjavale so se države, menjavali gospodarji in lastniki. Ostajala pa je gostilna…in sedaj nam v težkih trenutkih ostane samo , da se ob tem, ko je po dolgotrajnem umiranju končno dotrpela, dostojno poklonimo njenemu spominu.

V ta namen smo postavili mizico, kjer se lahko vsak, ki to želi, podpiše v knjigo žalosti. Tam smo obesili lično osmrtnico, prižgali svečo in se dogovorili, da se do konca meseca čimvečkrat še dobimo in v globokem razmišljanju z bolečino v srcih prebijemo z Njo še teh nekaj težkih dni!

    O S M R T N I C A

Sporočamo vam žalostno, srce trgajočo in vsem nam, ki ostajamo oropani sladkosti našega druženja, nerazumljivo tragično novico:
Po dolgotrajnem, mučnem in težkem umiranju, po dolgi borbi z zahrbtnimi napadi potuhnjenega zoba časa, po letih življenja v neverjetni simbiozi z ljubitelji dobre družbe, kofetarji, žuristi, občasnimi alkoholiki in nepopravljivimi pijanci je pred našimi nemočnimi , zgroženimi očmi umrla naša predraga


    O Š T A R I J A

V svojem neutolažljivem obupu vabimo vse soužaloščence, da se umrli starki poklonite ob njenem zadnjem ležišču, da pustite besedo svoje žalosti v spominski knjigi jo pokropite in si vzamete minutko za razmišljanje o njeni grešni duši:

V dneh ko topla b’la si, mlada še in živa
polna smeha, glasbe, sreče in radosti
je tu pretekla reka žganja, vina, piva
ni tvoje družbe nam bilo nikdar zadosti!

Zdaj kruta usoda je stegnila črno dlan,
ni sreče več in ne luči, le pajčevine pod oboki.
Namesto sladkih kupic dan na dan
tekó zdaj bridkih, grenkih solz potoki!

Fara, 20.1.2008 neutolažljivi OSTALI

pokojnica

pare

prvi zapis v knjigi žalosti

osmrtnica

Takšno je to naše bivanje. So začetki in so konci. Minljivost pa je stalnica, ki se je ne da spregledati. Še posebno se tega zavemo ko smo del takšnega odhoda. Vendar pa je konec pogosto tudi začetek ali pa vsaj sprememba. Starka, ki je že dolgo hirala bo v prihodnjih letih skoraj zagotovo dobila novo podobo, novo vsebino. Verjetno ta ne bo prava za nas ,bo pa za koga drugega. Eksistenca našega omizja s to izgubo ni ogrožena. Lokacija se je samo premaknila za dobrih sto metrov preko Idrijce. Nazaj nas verjetno ne bo. Bomo pa radi kdaj pozneje, če bo še kdaj zaživela naša oštarija, poleti posedeli na verandi kjer smo pustili toliko prijetnih uric. Če pa bo lastnik, to moram omeniti, uresničil svojo napoved (ki je le ena od variant) in posekal (naš) stoletni kostanj……….. nas pa še takrat ne bo!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · omizje

ZADOVOLJNEŽ

20.01.2008 · 15 komentarjev

Že ničkolikokrat sem omenil, da se mi očita mrakobnost in morbidnost v mojem pisanju. Menda vzbujam vse prej kot svetli pesimizem, ko tako brskam po pojavih in karakterjih v svojem okolju. Seveda lahko temu
odločno ugovarjam. Resda v marsikateri nemarnosti, ki smo ji priča sleherni dan , težko najdemo kaj pozitivnega, vendar pa vse le ni tako črno.

Naš znanec Marinko na primer: Že večkrat smo opisali njegovo vsakdanje življenje, težko mladost, garanje in boj za vsakdanje preživetje. Postavili smo ga v senco njegovega strašno uspešnega znanca in smilil se nam je jako v svoji sključeni drži na eni nižjih stopnic naše družbe.
Pozabili pa smo omeniti eno njegovih zelo pomembnih lastnosti. Gre za človeško značilnost, ki v teh časih pomeni nekaj malodane nezaslišanega, nekaj kar je zelo blizu mentalni invalidnosti in nasploh nekaj česar se je zdravo z vsemi močmi otepati dokler je to le mogoče. Ja , Marinko je bil zadovoljen .

