Zapečkarstvo imenujem nek poseben , v teh časih nekoliko redek pojav. Seveda ne gre v tej oznaki iskati čisto dobesednega pomena, ki izhaja iz tistega vogalčka pri kmečki krušni peči. V tistem malem sedalu , z lesenim naslonom je cele dneve posedal stari oča, se grel ob peči, včasih oluščil kakšen jerbas fižola in občasno spustil kakšno tehtno pripombo. Ne, o ravno tako drastičnih primerih nisem imel namena govoriti.
V teh časih imenujem zapečkarje tiste, ki so jim zoprne, mučne , neprijetne predvsem pa zelo odveč ravno nekatere na splošno zelo priljubljene dejavnosti. Mednje spada kar večina vsega kar novodobnega posebno še mladega človeka veseli in si brez tega niti dobro ne predstavlja modernega življenja.
Ljudje, kot jih poskušam opisati so zaradi vsega tega nekoliko čudaški, lahko so deležni posmeha, najmanj kar se jim lahko zgodi pa je , da zelo težko najdejo somišljenike za svoje poglede v življenju.
Takšen človek ima nadvse rad kraj, ki ima največ nekaj sto hiš. Te hiše so tam povečini že od nekdaj in za vsako ve hišno številko na pamet in vse ljudi , ki tam stanujejo pozna. Če pride mimo neznan mimoidoči in povpraša po kakšnem od prebivalcev tega kraja ga naš zapečkar brez težav napoti na pravo mesto. Nobeno jutro, ko se mu njegova vas odkrije v eni in isti in enaki podobi ne pomisli, da je te slike že sit, da je začela presedati in da potrebuje spremembo. Kje pa, vsakič posebej mu v srcu zaigra ob pogledu na lepo dolinico, kot bi jo…ja prav tako, kot bi jo prvič uzrl.
Zapečkar pravim tipu, ki ima rad vedno iste ljudi. Vedno se med istimi dobro počuti. Ne naveliča se pogovorov z njimi in ne postane mu dolgčas ob njihovih tako lepo ponavljajočimi se hecnimi posebnostmi. Med njimi se počuti varen in pomemben in prav nikoli ne pomisli, da bi si družbo poiskal drugje. Nove ljudi spoznava le redko. To mu je neprijetno in pri tem občuti nelagodje in negotovost.
Potovanje! Velika večina ljudi si želi potovati: kdor si lahko to privošči, ta odjadra po svetu tudi po večkrat na leto, če je le mogoče vedno v drugo smer in premaguje kar se le da velike razdalje. Komur ni dano, da bi videl kraje sveta, ta pogosto pojamra, kako lepo bi bilo včasih oditi, videti svet, spoznati tuje ljudi. O naš junak, ta pa ne. Kje pa! Že sama misel na dolge poti ga utruja, ga navdaja z grozo in če drugega ne se mu zdi to odveč.
Že krajše, v teh časih za marsikoga vsakodnevne poti so mu muka in nadloga, ki ga utrudi bolj kot da bi cel dan gonil kramp ali kovaško macolo. Bogve ali bi tak tip sploh poznal belo Ljubljano, če ne bi bil primoran tam kdaj obiskati kakšnega dohtarja ali opraviti neodložljive nakupe.
Tak človek težko prenaša pljuvanje po njegovem domu, težko mu v ušesa grejo besede o nekih tujih deželah, ki naj bi nam bile vzor. Pravo slabost mu povzročijo novotarije, ki jih trgovci in politiki nerazumno uvažajo iz drugih delov sveta in jih prikazujeje kot njegove, prave lepe navade pa prepuščajo pozabi.
Težko zamenja prave stike med ljudmi z moderno tehnološko komunikacijo.
Ja, on kupi mobitel čisto zadnji.
Verjetno ste začutili do nesrečnika pomilovanje ali vsaj nekaj sočutja. Pa veste, po mojem mu ni hudega. On je pač take sorte patron. Rad je v svojem kraju, za svojim omizjem ,s svojo družino. Obožuje svoj kavč!!
Vas zanima kako da zapečkarja tako dobro poznam?
9.11.2007 ob 09:58
Vemo.
Pa fouš smo mu… .mrgreen:
9.11.2007 ob 12:54
Vsak naj živi, kakor čuti, a ne? Meni se zdi nadvse zanimivo izvedeti kaj novega in koga spoznati. Ampak če ljudi, ki so ti najbližji in krajev, od koder si ali kjer živiš, nimaš rad, potem ti vse spoznavanje nevemčesa in nevemkoga prav nič ne koristi. Zato je v meni tudi en kos zapečkarja - tako rada sem doma. Vsake toliko časa se pa kam odpravim in potewm je doma še bolj lepo. Da o ljudeh ne govorim. Smili se ta tvoj zapečkar gotove ne. A če vem? Ja, malo se mi že dozdeva, od kod ga poznaš.
