dare.likar@siol.net

Na Platntaf sem se spomnil večkrat v teh dneh, predvsem zato ker je bilo precej govora o novem cajtengu Blogorola. Sicer jaz te velike pridobitve na slovenskem nebu medijskih zvezd nisem še dobil v roke, sem pa seveda o tem prebral nekaj postov in videl nekaj fotk na blogih. In takoj mi je padlo v oči, da je Blogorola vsaj za zdaj še kar majhna nevpadljiva publikacija, ki so jo sodeč po fotografijah ponekod metali stran kot nadležne reklamne prospekte, ki jih kdaj vtaknejo med liste resnih časopisov. Ko sem prebral informacijo,da je blogorola povrh vsega še zastonj se mi je zazdelo, da je to pravzaprav revival našega glasila.

Kmalu po »zgodovinski« ustanovitvi društva Grča pred dobrimi desetimi leti se je že kmalu pojavila želja , da bi izdajali nekakšno publikacijo, ki bi člane obveščala o naših akcijah in dogodkih. Mimogrede, v osebni izkaznici društva je pisalo tole:
» NAMEN:
Društvo je bilo ustanovljeno z namenom, organizirati in povezati čimveč ljudi s področja Idrijsko – Cerkljanske regije, ki imajo interes organizirano delovati in sodelovati na področju športa, kulture in rekreacije, ter ostalih dejavnosti, ki spadajo v sklop družbenih aktivnosti.«

Prva številka te »publikacije« je izgledala kot en sam stipkan in sprintan A4 format, ki ga je še kot takega kolega Boris z vsemi fintami, ki jih je ponujal word, z vsemi nagibanji in zvijanji fontov in leplenju slik , komaj zapolnil.

Ko sem to prvo številko ugledal na polici v oštariji., ( by the way, tudi pozneje je bilo to glavno distribucijsko mesto) se mi je takoj zazdelo, da se okoli tega pa le da nekaj napraviti. Še isti dan sem glede cajtenga pobaral prezidenta Benđota in pripadajočega sekretarja Mohorja, če bi mi zaupali, da uredim nalednjo številko, saj če se pa že nekaj kao gremo pa le dajmo to napraviti kot je treba. Tako smo naredili (ime smo odobrili na sestanku) prvi PLATNTAF.

Zadeva je sicer tudi pozneje zgledala, vsaj po dimenzijah, dokaj skromno, vendar pa je imela vsaj v principu nekaj prvin pravega cajtenga. Platntaf je imel več strani in več rubrik. Tu in tam je bila kakšna sfotokopirana slika in imeli smo celo dopisnike. Tako je bilo meni treba spisati komaj kakšnih 90 % vsebine .

Vsaka številka je imela UVOD, ki je bil članek o kao aktualnem dogajanju. Aktualnost se je potem vedno nekam izgubila, ker smo štirinajst dni potrebovali, da smo stvari uredili , sfotokopirali in stalali po parih prfarskih oštarijah. Naslednja rubrika se je imenovala NEKAJ KRATKIH in je opisovala čisto konkretne, če se je le dalo bolj hecne, pripetljaje naših članov in ostalih krajevnih modelov. V sredini se je bohotila osrednja zgodba, včasih imenovana SATIRA MESECA ali HUMORESKA. V prvi številki je bil to primerno času PATRIOT V PLANICI.

http://daretovblog.blog.siol.net/2007/03/24/patriot-v-planici-platntaf-marec-1999/

Na koncu so potem sledila še bolj suhoparna sporočila in kakšen prispevek člana balinarjev ali Rally kluba.

Odziv na to skromno pisarijo me je takrat več kot le presenetil , čisto resnično namreč prej nikoli nisem pomislil, da bi kdaj nekaj pisal in da bi ljudje to brali. Za piko na I pa da bi to še odobravali in pohvalili.

Pozneje smo se s tem glasilom sto na uro zabavali več kot tri leta. Kot že rečeno sem večino vsebine prispeval sam in ravno s tega naslova sem se po nekaj letih tudi uprl temu delu, saj se mi ni zdelo pametno, da samo eno mnenje predstavlja vse dogajanje in razmišljanje v društvu in tudi v kraju.

Kljub temu , da sem imel zelo malo pomoči pa sem za insert izbral kratek članek , ki ga je prispeval L.Tone in v njem opisal zelo pomemben dogodek. Kadarkoli se spomnem na Platntaf, se spomnem tudi na ta ocvirek, ki se mi vedno znova zdi maksimalno smešen.

Članek »izčrpno« opisuje celoletno dogajanje v balinarskem društvu, pridobitev novega balinišča, nekaj zahval sponzorjem, na koncu pa opisuje zaključek »kariere« dveh članov. Eden od njiju je tudi avtor članka……..

…….koncu pa bi se Meni in Mirkotu zahvalili za odličen piknik
ob koncu najinih bogatih karijer. Po nama bo zazijala v
balinarskem svetu velika vrzel , ki jo bo le težko zapolniti!!……

BK FARA
Tone

O Platntafu pa pišem na blogu še iz enega razloga. Nekje blizu dvajset zgodbic, ki so izšli tam notri bom v prihodnosti prilepil tudi v moj blog. Pri nekaterih bom zaradi vsebine, ki je mogoče preveč vezana na nek drug čas moral napisati kratek uvod ali vsaj opombo, da gre za star zapis.

(Platntaf je stara idrijska beseda za knjigo, knjižico, učbenik, včasih dokument….)

