Kar nekajkrat sem menda že omenil kako mučno in nadležno se mi včasih zdi jamranje nad stanjem v državi, nad življenskimi pogoji, standardom in vsem kar spada zraven. Seveda moramo pri tem ločiti med argumentiranimi razmišljanji in med tistimi, ki tako počez posplošeno mahajo po vsem in vseh okoli sebe ne glede na realnost. Tako kritični, bolestno skeptični in večno nezadovoljni ljudje, navdahnjeni s selektivnim spominom, frustracijami zaradi istrošenosti svojih mladostnih adrenalinov in podkrepljeni s svojo zoprno gensko zasnovo so pač vedno obstajali in nikoli jih ne bo zmanjkalo.
Pred časom sem se s takšnimi ljudmi vsa prerad zapletal v brezupne in brezplodne polemike. Običajno oštarijski ambient, kjer so se takšne debate odvijale, tudi ni bil naklonjen mojemu drugačnemu mnenju. Nezadovoljnež je vedno imel navijače in podpornike, kdor je bil do njegovih zločestih besed skeptičen pa je bil kvečjemu deležen pomilujočih, če že ne sovražnih pogledov in pripomb.

V tistih letih sem kar nekajkrat brezkompromisno, tudi pri svojem omizju, nasprotoval tezam o dragi hrani. Kaj dragi! Neznansko dragi ! Predvsem pa bistveno dražji kot kadarkoli v preteklih letih. Ne, tu se pa nisem hotel dati. Na vsesplošno začudenje sem se postavil na nasprotni breg , kjer sem v stilu mojih verbalnih nasprotnikov postavil svoje argumente in s pripadajočim pretiravanjem seveda, kontriral splošnemu mnenju.

Da bi pridobil neovrgljive dokaze, ki bi s črno na belem morali prepričati , sem se kar precej potrudil. Brskal sem po internetu, po starih cajtengih in papirjih. Enkrat sem kar nekaj ur sedel v knjižnici in študiral neke statistične letopise in nedvoumno ugotovil, da je za takšne analize potrebno več znanja in dostop do več različnih baz podatkov.

Svoje argumente sem zato našel v svojem otroštvu, v čisto osebnem doživljanju tistega časa, ki je sedaj od marsikoga tako zelo opevan in nerealno visoko postavljen. Pred opisom svojih tovrstnih spominov moram opozoriti, da nikakor ne govorim o revščini ampak o čisto povprečnih razmerah v delavski družini.

Za orientacijo bom navedel leto npr ‘73. Družinska logistika iz tistih časov se skorajda nikakor ne more primerjati z današnjo , posebno ne s cenami. Bolj padejo v oči možnosti in človeške navade. V kraju, ki ima sedaj v bližnji okolici štiri hiper (ali vsaj super) markete je takrat životarila štacuna, ki bi jo v teh časih mirne duše lahko odprli kot zanimiv muzej. V njej so trgovke z navadnimi svinčniki izračunavale zneske v papirnatih blokcih, na vago prodajale melisove bombone in otrokom pripravljale kruh z marmelado. V tisti štacuni so imeli kruh , mleko, makarone, pralni prašek in še kup reči. Vseeno pa je bil nakup mnogo enostavnejši, saj je bilo vsakega artikla točno, na manj ne več, ene vrste. Nekaterih zadev občasno ni bilo dobiti in je bilo potem zanimivo kako so se ljudje znajdli ko je le prišla pošiljka. Tako je bilo kdaj s kavo ali bananami, drugič s praškom ali s kakšno čisto tretjo potrebščino.
Poglavje zase je bila mesnica v kateri je mesar potem ko je najbolj zgodnjim gospodinjam prodal tisto nekaj govedine, samo še podil muhe, ki so se vsedale na obešen loj ali na kakšno od uvelih kur, ki je slučajno ni nihče rabil ta dan.

