Zdaj se pa res zgleda zna zgoditi, da bo z mojim proletarskim nakladanjem konec. Vse kaže na to, da bom izgubil motive in vzroke za takšno pisanje. Krivice in nepravilnosti se bodo preselile v preteklost in zasijalo nam bo sonce, ki bo grelo pravičneje in svetleje. Bogastvo , ki ga je ustvarilo naše delo, žulji naših rok in rok naših očetov se bo porazdelilo med ljudi in sreča bo preplavila malo deželo in nasmeh bo zamenjal zaskrbljenost na obrazih ljudi.
Pred nekaj dnevi ko sem prišel na šiht me je povod za to svetlo upanje v pisanih barvah čakalo na vseh oglasnih deskah. Na največji in najbolj opazni, ki je montirana kmalu ob vhodu in je vsem najbolj na očeh je bilo zbranih nekaj delavk, ki so si ogledovale to čudo. Po večini so na napisano reagirale tako, da se po njihovi reakciji ni najbolje videlo kaj si mislijo. Kot bi želele informacijo spraviti nekam na varno in jo kasneje premleti pri kofetu med pavzo. Druge so spet zadevo pokomentirale s kakšno ustaljeno pripombo tipa »za delavca že ne bo nikoli nič!« ali » zase bodo že poskrbeli!«. Marsikatera je v plakat gledala brez besed in ko je pozabila, da jo drugi vidijo je razširila pogled in nezavedno pripližala roko, kot v grozi na pol priprtim ustom.
Ja, kaj je zdaj to?
Jaz sem napis vzel na znanje tako mimogrede, tako da ni bilo očitno ali sem sploh prebral poziv na plakatu ali ne. Pa sem ga! In v glavi so se mi začele risati svetle in lepote polne podobe nasmejanega delavstva , ki se vsipajo iz hribov v belo dolino. V gumbnicah imajo zataknjene rdeče cvetove in iz oči jim švigajo pravični in pošteni plameni proletarskega boja. In vidim kako se zbirajo v mestih kot potočki in se združijo v veliko reko, ki se vije proti prestolnici.
Tam si sežejo v roke Štajerci in Primorci, Gorenjci ponudijo Dolenjcem sadjevček iz ploščatih prisrčnic, tu so Notranjci in Prekmurci željni pravičnih časov.
V zraku blago donijo zvoki internacinale in slovenske ljudske melodije. Na veliki oder prihajajo govorniki in robantijo čez nemogoče razmere, čez vodstvo, čez menežerje imajo povedati veliko tega in državo z dvignjenimi kazalci sprašujejo neprijetna vprašanja. In potem pride na govorniški oder glavni. Množica utihne ! Tam na odru se pojavi Dule. Z zavihanimi rokami in na tri knofe odpeto nespeglano srajco se tam pojavi v vsej svoji veličini. Nihče ne opazi, da so njegove besede približno iste kot so jih povedali že prejšnji tovariši, saj Dule zna vse to povedati s toplino in zanosom. Ljudem pojasni kako jih je novi čas prinesel okoli, kako so jim pobrali njihov del nekdaj skupne lastnine in kako so se gospodje čez noč perverzno prelevili iz tovarišev v delodajalce, menedžerje in lastnike. Pogumno potrka na vest teh novodobnih baronov in zaključi s prelepimi parolami in krčevito stisnjeno pestjo. Njegove zadnje besede se utopijo v huronskem evforičnem aplavzu.
Pred mano je še lepša slika dni , ki sledijo.
Zaradi shoda, zaradi besed in očitkov se stvari začnejo spreminjati hitro in drastično. Podjetja kar tekmujejo kdo bo hitreje in več povišal delavske prejemke. Direktorjem znižujejo neprimerno visoke colenge in jim, ko tako stojijo tam s solznimi očmi in tresočimi bradicami , eksemplarično tržejo individualne pogodbe. Ukinjajo nagrade in službene limuzine. Bossi hitijo prodajati svoje vikende in komfortne vile ter po cajtengih iščejo oglase za cenejša stanovanja. Kar naenkrat se spet začnejo pojavljati med delavci in spet znajo govoriti isti jezik in spet vedo koliko stane kila govejega flama in ob besedi namizno belo ne zavijejo z očmi.
In za piko na I pride v tistem med ljudi še glavni menedžer. Skuštran in razburjen si živčno grizlja ustnice in se vsake toliko prime za zgubano čelo. Spominja na Franca Jožefa, ki je 17 –tega prosil boga, naj mu verjame, da ni on kriv krvave žetve. Odkimava in z rosnim obupanim pogledom nemo dopoveduje ljudem, ki ga gledajo: »Nisem vedel, nisem vedel………!«
Tako zamaknjenega me zdrami sodelavka. »Dare«, pravi » menda nima direktor nič proti, če gremo v Ljubljano na tisti štrajk?!«
»O brez dvoma nima nič proti!« sem ji odgovoril. »Vam bo pa ja privoščil sendviča in iger…pa še sobota je, a ne?!«
13.11.2007 ob 12:54
Da bi se vsaj malo od tega uresničilo. Potem bi vsi lažje zadihali. Tako pa…..
13.11.2007 ob 12:55
Ja, dr.Magnum, tako pa….nas vedno nekdo dregne in se prebudimo, a ne!?