“Kako?” boste začudeno vprašali. Mar mu ni življenje vedno kazalo le hrbet? Mar ni le izpijalo iz njega kapljo za kapljo in mu le redko ali nikoli namenilo trohico radosti? Pravzaprav je bilo menda res tako, vendar ne gledano z njegovimi očmi. Možiček si je kljub vsemu dovolil , da se je življenja veselil in da je jemal vse pojave, ki nam izgledajo primer klavrnosti, kot darove tega sveta. Najbolj se je seveda veselil svoje mnogobrojne dece. Ponosno je gledal fanta, ki je že hodil h kovaču za vajenca in z radostjo je na kolenih viškal dveletno deklico v pisanem pokrpanem krilcu. In vsi vmes, ja vsi z njegovo Mico vred so občutili njegovo ljubezen in prijaznost. Svoje nasprotje Ruperta je z njegovo kariero vred pomiloval. Še posebno če je pomislil na njegovega edinega sina, ki vidi svojega očeta enkrat ali dvakrat letno. Ponavadi za božič ali kakšen drug praznik, seveda če ni ravno na kakšni terapiji za odvajanje od bog ve česa ali pa na zbijanju prekomerne telesne zašpehanosti.

Tudi svojega dela je bil vesel. Slabo plačano, umazano garanje , ki ga je opravljal nekaj desetletij je bilo zanj ravno tako častno in človeka vredno delo kot sedenje v parlamentu. Pravzaprav je pri tej primerjavi nekoliko zavil z očmi in se pomenljivo nasmehnil, drugače pa je vse te misli, ki so včasih sprožile salvo smeha, splošno zgražanje ali pa celo pomilovanje, povedal resno in iskreno. Tudi pri delu je zlahka našel slikovito primerjavo s kravatarskim kolegom. Ko je ponosno potežkal na novo skovani izdelek, je rad rekel: ” Kaj lahko tisti tipi pokažejo konec šihta? En žakelj blebetanja, laži in sprenevedanja ali kaj?”
Če je kdaj slučajno beseda nanesla na standard, na splošno raven življenja, Marinko seveda spet ni imel kaj prida pripomb. Medtem ko so dosti bolje stoječi možje bentili in rogovilili nad državo, usodo in krivicami, je on mirno zamahnil z roko. Pred časom, ko ga je kdo še vprašal za mnenje, zadnje čase ga pri takih temah raje pustijo pri miru, je tudi glede te tematike kaj rad izjavil, da je čisto zadovoljen. Svojim začudenim poslušalcem je pojasnil : “Poglejte,” je rekel “saj imam vsega dovolj! Nikoli nisem lačen, streho imam nad glavo in še celo avtomobil sem si lahko privoščil. Pa tudi na kakšen kozarček lahko skočim ob sobotah! Česa naj bi si še želel?” Zastonj so mu možje skušali dopovedati, da bi za svoje delo moral dobiti kaj več kot le vsakdanji kruh, streha nad glavo, ki jo omenja, da pa je precej zmajana. O avtomobilu, so dejali, pa raje ne bi govorili. Stara kripa komaj še zasluži to ime.

Z leti si je Marinko tako pridobil status nekakšnega vaškega posebneža. Pravzaprav je imel med posebneži posebno mesto, saj so vsi njegovi znanci vedeli, da je možiček odprte glave in jasne misli, kar ga ni postavljalo v družbo vaških norčkov, kot je bil Tantadruj ali Krjavelj. Niti približno ni bil primeren za to, da bi iz njega zbijali šale in ga imeli za kratek čas ob pijanskih večerih. Marinko je kljub naivnim in nerazumljivo preprostim pogledom na svoje bivanje ponavadi izgledal nekako moder in trezen mož, ki na svojo okolico gleda s posmehom in zviška . Ne boste verjeli, res je izgledal tak.

Tako so ga pač vsi pustili pri miru. Niso ga spraševali po mnenju ali silili, da komentira zadeve. To so počeli brez njega. Pri tem so povzdigovali svoj glas, da so bili kaj kmalu vsi hripavi in zaripli v obraz. Vsake toliko je kdo udaril po gostilniški mizi, da je vsebina pljuskala iz kozarcev in se pri tem še bolj drl in bentil nad svojo domnevno nesrečo.
Kljub vsemu pa so ga pred kratkim ob podobni priložnosti le pobarali po njegovem bolestnem mnenju. Ko so že primerno okajeni možaki obupavali nad vsesplošnim stanjem, nad klavrnostjo življenja in brezperspektivnostjo, se je na višku razburjenosti eden sunkovito obrnil k Marinku in se zadrl:

“Ti, ti menda trdiš da je pa v redu, a ne? Ti si pa zadovoljen. Tebi pa ne kradejo in ti ne delajo krivic. In standard imaš menda v redu, kaj?”