No vendar to še ne pove veliko o draginji. Bolj mi je dalo tako misliti dejstvo, da sta v to strašno štacuno ata in mama odšla bolj ali manj samo enkrat na mesec. Takoj petnajstega. Stari je oprtal koš, mama je vzela cekar in takrat se je kupovala špeza. Prinesla sta cukra, moke, kofeta in takrat je bil tudi čas za kakšno sladkarijo. Cel mesec potem je minil brez takšnih »razkošnih » šopingov. Večino nabave sem naslednje dni reševal jaz , ko sem iz trgovine prinašal po liter ali dva nepasteriziranega mleka in hlebec črnega. Tu lahko še dodamo, da je ati za nedeljo kdaj prinesel meso. Če se to ni zgodilo pa je zaklal zajca ali odrl in oskubil kakšno iztrošeno kuro. Od osvežilnih pijač smo konzumirali v boljših dneh kompot iz jabolk, drugače pa je bil za takšne probleme na hladilniku vedno postavljen lonec projevke. Ob spominu na tisto me še sedaj malo strese. Pa tudi za vodo iz pip
smo takrat še mislili, da je užitna.

Ja kokoši in zajčke so takrat redili pri skoraj vsaki bajti. Še celo med tistimi nekaj bloki so bile postavljene barake in med bloki je vel poseben vaški vonj. Babnice so se pogosto smešno kregale za kakšno ped trave, ki jo je soseda neprevidno odžela s svojim srpkom in s to nepošteno pridobljeno krmo pokrmila svojo živino. Ko danes pogledam okoli sebe po zaraščenih senožetih se vedno spomnem ravno na tisto ped travice.

Poleg tega , da se je ljudem očitno splačalo gojiti živali, so tudi obdelali vsako leho. Če je kje ostarela ženica obupala nad štihanjem in okopavanjem, se je pogosto vnel prepir kdo bo dobil opuščeno njivico v najem in uživanje.

Za to smo pri nas doma imeli staro teto. Teta Angela je bila za današnje čase čudodelka. Vso pridelavo zelenjave in kuho je glede na možnosti peljala neverjetno brezhibno. Iz vrta je uspela dobiti maksimalen izplen. V svoji kuhinji je imela pravcato semenarno, v vrtu pa je bila z vsako rastlino na ti. V kleti je bedela nad čebrom zelja in nad še enim v katerem se je kisala repa.

Posebno poglavje je bilo, v primerjavi z današnjimi časi, meso. Nakup in predelava celega prašiča je bila fantastika brez primere. Takšne stvari so bile privilegij kmetov. Pozimi smo od žlahte sicer dobili nekaj krvavic in kilo svinjske prate, pršut pa sem jedel edinokrat poleti, ko smo pri stari mami grabili seno. Tu moram omeniti, da danes s svojo bedo od plače brez težav lahko kupim dva lepa 120 kilska pujsa.

Meso smo jedli ob nedeljah. Zraven pečenke in žlikrofov smo imeli še govejo juho , ki je ista sledila še v ponedeljek skupaj s pripadajoćo kuhano govedino. Klasika!Ostale dni je teta Angela ščarala menu s svojimi jotami, mineštrami, polentami, kdaj tudi s štruklji in cmoki. Tudi večerjo je vedno kuhala. Nikoli in nikdar, razen če so bili ob kakšni priložnosti pri hiši delavci, ni bilo v hladilniku raznih salam , sirov in paštetk. Lepo je bilo treba večerjo pripraviti in pojesti kar je bilo pač na vrsti. Včasih sem se režal do ušes ob palačinkah z domačo marmelado , drugič sem se pač bridko pačil ob obroku temno zelene špinače. Čisto nič nenavadnega ni bila polenta z belim kofetom ali krompir v oblicah s kislim mlekom.

Če realno pogledam, nam kot sem že v začetku omenil, ni šlo tako slabo. Vendar mi nikakor ne gre iz glave, da smo tako malo stvari kupili, da smo jih tako zelo malo prinesli iz trgovine.

Kako to potrošništvo funkcionira dandanes niti ne bi analiziral. Vsi poznamo, nekateri prostovoljno nekateri ne, ambient in vzdušje v nakupovalnih centrih. Vsi poznamo probleme okoli nedeljskih šopingov, ker teden na žalost nima še osmega dne. Vsi vemo koliko svojega denarja dajemo za embalažo , blagovne znamke in blef, da dalje niti ne naštevam.

