dare.likar@siol.net

Ena je že proč. Ponoči! Nekaj kar nekako ne morem spati. Kako smo kaj z luno? Sem sploh občutljiv na luno? Mi je mogoče škodil kompjuter s svojim sevanjem . Mater, koliko previsim zadnje dni pred računalnikom! Datum v vogalčku ekrana kaže že trideseti december. Skoraj čisto do konca smo prigurali to leto. Kakšno je bilo to leto? A je res tako hitro minilo? Vedno se izmikam debatam o tem kako čas hitro beži. Da je treba narediti kaj pametnega in koristnega vedno pravim, pa čas ni videti izgubljen in dnevi niso zastonj tako zbežali mimo! Sem naredil kaj v tem letu? Bom lahko pohvalil to leto ali ga pozabil kot slabo južino? Bom mogoče kdaj popeval na ta račun tisto Djoletovo: »jadna i bedna…dvehiljadesedma«?

Bom v naslednjih dneh sprejel nekaj odločitev o tem kaj bo treba drugače? Bom prišel s silvestrovanja čisto drug do amena utrujen godec ali bom stopil pod tuš, se spravil v frišne gate, preštel otroke in se spravil k ženkici pod kovter kot vsak drug dan?

Ali bom s tem ko bom obrnil koledar šel v nov dan z bolj jasnimi mislimi? Bom upošteval stvari, ki sem jih dognal ali bodo to še naprej jalova vedenja? Se bom še naprej bal stvari , ki zanje vem da se jih nima smisla bati ? Bom še naprej otročje čakal na priznanje in pohvalo tam kjer mi je že zdavnaj jasno, da si moram to pohvalo dati sam?

Bom znal v nanovo oštevilčenih dneh najti kakšno novo veselje in zaboga pustiti na miru matranje z neumnostmi, ki niso dobre ma ‘nizašta’ !?

Bom imel še naprej takšno veselje s tem mojim strašnim bloganjem in spet presegel plan števila postov za 100% ? Bom še naprej otročje štel komentarje in obiske? Bom mogoče zbral pogum in se dvignil izza svojega zapečka in šel s kakšnim blogerjem na kofe?

Ja, novo leto mi že dolgo ne pomeni nečesa res velikega in prav zares nimam pojma zakaj sem se vsled nocojšne nespečnosti sploh začel spraševati vse te stvari. Ampak po drugi strani….pa postajam zaspan..in prav brezvezna se mi začenjajo zdeti. Vprašanja namreč!

O pravih vprašanjih se ne sprašujem veliko. O sreči tudi ne . Sreča me obkroža . In toplina me čaka tam…ja, ja pod kovtrom, ja! (Lahko noč!)

Ko pridejo ti dnevi, se začne tekmovanje. Kdo bo bolj iskreno, kdo bolj pisano in kdo bolj izvirno zaželel lepih dni v novem letu. Kdo bo to storil na bolj prepričljiv način. Voščimo ljudem , ki jih poznamo in takšnim ki jih ne!

To počnejo nekateri iz navade, drugi z resnično željo biti prijazen. Nekateri se želijo le oglasiti da jih opazijo drugi, drugi želijo zares pokazati pozornost.

Kam spadam jaz med vsemi temi naštevanji?

No, kakšnih slabih slabih namenov tukaj notri ne zaznavam …………majkemi……

……………………………………………………..BANDA, SREČNGA PA ZDRAVGA ……………… benti!!!

O moji Fari sem že dostikrat pisal in mogoče se moje nakladanje že zdi marsikomu pretirano in patetično. Ampak kljub vsemu me sedaj pa res počasi začenja skrbeti. Spodnjo Idrijo je napadel pravi val vandalizma in “malega” kriminala. Ne vem, če to sploh še spada med mali kriminal ampak , hvala bogu, zaenkrat ni človeških žrtev. Po tistih običajnih sobotnih prevrnjenih smetnjakih in nekaj uničenih lončnicah je vandalizem začel nevarno eskalirati. V soboto je bil rezultat porazen. Pet kontejnerjev je obležalo v Idrijci,

nastradala je kapelica in table z voznim redom na avtobusni. Celo mimo Kendovega dvorca so se podali spoštovani vandali in po hribu povalili kos ali dva od vrtne opreme.

Poleg objestnega vandalizma pa se vrstijo še tudi precej bolj resni dogodki. V manj kot dveh mesecih se je v tako majhnem kraju kot je Spodnja Idrija zvrstilo kar pet vlomov v trgovine. Danes zjutraj (ali ponoči) je že drugič nastradal najboljši sosed. Prej pa so bile žrtve še nekatere manjše štacune.

Sicer smo v modrovanju kdaj pa kdaj to sedanje stanje povezovali tudi z novo Euro realnostjo, vendar glede na ne ravno fascinantne uplenitve krajevni analitiki domnevajo, da gre pri vsem skupaj za eno in isto bando. Če pa že drugega ne je dokaj jasno, da gre za lokalno sodrgo.

Seveda ljudje, kot je pri takšni bandi običajno, tudi dokaj dobro vedo za imena teh nepridipravov. Ampak, glej hudiča, tu se pa zatakne. Trgovci so imeli vsak po nekaj jurjev stroškov, pobiranje kontejnerjev z vsemi strojnimi in delovnimi urami komunalcev tudi ni bilo poceni, stroški krajevne skupnosti so s takšnimi nemarnostmi vse večje!

Da pa bi nekdo lahko naredil konec temu početju in malo poboljšal red in varnost, to zgleda da pa ne gre. V debatah omizja smo seveda na dolgo in široko predebatirali vse novodobne pridobitve demokracije in se v debatah nostalgično selili v čase pred desetletji, ko so (nas!?) take tipe že v štartu policaji na hitro prevzgojili. To so storili tako, da so ob prvi nesmiselni objestnosti v smislu delanja reda in šparanja stroškov sodišč vsakega takšnega prepotentneža med nočnim šihtom odvlekli v kakšno primerno zatišje in ga skloftali in pretipali po rebrih.