Francl je na večer kot že velikokrat prikolovratil v oštarijo. Bil je zadihan saj je od tam kjer se je poslovil s svojo punčaro pa do oštarije strma in dolga pot. Bil je žejen, slabe volje in še nekaj ga je tiščalo. Dobesedno. Polne hlače je imel tistega pritiska in strašno sit je postajal tega, da hodi pri zrelih sedemnajstih z do bolečine trdim od svoje babe, sicer še skoraj dve leti mlajše deklice. No, saj je bila Lenka simpatično dekletce in tudi malo zatreskan je bil od začetka, ampak zdaj je pa počasi postajal nervozen in neučakan .
Stopil je v gostilno k družbi, ki mu pri njegovi težavi ni ravno pomagala. S hvalisanjem o svojih posteljnih podvigih so njegove frustracije samo še poslabševali. V te zgodbe se je vključil šele po četrtem špricerju in takrat je počasi imel tudi on kaj povedati. Saj ravno tako neumen ni bil in je pač samo ponavljal nekatere izmišljene , malo obrnjene detajle in laži strašnih izkušencev..
Kljub temu, da je vedel da so njihove zgodbe samo nakladanja, je vseeno domneval, da je strašna resnica ta, da je edini od klape še devičnik in temu, to je z vsakim kozarcem bolj zagvišno vedel, je treba narediti sakramenski konec. Zvrnil je še en gemišt in med pestro debato zapustil druščino. S pogledom je le še ošinil možakarje, ki so se med srebanjem vinčka posmehovali mladim golobradcem. Akcija!
Točno je vedel kaj mu je storiti. Saj je tudi v njihovi vasi živela vaška dama, ki je reševala vprašanja prvih korakov in vpeljevanja v svet odraslih. Julka se Franceljnu ni kaj prida dopadla. Bila je zvampana in zanemarjena babnica. In grozovito stara. Preko trideset, se mu je zdelo. Ampak….
Na drugem koncu vasi je potrkal po tistem oknu!
Julka je prišla kar na vrata. »O« je rekla razposajeno, »ti pa nisi še bil na obisku! Kaj te je pa prinesel za en čudež božji?»
»Ah, nič!« je mencal in stopil korak nazaj »samo, tako, mimo sem šel pa…«
Takrat ga je izkušena babnica zgrabila za roko in zadrega okoli pozdravljanja je bila v hipu rešena. Sedla sta in natočila je namiznega. Malo bi se branil, saj ni bil več trezen po drugi strani pa trezen ne bi niti hotel biti. »Scat moram iti!« je rekel ko je izpil. »O le pojdi » mu je rekla in se pomenljivo nasmehnila,«tam na levi!«
Šel se je olajšat in medtem so se mu po glavi podile zmedene misli in pomislil je na Lenčico in spet na zmečkan Julkin fris in njeno skuštrano frizuro. Odločil se je, da bo opustil svoj načrt.
Stopil je nazaj v kuhinjo in že hotel reči nekaj okoli svojega odhoda, ko ga Julka , ki ga je že napol naga čakala pred vrati , zgrabila in na hitro položila na kavč.
Poti nazaj ni bilo več. Fant je grabil in mečkal in sopel na babnici, ki je medtem ko je komaj zadrževala smeh mirila fanta , naj vendar počaka, saj menda ne gori voda. A Francu se je zdelo ravno to, da mu vse nekaj gori, da je vse mokro in da ga vse bolj bolijo zadeve tam spodaj in da se mu tudi v glavi vse bolj vrti.
Julka je kljub njegovi obupni nerodnosti zadevo speljala na pravo pot in po minuti neobčutene divje telovadbe se je Franc zvrnil z nje in obsedel na robu kavča v obupni zadregi, razočaran nad sabo, razočaran nad bednim dogodkom in v neizmerni želji, da bi čimprej odšel.
»To je bilo pa prvič, a ne?« Julka je imela na obrazu izraz , ki ga je še dodatno poniževal in poudarjal njegovo nerodnost. Brez odgovora se je hitel oblačiti in odpravljati iz Julkine bajte. Ni ga zadrževala, le z nasmehom ga je pospremila ,ko je odšel proti vratom. A tam se je sunkovito obrnil in uporniško zarenčal………..
»Ni bilo prvič ne, že veliko sem jih , da veš! Ampak, da bi jo imela katera tako nizko tam spodaj kot ti, kaj takega pa še ne! »
….in je oddirjal v oštarijo.