No, vidite, s takšnimi argumenti, če to sploh so, sem se zoperstavljal negativnemu razpoloženju glede trenutnih življenskih razmer. Vendar , zanimivo, zadnje čase se okoli tega niti slučajno ne oglašam več. Kaj to pomeni? Ali se v tem času res nekaj spreminja. Ali je možno celo, da sem imel glede teh zadev v preteklem desetletju prav? Ali obstaja neka tretja varianta?

Za piko na i sem pred dnevi slišal izjavo nekakšne evropske ministrice. Gospa je dejala nekako takole: » Obdobja poceni hrane je definitivno KONEC«

Včeraj se mi je , verjetno prvič, zgodilo, da cel dan nisem premogel niti želje, niti energije, da bi se vsaj nekaj minut posvetil blogu. Že zjutraj me je namreč doletelo razočaranje glede mojega zdravstvenega stanja. Neznosna bolečina v grlu in vročina od prejšnjega dne sta se namesto za pričakovano izboljšavo preko noči odločile za nasprotno skrajnost. Sicer pa tega stanja ne znam posebno dobro opisati. Saj verjetno sami veste. Bolečine po vseh glidih, vročina, vrtoglavica in vsesplošna »švohost«. Po domače povedano, v tem svojem stanju nisem bil dober….manizašta!
Preko dneva sem se trikrat spravil na noge, spil nekaj požirkov čaja in vedno po nekaj minutah odveslal nazaj pod kovter. Jesti niti nisem poskusil.

Vendar te svoje gripe ponavadi prenesem brez kakšne grozne dramatičnosti. Zadeva mine v dveh dneh, ne jemlem bolniške in vse teče dalje. Tokrat pa je bilo z mojo klavrno kondicijo vse skupaj še malo bolj zakomplicirano. Zvečer, kmalu po peti uri, me je čakalo…nič drugega kot špil. To je tisto, a veste, ko se s svojimi tremi somuzkontarji v Sp. Idriji naložimo v kombi, se peljemo do Vrsnika, naložimo kište, kitare, bobne , harmonike in ostalo šaro in se odpeljemo na dogovorjeno destinacijo, kjer se pozneje obiskovalci našega nastopa radostijo ob zvokih, ki jih radoživo produciramo. Mislm, to je pa kar nekaj od definicije!

No, in po nekako tristopetdesetih špilih kolikor sem jih predihal v svoji zgodovini se mi je včeraj zgodilo, da se pa res nisem videl tam. Vedno ko sem se zbudil, sam razmišljal, kako naj to izpeljem, kakšne so še variante in v svojih brenčečih možganih ugotovil , da ni nobene. Ob petih sem se dvignil na noge, se spravil pod tuš, požrl dva lekadola in se odpravil na zbirno mesto.

Jaz vam celega poteka niti ne bi opisoval. Lahko povem, da se mi je kitara dobesedno gravžala. Imel sem občutek, da bi raje prijel za onega oranžnega polža brez hišice, kot pa za tisto »dratje«. Na srečo me je nekoliko popustilo v grlu, da sem lahko odcvilil nekaj od svojega bekvokala in postajalo je očitno, da bom zadevo prestal. Dobro je bilo tudi, da so mi kolegi nedvomno verjeli, da je z mano nekaj zelo narobe,saj so prvič videli, da se Dare ob obloženi mizi celo noč skoraj ni dotaknil hrane.

Zabava je bila privatnega značaja, praznovaje štiridesetletnice, zato me je močno skrbelo , da bo trajalo do jutra. Ko smo končali kmalu po tretji mi je neskončno odleglo in za sicer še vedno klavrno počutje mi je postalo popolnoma vseeno. Preživel…yes..alive. Naložimo kište in odvratne kitare in ajd domov. ………

…….zbudil sem se ob poldne in bil sem dosti boljši kot prejšnji dan . Pri kosilu sem celo nekaj zaužil in potem sem nič drugega kot sedel za računalnik. Takoj sem ugotovil, da se na daretovblogu ni veliko dogajalo. Ja, blog ni krneki, kar bi živelo samo od sebe. Treba ga je hraniti in se mu posvečati. Ne smeš ga pustiti samega zaradi vsake usrane gripe.