Marinko je reagiral mirno, kot ponavadi, čeprav je tokrat izgledalo, da je nekje na pragu jeze.
“Veste spoštovani obupanci, kako je z zadevo; Res sem zadovoljen. Vsega imam ravno dovolj. Vi pa bi šele morali biti zadovoljni. Vi imate vsega preveč. Poglejte okoli sebe, Poglejte te hiše, svetlo pločevino pred njimi in poglejte vse pisane kupe, ki jih nosite vsak dan v svoje gradove. Poleg tega, da ne pozabim, pa lahko še vsak dan zalivate svojo nečimrnost z vedri dragega vina. In veste zakaj je temu tako. Revščine še videli niste in nikoli, prav nikoli se nikomur od vas še ni naredilo v življenju nič hudega. Zato ste taki in vaše nezadovoljstvo je pravzaprav razumljivo . Nad sabo ste obupani, ja tako je to!”

Preden je kdo našel besedo, da Marinku odgovori ali ga enostavno pošlje k vragu, je še enkrat odprl usta:

“Glede tistih kupov, ki sem jih omenil pa imate prav. Tisto res ni kaj prida vredno.”
Pivski znanci so ostali nekako brez besed in se od takrat niso več vtikali v Marinkov mir, vi Spoštovani bralci, pa upam da tudi imate kanček razumevanja zanj . Človek pač trpi za zelo hudo psihozo. Diagnoza: homus contentus ali po naše : MOŽAK je ZADOVOLJEN Bog mu pomagaj! ( L.D. 1999)

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

ŠOK terapija

16.01.2008 · 26 komentarjev

Prav presenečen sem bil, ko so me poklicali v tajništvo in spotoma še poudarili, da gre za važno stvar. Ko sem v svojih šmirastih cotah koračil po stopnicah, sem razmišljal za kaj bi lahko šlo!? Ali sem res pretiraval s tem svojim šimfanjem? Ali jim gre res tako slabo, da bi me hoteli zaradi tega masirati?
Ko sem vstopil, sem bil presenečen še enkrat. Bil sem sprejet prijazno, spoštljivo, skoraj nekoliko pretirano se mi je zdelo. Glavna predsednikova tajnica me je povabila bliže in mi zadevo razložila.
»Tako je gospod Dare », je začela »uvideli smo, da ste pameten človek in da vas ne moremo več prinašati okoli!«
Poslušal sem jo z bedasto na pol odprtimi usti. Gospa je nadaljevala: « Odločili smo se, da bomo nekaj stvari drastično spremenili. Za začetek smo mislili, da bi nam vi pomagal pri neki malenkost bolj kočljivi stvari!«
Še vedno pretreseno osupel sem boječe vprašal: »A, in kaj bi jaz lahko storil za vas?«
Njen odgovor je bil, naj verjame kdor hoče, takšen:« Določili boste plačo glavnega menedžerja!«

V tem momentu sem čakal,da se vsi v pisarni primejo za trebuhe in se začmejo krohotati, vendar se ni zgodilo nič takega. Ko sem dojel, da baba misli resno, sem vstopil v kanclijo. Menedžerski šef je sedel v svojem usnjenem naslonjaču in videti je bil manj mogočen in manj gotov vase kot kakšen drugi dan.
»A je….a..a..je res?«, sem nekako zjeclal. Magnat je samo presunjeno pokimal.
»No, če je pa tako!«, sem ob tej novopridobljeni prevladi spremenil ton ,« potem pa prej kot kaj drugega…greva v moj becirk!«
Vidno nerad in še bolj vidno nejevoljen je gospod menedžer s svojim BMW –ejem sledil moji kripi do vaške oštarije, kjer sva se vsedla v kot. Kot kup nesreče me je gledal, ko sem iz zasvinjane delovne suknje izvlekel beležko in kratko pisalo.