Trenutno stanje našega sveta in njegovih stanovalcev pripisujejo ljudje marsikateri bolj ali manj vzvišeni sili. Nekateri so prepričani v moč usode, drugi prisegajo na zvezde, tretji na tega ali onega boga. Drug drugemu se zdijo močno neumni, saj so v svoje tolmačenje brezpogojno gotovi. Jaz naprimer, pa sem mnenja, da je bil potek zgodovine neusmiljeno in najbolj podvržen neki zelo vsakdanji in naravni sili. Imenujmo jo »selekcija«!
Ta nepremagljivi in večni je imel več oblik. Od začetka se je najbolj uveljavila selekcija na osnovi telesnih značilnosti. Večji kot je bil človek in bolj kot je imel mišičaste ude, bolj visoko se je povzpel na družbeni lestvici. Če se mu je kdo postavil po robu, ga je z vsemi svojimi mesnatimi argumenti postavil na realna tla in se še naprej veselil svoje prevlade. Ta sistem je zdržal zelo , zelo dolgo . Pozneje so se kriteriji selekcije za malenkost spreminjali . Tu in tam je kakšno kratko obdobje največ veljala pamet, vendar kot vsa druga merila tudi to ni ustrezalo vsem. Predvsem je to šlo v nos bedakom. Zelo izrazito je bilo tudi razdeljevanje glede na imetje. Temu smo nekako najbolj podvrženi tudi te dni in nič ne kaže, da bi se to imelo v kratkem spremeniti.
Kakorkoli je že bilo, vedno so se našli tipi, ki so bili z merili nezadovoljni. Zato so v preteklosti, mimogrede, nekateri izmed naših prednikov pogruntali, da smo vsi enaki. Stuhtali so popolnoma neoporečne ideologije in vsi so bili tako strašno enaki, da to ni bilo podobno ničemur več. Takrat so prijeli zadeve v roke tisti bolj enaki od drugih in odstrelili kakšen miljonček duš, ki niso ustrezale ideji.
Vsekakor je selekcija še naprej urejala stvari. Po enem ali drugem sistemu je izbirala boljše in tlačila slabše in tako gonila svet naprej. Da ne bi razpravljali o stvari tako na splošno, bi bilo dobro, da se spet opremo na primer, ki nam bo vsaj na videz bližji. Tokrat še posebno opozarjam, da je zgodba zelo in samo izmišljena.
Nekega davnega dne sta se dvema materama na isti dan rodila dva dečka. Prvemu so dali ime Marinko, drugemu Rupert. Vsaj prva nežna leta življenja sta bila fantka vsaj na videz enako rangirana na družbeni lestvici. Pravzaprav ju ta ni kaj prida brigala. Že v letih šolanja pa so se začele njune poti nekoliko razlikovati. Marinko je bil zelo bistre glave, delaven in pošten, Rupert pa ni znal kaj prida misliti, vedno pa je vedel komu je treba biti všeč in komu se ne sme zameriti. Imel je tudi precej boljše izhodišče od Marinka, ki je bil iz revne bajtarije. Njegov stari je bil vaški trgovec in Rupert je bil edinček. Seveda so mu učitelji kaj radi pogledali skozi prste. Ne glede na vse sta se skupaj prebila skozi ljudske šole. Prvi z bistroumnostjo, drugi z lahkoto tudi brez nje. Naprej pa Marinko ni mogel. Ni bilo v planu. Doma ga je čakalo delo. Oženil se je in kaj kmalu je imel tudi sam kup kričave pokrpane mularije. Rupert je nekako nekaj doštudiral in se po bogve kakšnih ovinkih vtaknil v politiko. Zelo se je zredil in zelo si je ob svojem vzponu obrabljal komolce. Na rodni kraj in prijatelja Marinka je pozabil. Ta se je ubijal s svojim delom in nekako preživljal svojo številno družino. Rupert za družino in podobne traparije ni imel časa in le zaradi družbenega statusa je pri štiridesetih nekje dobil pol mlajšo tajnico, jo oženil in ji enkrat po končanem nareku napravil sinčka. Bil je, zanimivo, skoraj enako star kot Marinkov najmlajši fant.
Rupert za sina in ženo seveda ni imel kaj prida časa. Ubadal se je s svojo kariero. Če je karkoli zmotilo njegov vsakdan, ki je bil poleg nekaj uradnih zadev poln banketov, zabav, pijančevanja in družbe sumljivih dam, je zadeve s pomočjo svojih vzvodov kaj hitro rešil. Če ga je kaj zabolelo, je v bolnici šel mimo vrste in vrata so se mu odpirala na stežaj. Če so pijanega ustavili policaji, jih je nadrl in deležen je bil iskrenega opravičila. Užival je svojo moč , hvalil aktualni sistem selekcije in se redil.
Marinko je v nasprotju z njim hiral in se ubijal z delom, da je nekako povezoval mesece. Ko je nekoč zbolel, je čakal v čakalnici cel dan, še bolj zbolel in na koncu dobil za svoje težave nekakšen nasvet o počitku. Tudi policaji so ga enkrat ustavili. Seveda ni bil pijan, imel pa je razmajan avto in vzeli so mu prometno. Ker je godrnjal, so ga žandarji še naklestili. Zaradi pritožbe je pozneje plačal dve mesečni plači še zaradi domnevnega oviranja dela uradnih organov in čas je tekel naprej in mu izpijal življensko moč.
Rupert pa seveda ni izgledal izpit, nasprotno, lica so se mu lepo, mastno svetila in trebuh mu je v treh ali štirih gubah veselo poskakoval pri hoji. Vseeno pa ga je nekaj v načinu selekcije vseeno zmotilo. Njegov sin in najmlajši Marinkov nadebudnež sta se namreč znašla v isti srednji šoli. Bil je pač še vedno čas ljudskih šol, s pomočjo katerih je tudi naš debeli junak pridobil svoje cenjeno znanje. Rupert se je z vso zagnanostjo zapičil v ta pereči problem in s pomočjo svojega položaja kmalu izglasoval prgišče aneksov in amandma ali dva. Zavrtel je še nekaj številk in glej! V nekdaj ljudskih šolah so se zvišale šolnine in zahteve po dragi opremi so postale vsakdanje. Marino je svojega fanta vse teže šolal, vendar je nekako trgal od ust in peljal zadevo naprej. Ko so za piko na i v šoli uvedli v učni načrt ekskurzijo v tujino z obvezno zabavo v mondenem hotelu in smučarske počitnice v tujem smučarskem centru, je Marinka zlomilo. Stopil je do prefekta in potožil, da ne zmore več. Le-ta mu je prijazno odvrnil, da mora pač prilagoditi šolanje sina svojim možnostim. Ni mu ostalo drugega kot, da je sina izpisal in ga peljal h kovaču za vajenca. Postal je eden najinteligentnejših kovačev daleč okoli.
Rupert si je po tem uspehu oddahnil, njegov sin pa je po prej omenjeni srednji šoli šel študirat v tujino in je menda še vedno nekje tam. Sicer se je govorilo marsikaj a Rupert je vedno zatrjeval, da je fant uspešen.
Tu sta se njuni življenski poti tudi skoraj za vedno ločili. Marinko je še naprej živel svoje težko življenje. Pri bolezni si je pomagal z materino dušico in baldrijanom. Otroci so bili kovači in šivilje in vsi skupaj so težko zaslužili pol Rupertove mesečne plače. Pravili so ,ne ta je pa prehuda, da je živina kakršna je bil, plačeval samo za najem avtomobila pet kovaških plač na mesec.
Tudi Rupert je živel naprej na svoj stari način. Za svoje življenje je uporabljal le komolec in svoje gobezdalo. Če se je pred njim pojavil problem, ga je brezobzirno pohodil, ne meneč se za nekaj siromakov , ki so padali ob tem početju. »Selekcija pač!«, si je ravnodušno govoril.
Minilo je še nekaj let. Marinkova hrbtenica se je povsem skrivila in jasno je postalo, da ne bo več dolgo.
Tukaj je spet posegla vmes usoda. Prav takrat ko so skoraj čisto ugasnile njegove moči, je bogve katera pot prinesla v mesto tudi Ruperta. Sicer za Marinkove težave ni vedel in tudi brigale ga niso. Še vedno je užival v svoji veličini…Toda glej vraga: Ravno na isti dan kot so se zaprle gubaste Marinkove veke, je mast zalila Rupertovo srce in stisnilo ga je v prsih, telebnil je na sredini trga, zatresla so se tla in iznenada se je znašel vštric z nekdanjim prijateljem Marinkom na začetku dolgega osvetljenega predora. Zviška ga je pogledal in že hotel blekniti žaljivko ali dve, ko je na drugem koncu zagledal visoko bledo damo v črni obleki. Z vzvišenimi in odločnimi gibi se jima je bližala. Marinko je s svojo pametjo takoj razumel situacijo, Rupert pa je v svojem stilu s komolcem odrinil sključenega suhljatega Marinka in skočil predenj.
“A si ti mogoče selekcija?« , je z leskom v očeh zavpil?
»Ne, dragi Rupert, tokrat pa ne bo šlo. Jaz imam pa samo en kriterij!« , je gospa dejala s hladnim, monotonim glasom……in ugasnila luč.