Nikakor, za muziko in za blog ni izgovorov!

Foter, tast, stari ata skupaj z mogoče še kakšno od sorodnih funcij dobijo na cerkljanskem skupni imenovalec. Takšnega moža se tod okoli poimenuje Vače. Takšen Vače dobi svojo titulo nekako potem, ko dobi vnuke in ga poleg malčkov začnejo vsi tako klicati. Naziv pomeni, ali pa je vsaj nekdaj pomenil, da je pri hiši mlajša generacija, ki pelje voz naprej. Stari tako postane bolj eminenca, ki budno skrbi, da se z njegovo domačijo dogaja vse tako kot se šika in kot je red. Da so sekire nasajene, da se drevje seka ob pravi luni in da se ne pomeša seme za stročji fižol. Pogosto to z drugimi besedami pomeni, da povsod stresajo svojo sitnost in se vtikajo v delo tamladih!

Starejši možakarji, recimo tam okoli sedemdeset in malo drobiža se mi zdijo dokler so še trdnega zdravja kot stari mačkoni. Ste kdaj opazovali starega hišnega mačka? V mislih imam seveda takšnega ki samostojno živi pri hiši, ne skopljenih hišnih ljubljenčkov, ki se redijo v rožnatih košarah in prespijo dvaindvajset ur na dan. Ne, ne , mislim na pravega ponosnega mačkona, ki paradira okoli bajte, za večino svoje hrane poskrbi sam in mu ni treba postiljati jerbasov v zapečkih. Vsake toliko se za njim izgubi vsaka sled in včasih mine dan , dva kdaj pa mogoče tudi mesec dni ko ga ni na spregled. Potem se vedno vrne, pa čeprav včasih v zelo slabem stanju, in se vede kot da ni nič bilo. Ne, on z isto samozavestno pozo postopa po dvorišču, nikomur ne nakloni pozornosti in predvsem si o vseh stvareh misli svoje.

Svoje si takšni možje mislijo o mladih, o mestnih, o tujcih in o slučajnem mimoidočem turistu. Saj ne da bili do teh ljudi neprijazni. Ne, ne, le svoje si mislijo o njih in jim to s svojimi napol prikritimi nasmehi dajo tudi vedeti. Svoje mnenje imajo tudi o politiki, o globalizaciji, o Evropi in demokraciji. Še zdaleč niso nepoučeni in o vseh teh stvareh vedo veliko, le gane jih ne ravno preveč. »Še kakšna bolj trdna država je šla falit!« , pravi Vače, zamahne z roko in doda: « pa bo tudi ta cirkus enkrat, ne bo dolgo, vzel konec!«
Čisto lastno mnenje imajo Vačeti tudi o zdravju. Zdravniki so za njihove pojme na tem svetu zato, da ti pomagajo takrat, ko sam ne moreš popolnoma nič več. Zaradi vsake malenkosti hodijo okoli dohtarjev babe. Če hodi tja gor brez potrebe dec, se mu kvečjemu lahko zgodi, da se dohtar spotakne ob njegov jedilnik, tistih par cigaret na dan in ob kakšen liter, ki si ga privošči konec tedna! No, dobro, včasih tudi dva ali tri!

Naš Vače je pred dobrim tednom pri sestopanju s peči doživel nesrečo. Zasukalo ga je in možakar je grdo telebnil na tla, si zlomil kolk in pri lovljenju še zapestje desne roke. Iz starega mačkona je v trenutku postal ubogi kup nesreče. Z rešilcem so ga odpeljali v Ljubljano in sedaj leži na travmatologiji, poštukan, povezan, poflikan in nepokreten. Počasi ga sicer postavljajo na noge a se pri tem zelo očitno matra. Včeraj sem pri njem posedel kakšne pol ure in zdel se mi je ubog , imel je zmeden pogled in šibak glas.
Med obiskom sem iz police vzel zgibanko, ki opisuje ravno takšno poškodbo. Po izčrpnem opisu in slikovnem prikazu me je na koncu čakal grozeč stavek. Pisalo je tako: »Takšna poškodba v mnogih primerih pomeni mejo med samostojnostjo in odvisnostjo.«