13.11.2007 ob 19:25
In tako se bodo zbrali poosebljeni stroški dela in zahtevali svoje zvišanje. Tisti poosebljeni stroški dela, ki se štukajo iz meseca v mesec. Da bi tem stroškom uspelo na spodoben način pokrivati svoje stroške, bo pa treba še malo počakati. Približno toliko, da Slovenija postane Utopija in ljudje spet ljudje.
lp Nevenka
14.11.2007 ob 05:45
Ne verjamem, da bi en tak štrajk svet spremenil, sem pa prepričana, da nekaj le mora biti drugače, če taki protesti so, kot če jih ne bi bilo.Pred zadnjimi je bilo še govora o enotni davčni stopnji in podobnih zadevah… Seveda te vmes zaboli, ko politiki v medijih potvarjajo razloge za proteste, poleg tega pa množico razglašajo za nevedno, nepoučeno in po možnosti zavedeno. Ampak tisti tisoči ljudi okoli tebe ti vendar dajo misliti, da to ni res. Sicer si pa že prej z lastno glavo premislil, zakaj si tam…
14.11.2007 ob 20:32
Dobra stvar, tale shod. In zgodilo se bo. Ker se mora zgoditi. Ker ne morejo delavci živeti na robu preživetja in hraniti, že polne, riti na svoj račun.
14.11.2007 ob 21:12
Vlatka, saj ne da bi ti ugovarjal, vendar sem zelo skeptičen ali imajo takšni shodi kakšen smisel. Upam, da je bilo to moje mnenje moč razbrati tudi iz mojega posta.
14.11.2007 ob 21:29
Mnenja bodo vedno različna. Meni se vedno bolj zdi, da so shodi protiutež, ki ne dovoli, da bi stvari ušle absolutno popolnoma čisto kompletno nezadržno izpod nadzora. Toliko prislovov zato, ker če bi katerega izpustila, bi lahko rekli, da so že. Pa niso še čisto abs….. . Tudi zaradi shodov. Kakšnega takojšnjega in opaznega učinka pa najbrž res nimajo. Vendarle je čisto možno, da vrli možje, ki odločajo namesto tistih, ki opravijo večino dela, po protestih tisočev kakšno prepametno idejo le spravijo v kakšen predal, dokler se stvari malo ne poležejo in vse skupaj malo počasneje gre na slabše …
16.11.2007 ob 10:56
Me ima, da bi šla v Ljubljano in pocukala Dušana (Semoliča) za rokav in mu vrnila še “dolg” izpred nekaj let. V letu 1990, ko je bila reorganizacija v sindikatih, je najprvo svoje ljudi (zaposlene v sindikatih) pometel pod predpražnik. Brez odpravnine ….
16.11.2007 ob 14:37
Ena gospodična iz naše firme mi je hitela povedati (ravno sva se srečala pri famoznem plakatu),da je prvič videla to mojstrovino v malo drugačni obliki. Nekdo si je pač privoščil z rdečim flomastrom podaljšati srednji prst in da to je zgledalo zelo originalno. Razmišljam, kdo bi lahko naredil to grdobijo. Če jo je nekdo iz managerskih vod, potem se ve komu pomika sredinec, če jo je pa nekdo iz vrst delavstva, pa tudi ve, kam bo pomaknjen ta-isti.
16.11.2007 ob 15:16
@mohor
Po mojem je namenjen računovodji!? Samo predstavljaj si kako bo treba prekalkulirati vse naše colenge po tem strašnem uporu, ki ga bomo zagnali jutri.
@zdravje
Žalostno, a ne, da so tudi sindikalisti pri nas samo podvrsta politikov!
16.11.2007 ob 15:51
Pri nas že dolgo ni bilo kakega resnega štrajka, ki bi ga organizirala res “ogrožena vrsta”, do sedaj so štrajkali menda samo zdravniki, ki ne živijo ravno na robu eksistence.
Nekaj je zborovanje, nekaj pa štrajk.
Štrajk ponavadi prinese rezultate.
lp
Nevenka
17.11.2007 ob 08:01
Naši sindikalisti so veliki kompromisarji.
Če bi se bolj zavzemali za ljudi, bi vlada bolj migala, ker bi morala veliko parametrov neke družbe nadzirati, tako pa vodi politiko, ki ne potrebuje znanja. Potrošnjo zatira na način relativno nižjih efektivnih plač. Kako to, da je potrošnja velika, kljub vedno bolj revni večini prebivalstva je pa nič ne skrbi.Saj je jasno, da cene rastejo tudi zaradi zunanjih vplivov in investiranja za gospodarsko rast…a je potrebno boljše manevritati med čermi. Besede, da imamo inflacijo začasne narave, niso dovolj. Predvsem zato, ker tega nihče ne verjame. Pa tudi današnji dan mora veliko ljudi preživeti. Jasno je, da bo potrebno dvigniti plače, posledice in vzroke inflacije bo potrebno regulirati z drugimi instrumenti. To se pričakuje od oblasti.
lp Nevenka
18.11.2007 ob 18:33
verjetno bo pomagalo ravno toliko kot namiguješ , vendar nekaj je treba narediti pa četudi z majhnimi koraki
18.11.2007 ob 18:45
Demonstracije so bile…
Nedelja gre h koncu…
Jutri pa spet delat…