Proti koncu leta si je ponavadi treba enkrat vzeti čas in narediti inventuro. Inventura pomeni ponavadi to, da popišemo trenutno stanje, uskladimo vse dobljene rezultate in tiste , ki jih prikazujejo naše evidence in tako pripravimo vse skupaj za nemoteno nadaljevanje., ki bi ga lahko imenovali kar ‘nov začetek’ .
Moja ženkica mora v ta namen v najboljšem sosedu žrtvovati en vikend . To pomeni, da eno soboto in nedeljo od ranega jutra pa do poznih nočnih ur v štacuni s kolegicami do zadnjega preštejejo vsak makaron, vsak krompir, vsako flašo pira in sleherno rolico toaletnega.
Ugotovljene številke se seveda pričakovano nekoliko razlikujejo od tistih, ki jih prikazujejo evidence. Saj ravno zato so te inventure tudi potrebne. Vse te razlike je seveda treba na nek način opravičiti ali , bolje rečeno razložiti. Nekaj procentov izgub je vkalkulirani že vnaprej kot normalen unesek, kot poškodbe pri transportu, ponesreči razbite flaše in vse podobno, nekaj je tistega kar manj poštene stranke brez plačila odnesejo iz štacune, tisto kar ostane pa je menda »krneki«.
Tako potem s kvalitetno inventuro vse spravimo na nulo in se lotimo stvari z novim zagonom in energijo lepo od začetka.

Če se v življenju odločiš pisati BLOG, ti takšnih postopkov sicer nihče ne predpiše, vendar je vsake toliko treba malo preveriti kakšno je stanje duha, kakšna je kondicija tvojih vsebin, kolikšen je procent ponavljanja in koliko v tem početju najdeš tistega pričakovanega veselja.

To da se približuje konec leta je v bistvu le slučajno. Jaz sem si za svojo malo inventuro zamislil številko devetindevetdeset, ki je zaporedna številka današnje objave.

No, in kaj se mi je vse zgodilo v teh mesecih. Kaj lahko rečem o vseh teh vrsticah, ki sem zanje od mlade natakarice v gostilni, kjer smo sinoči z mojimi godci odšpilali zakasnelo martinovanje, dobil pomenjliv komentar; »ja se ti pa ljubi!!«

Ja, vsekakor se mi ljubi. Še več, lotil sem se zadeve, ki se mi ljubi celo malo preveč. Še eno leto nazaj ne bi verjel, da obstaja kaj tako zanimivega na tem strašnem spletu, da bi se zaradi nje malodane kregal s svojimi otroki za termine , ko lahko uporabljam računalnik. Še manj bi verjel, da obstaja kaj tako presunljivo zanimivega in pomembnega, da bi zaradi tistega včasih vstajal pet minut prej in še pred šihtom preverjal kaj se je novega zgodilo na blogosferi. Ja , in da to počne človek, ki je definitivno med tistimi , ki se zjutraj najbolj svinjsko matrajo z vstajanjem

Same številke so v vsej svoji suhoparnosti takšne:

Kot že omenjeno je objav samoštoihnije 100. No, v naslednih dneh bo objava št. 100. STOOOOOOOO. A razumete??? Gre za to , da bom objavil stoto objavo! ! ! Seveda so številke lahko relativne, saj kot smo omenjali marsikateri »bloger« objavlja zelo pogosto in v svoje objave daje daje zelo malo vsebine, ki jo za povrh še od nekje skopyspejsta . Seveda imamo na drugi strani tudi hiperproduktivne avtorje, ki so vredni vsega spoštovanja.

Moja inventura je pokazala, da so moji posti glede količine oziroma obsega napisanega kar dobro uvrščeni. Bežen pregled je pokazal , da je za povprečne zapise v mojem arhivu ena Wordova stran z velikostjo pisave 12, font arial , nekoliko premajhna.
Zaradi moje nespretnosti in manjšega interesa jo nekoliko slabše odnesem kar se tiče slikovne opremljenosti. S fotografijami je opremljeno le nekaj (8 ) objav. Filmčkov in zvoka pa sploh ni!! Mejbi drugič.

Komentarjev se je nabralo preko petsto. Med temi je seveda vsake toliko kakšen moj. To je pri sto objavah bolj malo , po drugi strani pa je to seveda odvisno tudi od tematike in od tega koliko sploh zapis navaja bralce k razmišljanju in k odzivom. Z drugimi besedam; Če na kakšen zapis ni nobenega takšnega odziva, si lahko mirne duše mislim, da pač moje razmišljanje ne pušča neodgovorjenih vprašanj in ni pač kaj dodati. (Posebno moram tukaj omeniti člane mojega dragega omizja, ki so me v posebno začetku najpogosteje obiskovali.)

Potem je seveda tu še evidenca obiska. S slednjo sem pravzaprav še kar zadovoljen. Sicer so številke v primerjavi s »tapravmi« še vedno nekoliko smešne, vendar počasi a vztrajno rastejo. Posebno zanimiv je seveda števček , ki beleži trenutno prisotne na moji strani. Evforično navdušenje sem občutil ob enkratnem dogodku, ko ste je bilo enkrat poleg mene tukaj še celi štirje. Za primerjavo sem skočil pogledat k enemu popularnejših in sem tam, kljub temu da fant ni imel ravno frišne objave ali v teku žolčne debate, našel podatek, da tisti blog tisti trenutek bere sedemnajst ljudi.

Posebna in meni najbolj pri srcu je postavka, ki zajema tiste , ki me obiskujejo bolj pogosto, nekateri me imajo , to me navdaja s še posebnim ponosom, zapisanega na svojem spisku (blogrolla) in jaz imam seveda njih tam zapisane. To so ljudje, ki so si mojo pozornost pridobili s svojim prijaznim pristopom, zanimivostjo in nekateri s čisto pravo kvaliteto.

Tam boste našli globine dobrososedskih , pesniških, zlobnih in literarnih vsebin.

Tam nas pozdravlja prijazni dohtar, skrivnostna novinarka, srčna dobrodelnica,naivnica in seveda oba pesjana.

Lepo pozdravljeni !

To so, okvirno, rezultati moje inventure.
In kaj naprej?

Predvsem imam v planu napisati naslednjih sto. Ne naslednjih dvesto, ne naslednjih pet let ampak samo naslednjih sto.

Povedati vam nameravam kaj o glasilu Platntaf, predstaviti junaka , dobričino Marinkota in zoprnega Ruperta, nekaj smešnih zgodb in kakšno resnejšo tudi, kaj o spoštovanem omizju, kakšen trenuten izbruh navdiha, kaj o mojem ohcetnem bendu in upam še kaj drugih zanimivih reči.

Če pa do takrat ne bom povedal, kakor nekako domnevam, čisto vsega in če do takrat ne bom potrošil vsega navdušenja in vse za to namenjene energije….ja potem pa vam to sporočim v postu z naslovom »199 INVENTURA«