Že nekaj let v naši okolici delavcev, posebno dobrih, vedno manjka. V takšnem stanju začnejo spoštovani delodajalci objavljati ponudbe in reklame v katerih privabljajo nove sile. V zadnjem času se tem novim silam reče sodelavci. Ja, ne glede na to da je pod tekstom podpisan predsednik uprave in se razpis nanaša na čistilko, vseeno se morebitni novi zaposleni naslavlja s sodelavko ali sodelavcem.
Takoj za tem prijaznim nagovorom sledi nekaj poetičnih stavkov o delovni sredini v katero je potencialni sodelavec vabljen. Med lepimi stavki ne sme manjkati vsaj eden, ki priča o tem kako je kolektiv srečen in zadovoljen sam s sabo in z vsemi odnosi, ki vladajo med člani.
Ko je s temi superlativi opravljeno, ponavadi sledi dolg in vabljiv spisek vsega kar delodajalec ponuja. Spisek se pogosto začne s kakšnim elementom, ki je bil naveden že v uvodu, npr. prijetno delovno okolje. Na drugem mestu je z razlogom postavka o plači. O razlogu bom malo kasneje. Če piše , da nudijo »primerljiv OD«, potem tu ne bo kruha. Takšno delo sprejmite le, če res ne gre drugače. Nadalje se zvrstijo še obeti za osebno rast, možnost napredovanja in tisto kar me je danes ravno najbolj od vsega spravilo k pisanju. Za piko na I prijazni delodajalec nudi še MOŽNOST IZOBRAŽEVANJA.

Ravno v tem času, se pravi bolj proti koncu leta smo ponavadi v fabrikah deležni nekaj tega prepomembnega izobraževanja. Sam sem sicer prepričan, naj mi dobri kapitalistični bog odpusti moje umazane misli, da so te delavnice , tečaji ali karsižebodi, namenjene samo izpolnitvi kvot, ki jih zahtevajo razni standardi. Pa vendar, nam je zelo pogosto dano na znanje, da so nam omogočili nekaj več kot le koristnega in vrednega.
Mogoče si je kdo že ustvaril vtis, da si to očitanje domišljam in da kot delavec s svoje žabje perspektive vidim samo slabe stvari.

Dal bi vam spoznati mojega šefa. Hecna pojava. Njegova krvavo težko pridobljena funkcija, ki sicer nima osnove v izobrazbi pa tudi še v nekaterih drugih pričakovanih kvalitetah ne, ga je tako popolnoma potegnila vase, da vse to doživlja kot center svojega bivanja. Razen nekaj ur spanja, ko sanja o fabriki, ves čas posveti šihtu in prišlo je celo tako daleč , da v imenu tovarne stalno govori v prvi osebi. »Evo, Dare, danes Mi boš postružil eno gajbo tehinteh komadov!«

Jaz sem se na takšne neumnosti že kar dobro privadil in mi ne pridejo več toliko do živega. pošteno skregati s s šefi pa tako ali tako ne upam. Vendar pa ko pride čas za izobraževanje, takrat pa se mi po hrbtu začnejo sprehajati mravljinci, pojavijo se izpuščaji in vsesplošno dobro počutje se postavi pod velik vprašaj:

UČENJE KOMUNIKACIJE

Seveda so takšna izobraževanja imela kdaj tudi kakšen drugačen naslov ampak bistvo je nekako kar vedno isto. Ponavadi takšno »delavnico« izvaja gospa srednjih let, ki jo najamejo v specializirani firmi za takšne projekte in je predavanja preprosti raji na zgornji meji retardiranosti zelo vešča. Svojo spretnost kaže na več načinov. Zelo posrečen se mi zdi tisti, ko stalno poudarja , da lahko vprašamo , da lahko povemo svoje mnenje in tako dalje in naprej, hkrati pa stalno skrbi, da nihče ne uspe ničesar zares povedati. Zelo zanimiva je tudi njena spretnost podajanja svojih naučenih teorij, ki jih podaja zelo glasno s široko odprtimi očmi in s kimanjem svojim besedam. To samoprikimavanje skupaj s srepim pogledom povzroči, da večina prisotnih skoraj nezavedno začne ponavljati njene prikimavajoče gibe in vsi skupaj poleg tega, da trpimo pa zaradi ljubega miru nočemo delati zgage, še zgledamo kot kup zadovoljnih zanimanja polnih poslušalcev.