9.11.2007 ob 17:26
Tvoja definicija zapečkarja niti ni tako zelo slaba
Cel čas branja posta mi je prihajalo na misel, da so bili očitno včasih vsi ljudje zapečkarji.
Čeprav pa morma priznati, da si tudi sama včasih želim biti bolj zapečkarska, kajti današnji svet nas tako usužnjuje, nas prazni odnosov, da skoraj nismo zmožni biti vsaj en malček “zapečkarji”.
9.11.2007 ob 19:58
Nikjer se nisemnašel v tvoji definiciji,pa se vseeno ob večerih počutim kot en zapečkar
9.11.2007 ob 22:37
Ja tudi sam stremim k temu da bi našel nekaj “zapečkarja” v sebi. Pred leti smo v ulici imeli tradicionalni turnir v ping pongu, več tednov smo se zagrizeno pripravljali, na dan pa dali vse od sebe. Ni pa manjkal niti ogenj, niti dobra muzika, niti smeha. Še zdaj občutim to vzdušje.
Nekako smo bili vsi eno. Zdaj že nekaj let ni več turnirja, a prmejduš da naslednje leto…
9.11.2007 ob 23:12
Zanimiva definicija, kaj zapečkar je. Zagotovo da razmisleka, če se v nas skriva vsaj delček tega. Verjetno ima skoraj vsak od nas vsaj delček teh lastnosti, poznam pa nekatere, ki jih imajo večina.
10.11.2007 ob 00:21
Mislim, da smo vsi po malem zapečkarji
in, da ni tako redek pojav.
10.11.2007 ob 07:39
Sam sem tudi poznal takšnega v vasi Sostro. Pa je potem to svoje zapečkarstvo zamenjal za gostilniški prostor.
Da pa tega zapečkarja dobro poznaš pa je po mojem v tem, da tudi sam rad posediš in kakšno rečeš v takem domačem in prijetnem okolju.
10.11.2007 ob 15:56
mrbit se ti pa le ljubi ne iti malo naokoli?!!
11.11.2007 ob 09:48
Sem se kar malo prepoznala v tem tvojem opisu. Včasih me sicer še zamika, da bi šla malo v svet, tudi zapečeno v svoj kraj se ne počutim, ker bi rada v svojem kasnejšem obdobju našla svoj raj kje na primorskem…ampak se zelo veliko doma zadržujem. In zelo malo novih ljudi spoznavam, tudi to je res. Mobi v glavnem molči, ko se oglasi, pa poskočim kot, da slišim rešilni avto. V glavnem me zaskrbi, če je kaj narobe, da me kdo kliče
Ne vem zakaj, ampak strašno rada imam svoj mir. In tako sem postala neke vrste zapečkar, priznam. Saj ni tako slabo.
Kajne?
lp Nevenka
12.11.2007 ob 09:15
Kaj bi bil potem jaz? Pravkar sem se vrnil iz izleta v Pariz,mobitela pa še zdaj nimam.
12.11.2007 ob 09:26
@Fajgk, ne vem. Glede na ta dva komajkompatibilna podatka in dejstvo, da to sploh sprašuješ bi rekel, da se v življenju še iščeš!
12.11.2007 ob 15:14
Zadnje čase se tudi meni ne da nikamor. Se resnično bolj doma držim in si samo grejem rit.
12.11.2007 ob 20:13
hehe, mislim da tudi jaz poznam enega
13.11.2007 ob 09:04
dobro si nas opisal.V tem letu sem sicer odšla malo po svetu,ampak sem še zmeraj najrajši doma.
14.11.2007 ob 20:37
Jaz razumem to besedo v drugačnem smislu. Ne potrebuješ potovanj, da ne bi bil zapečkar. Zapečkar je zame nekdo, ki noče sprejeti noovosti, ki so v prid tudi njemu samemu. Ne glede na to, kje se nahaja.
Večji zapečkar je zame nekdo, ki potuje po znanje v Indijo in potem naklada, kakšno fuuuul dobro življenje je tam, a zgolj zaradi tega, ker je tam - nič delal in užival - za male pare. Doma pa mu je žal vsakega cekina, ki bi ga dal za kofe prijatelju.
16.11.2007 ob 14:14
Ojla,
razen tega,ki si ga opisal poznam še enega,po miselnosti ti je še kar podoben,le malce starejši je
LP
16.11.2007 ob 15:17
Še eden? Neverjetno!