Proti koncu leta si je ponavadi treba enkrat vzeti čas in narediti inventuro. Inventura pomeni ponavadi to, da popišemo trenutno stanje, uskladimo vse dobljene rezultate in tiste , ki jih prikazujejo naše evidence in tako pripravimo vse skupaj za nemoteno nadaljevanje., ki bi ga lahko imenovali kar ‘nov začetek’ .
Moja ženkica mora v ta namen v najboljšem sosedu žrtvovati en vikend . To pomeni, da eno soboto in nedeljo od ranega jutra pa do poznih nočnih ur v štacuni s kolegicami do zadnjega preštejejo vsak makaron, vsak krompir, vsako flašo pira in sleherno rolico toaletnega.
Ugotovljene številke se seveda pričakovano nekoliko razlikujejo od tistih, ki jih prikazujejo evidence. Saj ravno zato so te inventure tudi potrebne. Vse te razlike je seveda treba na nek način opravičiti ali , bolje rečeno razložiti. Nekaj procentov izgub je vkalkulirani že vnaprej kot normalen unesek, kot poškodbe pri transportu, ponesreči razbite flaše in vse podobno, nekaj je tistega kar manj poštene stranke brez plačila odnesejo iz štacune, tisto kar ostane pa je menda »krneki«.
Tako potem s kvalitetno inventuro vse spravimo na nulo in se lotimo stvari z novim zagonom in energijo lepo od začetka.

Če se v življenju odločiš pisati BLOG, ti takšnih postopkov sicer nihče ne predpiše, vendar je vsake toliko treba malo preveriti kakšno je stanje duha, kakšna je kondicija tvojih vsebin, kolikšen je procent ponavljanja in koliko v tem početju najdeš tistega pričakovanega veselja.

To da se približuje konec leta je v bistvu le slučajno. Jaz sem si za svojo malo inventuro zamislil številko devetindevetdeset, ki je zaporedna številka današnje objave.

No, in kaj se mi je vse zgodilo v teh mesecih. Kaj lahko rečem o vseh teh vrsticah, ki sem zanje od mlade natakarice v gostilni, kjer smo sinoči z mojimi godci odšpilali zakasnelo martinovanje, dobil pomenjliv komentar; »ja se ti pa ljubi!!«

Ja, vsekakor se mi ljubi. Še več, lotil sem se zadeve, ki se mi ljubi celo malo preveč. Še eno leto nazaj ne bi verjel, da obstaja kaj tako zanimivega na tem strašnem spletu, da bi se zaradi nje malodane kregal s svojimi otroki za termine , ko lahko uporabljam računalnik. Še manj bi verjel, da obstaja kaj tako presunljivo zanimivega in pomembnega, da bi zaradi tistega včasih vstajal pet minut prej in še pred šihtom preverjal kaj se je novega zgodilo na blogosferi. Ja , in da to počne človek, ki je definitivno med tistimi , ki se zjutraj najbolj svinjsko matrajo z vstajanjem

Same številke so v vsej svoji suhoparnosti takšne:

Kot že omenjeno je objav samoštoihnije 100. No, v naslednih dneh bo objava št. 100. STOOOOOOOO. A razumete??? Gre za to , da bom objavil stoto objavo! ! ! Seveda so številke lahko relativne, saj kot smo omenjali marsikateri »bloger« objavlja zelo pogosto in v svoje objave daje daje zelo malo vsebine, ki jo za povrh še od nekje skopyspejsta . Seveda imamo na drugi strani tudi hiperproduktivne avtorje, ki so vredni vsega spoštovanja.

Moja inventura je pokazala, da so moji posti glede količine oziroma obsega napisanega kar dobro uvrščeni. Bežen pregled je pokazal , da je za povprečne zapise v mojem arhivu ena Wordova stran z velikostjo pisave 12, font arial , nekoliko premajhna.
Zaradi moje nespretnosti in manjšega interesa jo nekoliko slabše odnesem kar se tiče slikovne opremljenosti. S fotografijami je opremljeno le nekaj (8 ) objav. Filmčkov in zvoka pa sploh ni!! Mejbi drugič.