Da to ni najboljši način smo se bolj ali manj strinjali. Vprašanje pa je ali obstaja sploh kakšna boljša pot? Očitno nihče nikomur ne sme nič storiti. Če lopova dobiš v svoji bajti, ga ne smeš lopniti po betici, da te ne toži in mu boš moral potem plačevati rento do konca dni. Še celo če ga posnameš, dokumentiraš in dobiš pet prič, ga dober odvetnik zvleče iz dreka in če je treba mimogrede še tebe, pošteno žrtev , porine noter.

Torej, kaj storiti? Naj prepustimo naše vasi, ulice in bajte v nemilost takšnemu dogajanju ali se da temu sploh kako upreti????

Ko sem prebral kar nekaj postov, ki v njih blogerji opisujejo kako jim bo koledar ob zamenjavi leta fatalno spremenil življenje, sem najprej pomislil, da bi malo pokomentiral in modroval. Potem pa sem se spomnil kaj smo pred leti v nekem podobnem času pisali v platntaf. V zapisu je nekaj strašno neaktualnih stvari, vendar pa nisem ničesar spreminjal. Eko:

KONEC SVETA

Bliža se leto 2000. Razen na računalnike ima to zelo velik učinek tudi na ljudi. Posebno nekatere. Zastonj jim pravim, da leto 2000 ni nekakšen naraven termin. Gre zgolj za dogovorjeno štetje let. Če bi se kdo spomnil šteti leta po Marku Twainu, Benitu Mussoliniju ali Elvisu Presleyu bi nam bilo s to evforijo popolnoma prizanešeno. Naravno je, da sonce vzide zjutraj in da je pozimi mraz. Naravno je tudi, da je pozimi dan kratek in da je enkrat mesečno mlaj, (to je takrat, ko se ne vidi lune, vidi pa se nekatere ljudi, ki jim mlaj povzroča, kako naj rečem, vedenjske spremembe), leto 2000 pa je daleč od tega. Kot že rečeno naletim običajno na gluha ušesa .

Nekaj časa sem takšne osebke imenoval naivneži, sedaj pa sem vse bolj previden. Vse več se namreč govori o izredno fatalnih stvareh, ki nas čakajo v tem letu . Marsičemu se lahko nasmehnemo, ko pa je govora o tako dokončni zadevi kot je konec sveta, šale niso več na mestu. Tudi satira nima več tistega pravega učinka, še posebno ne, če je nevarno, da bo še pred zaključkom redakcije vse skupaj šlo v nepreklicno maloro.

Da bo enkrat prišlo tudi do konca mi je sicer že dolgo časa jasno. Pa nisem kaj prida dal na to, ko nam je gospod fajmošter majhnim mulčkom trobil, da bomo enkrat polagali račune na sodni dan, bolj se mi zdi, da so pokazatelji okoli nas vse bolj otipljivi. Npr. mamica narava; Na vseh koncih sveta se upira in maha z repom. V poplavah , potresih , požarih in orkanih nam kaže, da je še vedno za malenkost močnejša od nas, da še vedno najde orožje proti naši nečimrnosti in pohlepu. Kjer narava ne dela traparij, poskrbijo za to prebivalci sami. Neusmiljeno se zmikastijo in skoljejo vsak dan vsaj na dveh koncih sveta. V krajih, kjer imamo zaenkrat srečo, da je mir in tudi narava ne besni pretirano pa tudi najdemo kakšen način za priprave na skorajšni konec. Za danes bom zanemaril razne sekte, apokaliptične destrojerje ali rešitelje in tudi sataniste. ( čeprav ne trdim, bognedaj, da so nepomembni ali celo zanemarljivi.)

Bolj se bom posvetil nekemu drugemu segmentu, ki sicer pri meni vzbuja več kot le dvom in posmeh, je pa med ljudmi zelo pomemben in priznan. Gre za vedeževalce, astro- in numero-, in bogve kakšne loge še, za izbrane šlogarje in coprnike našega časa. Omenjena gospoda je določila čas za konec sveta letošnji avgust in to s točno določenim datumom vred. Za njihove trditve tako mrgoli argumentov, da človek sploh podvomi v varianto, da bi lahko letošnjo jesen še zalival Martina in njegovo raco. O koncu sveta to poletje je menda imel dosti povedati že sam mojster Nostradamus in njegovi zagovorniki trdijo, da on zlepa ni brcnil v meglo. Kar po vrsti je bojda napovedoval vse pomembne nemarnosti na naši ljubi zemljici in tudi tipe, ki jih bodo zagrešili. Jasno je pogruntal Napoleonove, Hitlerjeve in Stalinove mahinacije. Vedel je kdaj se bo kje skozlal kakšen vulkan in kdaj in kako bo kje kakšna reka prerasla predvidene okvire. Torej moramo tudi mi možakarja jemati vsaj malo resno.

Na šloganje se sam ne spoznam kaj dosti in teh stvari tudi, kot že rečeno, ne cenim posebno. Pravzaprav ravno nasprotno. Dokaj bolno se mi zdi, da ljudem prodajajo prihodnost iz kart in kofetovega zoca, da ugotavljajo kakšne barve cunje naj obešajo nase in kakšna imena naj si dajejo, kje naj ležijo in kako tudi. Posebno so mi zanimivi tipi, ki vse to stuhtajo z nihalom, scepljenim krepelom ali pa kar neposredno s svojimi čutili. Za piko na i pa žrtvi še prodajo npr. dest kil težak apnenčast kamen, ki menda seva pozitivno energijo. Ponavadi tak amulet potem ne seva kaj dosti, ker se je očitno vse pozitivno odžarčilo direktno v šlogarjev žep.

