NESKLADJE med dohtarjem in maršalom
v afektu 4.11. 2007
Že kar nekaj časa se trudim, da raznih novotarij , ki jih vodstvo uvaja v fabriko, v delovni proces in okolje ne bi že kar iz prve skritiziral in označil za popolno neumnost. Trudim se razumeti ambiciozni pristop novih strokovnjakov za organizacijo dela, tehnologijo in podobne reči.
Na splošno pa seveda takšne novosti niso deležne posebno tolerantnega sprejema in še najbolje jo odnesejo takrat, ko delavci preprosto zamahnejo z roko ali zavijejo z očmi. Delavce, posebno starejše, je treba nekako tudi razumeti, saj so se že zelo velikokrat nagledali takšnih strašnih, vedno pa neljubih sprememb, ki jih je potem, ko so povzročile določeno količino zmede kaj hitro pobral neusmiljen tok časa.
Eden zadnjih takšnih hitov je tabla na eni od linij na kateri je zataknjeno nekako šestdesed ali še več kartic. Le-te so na eni strani rdeče, na drugi pa zelene. Vsaka kartica pripada enemu stroju, in vsak stolpec dnevu v tednu. Zadeva »deluje« tako, da zadnji delovodja v tednu obrne vse kartice na zloveščo rdečo barvo, naslednji teden pa jih sproti obračajo na zeleno v kolikor so na začetku šihta dobili stroj izpraven in očiščen. Dobra, a? Delavke so pisano pogruntavščino poimenovali Monopoli.
Vendar pa, namen sem imel omeniti drugo podobno zadevo. Gre za poročilo o neskladju. Stvar zgleda tako, da je , zgolj primer, moja stružnica opisana, poslikana, oštevilčena in vse ostalo , zgodi pa se , da lepega dne kišto kamor skladam izdelke postavim na levo namesto na desno, poleg tega pozabim obrisati steklo zaščitnih vrat in tudi metlo bolj površno uporabim.
V prejšnjih, primitivnejših časih bi k meni prišel šef, mi pokazal na nesnago, me okrcal in ofiksal in za nameček še vprašal, če imam tudi doma v kuhinji takšen nered.
Dandanes, draga gospoda pa to tako več ne gre.
Danes dobimo v takšnem grozovitem slučaju »Poročilo o neskladnosti št 10« . (npr.) Poročilo zagledaš na oglasni deski naslednji dan. Zraven je ves nezaslišan prekršek poslikan, poskeniran, opisan in orisan. Zraven je nalepljen še kakšen graf in še kaj kar omogoča kompjuterska tehnologija in seveda znanje mladega nadobudnega eksperta za nove pristope v organizaciji delovnih procesov. Spodaj bi bil v tem slučaju seveda tudi napisan z imenom in priimkom kot povzročitelj te strašne neskladnosti med pričakovanim in zatečenim stanjem.
In tako to poteka dokler se mladi inženir ne prepusti toku, se umiri , včasih odide, slejkoprej pa prepusti takšne projekte novemu , še bolj energičnemu mladcu, ki zamenja monopoli za kakšno novo igro.
Predvsam pa moram priznati, da sem se lotil tega pisanja zaradi čisto nekega tretjega neskladja. Močno me je namreč zmotilo nekaj takega med blogi, ki jih berem in včasih tudi po svojih močeh komentiram. Stalno, predvsem pa v zadnjih časih opažam, da še vedno naleti na veliko pozornosti, na obilo komentarjev in ponavadi žolčnih razprav , vse kar čimbolj diši po naši zgodovin. Če v naslovu kdo omeni partizana, OF, domobranca, povojni poboj ali, bognedaj, maršala Tita, tam ponavadi steče dolga in naporna debata.
Veste, pa se v to ne bi kaj dosti vtikal, nasprotno, še celo sam dodam kdaj kakšno »modrost«. Zmotilo me je neskladje s pristopom, ki bi ga pričakoval, Pričakoval pa bi, da ljudje kot menim , da so blogerji več energije in razmišljanja namenijo problemom, ki se nas tičejo tukaj in sedaj. Zase vem, da me v tej naši državi bolijo oziroma zanimajo delavske težave, sodstvo, zdravstvo, večina politike, nekaj od umetnosti in podobno.
Prav prijetno presenečen sem bil pred dnevi, ko se je na vstopni strani pojavil blog , ki ga piše zdravnik in ki piše o svojem delu in kjer zagovarja častno delo moža v belem. Takoj sem si privoščil repliko, sicer nekoliko posplošeno in ne preveč izčrpno , pa se mi je zdelo dovolj za začetek, saj tako ali tako, sem si mislil, bo razprave še dovolj. Vendar , glej hudiča! Nič ni bilo od tega. Že nekaj dni tam samevata dva ali mogoče trije odzivi. Nič razmišljanja, nič nestrinjanja, nič težav. Zdravstvo v republiki Sloveniji ni prišlo že zdavnaj segnitemu diktatorju iz neke bivše države niti do kolen.
Lepa reč!!
4.11. 2007 ob 20:40
Hvala za tvoj blog.