»No, zadeva je taka !« sem začel takoj potem ko sva kelnarci naročila dva kofeta! »Za izhodišče bova vzela mojo plačo!« dec se je zdrznil, kot bi ga nekaj zbodlo v hrbet. Ustnica se mu je začela tresti in proseče me je gledal.
»Ja, tri moje plače bo tvoja osnova!« Ob teh besedah se je komaj za spoznanje oddahnil.
»Primaknila bova še eno, ker si šef , a je v redu? » Tip je bil že pošteno na tleh.
Nekaj sem čečkal po beležki in po mučni minuti dodal:« Na tvoje šole bova pridodala še dve !«
Spet sem nekaj dolgih trenutkov razmišljal. Takrat je menedžer nakazal, da ima sam nekaj za povedati. »Pa moja odgovornost?« je zašepetal. »Eko, odgovornost« sem tlesknil s prsti, kot bi se spomnil gesla pod ena vodoravno. »To znese še eno mojo, eno pa še na tvoj delovni čas in na tvoja leta, saj nisi več ravno mlad!«
Sploh ni reagiral na to, da sem hotel biti duhovit!
»Pa še eno damo zraven, ker si menda precej požrešen!« sem naredil še eno kljukico v svoj črni notes. Pri zadnji postavki je moj menedžer nekoliko bolj trznil. Ni bil vajen, da ga ravno vsak šloser zmerja.

Po tej zadnji, deveti postavki sva pa res obstala. Minila je minuta pa dve, pa tri. Jaz sem razmišljal, on je v strahu in obupu nasproti mene trepetal in lezel sam vase.

»Hop!«, sem presekal mučne trenutke. Tip je skoraj padel pod mizo in jaz sem se vzravnal in zaključil svoje delo:« Še deseto primaknem, da bo številka okrogla. Zdaj pa vzemi ali pusti..in greva lepo nazaj na delo!«

»Kaaaj?!« je hripavo zastokal, » a to je vse , a nobene več ne boš dodal!«

Nisem se dal. Odkimaval sem v nedogled in nekaj govoril o pravičnih in razumnih razmerjih. Po dolgem prosečem čakanju je menedžer udaril po mizi, hitro posrkal ohlajeno kavo in vstal od mize.
»Dobro, pa ne. Pa nič!« Bil je jezen in užaljen. Vzel je v roke klobuk in dežnik in jezno odkorakal proti izhodu:
«Kofe pa kar ti plačaj!« je še siknil!

Ko sem pozneje iskal v sanjskih bukvah pomen vsega tega, sem zadevo komaj našel . Skrivala se je v rubriki ‘Najbolj nesmiselne in najredkejše že rahlo patološke blodnje!’ (ob ponovitvah svetujemo strokovno pomoč!)

Pomen teh blodenj je bil opisan takole: Podzavesten strah, da bi vas ostali imeli za ekstremnega paradajzarja, ki misli, da bi morali imeti vsi enako, da bi morali biti oblečeni v temnozelene platnene cunje in jesti v komunalnih trapezarijah, kjer bi ljudem talali pasulj!

No, vendar pa jaz nisem te sorte in še zdaleč nimam tako bolnih idej. Ravno zato tudi danes tako hitim z objavo, da potem zaključim s takšnimi tematikami in se čimprej spet spremenim v dobrovoljnega blogerja, ki občasno piše trapaste kratke zgodbice.

Vendar pa moram včerajšno analizo še z nečim dopolniti. Nekateri danes v fabriki niso mojih izračunov niti razumeli kot tako strašne. Mislili so menda, da je še slabše in da se nam niso plače v sedmih letih nič dvignile. Komaj sem pojasnil z nekaj priročnimi argumenti, da so že tiste številke dovolj katastrofalne.

»Ja, samo bilo je pa takrat sto jurjev veliko več vredno kot je danes!« je modro in popolnoma pravilno ugotovila sodelavka. Ravno glede tega pa tudi imam danes še nekaj številk. Na žalost nimam pri roki podatkov o cenah nekaterih artiklov, ki bi povedale kaj o padcu standarda. Imam pa nekaj drugega. Za kar nekaj preteklih let imam evidenco plačanih položnic za vsak mesec, za vsak račun posebej. Pripomniti moram, da je velika večina stvari nepogrešljivih (razen telefona in interneta) in med nepogrešljive seveda štejem tudi stroške šolanja otrok.
Pri izračunu sem izhajal iz dejstva , da sem že leta 2001 pri plačevanju vsak mesec doživljal šok. Tako sem mesečno povprečje v letu 01 vzel za mersko enoto 1 ŠOK . Številk se bom izogibal , lahko pa samo namignem, da niti v omenjenih prepotenih blodnjah nikoli več ne sanjarim, da bi lahko kdaj s svojim OD-ejem plačal račune, ki pridejo k bajti.
Tabela zgleda pa tako:

2001 1
2002 1,1
2003 1,17
2004 1,41
2005 1,51
2006 1,61
2007 1,72

Torej, lani sem petnajstega poleg tistega kar sem opisoval včeraj doživljal še 1, 72 Šoka zaradi računov. Ravno v tem se , vsaj pri meni, tudi skriva glavni problem tistih 12 %, ki sem jih omenjal včeraj. Ja, 12 ni niti približno 72. Ne, ni!!