No, čeprav nisem pristaš teh stvari, moram priznati, da je tokrat argumentov na njihovi strani precej. Posebno prepričljiva je nekakšna enotnost teh “strokovnjakov” . Vsi so prepričani , da ni več pomoči. Edino kar mi je dalo upanje, je to, da si niso edini glede načina kako bo vse skupaj šlo po zlu, zato sem tudi jaz zagrabil za to bilko. Opisal vam bom kako si jaz predstavljam zadnji dan. Sicer s svojo varianto the end-a ne bom kaj prida pomagal naši zemljici, bom pa imel motiv , da bom z zanimanjem počakal še teden ali dva. (Če bo potem po moje, bom zadnje sekunde lahko govoril: A sem vam pravil, a ?)

Ker je zadeva predvidena pred petnajstim, bomo po večini vzeli na bankah precejšne potrošniške kredite, izkoristili limite, si sposodili pri frendih in tudi ukradli kakšen milijonček, če bo potrebno. Zelo koristno bo namreč v zadnjih dneh imeti nekaj gotovine. Ljudje si bodo, domnevam, privoščili razna razkošja; potovanja, veseljačenje, mamila in lahkoživa dekleta.Tako bo vse do zadnjega dne. Takrat se bo večina prepustila malodušju v domačem kraju.
Začelo se bo po mojih predvidevanjih v mračnih večernih urah, ko nas bo večina sedela pred oštarijami in srkala pijačo. Stvar bo stekla postopoma. Po opozorilnih tresljajih in nekaj rdečih črtah čez obzorje svetujem, da si vsi naročite najljubšo pijačo in sicer, če je mogoče dvojno merico. Če vas bo več, mirne duše kupite pijačo tudi prijateljem, ne glede na to, da ste morebiti bolj zdrgnjene sorte. Računa ni potrebno zahtevati. Svetujem, da imate pijačo v roki, ker je zelo mogoče, da bodo mize in ostala gostinska oprema v tem stadiju že stale nekoliko postrani. Stvar se bo seveda stopnjevala, kar pomeni, da bo začelo še bolj tresti, grmeti, deževati in goreti. Dež bo nekoliko blažil učinek požara, tako da bomo lahko še nekaj časa mirno sedeli in žlampali pivo. To izgleda sicer še kar milostno, je pa seveda daleč od tega. Šlo bo nedvomno bolj za t.i. psihično mučenje z zavlačevanjem . Podirale se bodo hiše in tovarne. Te zadnje bodo na srečo imele po večini kolektivne dopuste. Ko se bodo začeli nižati Jelenk in ostali okoliški vrhovi, bo stvar že v zaključnem stadiju. Predvidevam, da bo čisto nazadnje zmanjkalo elektrike. To bo tako zaradi tega, da bomo lahko lepo videli kako vse skupaj požira neustavljiva stihija. Posebej bo ta predstava namenjena tistim , ki jim bo v črno temo izginjal največji in najbohotnejši kup.

Nazadnje se bo seveda zamajala tudi vaša mizica in treba bo reči adijo. V tej fazi se bo po mojih predvidevanjih sesulo tudi GSM omrežje. Potem bo sledilo nekaj bumov in treskov in nazadnje čisto majhen pok…….in potem tišina in blažen mir.

Torej nimam o čem več razpredati. Pravzaprav temu ni čisto tako. Če ste namreč dobili v roke novi PLATNTAF, potem so vse prerokbe z Nostradamusovimi vred usekale mimo. In veste, da sem nekoliko pa le slutil, da se bo mogoče tako zasukalo. Da je možen takšen razplet se mi je zazdelo, ko sem malo bolj natančno pomislil na nekatere svari in ljudi. Spomnil sem se gospoda Bill Clintona, papeža in predsednika Grče. Še prej kot vam razložim glede njih pa vam bom opisal eksperiment, ki mi je vlil optimizem.

Poklical sem šlogarico. Eno bolj znanih in bolj cenjenih (beri: dragih). Z damo sem se dogovoril, da mi bo napravila horoskop za vsaj leto dni naprej. Že to se mi je zdelo malo sumljivo. Če namreč po sredini avgusta ne bo več ne mene, ne nje, ne zemlje , ki jo tlačiva, kako naj mi napoveduje bodočnost. Večino ostalih dvomov pa sem izgubil, ko se je gospa strinjala, da ji bom usluge plačal po petnajstem in to še na tri čeke.

Povprašal sem jo, kako si predstavlja vse skupaj glede na skorajšno katastrofo, ki jo menda tudi sama napoveduje, kaj ji bodo moji čeki in kje misli voditi posle v času po usodnem avgustovskem dnevu. Njenega nespretnega izmotavanja nisem do konca poslušal.

Z zgoraj omenjenimi tipi je pa tako: Clinton je v Ljubljani z nepopisnim žarom govoril o bodočnosti Slovenije. Rad bi sicer vedel, če je Billy naslednji dan še vedel v kateri deželi je bil na obisku, to pa še ne pomeni , da lahko njegovo izvajanje ignoriramo, kje pa! Potem je tu papež. Bolehni gospod Woytila planira obisk Slovenije in beatifikacijo škofa Slomška in to vse skupaj precej po strašnem datumu. Menda bo on pa že vedel (ali pa vsaj njegov šef ) !

Kar se tiče pomembnejših vodilnih mož nam potem ostane še predsednik Grče s pripadajočim sekretarjem. Gospoda sta skupaj s t.i. odborom splanirala v septembru Grčarijado. Ta dva sta zadevo pa ja dobro pretuhtala!!
Dare

Božični večer je nekaj posebnega. Ne glede na to , da sem z religijo bolj tako, no…..ne glede na to se mi zdi to prijazen čas. Čas ko ostanemo doma, ko se rasprostre cela družina po kavčih in foteljih, ko si ogledamo patetičen ameriški family movie, dobro jemo in vse kar se še takšnega najde.
Veliko govorijo v teh dneh o ljudeh, ki tega nimajo, ki nimajo družin in se jim občutek osamljenosti v teh dneh potencira in povzroči (še večje) depresije in celo suicidne misli.
Jaz vam zatorej za božič ne želim samo osebne sreče ampak predvsem dobro ljubečo družbo s katero boste to srečo lahko delili. Zdaj in vsak dan.
Namesto filma pa sem kar se tiče patetike za pokušino iz Platntafovskega arhiva izvlekel tole:

BOŽIČNA NOSTALGIJA

Skozi staro zguljeno zaveso
pogleduje siva glava,
dvoje otožnih rosnih oči.