Navaja k razmišljanju.
LP
5.11. 2007 ob 16:11
mal lepše o Maršalu, prosim!!!
5.11. 2007 ob 17:55
O maršalu, socializmu in drugih zgodovinskih pojavih z našega področja ali od kod drugod je tako enostavno reči kaj takega, kar kot sila pametna fraza kar udari v uho in naenkrat se sam sebi zdiš grozovito pameten (pa še cca. 2-ma bralcema). Tak pristop pogosto prakticirajo v gostilnah in v našem parlamentu (ne spomnim se več npr. amandmaja, ki naj bi nek zakon izboljšal, spomnim se pa banan in očitka, da nekomu tam spodaj nekaj manjka) - pa so vsi frajerji.
O perečih sodobnih zadevah in problematikah je pa malo težje pogruntati kaj takega. Saj bi človek hitro kaj našel, pa kaj ko je problem konec koncev res hud (npr. čakalne vrste, da prej umreš, revščina brez lastne krivde…). Zato pač raje vso stvar malo preskočiš in lahkotno ugotoviš, kakšen frajer je bil maršal… ali kaj podobnega. Kaj bi preveč mislil na tisto, kar te res boli!
lp
5.11. 2007 ob 18:11
@enadanica, modre misli, ni kaj. Veš kaj me pa še zanima? Zakaj link enadanica ne vodi nikamor????
5.11. 2007 ob 18:12
@Rado, lp
5.11. 2007 ob 22:08
Torej to s kartoni pomeni,da če si dobil rdečega dobiš odpoved,če pa zelenega pa ti dovolijo da delaš za mizerno plačo naprej
6.11. 2007 ob 16:29
hoj! nekako sme nasla tvoj blog, zato sem se se malo oglasila…blog je dober, da ti razmisljati, zatorej, le tako naprej…
6.11. 2007 ob 16:58
He, he povsod obstajajo postopki, ki urejajo in povečujejo transparentnost dogajanja. Začne se res s hudo revolucijo, konča pa vedno nekoliko manj glasno. Prinese cel kup novega administriranja, tam, kjer bi se moralo, na produktivnosti, se običajno ne pozna dosti.
Vsi taki postpki bi morali biti zreli in umirjeni ter res usmerjeni v dobro delavca in dela. Povečevanje stresa pri delu, še nikoli ni prineslo želenih rezultatov.
Pri nas smo imeli celo norišnico z določevanjem intervalov kompetenc za podpisovanje dokumentov…če bi res ostalo tako kot je bilo zastavljeno, bi človek cel dan iskal podpisnike, pa se je kmalu umirilo na neki normalni ravni. Povzorčilo pa obupno veliko skrbi. Vse v imenu certifikata, enega drugega, tretjega in zadovoljnega lastnika…Sedaj smo uradna perla. Tistega efektivnega časa za stvari, ki podjetju resnično kaj prinesejo, je pa vse manj.
Bo že kako!
lp Nevenka
6.11. 2007 ob 20:34
tudi jaz moram priznati, da se moje objave tičejo sedanjih in trenutnih stvari.. v zgodivine se ne bi spuščala, ker je ne poznam dovolj da bi lahko kaj komentirala in dajala kakšna posebna huda mnenja, kajti kot si rekel bi se razvnele kude debate in težke replike… to ni zame…. tako kot je naslov mojega bloga Future Life temu tudi sledim…
p.s. lep blog in hvala ker si se ustavil tudi pri meni
6.11. 2007 ob 20:36
Narava mojega dela je taka, da hodim po večih velikih firmah po Sloveniji. Vedno mislim, da sem največje neumnosti že videl, pa me vedno znova presenetijo. Ne bom pozabil “kriznega sestanka”, kjer sem se pridružil v reševanju reklamacije. Po skoraj dveh urah sem gospodo z grožnjami o odhodu spravil iz okrogle mize do proizvodnje, kjer smo problem rešili v 15 minutah…
7.11. 2007 ob 09:23
Blog je že zdavnaj prerasel svoje okvirje. Samo na SiOL-u je več kot 8.300 blogarjev, 62.000 objav in 395.000 komentarjev. Številke v Sloveniji so še veliko večje, kaj šele če bi poiskal statistiko kako ogromno je to v svetu. Težko je potemtakem slediti vsemu. Ponavadi si izbereš manjši krog sorodnih blogarjev in skušaš biti pri in si ustvariti neko prijateljstvo. Ne trdim da zveneči naslovi zbujajo pozornost in na tak način objave privabljajo bralce. Nekaj takega je tudi v časopisu, večina bralcev si prebere prvo samo naslove, nato se odloči ali bo kaj od tega tudi prebral. Najverjetneje, pa skoraj gotovo tistega z “pravim” naslovom.
. Vsebina pa tako največkrat ni pomembna. Velikokrat pa se zgodi, da ljudje teksta niti ne preberejo, ali pa samo začetek in konec 
.