Komentarjev se je nabralo preko petsto. Med temi je seveda vsake toliko kakšen moj. To je pri sto objavah bolj malo , po drugi strani pa je to seveda odvisno tudi od tematike in od tega koliko sploh zapis navaja bralce k razmišljanju in k odzivom. Z drugimi besedam; Če na kakšen zapis ni nobenega takšnega odziva, si lahko mirne duše mislim, da pač moje razmišljanje ne pušča neodgovorjenih vprašanj in ni pač kaj dodati. (Posebno moram tukaj omeniti člane mojega dragega omizja, ki so me v posebno začetku najpogosteje obiskovali.)

Potem je seveda tu še evidenca obiska. S slednjo sem pravzaprav še kar zadovoljen. Sicer so številke v primerjavi s »tapravmi« še vedno nekoliko smešne, vendar počasi a vztrajno rastejo. Posebno zanimiv je seveda števček , ki beleži trenutno prisotne na moji strani. Evforično navdušenje sem občutil ob enkratnem dogodku, ko ste je bilo enkrat poleg mene tukaj še celi štirje. Za primerjavo sem skočil pogledat k enemu popularnejših in sem tam, kljub temu da fant ni imel ravno frišne objave ali v teku žolčne debate, našel podatek, da tisti blog tisti trenutek bere sedemnajst ljudi.

Posebna in meni najbolj pri srcu je postavka, ki zajema tiste , ki me obiskujejo bolj pogosto, nekateri me imajo , to me navdaja s še posebnim ponosom, zapisanega na svojem spisku (blogrolla) in jaz imam seveda njih tam zapisane. To so ljudje, ki so si mojo pozornost pridobili s svojim prijaznim pristopom, zanimivostjo in nekateri s čisto pravo kvaliteto.

Tam boste našli globine dobrososedskih , pesniških, zlobnih in literarnih vsebin.

Tam nas pozdravlja prijazni dohtar, skrivnostna novinarka, srčna dobrodelnica,naivnica in seveda oba pesjana.

Lepo pozdravljeni !

To so, okvirno, rezultati moje inventure.
In kaj naprej?

Predvsem imam v planu napisati naslednjih sto. Ne naslednjih dvesto, ne naslednjih pet let ampak samo naslednjih sto.

Povedati vam nameravam kaj o glasilu Platntaf, predstaviti junaka , dobričino Marinkota in zoprnega Ruperta, nekaj smešnih zgodb in kakšno resnejšo tudi, kaj o spoštovanem omizju, kakšen trenuten izbruh navdiha, kaj o mojem ohcetnem bendu in upam še kaj drugih zanimivih reči.

Če pa do takrat ne bom povedal, kakor nekako domnevam, čisto vsega in če do takrat ne bom potrošil vsega navdušenja in vse za to namenjene energije….ja potem pa vam to sporočim v postu z naslovom »199 INVENTURA«

Sempre più liberi noi,
Non è più un sogno e noi sei più da solo.
Sempre più in alto noi,
dammi una mano che prendiamo il volo.
L’Europa non è lontana,
c’è una canzone italiana… Per voi
Insieme, United United Europe. (Toto Cutugno)

Pred par dnevi so Italijani zaradi uboja, ki ga je baje zagrešil romunski državljan na hitro sprejeli zakon, ki omogoča izgon t.i. nevarnih državljanov. Omenjeni zakon je oblastem omogočil takojšen izgon nekaj sto priseljencev iz Romunije. Po časopisih so se takoj pojavile tudi fotografije celih skupin romunskih romov, ki so morali na hitro spakirati svoje borno imetje in se odpraviti na pot iz obljubljene dežele, ki jim je v zadnjih letih velikodušno ponudila zaposlitve na črno na področju komunalnih in gradbenih storitev ter udobno bivanje v barakarskih naseljih. Italijanska oblast je tako rigorozen ukrep sprejela, da je tako umirila hude pritiske fašistov in ostalih desničarjev, situacijo pa je obenem izkoristila za ukrepe, saj je bil v stanju, ki je na področju imigracije ušlo z vseh vajeti pač že zadnji čas za akcijo.

Seveda so se na zadevo takoj odzvali tudi vsi, ki v teh postopkih vidijo kršenje človeških pravic in nespoštovanje Evropskih vrednot.

Vsekakor sem vesel, da se kaj takega ne dogaja pri nas, saj se že zaradi enega samega zanikrnega naselja njihovih zagorelih bratrancev že drugo leto obtožujejo in preganjajo mediji, odvetniki, človekoljubi in nekateri najvišji predstavniki oblasti.

Pri nas je pač, po mojem hvala bogu, vse malo manjše. Namesto pol milijona romunov , je tukaj pač le nekaj tisoč južnjaških sezoncev, namesto hladnokrvnih ubojev pa smo deležni le manjših kraj ali sleparskih podvigov.

Včeraj je v lokalnem dobrem sosedu tujec, ki zanj prodajalka na blagajni zaboga ni mogla ugotoviti kakšen jezik govori, čeprav je žlobudral kot navit kupil šteko marlborc in plačal z dvesto evri. Ko mu je prodajalka vrnila drobiž ( valjda blizu 150 E) , si je glede nakupa premislil in se iznenada odločil, da bo cigaret kupil šest sli sedem štek. Spretno je zmedel blagajničarko, ki mu je nekako, predvsem pa neprevidno vrnila dvesto E, pustila že prej vrnjeni drobiž in se odpravila v zadnje prostore po cigarete, ki jih kakopak toliko ni imela na polici.