Vrvež je na ulici,božič je,
vse je pisano in svetlo
in smeh otrok se sliši.

In sliši se hrumenje ceste,
polna je rjave brozge,
na bagerju pa utripa luč.

Drugačne so rade gledale božiče.

Včasih je bil božič bel,
le ozke steze so bile do tistih nekaj hiš
in zimski dan je bil komaj kaj
manj kot noč zaspan.
Edina krčma je gostila
spet istih pet,deset.
In božič se je z malih oken le čisto
drobčkano svetlikal.
Le tu in tam je nanj
opomnil stari zvon.
Čisto tih je bil in hladen
le v srcih nas in naših dragih
je zvenela topla pesem.

Zdaj pa vse je svetlo
in tako strašno na glas.

Le kje je pod vsem tem
tista moja mala vas?

Na srečo je moja vas še vedno tam čeprav sem se moral pred letom dni preseliti celih štiri km stran. Danes je meglena in pusta ampak..je pa še vedno tam. lp

Zvoke je težko opisovati. Teže kot slike. Sicer je pa tema, slike pa mi bežijo med otopelimi počivajočimi celicami možganov. Najbolj grozljiv pisk so Finci zbasali v alarm mojega mobija. Najbolj poštene sanje prekine.
Krute postopke , ki sledijo dvakrat odložim za pet minut. Svileno topla oseba ob meni živi dalje. Jaz umirajoč krenem v neki smeri. Korakov ne delam razumno, nek center v zadnjem delu glave mi narekuje instinkte, ki vodijo moje šibke ude. Vse se trese. Parkinson ali potres? Ti se samo primi za radiator ko greš scat , pa bo!
Nekaj okoli higiene se še dogaja. Zemljotres še vedno traja. Nek ekstremist je pustil čez noč priprto okno. Mater mu…! Tableta terapije. Hlače, čevlji in srajca za en gumb navzkriž. Nekaj me čudno zateguje okoli ovratnika.

Iz avta ne vidim nič. Vse kljuke so ledeno mrzle. Spraskam nekaj tankovskih lin. Mater me zebe! Obrnem in štartam. Radio prižgem in gospa se bridko zadere . Levinja al nekaj…ne bo šlo. Raje poročila. Meja je padla. V Gorici. Kar čutim kako je dol deset stopinj topleje. Benti, skoraj nič ne vidim. Pa neki tipi hodijo ob cesti in po prehodih. Spet neke nesreče. Kazni bodo zvišali pa bo bolje!

Zakaj hudiča je ta volan čisto leden? Šiptarji bojo imeli samostojnost! Najbolje, da ga primem z robcem, toliko je leden. In še zožana je cesta pa še vedno ne vidim ven iz avta kaj prida. In ista pot je podnevi trikrat bolj kratka. Nekaj o Iraku naklada moj radio. A se te šipe sploh kdaj odtajajo?

Vsi vozijo z dolgimi lučmi. Jebenti luči. Šport in Marko Pangerc. Kozmus pa Petra sta prva. Vsi mi svetijo v trpeči fris. Še jaz spustim dolge . Pečenko pa že bluzi o vremenu. Potem mi še oni spustijo dolge, ker prej so imeli kratke, le meni so se zdele kot raflektorji na stadionu. Povsod je okoli nič stopinj. Zgleda , da je ravno tu pri meni vsaj petnajst stopinj manj.

Potegnil sem kartico in nemočno srečen padel v sistem. Neki ljudje so me pozdravljali. Pusti me človek, kaj ti je? A nimaš ure? A se ti zdaj zdi cajt za dolge debate? Vsi ki me bolje poznajo, me pustijo v tem delu dneva čisto pri miru. Vklopim tisti gravž od mašine. Zamolklo brnenje je le še eno sranje več. Spravim zadevo v nulo! Začnem z delom. Počasi mi gre in še čisto šibak se počutim.

Šefov še ni ob tej uri. Delo je zalavfalo in vse je po načrtih. Pa ne po mojih! Je pa čas za kofe dokler je še mir.
Avtomat mi skuha kapučino. Vsedem se v topli kot v delavnici. Počasi začenjam živeti. Premorem že prve oblikovane misli. Marsikomu že naklonim prve besede.

Danes je zadnji dan šihta………. Mater, kolk jest zjutraj težko vstanem!!

Štiri gospe , ki so se posedle okoli kotne mize v oštariji so bile očitno zelo dobro razpoložene. Videti je bilo, da so se tudi srečale zato, da bi se zabavale. Vsaka beseda je sprožila salvo smeha in le tu in tam je bilo čutiti, da se v resnici še niso čisto sprostile in da še nekoliko premagujejo začetno zadrego.

Za prepreke okoli zadrege je poskrbela Šefica. To je bila tista, ki se je pripeljala s črnim audijem in je že na videz imela tak liderski karakter. Hecno, tudi takrat v internatu so jo klicali tako in njen videz in imidž toliko let pozneje kar nekako ni nobene od ostalih treh kaj prida presenetil. Sicer pa so vse štiri dame zelo simpatično in urejeno delovale. Blizu štirideset je bila njihova starost a so glede na razposajeno vzdušje in tudi tako nasploh zgledale še precej bolj mladostno.

