Za prijatelje….
31.01.2008 ob 20:19…bom stvar pretipkal in jo objavil. To bom naredil zato,ker edino tako lahko zadevo spravil v digitalno obliko in jo pošljem po mailu ali pa jo nekateri, ki so me poklicali in prosili za izvod (ki ga nimam), lahko preberejo kar z bloga: Potem bom pa že nehal pretiravati s tem svojim intervjujem in se bom počasi spet zatopil v sivo resnost vsakdana in se ne bom več šlepal na tako komoten način. :
in nekje na sredi
» Šel sem pogledat drugam, prisluhnil sem kako zveni svet, skozi zid sem iztegnil vrat oko sem vrgel na svetovni splet in se spustil v najkonstruktivnejši klepet. Misli sem iskal tam in nekaj jih našel in se počutil majhen in konvencionalen, da bog pomagaj. Potem tak sem šel naprej v novo uro opravičujoč se minutam: Tak sem,trenutki predragi, drugačnega,drugega,žal,mene ni. »
Tako je svoj namenna blogu zapisal Dare – Dare iz Idrije. Tja nas je namreč tokrat peljala izbira prejšnje intervjuvanke. Po Daretovih zapisih sodeč sva ugibala , koliko bo star gospod, kaj v življenju počne in kakšne nazore ima. Pričakal naju je veseljak v najbolj zdravih letih, oče šestih deklet, ki tako prijetno razglablja o domači gostilni, o omizju svojih prijateljev, obelodanja nekatere dileme in marsikdaj zapiše resnice sodobnega delavskega vsakdana, da smo ga veseli vsakič znova, ko naletimo na nove zapise. Oblečen v črno srajco in kavbojke je imel na glavi čepico s ščitkom.
Dare, čemu čepica?
Imidž imam tak, da imam čepico vedno na glavi. Včasih kdo pripomni, da skrivam plešo, pa ni tako. Imam , denimo sodelavca, starejšega možakarja, ki prav tako vedno nosi klobuček – ko pa pride v službo in si mora dati na glavo delavsko kapo, vtakne glavo v omarico, da kdo ne vidi njegove pleše. Še nihče ga ni videl brez kape (smeh) No, pri meni ni tako, čeprav sem res plešast.
Dare, kako je živeti v Idriji?
Jaz sem pravzaprav iz Spodnje Idrije – sem smo se priselili pred dvema letoma. To je ogromna razlika, pravi življenski šok – premik za štiri kilometre. Strašna travma je to. Če imam le pol ure časa, skočim v domači kraj, v svoje okolje.
Družim pa se s svojim omizjem – s skupino kvalitetnih prijateljev, s katerimi vedno kaj pametnega dorečemo in se imamo fajn. To je res sproščujoče. Sicer tudi ne pijem alkohola in ne kadim, zato pač rečem, da grem sestavljat omizje.
Za vikende gremo še v manjšo vas, k tašči, ki ima kmetijo…..tam vžgem motorko in z njo razsajam po gozdu. Sicer bi lahko rekel, da garam, a se počutim kot ptiček na veji. In ko pomladi zorjem njivo.
Hodiš veliko v Ljubljano ali po svetu?
To mi je pa največja muka. Sicer svojo družino po nakupih , pa s prijatelji na kdaj na kak koncert – recimo Balaševića sem šel z veseljem pogledat v Križanke, pa na Rolling stonse in podobno tudi v tujino.
Kaj pa delaš službeno?
Sem delavc. Delam v tovarni, v proizvodnji. Po poklicu sem sicer kovinar.
Kako si se lotil pisanja bloga?