Maksimalno razburjena pozneje ni mogla razumeti in še manj pojasniti, kako jo je tip uspel zmesti in jo prinesti okoli za slabe pol plače, ki jo bo verjetno morala vrniti iz svojega žepa. Policisti so povedali, da se je v okolici zgodil še en skoraj do potankosti enak primer.

United, united Europe!

Zdaj se pa res zgleda zna zgoditi, da bo z mojim proletarskim nakladanjem konec. Vse kaže na to, da bom izgubil motive in vzroke za takšno pisanje. Krivice in nepravilnosti se bodo preselile v preteklost in zasijalo nam bo sonce, ki bo grelo pravičneje in svetleje. Bogastvo , ki ga je ustvarilo naše delo, žulji naših rok in rok naših očetov se bo porazdelilo med ljudi in sreča bo preplavila malo deželo in nasmeh bo zamenjal zaskrbljenost na obrazih ljudi.

Pred nekaj dnevi ko sem prišel na šiht me je povod za to svetlo upanje v pisanih barvah čakalo na vseh oglasnih deskah. Na največji in najbolj opazni, ki je montirana kmalu ob vhodu in je vsem najbolj na očeh je bilo zbranih nekaj delavk, ki so si ogledovale to čudo. Po večini so na napisano reagirale tako, da se po njihovi reakciji ni najbolje videlo kaj si mislijo. Kot bi želele informacijo spraviti nekam na varno in jo kasneje premleti pri kofetu med pavzo. Druge so spet zadevo pokomentirale s kakšno ustaljeno pripombo tipa »za delavca že ne bo nikoli nič!« ali » zase bodo že poskrbeli!«. Marsikatera je v plakat gledala brez besed in ko je pozabila, da jo drugi vidijo je razširila pogled in nezavedno pripližala roko, kot v grozi na pol priprtim ustom.

Ja, kaj je zdaj to?

Jaz sem napis vzel na znanje tako mimogrede, tako da ni bilo očitno ali sem sploh prebral poziv na plakatu ali ne. Pa sem ga! In v glavi so se mi začele risati svetle in lepote polne podobe nasmejanega delavstva , ki se vsipajo iz hribov v belo dolino. V gumbnicah imajo zataknjene rdeče cvetove in iz oči jim švigajo pravični in pošteni plameni proletarskega boja. In vidim kako se zbirajo v mestih kot potočki in se združijo v veliko reko, ki se vije proti prestolnici.

Tam si sežejo v roke Štajerci in Primorci, Gorenjci ponudijo Dolenjcem sadjevček iz ploščatih prisrčnic, tu so Notranjci in Prekmurci željni pravičnih časov.

V zraku blago donijo zvoki internacinale in slovenske ljudske melodije. Na veliki oder prihajajo govorniki in robantijo čez nemogoče razmere, čez vodstvo, čez menežerje imajo povedati veliko tega in državo z dvignjenimi kazalci sprašujejo neprijetna vprašanja. In potem pride na govorniški oder glavni. Množica utihne ! Tam na odru se pojavi Dule. Z zavihanimi rokami in na tri knofe odpeto nespeglano srajco se tam pojavi v vsej svoji veličini. Nihče ne opazi, da so njegove besede približno iste kot so jih povedali že prejšnji tovariši, saj Dule zna vse to povedati s toplino in zanosom. Ljudem pojasni kako jih je novi čas prinesel okoli, kako so jim pobrali njihov del nekdaj skupne lastnine in kako so se gospodje čez noč perverzno prelevili iz tovarišev v delodajalce, menedžerje in lastnike. Pogumno potrka na vest teh novodobnih baronov in zaključi s prelepimi parolami in krčevito stisnjeno pestjo. Njegove zadnje besede se utopijo v huronskem evforičnem aplavzu.

Pred mano je še lepša slika dni , ki sledijo.

Zaradi shoda, zaradi besed in očitkov se stvari začnejo spreminjati hitro in drastično. Podjetja kar tekmujejo kdo bo hitreje in več povišal delavske prejemke. Direktorjem znižujejo neprimerno visoke colenge in jim, ko tako stojijo tam s solznimi očmi in tresočimi bradicami , eksemplarično tržejo individualne pogodbe. Ukinjajo nagrade in službene limuzine. Bossi hitijo prodajati svoje vikende in komfortne vile ter po cajtengih iščejo oglase za cenejša stanovanja. Kar naenkrat se spet začnejo pojavljati med delavci in spet znajo govoriti isti jezik in spet vedo koliko stane kila govejega flama in ob besedi namizno belo ne zavijejo z očmi.

In za piko na I pride v tistem med ljudi še glavni menedžer. Skuštran in razburjen si živčno grizlja ustnice in se vsake toliko prime za zgubano čelo. Spominja na Franca Jožefa, ki je 17 –tega prosil boga, naj mu verjame, da ni on kriv krvave žetve. Odkimava in z rosnim obupanim pogledom nemo dopoveduje ljudem, ki ga gledajo: »Nisem vedel, nisem vedel………!«

Tako zamaknjenega me zdrami sodelavka. »Dare«, pravi » menda nima direktor nič proti, če gremo v Ljubljano na tisti štrajk?!«

»O brez dvoma nima nič proti!« sem ji odgovoril. »Vam bo pa ja privoščil sendviča in iger…pa še sobota je, a ne?!«

Zapečkarstvo imenujem nek poseben , v teh časih nekoliko redek pojav. Seveda ne gre v tej oznaki iskati čisto dobesednega pomena, ki izhaja iz tistega vogalčka pri kmečki krušni peči. V tistem malem sedalu , z lesenim naslonom je cele dneve posedal stari oča, se grel ob peči, včasih oluščil kakšen jerbas fižola in občasno spustil kakšno tehtno pripombo. Ne, o ravno tako drastičnih primerih nisem imel namena govoriti.
V teh časih imenujem zapečkarje tiste, ki so jim zoprne, mučne , neprijetne predvsem pa zelo odveč ravno nekatere na splošno zelo priljubljene dejavnosti. Mednje spada kar večina vsega kar novodobnega posebno še mladega človeka veseli in si brez tega niti dobro ne predstavlja modernega življenja.
Ljudje, kot jih poskušam opisati so zaradi vsega tega nekoliko čudaški, lahko so deležni posmeha, najmanj kar se jim lahko zgodi pa je , da zelo težko najdejo somišljenike za svoje poglede v življenju.