Sedaj bom pa nehal. Nekateri komentatorji so me že skoraj malo tolažili, vendar jaz nisem potreben tolažbe. Velika večina nas je takšnih, ki jo potrebujemo. Živimo v državi, kjer nam ne bi smelo iti tako drastično navzdol! Ne vem zakaj sem v to prepričan , ampak sem. Mogoče zaradi preproste logike, mogoče zaradi vere v poštenost in človeško solidarnost. Mogoče zato , ker sem naivno verjel parolam, ki so jih izrekali razni tipi v preteklosti ….od rosnookega malega Hišana, Janeza s stisnjenimi krivenčastimi ustnicami ali drugega Janeza, ki nam je s pojočim naglasom pridigal o prosperiteti in blaginji. Mi smo šli za njimi, ker pač po vsej logiki ta pot ni mogla biti hudo napačna! Mater sem naložil!

Lep pozdrav do naslednjič. Bomo že kako rešili s temi šoki. Če se bo kdo odločil sprožiti kakšno revolucijo , naj prej dobro razmisli. Revolucije so ponavadi preveč krvave dogodivščine in vedno, ampak res vedno v njih loleki, kot je tistih že omenjenih petsto tavžent in še jaz zraven daleč najbolj nadrsajo!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · v afektu

Plača je naše največje bogastvo!!

15.01.2008 · 21 komentarjev

Morate mi verjeti, da so zadeve pa res morale iti čez vse zdrave meje, da sem se lotil pisanja o plačah. Teh debat sem se , kot večina mojih kolegov, vedno izogibal. Tudi nasploh je osebni dohodek postal nekako bolj intimna postavka, posebno ko je govora o konkretnih številkah. Moja generacija se še spomni let, ko smo bili s svojimi colengami vsi z direktorji vred javno razobešeni na oglasnih deskah. Pozneje so se takšni podatki preselili med tiste, ki imajo oznako tajno. Nekateri niso več hoteli biti na stenčasih , ker jim je bilo nerodno zaradi velikih, marsikomu pa je (posebno v zadnjih časih) še bolj nerodno zaradi klavrno nizkih zneskov.

Poleg tega, da se debata o plači skoraj ne spodobi, moramo biti pripravljeni tudi na to da s svojim jamranjem ne bomo deležni samo razumevanja in tolažbe. Kaj hitro nam bo kdo dal vedeti, da smo si večino svojega neuspeha krivi sami. Krivi smo si tega, da se nismo bolj izšolali in krivi tega, da smo ostali v kakšni od boga pozabljeni kotlini.

S temi trditvami glede krivde se v veliki meri strinjam. Vsaj v svojem imenu. Veliko tega mi zares ni nihče kriv. So seveda tukaj še druge postavke vendar to danes ni moja tema!

Če se kdo vprašanj glede mesečnih izplačil pogumno loti na delovnih sestankih je pa zadeva videti še bolj brezmadežna. Nemudoma dobimo pojasnilo o kolektivnih pogodbah, zagotovila o rednih usklajevanjih in povišanjih. Če delavka s tresočim glasom zaradi treme in z napol solznimi očmi (bog ve zakaj) direktorju pred nos pomoli plačilno listo pod katero piše 390 €, mora gospod sicer v resnici priznati, da to ni kaj prida, vendar pa je bilo prejšnji mesec nekaj manj ur in nekaj dni dopusta. Ježeš Marija!

Jaz nikoli nič ne rečem. V takšnih situacijah ne bi znal res učinkovito nastopiti. Te borilne veščine ne obvladam.
Pa tudi koristilo ne bi nikomur. Sam pri sebi si pa vendar kdaj mislim, da bi pa lahko, če že ne more nihče priznati sramotne, bedne in ponižujoče realnosti, da bi pa vsaj nehali to sploh omenjati. Ali pa mogoče, ne to je že nerealno pričakovati, da bi rekel. Ne moremo, nočemo in ni nam treba. Eko…jebi se raja…ničvr…..!!!!