Ko se srečajo takšne štiri prijateljice. Mimogrede, ki so pred precej leti skupaj preživljale leta v šoli in internatu in bile prepričane, da njihovemu prijateljstvu nič ne more priti na pot pa se je potem izkazalo, da poti krenejo pač po svoje in skoraj dve desetletji niso našle časa in kraja, da bi se enkrat spet srečale. Ja, ko se pa najdejo takšne dame, se ponavadi najprej ogledujejo. Previdno, diskretno ai kakorkoli pač že, a ogledujejo se. V naslednjem trenutku si začnejo deliti komplimente in hvaliti dober izgled, postavo in …malo že poškili kakšna v favdo nad pasom ali na prve šopke gubic okoli oči pa vendar…. .Nerga je v tej fazi že blebetala, kot strgan dohtar in zgledalo je da se ne misli niti slučajno ustaviti. Bila je pač še vedno tista ista Nerga , ki pač malo slabše kontrolira svoje jezikalo. Ampak, danes to res ne more biti problem, pri vsej tej dobri volji.

Prinesli so jim aperitivček in previdno so se lotile pijače. Videlo se jim je, da bolj poredko posežejo po čem podobnem. Ko so med smehom in pripombami posrebali sladke pekoče borovničke je Fensi , še vedno najlepša od lepe četverice, nekaj prijavila okoli otrok. Verjetno je odveč praviti, da so otroci neizčrpen vir za debate pri takšnem ženskem omizju in tudi tokrat je bilo tako. Fensi je hitela praviti o svojih dveh deklicah , obe sta bili tam proti koncu osnovne in lepe kot princeske. Seveda so se tudi slikovni dokazi hitro našli na mizi. Oglasila se je tudi Ona, o svoji veliki družini bi imela kar dosti povedati, vendar se je kmalu, po pričakovanju vsulo iz Nerge o njenem malčku. Poleg tega, da je imela še enega nekaj let starejšega fantka je bila za mizo najbolj frišna mamica. Šefica otrok ni imela. Pri njenih študijih in karieri ni bilo časa. Se ji je pa , tako je rekla; zdelo fino da so si druge tri uredile lepe družine.
In spet so se punce vsemu smejale.

Medtem so jim že postregli z večerjo in kmalu so jim zamenjali prvo prazno flašo. Črnina jim je pognala nekaj rdečice v dobrovoljna lica in postale so kmalu za odtenek glasnejše. Med jedjo so razvile debato o kuhanju in o današnih cenah hrane. Šefica je zamahnila z roko, saj prav dosti o vsem tem ni vedela. Bolj malo je kuhala doma in še takrat kaj bolj na hitro. Bolj na dolgo je o menujih razpredla Ona, ki je pač skrbela za več lačnih. Fensi se je zdelo glavno, da hrana ne redi in Nerga je najmanj desetkrat vmes pripomnila nekaj kar si ni nobena zapomnila.

Minila je že tretja ura in debata je bila še vedno živa. Ne, še bolj je bila živa. Tudi tretja runda pijače, ki je gospe kot že rečeno niso bile pretirano vajene je storila svoje. Vse večkrat se je med smejanje in pripombe prikradel kakšen neartikuliran krik ali prvi zametek okajenega cviljenja. Šefica je bila bolj previdna saj je prišla z avtom za razliko od ostalih treh, ki so bile dogovorjene s svojimi dedci, da jih pridejo pobrati po končanem večeru. In ravno okoli njihovih nocojšnjih taksistov jim je po celem večeru ostalo vse skupaj nekako nedorečeno,

»Kako ste pa kaj z deci?!« je v to informacijsko luknjo zasekala Nerga.
»Moj je bolj tihe sorte« Želela je povedati še nekaj okoli tega a ji je to preprečil nekontroliran krohot ostalih treh. Ko so se le ustavile je hitela naštevati hvale o svojem možakarju. »Zlate roke ima«, je rekla « vse zna narediti. Konec koncev je tudi pri bajti večino stvari sam naredil. Pa avto popravi. Pa vsehsort no!« Ostale so prikimavale in pritrjevale njenemu leporečju.

Moj je eden vodilnih v koncernu je Šefica hitela o svojem partnerju. Začela je naštevati neke podatke in ko so pogledi ostalih iz občudujočih prešli v nevedne , se je ustavila: »Ma ja, bogat je kot Djajič, kaj naj rečem drugega! Sploh pa nimam časa tuhtat traparij ! ” in natočila je še enkrat vse kozarce.

»Moj je pa lep in visok!« je na začudenje in v zabavo prijateljic prijavila Fensi. » S športom se ukvarja in skrbi za kondicijo pa tudi…« tu je malo počakala » ma ja, pa tudi stalno sili vame. Čisto vsak dan je pripravljen na akcijo in nenazadnje je tudi dober v tem in …« tu je malo pogledala muzajoče obraze okoli sebe in namesto besed z rokami pokazala tisto kar je želela povedati. Zgledalo je nekako tako kot pokaže ribič kako veliko trofejo je ujel. Vsekakor je zgledalo zelo zabavno in ženske so se vsemu okoli moških polovic pošteno nasmejali.

Tedaj pa so se vse oči uprle v Njo. Seveda je s ponosom začela o svojem možičku. Pravzaprav je hotela začeti saj je nekaj dolgih sekund s prstom na ustih in pogledom pod strop zgledala kot vprašana šolarka, ki pred tablo tuhta katero je glavno mesto majhne afriške države. »Ja, moj je pa…….tak….kako bi rekla…Pošten!«

Sledilo je nekaj dolgih trenutkov saj so najprej reagirale skoraj osuplo in jo gledale kot da je rekla nekaj strašno čudnega. Zadrego je prekinila nerga s celim kupom besed, tako da je zgledalo, kot da prej sploh niso govorile o svojih strašnih mačotih. Babe so bile že zelo dobre volje. V nadaljevanju so si začele že praviti vice, ki so sprožali salve cvilečega smejanja. Proti koncu so celo tudi malo zapele a s tem niso pretiravale. Pomanjkanje ubranosti je bilo celo za rahlo opite izvajalke preveč očitno.