Takšen človek ima nadvse rad kraj, ki ima največ nekaj sto hiš. Te hiše so tam povečini že od nekdaj in za vsako ve hišno številko na pamet in vse ljudi , ki tam stanujejo pozna. Če pride mimo neznan mimoidoči in povpraša po kakšnem od prebivalcev tega kraja ga naš zapečkar brez težav napoti na pravo mesto. Nobeno jutro, ko se mu njegova vas odkrije v eni in isti in enaki podobi ne pomisli, da je te slike že sit, da je začela presedati in da potrebuje spremembo. Kje pa, vsakič posebej mu v srcu zaigra ob pogledu na lepo dolinico, kot bi jo…ja prav tako, kot bi jo prvič uzrl.

Zapečkar pravim tipu, ki ima rad vedno iste ljudi. Vedno se med istimi dobro počuti. Ne naveliča se pogovorov z njimi in ne postane mu dolgčas ob njihovih tako lepo ponavljajočimi se hecnimi posebnostmi. Med njimi se počuti varen in pomemben in prav nikoli ne pomisli, da bi si družbo poiskal drugje. Nove ljudi spoznava le redko. To mu je neprijetno in pri tem občuti nelagodje in negotovost.

Potovanje! Velika večina ljudi si želi potovati: kdor si lahko to privošči, ta odjadra po svetu tudi po večkrat na leto, če je le mogoče vedno v drugo smer in premaguje kar se le da velike razdalje. Komur ni dano, da bi videl kraje sveta, ta pogosto pojamra, kako lepo bi bilo včasih oditi, videti svet, spoznati tuje ljudi. O naš junak, ta pa ne. Kje pa! Že sama misel na dolge poti ga utruja, ga navdaja z grozo in če drugega ne se mu zdi to odveč.
Že krajše, v teh časih za marsikoga vsakodnevne poti so mu muka in nadloga, ki ga utrudi bolj kot da bi cel dan gonil kramp ali kovaško macolo. Bogve ali bi tak tip sploh poznal belo Ljubljano, če ne bi bil primoran tam kdaj obiskati kakšnega dohtarja ali opraviti neodložljive nakupe.

Tak človek težko prenaša pljuvanje po njegovem domu, težko mu v ušesa grejo besede o nekih tujih deželah, ki naj bi nam bile vzor. Pravo slabost mu povzročijo novotarije, ki jih trgovci in politiki nerazumno uvažajo iz drugih delov sveta in jih prikazujeje kot njegove, prave lepe navade pa prepuščajo pozabi.

Težko zamenja prave stike med ljudmi z moderno tehnološko komunikacijo.

Ja, on kupi mobitel čisto zadnji.

Verjetno ste začutili do nesrečnika pomilovanje ali vsaj nekaj sočutja. Pa veste, po mojem mu ni hudega. On je pač take sorte patron. Rad je v svojem kraju, za svojim omizjem ,s svojo družino. Obožuje svoj kavč!!

Vas zanima kako da zapečkarja tako dobro poznam?

Že kar nekaj časa se trudim, da raznih novotarij , ki jih vodstvo uvaja v fabriko, v delovni proces in okolje ne bi že kar iz prve skritiziral in označil za popolno neumnost. Trudim se razumeti ambiciozni pristop novih strokovnjakov za organizacijo dela, tehnologijo in podobne reči.
Na splošno pa seveda takšne novosti niso deležne posebno tolerantnega sprejema in še najbolje jo odnesejo takrat, ko delavci preprosto zamahnejo z roko ali zavijejo z očmi. Delavce, posebno starejše, je treba nekako tudi razumeti, saj so se že zelo velikokrat nagledali takšnih strašnih, vedno pa neljubih sprememb, ki jih je potem, ko so povzročile določeno količino zmede kaj hitro pobral neusmiljen tok časa.
Eden zadnjih takšnih hitov je tabla na eni od linij na kateri je zataknjeno nekako šestdesed ali še več kartic. Le-te so na eni strani rdeče, na drugi pa zelene. Vsaka kartica pripada enemu stroju, in vsak stolpec dnevu v tednu. Zadeva »deluje« tako, da zadnji delovodja v tednu obrne vse kartice na zloveščo rdečo barvo, naslednji teden pa jih sproti obračajo na zeleno v kolikor so na začetku šihta dobili stroj izpraven in očiščen. Dobra, a? Delavke so pisano pogruntavščino poimenovali Monopoli.
Vendar pa, namen sem imel omeniti drugo podobno zadevo. Gre za poročilo o neskladju. Stvar zgleda tako, da je , zgolj primer, moja stružnica opisana, poslikana, oštevilčena in vse ostalo , zgodi pa se , da lepega dne kišto kamor skladam izdelke postavim na levo namesto na desno, poleg tega pozabim obrisati steklo zaščitnih vrat in tudi metlo bolj površno uporabim.
V prejšnjih, primitivnejših časih bi k meni prišel šef, mi pokazal na nesnago, me okrcal in ofiksal in za nameček še vprašal, če imam tudi doma v kuhinji takšen nered.
Dandanes, draga gospoda pa to tako več ne gre.
Danes dobimo v takšnem grozovitem slučaju »Poročilo o neskladnosti št 10« . (npr.) Poročilo zagledaš na oglasni deski naslednji dan. Zraven je ves nezaslišan prekršek poslikan, poskeniran, opisan in orisan. Zraven je nalepljen še kakšen graf in še kaj kar omogoča kompjuterska tehnologija in seveda znanje mladega nadobudnega eksperta za nove pristope v organizaciji delovnih procesov. Spodaj bi bil v tem slučaju seveda tudi napisan z imenom in priimkom kot povzročitelj te strašne neskladnosti med pričakovanim in zatečenim stanjem.
In tako to poteka dokler se mladi inženir ne prepusti toku, se umiri , včasih odide, slejkoprej pa prepusti takšne projekte novemu , še bolj energičnemu mladcu, ki zamenja monopoli za kakšno novo igro.