No, malo me je zaneslo. Kot že rečeno ne nameravam preveč na široko jamrati zaradi stanja v katerem smo se znašli jaz in še pol miljona kolegov. Bi pa vam dal nekaj v razmislek. Naredil sem majhno , nestrokovno in nenatančno analizo. Komaj sem nekje dobil nekaj starih plačilnih list. Približno sem zračunal kaj sem takrat dobil petnajstega in kaj sem na ta isti datum (danes!!) dobil v januarju 2008.

Seveda bi se dalo kakšen procent še zbarantati, saj sem takrat mogoče kdaj pa kdaj naredil kakšno naduro ali pa je kakšen mesec že tako ali tako imel kakšno uro več. Definitivno ne toliko, da bi bilo vredno večje omembe!! Velja pa povedati, da je od takrat minilo že 6-7 let, dvajset usklajevanj, izrednih povišanj in eno Semoličevo povišanje osnovne plače (mislim da za 3-4 jurje SIT?!?). Zagotavljam pa tudi, da so zneski pravi in da niso izbrani, saj so to edine tako stare plačilne liste, ki sem jih sploh našel. Nikoli nisem spravljal teh papirjev. Zanimala me je samo neto colnga in v naslednjem spisku je nekaj zanimivih neto plač. Te plače niso obremenjene niti s centom kakršnih koli kreditov ali kakšnih drugih stroškov in nič takega se mi ni zgodilo, da bi mi kdo zmanjšal dohodke npr. kazensko ali zaradi neuspešnosti ! Imam delo, ki je nekako niti ne najslabše rangirano in imam preko dvajset let staža, kar je tudi kar nekaj ojrotov. Moji fabriki pa (kakor pogosto zasledim v medijih) tudi ne gre slabo!

Kaj se je torej zgodilo????? Pomota ? Sleparija ? Kakšna manjša nerodnost? Smola?

dat. sit €

7 2001 (110076) 459
10 2001 (86128) 359
11 2001 (88236) 368
7 2002 (97288) 405
5 2002 (112158) 467
9 2002 (96787) 403
6 2002 (121228) 505
8 2002 (93454) 389

average (100669) 419

8 2007 464
10 2007 447
11 2007 520
1 2008 454

average 471

% poviš. : 12 in to v šestih letih v pičku materinu!!!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · v afektu

Gostilniški mačizem!!

13.01.2008 · 42 komentarjev

Danes sem mislil malo globje razmišljati o nekem pojavu, ki mi milo rečeno gre pogosto zelo, zeelo na živce. Pravzaprav mi pri izrazitejših primerkih gre na kozlanje. Gre za pojav, ki ga bom poimenoval “Gostilniški mačizem!”. O čem točneje gre verjetno ni treba na dolgo in široko razlagati, saj takšne revčke pozna večina od nas. Povod za to pisanje pa je konkretni dogodek, ko je ( sinoči) eden takšnih modelov v svoji “užaljenosti” kresnil po lepi bradici mojo hčerko, ki si konec tedna služi dodaten Euro kot kelnarca. Niti ona , niti ostali si ne želimo velikega rompompoma okoli tega. (Petra nam o dogodku do danes sploh ni povedala!) Nikakor pa nisem želel tega kar mirno preslišati. Namesto poglobljenih misli sem prilepil tekst, ki sem ga takoj ko sem zvedel o zadevi v vročekrvnem afektu stipkal za idrijski portal.:

Marsikdo od nas pozna strašni fenomen gostilniškega mačizma. To je ponavadi pojav, ko človek, ki v vsakdanjem življenju ni sposoben normalnih socialnih, seksualnih in podobnih odnosov in komunikacij varno parkiran na sprednji strani šanka začuti neko novo moč in dimenzijo svojega bivanja. Iznenada postane osvajalec, filozof in dominanten prepotentnež. Njegova običajna brezjajčna ubogost se s pomočjo maliganov in v realnem svetu zavrtega libida spremeni v napihnjeno mačistično persono, ki si lahko dovoli karkoli.

Takšna kreatura je sinoči v lokalu Amigos močneje udarila natakarico Petro, ki si je dovolila nesramnost, da ji njegovi visokokvalitetni izpadi niso bili všeč.