Oštarijo so precej po polnoči počasi zaprli. Gospe so poklicale svoje moške in se hitele poslavljati. Polne so bile obljub in zagotovil o pogostejših srečanjih in o tem da se bodo kdaj poklicale. Šefica je Nergo in Fensi povabila v svoje vozilo, da jih pelje do centra, kjer jih bodo dedci pobrali. Kraja namreč menda niso preveč vajeni.

Ona je počakala in jim ob odhodu še pomahala. Ravno takrat pa jo je iznenada prešinilo. »Aja«, je zaklicala »pa še to sem pozabila…«. Ostale tri v avtu niso slišale in so mislile, da je odhajajočim prijateljicam pač poslala le še en pozdrav in njena misel se je čisto sama izgubila v hladni decembrski megli, ki je se je vlekla med lipami predmestnega drevoreda. ….. “Pa Blog tudi piše!!!!”

Kako obvladovati svoje podrejene je znanost posebno vrste. Pred časom je bilo to podvrženo ustaljenim navadam in še bolj osebnim pristopom šefov oziroma vodilnežev. Nekateri so postali znani kot tirani, drugi so poskušali motivirati ljudi na kakšen sprejemljivejši način, tretji spet so našli neko srednjo, kompromisno pot.
(Vsekakor pa je vedno in povsod veljalo eno neizpodbitno pravilo. Šef je bil , šef je in šef vedno bo pi***, mona!)

V novejših časih ni več preveč in , da se bossi vedejo kar tako nekaj po svojih občutkih. V teh časih se menda poslužujejo preizkušenih , strokovno dognanih metod in postopkov. Te metode stuhtajo visoko izobraženi eksperti s področja organizacije dela, psihologije in še kakšne od podobnih strok. Te svoje izsledke, ki jih menda potegnejo iz najuspešnejših sredin in najbolj prijaznih kolektivov potem prodajajo firmam po deželi. Ti sistemi odnosov med ljudmi v firmah so vedno podkrepljeni z ugodnimi rezultati, s povečanjem dobičkov , z večjo motiviranostjo zaposlenih in nasploh vsem kar se je pridobilo z vspostavljanjem teh novih pravil. Vedno se mi je zdelo hecno, ko so gospodje govorili o novosti kot o nečem kar bo zagotovo uredilo vse probleme za razliko od prejšnjih podobnih pristopov, ki so se izkazali za zgrešene in nedorečene. Zdeli so se mi podobni onim spikerjem iz TV prodaje in samo čakal sem kdaj bo kdo rekel:« Ampak to še ni vse!«

Tudi artikli , ki so jih prodajali so imeli podobno zveneča imena. Če smo bili še pred desetletjem deležni predavanj s primitivnimi imeni KOMUNIKACIJE, DELO V SKUPINI ali UČENJE SPRETNOSTI, se sedaj projekti imenujejo precej bolj pompozno: VITA LIFE ali na primer TOYOTA WAY.

Vedno sem bil sam sicer nekoliko skeptičen glede dolgoročnih rezultatov teh projektov. Če drugega ne, lahko domnevam da tudi avtorji niso vedeli za učinke na daljša obdobja, glede na to da je šlo za novo zadevo.

Kako se vse to odraža v resničnem življenju je zgodba zase. Verjetno je še vedno veliko odvisno od osebnostnih lastnosti malih in malo večjih šefov, vendar pa se je nekaj stvari spremenilo bolj generalno. Nekoliko manj je tiste prave nesramne vzvišene grobosti. Zaradi direktiv ali pa zaradi poučenosti, meni je vseeno, je takšno neolikano obnašanje zamenjalo nepristno, potuhnjeno , včasih pokroviteljsko prijazno blebetanje. Če je to kakšen napredek se še nisem zagotovo odločil.

Sem pa zadnja leta uspel, oziroma sem imel to srečo, da delam precej v miru. Šefi me pustijo na miru in konfliktov nimam. Marsikdaj kakšnega napihnjenca gledam pomilovalno s posmehom in si mislim čisto svoje. Če kakšen sodelavec pride pri takšnem bigbossu v nemilost ga lahko brez težav potolažim z zagotovilom, da je tip sicer težak ampak ima zelo omejen rok trajanja.

No in ravno o tem sem želel zapisati nekaj misli. V tem okolinovoletnem času se pogosto dogajajo spremembe v podjetjih. Te spremembe včasih pomenijo združevanje delov firme , drugič spet cepljenje na iste kose. Včasih se kakšen DOO spremeni v DD ali obratno, kdaj vse skupaj dobi drugo ime in prideš v januarju na šiht v čisto drugo firmo.

Najbolj zanimive se mi zdijo ROTACIJE. To so spremembe, ki pogosto izvirajo iz omenjenih TOYOTA WAY-ev in podobnih monad in nimajo nekih drugih določenih namenov. Pač je bilo nekje dognano, da takšne rošade delujejo pozitivno na ritem podjetja.

Takrat se marsikdo oddahne, ko njegov osovraženi šef pospravlja svojo kanclijo. Ponavadi večina delavcev že čez mesec dni zatrjuje, da tisti še niti ni bil tako »zajeban« ampak ta tanovi, ta je od hudiča!!

Kljub temu, da sem po tolikih spremembah , kot že rečeno, do šefov kar se le da indiferenten sem pa ob takih neživljenskih, pragmatičnih in verjetno precej nesmiselnih potezah dokaj skeptičen.

Če se loti človek nekega dela z vso svojo energijo z vsem razpoložljivim adrenalinom , se stvari nauči toliko, da jih obvlada najbolj od vseh , da lahko o njih odloča . Če se začne pri delu počutiti siguren in pomemben. Kako potem deluje nanj, ko mu nekega dne povejo, da je zaradi blablablabla premeščen na čisto drug konec firme, kjer bo prevzel nov kolektiv, nove projekte (o katerih ne ve nič) in kjer bo vso svojo suverenost gradil čisto od začetka? Človek z dovolj energije bo mogoče še drugič zagrabil z vsemi močmi. Kako pa bo tretjič. četrtič…..???