Hja, na blogu marsikdaj malo ‘pošimfam’ proletarsko življenje – čeprav nisem kak revolucionar. Zdi se mi , da bi reči pač morale biti bolj poštene. Blog pa je nastel zato, ker sem prav začutil potrebo po pisanju. Vem, da se sliši znucano a tako je bilo. Pred leti sem pisal v lokalno glasilo, vsak mesec smo izdali enega – sam sem ga napisal, nekaj listov A3 smo fotokopirali in speli v nakladi 300 izvodov in ga razdelili po gostilnah. Vsebovalo je nekaj novičk, nekaj heca pa vsakič tudi osrednjo zgodbo. Občasno tudi kaj prepišem na blog. Odlično se počutim, ko pišem – marsikaj napišem na mah, sploh se ne ustavim. Z blogom sicer nisem imel kakšnih velikih načrtov – sploh panisem pričakoval, da bi me kdo prišel intervjuvat v Idrijo (smeh). Pravim pa, da imam ‘počasno paljenje’ , zato sem začel blogati takrat, ko je to počelo že veliko ljudi. Sicer pa vem, da ne morem pisati kakih ostrih analiz gospodarstva ali politike.
Kako pa slediš drugim blogom?
Sicer jih sledim in opažam, da nekateri samo lepijo slike, o modi, pa kaj iz sveta glasbe in podobno. Meni največ pomeni, če nekdo napiše svojo zgodbico. To je moj edini motiv. sicer tudi pri tem pisanju ne moremo govoriti o kakih velikih literarnih kvalitetah – kdor bere velike mojstre, mu je to seveda jasno. Jaz se počutim prav majhnega v tem smislu. Če ne bi bilo računalnika pa dvomim, da bi sploh kaj pisal. Včasih je bilo za pisanje bistveno več dela – sedaj pa lahko popravljamo, urejamo……Računalnik pa sicer uporabljam samo toliko, kolikor je nujno. V glavnem za tipkanje.
Kakšne povratne informacijedobivaš na svoj blog?
Jah, včasih mi kdo reče, da je bral – pa si zanj sploh ne predstavljam, da doma kdaj vključi računalnik. Kar nekaj takšnih odzivov dobim. Imel sem tudi nekaj takih prispevkov – veliko pozornosti sem v Idriji zbudil tudi takrat, ko sem zapisal. da je nekdo v v Idriji v gostilni udaril mojo hčerko. Takrat je to dvignilo kar veliko prahu – vsa internetna Idrija je bila na nogah, tudi na forumu se je veliko govorilo o tem. storilec se mi je potem sam oglasil in pogovorila sva se . No, hčeri se sicer še ni opravičil – a verjamem, da mu ni bilo lahko, saj ga je doma kregala tudi njegova žena.
Omenil si hčero….kakšno je tvoje družinsko življenje?
Imam šest hčera, starih od deset do dvajset let. Sedaj so že tudi velike, dve sta več ali manj že v Ljubljani. Ko smo se selili, so se novi sosedje kar malo ustrašili, ko sem povedal koliko deklet je. A zagotovo bi bilo s fanti še huje. Prav zanimivo je bilo videti, ko smo se odpravljali na morje ali kamorkoli – bilo nas je za dva avta in včasih nam je pomagal še svak, da nas je odpeljal denimo v Bohinj ali Novigrad.
Kaj pa žena, bere tvoj blog?
Na začetku ga ni, sedaj pa včasih kar. No , tudi zato sem včasih nekoliko previden , kaj zapišem. A ni tako hudo. Nekateri radi opisujejo podrobnosti iz zasebnega življenja, kar se meni zdi preveč. Nekateri to počnejo kot da bi radi pozornost ali pa celo komu razlagajo kako mora živeti. Tega nimam rad – če kdo soli pamet, kako moramo živeti.
(v naslednji št. bomo objavili intervju z Prašnimi kartoni in Rajšpl Ivotom (prasnikartoni.wordprss.com) . potem pa nadaljujemo po Daretovemizboru s Sosedom. )
PROFIL
Dare Likar
se razvaja : s kavčem
naj knjiga : dr Jože Felc duša imena
verjame v: 15.v mesecu
naj film : Kusturica
naj muzika: Balašević
osebni slogan : vsaka stvar na koncu najde svoje mesto
zares delam : proletar’c
za zabavo : muzikarim
na naslednji strani je še objavljen moj zadnji post. Novinar : Simon Ručigaj foto Marta Lamovšek