Svoje teoreme gospa drugo za drugo neizpodbitno dokaže s primeri, grafi, nekaj pa jih celo izpelje iz našega prisiljenega sodelovanja, kot so izpolnjevanje nekakšnih formularjev, ki jih potem s predizpolnjeno prozorno folijo preveri. Glede na to kako se njeni črni kvadratki prekrivajo z našimi, gospa nedvoumno brez možnosti upravičenega dvoma poda nekaj (vsako leto istih) srhljivih ugotovitev:

1. Moram se naučiti reči dober dan in prosim. Nikakor mi v vseh letih še ni uspelo učinkovito zatrditi, da že zelo veliko let znam reči dober dan in da to znanje že vseskozi tudi uporabljam, Prosim pa tudi zelo dobro obvladam . Prosim rečem vedno kadar je to na mestu, prosim rečem tudi če želim ali zahtevam kaj od svojih otrok. Stalno pa opazujem, da ravno tistim, ki nam bi morali biti glede teh stvari za zgled, te besede ne grejo najbolje z jezika.
2. Druga neizogibna ugotovitev se tiče motivacije za delo v podjetju. Vedno se konča enako in vedno se pojavi isti problem. Gospa nam nedvoumno in dokazano dopove, da je denar kot motiv šele nekje na petem ali šestem mestu. V tej fazi našega izobraževanja se debata vedno razživi in začenja dobivati obrise pravega spora.
3. 4. 5. So vsako leto iste fore o brzdanju čustev, fintah za boljše delo v skupini in čustveni inteligenci (ki jo jaz imenujem tudi hinavščina)

No, in tako se ta vsakoletna tortura po nekaj predolgih urah konča. Olajšani zapustimo jedilnico, ki je bila ta dan predavalnica in se spet podamo v hrupno umazano realnost. To nam ni zelo težko, saj imamo na novo nastavljene motivacijske vzorce. Predavateljica je imela pozneje še eno izmeno slušateljev. Za svoje enodnevno izvajanje je domnevno dobila dve moji plači. Kar pa ni bil njen motiv!

Redko se vključim v debate okoli dosežkov s področja likovne umetnosti, oblikovanja ali denimo arhitekture. Prepričan sem, da na teh področjih pa res nimam kaj pametovati. To prepuščam tistim, ki jim je mati narava velikodušno naklonila oči in dušo za takšne stvari. Kljub vsemu pa sem tokrat za vas objavil nekaj , kar je v meni sprožilo dilemo , ki se tiče ravno nečesa okoli teh področij. V mojem rodnem kraju so že drugič zapored na največjo nezasedeno ploščad postavili nekaj kar naj bi simboliziralo ADVENTNI VENČEK. Kaj točno naj bi v bistvu simboliziral ta venček pa ne vem natančno. Vem pa da se ponavadi naredi takšnega majhnega za na mizo in se med adventom (štiri tedne pred božičem) vsako nedeljo na venčku prižge po eno svečico.
Nikakor tudi ne bi želel okoli adventa, adventnih vencev in ostale verske simbolike govoriti omalovaževalno. Gre kot že rečeno za čisto posebno dilemo, ki jo z veseljem dajem vam, spoštovani soblogerji, v krajšo razpravo:

Sprašujem se sledeče…….
…ali sem jaz res popolnoma, totalno nedovzeten za lepoto…ali…je to skrpucalo še bolj res popolnoma skregano z vsakim, tudi najmanjšim pravilom estetike?????

Za informacijo: zadeva je visoka cca. tri metre, med stebri se lahko spretnejši šofer pelje z avtom, tiste rakete na vrhu pa maj bi bile sveče in se , tako kot prave , tudi vsako nedeljo ena zasveti. Joj, joj!