Se pravi, če hočeš imeti veliko komentarjev, in privabiti veliko bralcev, se moraš v prvi vrsti naučiti veščine pravega naslova
7.11. 2007 ob 19:16
No ja - saj me je že pičilo, da bi naredila tako, da bi moj link kam peljal. In bi pisala blog, v njem svoja razmišljanja in tako dalje. Potem se vprašam ali imam res toliko povedati ali se samo meni tako zdi kakšen dan. Predvsem pa - kaj bi posredovala drugim takega, da bi jim kaj pomenilo v tistem dnevu ali trenutku, ko bi prebrali. Pa sem ugotovila, da je največ takih močnih vtisov, ki bi jih kam zapisala tistih družinskih ali pa tistih, ki izhajajo iz mojega dela (to očitno poznaš). Družinsko življenje me osrečuje in bogati na tak način, da mi tega ni treba nikomur praviti, le morda v kakšni debati tu in tam med tistimi, ki jih imam rada - a le če ravno tako nanese. Služba - o tej pa skoraj ne smem. Na dolgo bi se razpisala o včerajšnjih in še kakšnih govorilnih urah, na primer - ampak to res ne gre. Zato bom vse skupaj premlela kar sama (kolikor je smiselno) ali s kolegicami (kolikor je to na mestu in potrebno).
Tako je to. Ti pa kar - prav dobro ti gre in z veseljem bom še kaj pokomentirala.
7.11. 2007 ob 19:55
Kaj naj rečem? Metla je le metla
7.11. 2007 ob 20:02
Vlatka, težko mi gre z ust ampak tega o metli pa res ne razumem. A govoriš o tistem orodju za čiščenje, o prevoznem sredstvu sli o kakšni čisto tretji stvari ?
!?!
8.11. 2007 ob 01:06
“Poročilo o neskladnosti”…. kako se imenitno sliši, ane.Isto stvar zaviješ v nov papir in gremo. Ja, eni imajo bujno domišljijo,glavno,da so pomembni
8.11. 2007 ob 09:40
Glede na to, da sem ugotovila, da si še en bloger iz naših krajev, ki ima že dolgo kilometrino (za razliko od mene) se večkrat oglasim.Me veseli, da imaš literarno in pesniško žilico
in zelo realen pogled na odnose v naši družbi.
8.11. 2007 ob 16:01
@santos, hvala za prijazne besede. Posebno me je presenetilo tisto o dolgi kilometrini. Sam se še vedno počutim bolj novinec in se bolj boječe vtikam v razprave blogerskih veličin.
. Sicer pa hvala za obisk in pridi spet. Vrnem! lp
11.11. 2007 ob 15:59
Dare, sem si šel prebrat dohtarjev blog, in sem pri njemu našel še link nazaj do tvoje izkušnje s kliničnim centrom.
Veš kaj je mene najbolj zbodlo: iz Idrije si moral peljati človeka z izpahnjeno ramo v Ljubljano? Kaj nimate v Idriji nobenega zdravnika, ki bi znal to vsaj za silo sanirati? Postaviti ramo nazaj pa kakšno protibolečinsko injekcijo?
11.11. 2007 ob 18:33
Od mesta njegove nezgode je še do Idrije skoraj 20 km. Stari je v vsakem ovinku (ki jih je mnogo) na glas zastokal in vsake toliko je rekel naj vozim bolj lepo, čeprav sem lezel 40 na uro. V Idriji pa je bila očitno edina (ali pa vsaj najhitrejša,…..najcenejša???) opcija, da ga spet naložim v avto in ga sam odpeljem v Lj na urgenco.
Če bi pa znal kak dohtar v Idriji to sam rešit ali vsaj pomagat, tega pa pri najboljši volji ne vem. Seveda pa še dalje mislim, da pred odločitvijo kaj se da storiti še vedno zmaga tista, ali se je dohtarju treba ukvarjati s človekom ali ne!
11.11. 2007 ob 18:40
Je pa še nekaj. Tudi glede tega koliko smo ljudje sposobni oz. pripravljeni težiti dohtarjem in zahtevati da se nam pomaga, tudi glede tega smo ljudje zelo različni. Pred kratkim sem imel v Lj na urgenci staro mamo (88let). Hudo bolna babica je sicer še zelo bistra, vendar v življenju ni znala jamrati in zahtevati česa zase. Na urgenci je bila 12 ur prej kot so jo spravili na oddelek v P. Deržaja!!! Medtem so jo sicer nekajkrat prepeljali in nekaj pregledovali ampak 12 ur!!Dohtar, ki je na blogu zagovarjal svoj častni brezmadežni poklic je za take primere rekel, da se človeku ne vidi že od daleč koga boli in koga ne. To je le eden od klavrnih argumentov in zaradi mene jih je lahko tisoč…tako preprosto ne bi smelo biti!!!!
12.11. 2007 ob 09:17
Če prav razumem, si ga najprej peljal v Idrijo, od tam pa so te poslali v Ljubljano na kliničnega? Neverjetno.
A so mu dali vsaj opornico?
12.11. 2007 ob 09:29
Nekaj so ga uštimali ( bolj po partizansko ) ampak mislim, da sva šla prej kot v četrt ure naprej.