Ampak če tako pravi MAZDA (whatever) WAY

Pred dnevi sem se po dolgem času oglasil na idrijskem portalu in mimogrede mi je pozornost pritegnila tematika o dohtarjih. Prehitro , brez prepotrebne presoje sem v bridkem afektu napisal nekaj vrstic, ki je v bistvu nagovarjala forumaše in njihov neprimeren pristop hkrati pa sem stresel iz sebe nekaj svojih že znanih mnenj o dohtarjih. Ker sem bil na hitro opozorjen, da debata poteka točno o določenem dogodku in točno določenem zdravniku (gospa, ki je začela , se je menda že morala javno opravičiti), sem članek izbrisal in ( da ne bi le preveč zgledalo , da sem se us***) obljubil, da ga spet objavim na blogu. Torej ; moja mnenja so splošna in ne omenjajo nobenega določenega imena. Sicer pa če sem uspel biti toliko oster kot sem si želel, je pa že kar precej žalostno, če ima kakšen spoštovan doktor o sebi tako slabo mnenje, da se najde notri. No, tako je to zgledalo:

Pri »dohtarski« problematiki me vedno nekoliko potrese, zaustavi in mi požene misli po nevronih. Tako je tudi tokrat, ko sem slučajno naletel na takšne vrste tematiko na idrijskem portalu. Ko sem preletel cenjena mnenja, neljube pripetljaje , jezo in pri nekaterih tudi dobre izkušnje, sem dobil od vsega skupaj , moram priznati, zelo slab občutek. Ma kaj slab? Beda od bede. Flancanja v neartikulirano slengovsko narečni spakedranščini bi še prenesel, čeprav to definitivno ni oblika , ki bi jo z zanimanjem in veseljem prebrali tudi spoštovani gospodje v zdravstvenem domu, ki naj bi jim bila mnenja namenjena. Veliko teže pa mi gre v račun balinanje z dobrimi in slabimi lastnostmi dohtarjev, z njihovimi boljšimi ali slabšimi dnevi, z dnevi ko so nekemu nespretnežu požrtvovalno oskrbeli črn noht in dnevi, ko so vstali z levo nogo.

Tako, draga gospoda, to po mojem ne gre. Take vrste kritika se meni ne vidi vredna plesnivega piškavega oreha.
In če že bo kateri od zdravnikov reagiral z nekaj argumenti …Takrat bodo ti argumenti opremljeni z datumi in urami spravljeni v nekaj lepih slovenskih stavkih z dodanimi pripadajočimi strokovnimi izrazi poleg forumaške kracarije zgledali zeeelo strokovni, inteligentni in predvsem za vsakega pismenega bralca zelo prepričljivi.

Ko starejša gospa že tretjič pride objokana od problematičnega padarja, ker je bil pač malo slabše volje in jo je nadrl kot prašiča. Ko čaka mala četa brehajočih starcev dve uri pred ordinacijo, da se dohtar v miru pomeni s svojim starim kolegom. Ko se kljub zelo drugačnemu urniku skoraj do osme ure nič, ampak res nič ne premakne…..Ne , takrat ne moreš reči:« Saj do mene je bil pa zadnjič prijazen, saj mene je pa enkrat lepo sprejel!«

Ne, takrat bi bilo treba reči, če se že gremo polemiko okoli tega, nekaj čisto drugih besed. Možakarja bi bilo sicer potrebno prijeti za bridki kravateljc ampak to možnost bi kar s ta prve opustili. Verbalno bi bilo mogoče pa dobro tako:

»Prjatu! Mogoče si že pozabil ali se pa mogoče nerad spomneš ampak pred leti so ti naši očetje dajali štipendijo, da si spackal skupaj to tvojo dohtarijo. Denar je bil namenjen študiju, ki je vseboval strokovne predmete kjer si se naučil šivati rane in postavljati diagnoze. Nekje tam so več kot le omenili tudi psihološke vidike tvojega častnega poklica. V tem segmentu so te naučili nekaj o morali in zdravniški etiki, ki v bistvu pomenijo predvsem da se moraš v vsem svojem delovnem času po svojih najboljših močeh boriti za zdravje in življenje pacientov. Na koncu si za potrditev vsega še prisegel in postal dohtar. Ko si šolo končal si začel delati. Takrat smo te začeli plačevati mi in to počnemo še danes. Ko ni bilo več dovolj, da za tvojo plačo delamo v fabriki tri mesece, si si prištrajkal pravico do petih. Dobro. Naj ti bo! Saj si dohtar! In tudi samo človek, in kot tak tudi grešiš in kot tak se tudi ne moreš osebno poglabljati v vsak problem. Ampak, da veš ……če si slabe volje, če si vstal z levo, če ti kot pacient nisem všeč ta dan ….Za vse to me pa, oprosti izrazu, jako boli kurac!«

Oprostite, dragi forumaši, moji neprijaznosti ampak tako to jaz delam. Dare!

Danes si bom privoščil kratko neobremenjeno objavo. Kdor od vas rad spremlja šport ve kaj pomeni tekma, kjer nekdo tekmuje neobremenjeno, brez pritiskov, brez zahtev drugih ali tistih , ki jih ima kdaj sam do sebe. Ali je pač v tisti sezoni že dosegel vse kar je bilo mogoče ali pa je morda izgubil že preveč točk, da bi lahko še upal na medaljo. V obeh slučajih športnik z današnjim rezultatom ni več obremenjen.

No, meni se je zgodila tista prva, prijetnejša varianta. Včeraj sem dosegel osupljiv rezultat, ki mi je zgledal kot vrh moje male neambiciozne črkarske kariere. Na svetlem Blogosu se je ime mojega bloga pojavilo na spisku najbolj komentiranih poleg tega pa so se na analyticsu začele pojavljati številke, ki sem se jih občasno kar ustrašil.