Humanoid menda sliši na ime U.P. Osebno ga ne poznam! Kot oče in kot domnevno še kar normalen človek pozivam gospoda, da se mi javi. Nobenega veselja nimam skakati po policijskih kancljijah in imeti probleme zaradi ubogega pijančka. Bi ga pa zelo z veseljem povprašal po zdravju.

amen

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · v afektu

PE-VE-CE zvezde

10.01.2008 · 14 komentarjev

(Oziroma Zvezde tajnega društva PVC ali Zelo prosto po gospodu Ingoliču, ki je bil tiste čase tovariš in se zdaj mogoče obrača v grobu, mogoče pa tudi ne, saj konec koncev kdo je možu kriv, da ni imel blage veze o vsesvetovnem spletu in ostali globalni ropotiji in mu njegova tovaršija ni ušla z vajeti obvladljivega lokalnega delovanja) Torej:

Kot je od nekdaj navada pri ljudeh, posebno mladih, da se poskušajo za svoje veselje, za svoj hobi spomniti kakšno vsaj malo posebno , izvirno zadevo, so tudi štirje fantiči v svojem razigranem dolgčasu potuhtali nekaj čisto novega. V resnici tega niso ravno tuhtali. Bolje bi bilo , če bi rekli, da je enemu od njih iznenada kapnilo.
Tisti, ki je bil med njimi najboljši za izumljanje nepomembnih a najzanimivejših idej je lepega dne na enemu od sestankov na nenavaden način prekinil monotonost dogajanja. Treba je povedati, da so omenjeni sestanki v skladu s svojo neorganiziranostjo in odsotnostjo dnevnega reda izgledali kot druščina smrkavcev, ki ležijo kot krave na in okoli klopce v mestnem parku in običajno ne skrbijo za drugo kot za lastno dihanje in občasno spremembo lege…v izogib odrevenelosti udov.

»Vrečka!« , je skoraj neobvladano glasno kriknil prvi od njih!

Ostali so planili pokonci in hiteli fantino spraševati kaj mu je, a ima kakšen napad, a mu je slabo in podobne reči.

»Vrečka« je še enkrat nekoliko bolj umirjeno ponovil in pokazal na zmečkano plastično boršo, ki je visela na bližnji vrbi in ni bila za to okolje prav popolnoma nič posebnega.
»Začeli bomo zbirat vrečke!«

Njegovo nerazumljivo obnašanje so komaj nekako spravili na normalen nivo in se začeli pogovarjati o njegovi strašni ideji. Medtem so že sneli omenjeno vrečko , jo poravnali in jo poimenovali temeljni kamen nove organizacije. Bila je reklamna PVC vrečka z znakom ene od štacun in ljubeče so jo spravili , se odpravili proti svojemu štabu, ki je bil tajno in nedostopno skrit v zapuščenem kevdru stare bajte in tam so jo pripeli na častno mesto. V naslednjih dneh so ves prosti čas namenili sestankom in dogovarjanju o pravilih svoje nove aktivnosti. Določili so predsednika, tajnika in še nekaj , da so pač dobili vsak svojo funkcijo.

Dali so si tudi zveneče ime: Tajno društvo Pe-Ve-Ce!!!

Naslednje dni so začeli prinašati v klet veliko kosov podobne embalaže kot je bila tista z vrbe. Morala pa je biti vsaka različna in vsaka je morala imeti svojo zgodbo in svoj pomen. Še vedno je bila katera sneta z grma, druga celo izvlečena iz smetnjaka, celo doma so izpraznili predale in so mame robantile, da kar naenkrat ni nikjer nobene vrečke več. Najbolj so uživali, ko so pravili kako so jih pokradli sošolcem, ki so v njih nosili copate in trenirke potem pa so slednje dobili razobešeno v garderobi ali ko so kakšni noni med čakanjem na avtobus stresli iz borše kar je nakupila in zbežali s plenom, babnica pa je le nemočno žugala za njimi.
Ja , PVC ejevstvo je dobilo velike razsežnosti.
Svoje popolne ilegalnosti so se kljub napetemu vzdušju in vsesplošnem zgražanju ljudi kmalu naveličali. To so sklenili rešiti z internetno stranjo, kjer so predstavili društvo in pod psevdonimi tudi sami sebe in svojo dejavnost. Za morebitne odzive so tudi zalavfali pravi pevecejevski forum.
Ej, to pa je zadevo postavilo na glavo.
Kar naenkrat se je pojavilo ogromno vrečkarjev v bližnji in daljni okolici. Nekateri so to zbirateljstvo imeli za lastno veselje, drugi so bili pač samo simpatizerji tistih štirih, ki zanje kmalu marsikdo ni več vedel da so stvar začeli.
In enkrat takrat so se pojavile tudi PE-Ve-Ce zvezde.