Predvsam pa moram priznati, da sem se lotil tega pisanja zaradi čisto nekega tretjega neskladja. Močno me je namreč zmotilo nekaj takega med blogi, ki jih berem in včasih tudi po svojih močeh komentiram. Stalno, predvsem pa v zadnjih časih opažam, da še vedno naleti na veliko pozornosti, na obilo komentarjev in ponavadi žolčnih razprav , vse kar čimbolj diši po naši zgodovin. Če v naslovu kdo omeni partizana, OF, domobranca, povojni poboj ali, bognedaj, maršala Tita, tam ponavadi steče dolga in naporna debata.

Veste, pa se v to ne bi kaj dosti vtikal, nasprotno, še celo sam dodam kdaj kakšno »modrost«. Zmotilo me je neskladje s pristopom, ki bi ga pričakoval, Pričakoval pa bi, da ljudje kot menim , da so blogerji več energije in razmišljanja namenijo problemom, ki se nas tičejo tukaj in sedaj. Zase vem, da me v tej naši državi bolijo oziroma zanimajo delavske težave, sodstvo, zdravstvo, večina politike, nekaj od umetnosti in podobno.

Prav prijetno presenečen sem bil pred dnevi, ko se je na vstopni strani pojavil blog , ki ga piše zdravnik in ki piše o svojem delu in kjer zagovarja častno delo moža v belem. Takoj sem si privoščil repliko, sicer nekoliko posplošeno in ne preveč izčrpno , pa se mi je zdelo dovolj za začetek, saj tako ali tako, sem si mislil, bo razprave še dovolj. Vendar , glej hudiča! Nič ni bilo od tega. Že nekaj dni tam samevata dva ali mogoče trije odzivi. Nič razmišljanja, nič nestrinjanja, nič težav. Zdravstvo v republiki Sloveniji ni prišlo že zdavnaj segnitemu diktatorju iz neke bivše države niti do kolen.

Lepa reč!!

V življenju se mi stalno dogaja, da se nekateri ljudje okoli mene trudijo izpostavljati, zrasti čez druge. Nekateri to počnejo s poudarjanjem svojih dosežkov, z lastno hvalo, še pogostejša oblika, ki se pač velikokrat laže izvede pa je tako imenovano »dajanje drugih v nič«. Ponavadi imam s takšnimi tipi opravka v službi, v fabriki. Spoznal sem že obilo primerkov, ker se pogosto menjujejo, saj njihova taktika ne deluje na zelo dolgi rok.
Ko sem se lotil delati gužvo na BLOGOSU sem imel občutek, da v tem okolju ne more biti takšnih pojavov. Iz objav , ki sem jih bral je največkrat žarela modrost in tolerantnost. Vendar sčasoma so se začele stvari kristalizirati in opazil sem marsikaj zanimivega. Zadnje čase sem prebral kar precej odkritih pozivov k oblikovanju nekakšnih elitnih, boljših skupin blogerjev, kar po mojem pomeni tudi pripadajoče »cenzure« in kontrole.
Nenavadno, mislil sem, da vse to že obstaja, le da imajo te zadeve med temi ljudmi bolj prijazne in bolj globoke oblike. Mislil sem, da se nadpovprečnost vsled bistrosti večine akterjev sama zdestilira in zleze na vrh.
Mislil sem, da če nekdo čisto vse objavi s pomočjo copy paste variante, če nekdo drug redno objavlja po en samcat stavek, ki v njem v slengovski spakedranščini obvešča druge koliko pira je požrl prejšnji dan ali če tip objavlja slike svojih osebnih stvari od fajercajha do rdečih pikastih gat, mislil sem da tem stvarem ni kaj več dodati.
Vrednost takšnega ustvarjanja naj bi se pokazala v dobrem ali slabem odzivu ostalih, ki se muvajo po teh straneh.
Torej, če je to zares slabo, bo bloger to kmalu začutil saj na njegov stuff pač ne bo reakcij.
(Če pa imajo takšne objave povrh vsega še ogromen odziv, desetine komentarjev in v končni fazi celo posnemovalce, potam pa zadevi še bolj zagotovo ni kaj dodati. )
Kakorkoli obrnem, mi ni jasno čemu so namenjeni kakršnikoli pozivi, da bi morale biti objave na višjem nivoju, da bi morale biti jezikovno in slovnično bolj brezhibne, da so to menda že kar kolumne in še polno podobnih stvari.
Gospe in gospodje, tukaj se nikakor (še) ne počutim toliko doma , da bi poskušal komurkoli deliti nasvete, lahko pa z gotovostjo trdim, da lahko na te probleme z visokim nivojem, z lepo Slovenščino, z globokimi vsebinami rešite edino sami. Jaz sem eden tistih, ki bodo to mogoče opazili. Če pa bo ogromno drugih raje gledalo slike rdečih pikastih gat…za to pa ne vidim pametne rešitve.