No, in tako sem se, nadvse zadovoljen s svojim deležem slave, odločil o tem napisati dva ali tri stavke. Gre predvsem zato, da se vam zahvalim za vaše obiske in komentarje pa tudi zato, da se za par dni poslovim, ker je to moje visenje pred računalnikom v zadnjih dneh preseglo meje, ki si jih predstavljam kot pametne.

Lep pozdrav, fejmovs end hepi! Dare!

Da se mi je mučno voziti v Ljubljano, po Ljubljani pa še bolj je zagotovo že jasno vsakomur, ki je le bežno prebiral moje zapise. Vožnja po mestu, posebno v kakšnih ne ravno idealnih razmerah, kot npr. v slabem vremenu ali posebno hudi gužvi je pri meni priljubljeno približno tako kot gripa, ki sem jo preboleval in opisoval pred nekaj dnevi. Poglavje zase je mestno križarjenje kadar ne vem prav natančno kje in kam peljati. Takrat prestolnica naenkrat postane še precej večja kot ponavadi in pogosto opazim kakšno čisto novo ulico ali še ne videno križišče .

Vedno kadar me takšnen izlet čaka, in to seveda ni ravno poredko, mi že nekaj dni prej to hodi zelo odveč. Pred očmi imam vso dolgo pot, vse kolone, semaforje in težave s parkiranjem.

Skrbi me , da bo tam nekje nekaj narobe z avtom, ki ni ravno iz kategorije vozil, ki so z njimi težave najredkejše. Potem je tukaj še varianta, da v kakšnem zabezecanem razpotju v svoji nevešči hitrici naredim kakšno traparijo in povzročim zastoj ali , bognedaj nesrečo.

To zadnje seveda lahko zamoči tudi kakšen drug udeleženec. No, in ravno to se mi je v sivi Ljubljani včeraj popoldne pripetilo.

Mami in najmlajšo sem pustil v kliničnem ,kjer so tamali na magnetni posneli njeno lepo glavico, z drugo hčerko pa sva se odpravila lepo počasi proti BTC ju .Tako za urico ali dve . Ko sem se cijazil mimo poliklinike proti križišču, tam kjer se že naredita dve koloni , sem se seveda razporedil v desno vrsto, da bi v križišču zavil na desno. Ko se tako pelješ po cesti in imaš na levi neprekinjeno kolono avtov, na desni pločnik, voziš pa dvajset na uro. (no, mogoče ne ravno dvajset, šur pa med 18 in 24 ), se ti pa res zdi, da se ne more nič zgoditi.

Ja, pa se lahko. Žensko v zelenem pežojčku je prineslo z leve , ko je med dvema avtoma hotela na moj pas. Zaradi majhnih hitrosti me je v prvem momentu doletelo le maksimalno presenečenje in takoj nato napad zelo velike količine slabe volje. Ženska mi je sprednji del felicije po mokri cesti premaknila za pol metra in vse skupaj pribila v robnik. Prepričan sem bil , da je krntija primerna samo še za v topilnico na Jesenicah. Najprej kar nisem hotel izstopiti. Prej sem si moral ponoviti, da moram biti miren in da se to pač zgodi.

Ko sem izstopil, je prišla iz avta tudi gospa. Ni bila videti pretirano razburjena in zelo zanimivo se je obnašala. Stopila je do škodinega levega blatnika in moško ocenila situacijo:
« No, saj ni nič !«
»Kako hudiča ni nič!« me je več kot zanimalo.Takoj sem videl, da je odtrgalo nosilec odbijača in da visi stran od blatnika.
»In od kje hudiča ste se vzeli?!«
»Ja!«, je glasno rekla baba in pozneje sem ugotovil, da je bilo to strašno smešno
»jaz nisem prav nikogar videla” iz njenega glasu je bilo čutiti, da bi to znala biti moja krivda ” in bogve kako hitro ste se pripeljali!«
»Kaj?!« ………….

Vendar mi glasu ni bilo treba veliko povzdigovati. Tudi gospa je takoj ko je pomirila svoje misli uvidela, da je napravila neumnost. Odpeljala sva se naprej, v križišču desno , skozi podhod in parkirala na prvem primernem mestu. Vmes sem malo poskušal vijugati, da sem ugotovil, da z vožnjo ni nič narobe. Tudi potem ko sem ustavil , sem videl da, na moje presenečenje, ni sile. Popravilo tistega nosilca ni omembe vredno, sem pa na drugi strani, kjer je kolo pribilo v robnik videl , da je feltna uničena in , da guma sploh začuda še drži. Ko je ženska prišla do mene je prijazno in opravičujoče vprašala kaj bova naredila . Moj predlog je bil naj mi da 50 € , da bom lahko šel k vulkanizerju, ker s takšnim kolesom ne morem na pot. Brez besed ali celo z olajšanjem mi je denar med ponovnim opravičevanjem odštela. Spotoma je še vprašala, če bo to sploh dovolj. V skladu s svojo trgovsko žilico sem ji rekel ,da bo dovolj.

Pozneje sem dal vulkanizerju 15 € , da mi je preobul gumo s poškodovanega platišča na tistega od rezerve ( in obratno), za blatnik bom tudi dal nekaj evrov, ko mi bo moj osebni mehanik dvignil bolid in bova tisti pleh malo prišravfala. Kakšen fičnik bom mogoče dal za eno staro feltno ali bo pa kar tista dobra. Tisti drobiž, ki ostane pa bo za moje psihične travme in za to, ker se je koeficient zjebanosti mojega ljubega vozila poslabšal. Prej je bil 9, zdaj je pa 9,2. Tu moram pojasniti , da ima na lestvici od 1 do 10 , nov avto koef. 1. Samo za lažje razumevanje.

Poti v Ljubljano (in še kam drugam) pa se bom še naprej veselil približno enako kot sem se jih do sedaj.