To so bili vrečkarji z veliko začetnico. Znali so zavladati v tej sredini. Nič več niso govorili o društvu, o zbirateljstvu in podobnem. Zvezdniki so omenjali subkulturo, poslanstvo in ideologijo. Na netu so predstavljali slike svojih vrečk in kdor je količkaj dal nase je poskušal nabaviti enake ali vsaj podobne. Na forumih so imeli ti ljudje največ sogovornikov. Vsakdo je želel komentirati, sodelovati ali vsaj kaj ponižno vprašati. Pri tem je ubogi anonimnež upal, da ga vrečkarske veličine ne bodo javno sesule in mu vzele vse možnosti da bi se jim kdaj vsaj približal. Včasih jo je srečno unesel tako, da so ga na forumu lepo ignorirali, če se mu je nasmehnil veliki bog PVC sreče pa so mu veliki kdaj celo namenili kratek odgovor. Tega je mali član potem z njegovim visoko pokroviteljskim tonom vred z ljubeznijo sprintal, povečal in nalimal nad posteljo!

Zvezdniki so svojo prvotno dejavnost stalno nadgrajevali. Hoteli so se pojavljati, hoteli so reševati probleme drugih, hoteli so aplavz in potrditev.

In potem je prišel veliki dan. Ogromna množica je bila tam. Vrvelo je in se prerivalo čim bliže dogajanju vse kar je kaj dalo nase. Bili so tam vsehsort ljudje. Bili so upognjeni starci ,mularija in ženske srednjih let. Študentje in delavci so prišli v velikih skupinah. Tudi predstavnike političnih skupin je bilo opaziti in farovške skavte tudi. množica je valovala in čakala kaj se bo zgodilo.

In takrat so na oder prišle zvezde. Najsvetlejša med njimi je stopila k mikrofonu in po prvem in drugem plosku se je razlegel gromki aplavz. Komaj je zvezda lahko začela s svojim govorjenjem. Pravila je o svojih začetkih , o ideji o viziji . Zraven je pokala frise, ki so jasno dajali vedeti da so lahko vsi tisti v množici srečni da so majhen del vsega tega pompa. Seveda ni pozabila neusmiljeno prekritizirati sramotno povprečno vrečkarsko srenjo, njihovo nagnusno naklonjenost pogrošni merkatorski in podobni šumeći embalaži. Z odporom je govorila o tistih, ki kopičijo svoje zbirke brez vsebine, zgolj zaradi svijega primitivnega veselja. Ja, res, zvezda je obvladovala situacijo.

Takrat pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. V ves ritem dogajanja je nekdo brez milosti usodno posegel.
Bil je to majhen nesramen mulc sredi množice. Prisegel bi ,da se mi je zdel čisto podoben tistemu smrkavcu, ki je v neki drugi zgodbi kao edini videl cesarjeva jajca in ravno v tistem je izkoristil trenutek , ko je vse vrvenje in bučanje malo upadlo in pocukal očeta za rokav:
»Fotl, fotl!!« je sitno vpil.
»Kaj je mulc?« ga je stari končno in še bolj sitno vprašal.
»Fotl, jaz ne vem kaj je to PEVECE!«

Zaslišal se je vsesplošni krik osuplosti. Ljudje so se spogledali in začeli so dajati vtis kot , da vsak skriva nekaj prepovedanega. Fantiču so sledili pijančki, ki so zamahnili z roko , pljunili predse in zamahnili z roko. » Za pit to že sigurno ni!« so rekli in odmarširali.« takoj za njimi so odkorakali skavti, ki niso videli povezave z naravo in potem počasi še cele horde običajnih ljudi, ki so si hiteli priznavati neke stvari in med množico je zavel vetrič olajšanega vzdušja.

Zvezda je na odru poskušala vsa rdečična in jezna nekaj popravljati a je tehnik že izključil zvočnike in nič več se ni dalo storiti.

Tisti štirje fantje z začetka pa še vedno zbirajo vrečke!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar